Sahara Jam » agoudal

Essaouira -> Oum el Aioun -> Marakeš -> Asni -> Oukaimedene -> Douar Ouriki

Primoz — Thu, 13 Dec 2007 21:42:28 +0000

Odpeljemo se 20km severno od Essaouire, v Oum el Aioun, prijetno vasico, ki jo sestavlja vsega ducat hiš. Na jugu vasice je nekaj evropskih avtodomov, v vasici ena sama kafana, 15 metrov nižje pa enkratna plaža. Sprehodimo se po plaži, a se nam mudi naprej.
Pot nas skozi Marrakech vodi proti Jebel Toubkalu, najvišji gori Atlasa, Maroka in severne Afrike. Rok bi se rad povzpel na 4167m visok vrh, nama z Domnom pa tudi ne bi škodilo malo zimskega veselja.
Podrobnega zemljevida nimamo, zato se s pomočjo GPSa in nekaj nasprotujočih si nasvetov domačinov odpravimo proti vasici Asni in za njo ležeči dolini Imlil, ki je, kot izvemo kasneje, najbolj popularno izhodišče za osvajanje Toubkala. Kljub temu se pred dolino usmerimo proti napačnemu cilju, maroškemu smučarskemu centru Oukaimedene. Dve uri navkreber po precej razritem makedamu je poplačanih z razgledom na slikovite vasice. Lokalci ob cesti spet žicajo najbolj osnovne dobrine in to le 50 kilometrov stran od Marrakecha, katerega luči se ponoči s tega dela Atlasa zelo dobro vidi. Kontrasti v Maroku so ogromni. Za razliko od tistih med Mideltom in Agoudalom imajo tu v vsaki vasi vsaj elektriko. Na višini 1600m nekoliko razočarano zagledamo dobro asfaltno cesto, ki po drugi dolini vodi do Oukaimedena. Eh. Vseeno je vzpon odličen, v nekaj urah poletje zamenjamo za pomlad in na koncu zimo, tik pred prihodom v 2600m visoko ležeč Ouakaimeden nas pričaka sneg. Mrači se, lokalci ravno končujejo s smučarijo, mi pa v kratkih hlačah in natikačih poskačemo ven iz avta in sprašujemo po hotelu. Sezona se uradno začne šele okoli Božiča, zato je večina hotelov zaprtih. Povprašamo v prijetni planinski koči, a nas cena (~ 40 evrov po osebi, z zajtrkom in večerjo) odvrne. Vseeno spijemo čaj, skozi okno opazujemo zasnežene gore in se grejemo ob peči na drva. Idealno okolje za vzpodbujanje domotožja. Sezona, podobno kot na Voglu, traja od sredine decembra do konca marca, le da običajno zapade tja do meter in pol snega. Preverimo lokalno specialko in ugotovimo, da bi za vzpon na Jebel Toubkal s te strani potrebovali 2 do 3 dni, ki jih žal nimamo. Maročana v koči sicer žicamo za popust, a pokaže na kamero nad točilnim pultom – francoska lastnika ga preko interneta opazujeta iz Francije in kakršno koli soliranje odpade. Povprašamo še v sosednjem hotelu, ki je še nekoliko dražji, nič ne bo, sankanje odpade.
Odpeljemo se v dolino, kjer na pol poti do Marrakecha prespimo v vasici Douar Ouriki.

Agoudal -> Dadas Gorge -> Todra Gorge

Primoz — Fri, 02 Nov 2007 21:23:30 +0000

Naš cilj je še vedno Todra, iz Agoudala pa pot vodi tudi skozi Dadas Gorge, ki je po Alijevem mnenju bolj slikovita. Dobro, gremo pogledat. Povzpnemo se na prelaz na 3000m, od koder se nam odpre veličasten pogled na kanjon, ki povezuje zgornji del Dadas in Todra Gorga. Fantastika. Srečamo skupino španskih motoristov z maroškim supportom, ki nam zatrjuje, da se vize na Mavretanski meji ne dobi več. K sreči se to kasneje izkaže le kot delno pravilno. Spust po Dadas Gorgu je spet slikovit, vendar v primerjavi s prejšnjim dnevom ne ponuja presežkov. Končamo na južni strani Visokega Atlasa, kjer nas po kamniti puščavi (1500m n.m.) ravna cesta po 80km pripelje do Todre. Ogledamo si sotesko, kjer so menda snemali Indiana Jonesa in v vasi pred njo poiščemo Moho. Pri njem je pred mesecem namreč nočil Henks, ki nam je zanj predal nekaj slik. Moha se nas izredno razveseli (izvemo, da je 7 let “hodil” s slovenko iz Ljubljane), njegov resort je žal zaseden s plezalci, ki lezejo v Todri, ponudi pa nam šotorenje na strehi. Odlično! Sledi obvezna večerja v odličnem vzdušju, puranji ražnjiči (shish kebap) in nadaljevanje s tam tam bobni in berbersko kitaro. Spanje pod milim nebom, ker Domen smrči. Mraz, ampak se splača, v Sloveniji nikoli ne vidiš toliko zvezd. Moha pravi, da je njegov kolega pred 3 dnevi dobil Mavretansko vizo na meji.

Fes -> Midelt -> Agoudal

Primoz — Thu, 01 Nov 2007 21:00:45 +0000

Zgodnji odhod iz Fesa. Pozno poletje zamenjamo za jesen, ko nas pot vodi skozi Ifrane (Maroški Aspen) preko Srednjega Atlasa mimo Djebel Hebri Teleski (varianta Kranjskogorskega FIS-a) v Midelt. V Mideltu na Garminu priklopimo prvo “offroad” ruto, ki pelje v sotesko Todra. Edine informacije o ruti imamo s strani Samota in Ize (routa E na trackerju z njune strani), ki pa rute zaradi odplavljene ceste nista dokončala. Glede na zračno razdaljo (200km) ocenimo, da bomo zvečer že v Todri. Že na začetku srečamo skupino francoskih motoristov, s katero se potem prehitevamo cel dan.

Pot se začne z dobro prevoznim makedamom, ki se prečno počasi vzpenja pod vznožjem Visokega Atlasa. Pokrajina še najbolj spominja na savano, na levi strani se pnejo zasneženi grebeni Atlasa, desno nekaj sto metrov pod nami v neskončnost segajoča ravnina, okoli nas pa rumena trava in redka nizka drevesa. Kmalu se navadimo pastirčkov, ki sredi ničesar pasejo ovce in koze in z gestami žicajo cigarete. No nekateri še znajo presenetit – otroček ki dobi čokolado in potem hoče fotoaparat, pa malo starejši, ki se nam obesi za zadnji brisalec. Nasmejejo nas nekateri, ki pred našimi očmi najprej na cesto znosijo velike kamne, nato pa jih direktno pred nami umikajo in upajo na bakšiš za čiščenje ceste. Na koncu led prebije težak, ki nas ujame na predelu, kjer je odneslo cesto. Obesi se nam za držalo v avtu, ko pa mu Rok umakne roko totalno ponori in na nas kriči v arabsko-francoski mešanici. Okoli ovinka nato prileti še njegov kolega, ampak na srečo nam rata pobegnit nazaj po poti. Od tu naprej za žicarje ob cesti pokažemo le malo simpatij, tiste najbolj vztrajne preženemo s hupo in heavy-metalskim “ROOOOARRRRR” iz vseh treh grl. Zaleže.

Razen nadležnih lokalcev tu in tam je pot fantastična, del prevozimo po strugi potoka, saj je cesto nekoč očitno odneslo (je to tam, kjer sta se zaustavila Samo in Iza?). V potoku prehitimo nemške motoriste, enemu od njih je voda zalila Africa Twin. Bolj kot se bliža noč, bolj nam je jasno, da je ocena o enem dnevu napačna. Sončni zahod ob 1800 dočakamo na 2800m visokem prelazu, odkoder se spustimo do Agoudala (2400m), kjer ob cesti zagledamo Auberge Ibrahim. Prijazni oskrbnik Ali nam naredi omleto in pokaže sobo. Ponoči zunaj gladko minus, mi pa sobo pogrejemo na prijaznih 10.