Sahara Jam

Za spremembo vstanemo pred sončnim vzhodom. Ob 0800 smo že na pisti. Pri vojaški karavli (meja z Alžirijo je kakih 20km proti jugu) zgrešimo pisto, zato nekoliko zadržano obračamo. Pristopijo 4 vojaki v natikačih in starih trenerkah in nas prijazno usmerijo v pravo smer. Omenijo še, da so nas videli dan poprej, ko smo kampirali kakih 20km stran od karavle.
Začetni utrujajoči kolovoz poln večjih kamnov, ki nas omeji na 20km/h, nas vodi čez manjši greben, od koder se odpre pogled še najbolj podoben tistemu z lune. Nekaj kilometrov dolga planota, z vseh strani obdana z gorskim grebenom, počez pa pista, kjer z veliko rezerve lahko vozimo 100km/h. Na sredi planote nas ustavi vodnjak, poskačemo ven, osvežitev in obvezno fotkanje.
Po prečenju grebena, na drugi strani planote, poleg hišice iz blatnih opek čez kolovoz visi veriga. Poleg hišice visoka antena – vojska. Okoli vogala prileti vojak (spet v natikačih) in zahteva potni list. Vzame Domnovega in nama z Rokom pokaže, da bo eden dovolj. Vpraša po cigaretu (ki ga dobi) in kakšni majici (ki je ne dobi) in nam umakne verigo. “Bon Voyage!”.
V zadnjem delu poti zapeljemo v veliko oazo, kjer spet zgrešimo Garminov track. Po pomoti se peljemo skozi vas – palme, hiše iz blatnih opek, ženske v črnih feredžah, cel kup osličkov, Maroko, ki se ga ob cesti ne vidi. Sredi vasi prometna nesreča – osliček je očitno popustil pod težo starejšega občana in oba sta zletela po tleh. Lokalni otroci zavarujejo mesto nesreče in nas usmerijo naokoli. Nekaj deklet, ki si ob pogledu na nas ne zakrijejo obraza, ima izredno lepe poteze obraza. V nasprotju z našimi pričakovanji, smo v preteklih dneh ob cesti videli presenetljivo veliko lepih punc.
Pisto končamo kakih 30km južno od Zagore, koder se zapeljemo po asfaltu. Cesta je široka le za eno vozilo, na obeh straneh pa je še kak meter do dva peščene bankine. Nihče od lokalcev, ki vozijo nasproti se ne umakne, očitno je vera v kismet (usodo) večja od strahu pred našim Habibijem.
V Zagori lokalec na mopedu nabira stranke za “Garage”, opazi naš umazan avto in po preverjanju cene se odpeljemo tja. 10 evrov za čiščenje znotraj in zunaj (lavage) in mazanje zglobov (graissage). Domen lastnika vpraša če imajo v trgovini čez cesto cigarete, ta se zlaže da ne in ga odpelje v mesto. Mimogrede se “slučajno” ustavita v trgovini njegovega prijatelja, ki mu sili vse živo. Domen zavrne nakup in ob prihodu nazaj v past zvabi Roka. “Bo šel še on pogledat.” Začetna cena za tuareško ruto – 600 dirhamov (~54 evrov). Noro.
Počasi se mudi, maroško avto zavarovanje nam traja le še 5 dni, zato se podamo nazaj na asfalt in proti obali. Do večera dosežemo Agadir in najdemo hotel 100km južneje v Aglou, ki spominja na socialistična letovišča na hrvaški obali. Vmes prečkamo 30 vzporednik.

Jutranji zajtrk z internetom. Končno ugotovimo, zakaj naš laptop v nekaterih Cyber-jih ne dela – mrežno kartico je potrebno nastaviti na 10Mb half-duplex. Me zanima iz kje uvažajo mrežno opremo. Half-duplex očitno deluje tudi internet, nekaj časa samo gor, nekaj časa samo dol.
Odhod proti meji, 350km. Nedaleč od Dakhle prečkamo severni (rakov) povratnik. Tik pred maroško mejno kontrolo sledi ribji file za 35 dirhamov, termometer v avtu kaže 37C.
Formalnosti na maroški strani za nas minejo brez posebnosti, slabše pa jo odnese skupina korejskih študentov z dvema najetima avtomobiloma. Maročan v pisarni pravi, da ne more preveriti njihovih podatkov in jih pošlje nazaj na letališče v Casablanco. 1500 km ovinek – v eno smer. Noro. Korejci so čisto obupani, eden izmed njih poizkuša “Morocco, very good country”. Policist, ki stoji poleg se začne glasno smejati – prilizovanje ne deluje.
Na meji se nam za pomoč skozi mejne formalnosti ponudi Mavretanec, ki malo govori angleško in rusko – poimenujemo ga Rus. Izgleda okej, ampak ko predebatiramo situacijo, se že pridruži 3 francoskim avtomobilom. Vmes nas popade menjalec denarja. Pravi, da za mavretanske vize, uvoz avta in zavarovanje nujno potrebujemo lokalno valuto. Malo dvomimo, pa še tip je nadležno antipatičen, ampak temu pritrdi tudi maroški policist, še bolj pa nas prepriča to, da menjajo tudi Francozi. Ok, naj bo, 100 evrov. Menjalni tečaj? 300 ougij za 1 evro in 200 za 10 dirhamov. Dirhamov ne bomo menjali (1 evro = ~11 dirhamov), barantamo za 350 po evru in pristanemo na 330. Šele kasneje ugotovimo, da menjalni tečaj niti ni bil pretirano slab, na banki menjajo po 360. Mavretanec našteje ougije, vzame evre in hoče it. “Nej kr počaka”, Rok šteje denar. 25000 namesto 33000. Mavretanec se kretensko reži, kao, ups napaka. Doda še nekaj bankovcev in spet hoče oditi, a-a, rok šteje – 30000. Mavretanec se spet reži, menda slabo šteje. Doda še 3000 ougij in menjava je zaključena. Alkohol je v Mavretaniji ilegalen, svinjine se ne dotaknejo, krade se pa lahko… Jebeš takega muslimana. Vse skupaj na maroški kontroli porabimo slabo uro.
Med maroško in mavretansko kontrolo 5km “no mans land”, asfalta ni, pista je v precej slabem stanju. Nato pa obok sredi ničesar z majhno hišico – Republique Islamique de Mauritanie (RIM). Prva mavretanska kontrola, oficir se rokuje z vsakim posebej in pri tem pokaže, da doma meče kvihte (vsakega močno stisne in potegne k sebi). Pregleda celoten avto in si zaželi laptopa. Nima šans. Bo pa Elan nahrbtnik. Ne! Na koncu dobi Mercator nahrbtnik, noter pa nekaj igrač – oboje sicer namenjeno otrokom, ki jih srečamo na poti. Po izplenu se mu izraz na obrazu s trdega vojaškega razleze v širok nasmeh “Very good, very good!”. 50m naprej policijska kontrola. Lesena barakica, ki pri nas ne bi preživela prve zime, znotraj tesnjena s polivinilom. 10 evrov ali 100 dirhamov za 3 dnevno prehodno vizo (plačamo z dirhami), ki se lahko v Nouakchottu podaljša na 1 mesec. Plačilo z ougijami ni mogoče. Sledi še 100 dirhamov za začasni uvoz avta (spet ne sprejemajo ougij) in 4000 (~ 12 evrov) ougij za 10 dnevno zavarovanje avtomobila. Tudi zavarovanje je možno plačati z evri, torej za prehod mavretanske meje ougije ne le da niso potrebne, ampak so celo odveč. Menjalnica na meji menja 300 ougij za evro (čez 3 tedne, na poti nazaj pa – zanimivo – po 350).
Pri nekaterih formalnostih nam, potem ko konča s francozi, pomaga Rus – obrazci so namreč v francoščini, ta pa nam še ne gre najbolje. Mavretanski del meje zaključimo v dobri uri. Po koncu nas prepriča, da je zaradi pogostih kontrol in pozne ure najbolje, da prenočimo v Nouadhibouu. Ponudi se za pomoč pri prečenju cestnih kontrol, ve pa tudi kje se nahaja Kamp Aba, kjer noči tudi eden izmed francoskih avtomobilov (ostala dva sta odšla na pisto proti Atarju). Okej naj bo. Sledijo 3 stroge cestne kontrole, ki kasneje v trojčku, a manj strogo, križajo našo pot po celotni Mavretaniji. Na prvi Rus že od daleč veselo kliče žandarje, a ga ob prihodu eden izmed njih s srepim pogledom hitro utiša. Očitno se ne poznajo tako dobro, kot trdi Rus. Sledi pregled celotne prtljage, zmoti jih dobrih 3 litre šnopsa (borovničk, jegra in brinovca ne najdejo). Rok takoj pokaže na namišljeno ureznino na roki, “medicine!” Ok, za lastno uporabo, ni problema, kot izvemo kasneje pa so Francozom pred nami na tla izlili cel plato piva. Sledita policijska kontrola (potni listi) in carinska (papirji za avto).
Nouadhibou, ki podobno kot Dakhla leži na peščenem polotoku, je obmejna luknja z gostim in kaotičnem prometom. Cesta ima na obeh straneh 2 metra prašne bankine, namenjene prehitevanju, pešcem, trgovanju, posedanju… Afrika. V kampu Aba kampiranje za tri 4500 ougij (~ 13 evrov), razmeroma dobra soba z lastno kopalnico pa 6100. Vzamemo slednje. Rusu damo 3000 ougij, vendar ni zadovoljen. Da brez njega ne bi prišli tako lahko čez kontrole, pa da ne bi našli kempa – 6000 ougij bo ravno prav za popravilo njegovega pokvarjenega avtomobila. Pozabi seveda omenit, da je dobil zastonj prevoz z delovnega mesta v rodno vas in da je čedno vsoto vzporedno z nami že skasiral s strani Francozev. V mraku s prstom kaže na gume, kar razumemo kot prikrito grožnjo, zato pristanemo na 4500 ougij.
Večerna debata s Francozoma v Landcruiserju 60 (letnik 87), Yves in Gvenola. Oba že dobro v 60. letih, ravno tako kot mi prečita Mavretanijo proti Maliju in nadaljujeta v Niger. Če že gremo v isto smer, gremo pa skupaj!

V banki končno menjajo potovalne čeke, ki smo jih tako nesrečno nosili v Mali in nazaj. Zmedeni uslužbenec sicer potrebuje slabo uro za celoten postopek, kar vznejevolji lokalce v vrsti za nami (vrsta se v maroških bankah drži s predmeti, postavljenimi na pultu), a zadevo končno reši prijazni šef podružnice. Želimo pozdraviti Hasana, vulkanizerja, ki nam je tako uspešno pokrpal gumo, a ga ni v delavnici, ki je medtem zamenjala sponzorja. Goodyear je nadomestil Bridgestone in celotno pročelje so pobarvali na rdeče, še vedno pa prodajajo Savo. Med kavico in rogljički v sosednji kafani k mizi pristopi kake 20 let star lokalec in prosjači. Ne pokažemo prevelikega usmiljenja, je dovolj mlad za delo, pa tudi sicer se nam zdi, da muslimani v nasprotju s črnimi afričani vse preveč prosjačijo. Se pač šlepajo na enega od petih stebrov Islama, ki pravi, da mora vsak musliman po svojih zmožnostih pomagati revnim. Ko prosjača zagleda šef kafane, popolnoma ponori, teče za njim in mu prisoli eno krepko čez zobe. Očitno sta stara znanca.
Ura je 1300, dobro uro po najvišji plimi in čas je za odhod na plažo. Čaka nas namreč zanimiva pista (3E1) po plaži med Laayounom in Tarfayo. Dobro polovico 100km piste odpeljemo po plaži, na nekaj metrov širokem pasu med slanim morjem in suhim saharskim peskom, gume na 1,3 bara, hitrost pa tja do 90 km/h. Ob robu plaže vseskozi stojijo barake iz lesa, blaga in lepenke, pred njimi pa moški ali dva, ponavadi pa tudi pes. Ustavimo se pri dveh nasedlih ladjah, ena v celoti na plaži, druga pa 200m ven v morju. K nam pristopi vojak iz bližnje barake in nam pove, da sta španski ladji nasedli leta 1979, najprej tista na obali, med reševanjem pa še druga. Pove nam še, da so v večini barak na obali nastanjeni vojaki, ki nadzorujejo obalo zaradi afričanov, ki se s čolni prebijajo proti Evropi (Kanarskim otokom), izvajajo pa tudi “protiteroristične aktivnosti”. Ugibamo ali so vojaki tam nastanjeni kazensko, ali pa Maroko tako rešuje problem brezposelnosti. Prekrasen pogled na valove Atlantika ob poti popestri še ena razbitina, čisto na koncu pa vasica nabiralcev alg. Zadnjih 20km piste je – po novem – asfaltnih, saj zaradi pečin vožnja po plaži ni več mogoča. Severno od Tarfaye še enkrat obiščemo plažo, kjer smo prvič prebodli gumo in si privoščimo nekaj voženj in fotosešn. 20km severno od Tarfaye je še zadnja črpalka Atlas-Sahara, kjer avto in jerrycane do vrha natočimo z bencinom po 0,4 evra.
Nadaljujemo po cesti na sever, občudujemo prekrasne valove, ki se lomijo ob obali in v močnem vetru bivakiramo za kupom peska, ki nudi vsaj malo zavetja.

Nadaljujemo proti Agadirju in tehtamo dve varianti. Prva je vožnja ob obali do Agadirja in ogled parka, v katerem prezimuje nekaj zanimivih vrst ptic, tudi flamingi, ali pa ovinek čez Anti-Atlas skozi Tafraoute. Edini razlog je, da je cesta na Michelinovi mapi označena kot slikovita. Po nekaj pregovarjanja pade odločitev za drugo možnost. Na 100km dolgem odseku se spet povzpnemo nad tisoč metrov in po dolgem času nam oči spet počivajo na gorah. Dobra asfaltna cesta je pravi raj za motoriste, pa tudi naš Habibi pridno prede. Hiše v vaseh so modernejše od tistih v Atlasu, ljudje pa enako konzervativni, skoraj vse ženske so oblečene v črna oblačila in si zakrivajo obraz. Okoli dveh pridemo v Tafraoute, majhno mestece v dolini na 1000 metrih. Ravno ko se odločamo, ali bi nadaljevali proti Agadirju, Domen zagleda ličen hotel Saint Antoine s polno zastavami in fensi izgledom. “Dejmo prašat.” – “Ma to je zihr predrago!” Cena za dvoposteljno sobo z zajtrkom je 650 dirhamov (60 evrov). Malo preveč za naš budget! Že hočemo oditi, ko prijazni receptor pravi, da bi se glede na mrtvo sezono dalo tudi kaj dogovoriti. 350 dirhamov za dvoposteljno sobo z dodatnim ležiščem, klimo, vsak dan svežimi brisačami, kabelsko televizijo, brezžičnim internetom in mizo za bilijard. Da voda v bazenu v tem času ni ogrevana, jim nismo zamerili.
Po odlični večerji v restavraciji Agadir (Tajine za 40 dirhamov) se malo pozanimamo v mestu in se odločimo, da podaljšamo naše bivanje v Tafraoutu in naslednji dan razgibamo zasedene riti s kolesarskim izletom. Zvečer se nam ob bilijardu pridruži angleški backpacker Terry, ki je v hotel prišel na edino pivo v mestu (25 dirhamov).

Decemberski dnevi so kratki, zato že zgodaj pridemo v izposojevalnico vozil. Sledi krajša drama, lastnik pravi, da se je prodajalec prejšnji dan zmotil in da cena velja le za 6 ur, potem bi nam rad omejil kilometrino na 200 kilometrov, pa tudi čelade niso takšne, kot jih je obljubil. Pol ure prerekanja kasneje za 500 dirhamov vseeno dobimo vse, razen dobrih čelad – 2 namreč nimata vizirja, pri tretji pa je ves spraskan. Bo že, imamo sončna očala, prehitro pa se tako ali tako ne bomo vozili. Zajašemo obe Yamahi XT 660 in Hondo TransAlp in jo mahnemo proti severu v Atlas. Dvakrat zgrešimo odcep in v drugem poizkusu se Domnu na skoraj novem XTju odtrga veriga. Ustavimo v bližnji vasi in šolski učitelj nam pomaga poklicati izposojevalnico. Domen počaka servis, Rok slika koze, ki plezajo po drevesih, sam pa se udeležim pouka. V majhni vaški učilnici na enkrat poteka 6 razredov osnovne šole, v vsakem pa so največ 4 otroci. Pouk se zaradi atrakcije seveda prekine, zato ga učitelj popestri z mojo predstavitvijo. Vmes pride vleka, zato nam otroci v zborčku odpojejo poslovilno pesem, mi pa odbrzimo na servis v Agadir.
K sreči je veriga hitro popravljena, zato smo že pred 1300 spet na poti. Tokrat skozi Beverly Hills Agadirja (luksuzne vile na prisojni strani hribovja nad Agadirjem) najdemo cesto proti Oulmi in dalje proti Imouzzerju. Asfaltna cesta je groba, ovinki pa ravno pravi za naše motorje. Moti sicer pesek na nekaterih ovinkih, zato pa na cesti skoraj ni prometa; na slabih 150 kilometrih skozi gorovje srečamo 5 avtomobilov. Z morja se povzpnemo na 1100m in se nato spet spuščamo proti obali na zahodu. Vmes prečimo Ait Hammou, jez hidroelektrarne, zgrajene leta 2002. Na jezu pade nekaj fotografij, a me pri izhodu ustavi vojak, ki prijazno zahteva naj vse slike, na katerih je viden jez, izbrišem. Časa za ogled prelepih slapov žal nimamo, zato pa se nam pot oddolži s sončnim zahodom, ravno ko pripeljemo na rob planote na atlantski obali v bližini Afre. Ob poti nazaj na jug občodujemo obalo in surferje, ki lovijo že zadnje valove za tisti dan. Obala severno od Agadirja, prevsem okoli Taghazouta, je namreč surferska meka.
Odličen dan seveda zaključimo z dobro hrano in neomejenimi količinami sladoleda.

Odpeljemo se 20km severno od Essaouire, v Oum el Aioun, prijetno vasico, ki jo sestavlja vsega ducat hiš. Na jugu vasice je nekaj evropskih avtodomov, v vasici ena sama kafana, 15 metrov nižje pa enkratna plaža. Sprehodimo se po plaži, a se nam mudi naprej.
Pot nas skozi Marrakech vodi proti Jebel Toubkalu, najvišji gori Atlasa, Maroka in severne Afrike. Rok bi se rad povzpel na 4167m visok vrh, nama z Domnom pa tudi ne bi škodilo malo zimskega veselja.
Podrobnega zemljevida nimamo, zato se s pomočjo GPSa in nekaj nasprotujočih si nasvetov domačinov odpravimo proti vasici Asni in za njo ležeči dolini Imlil, ki je, kot izvemo kasneje, najbolj popularno izhodišče za osvajanje Toubkala. Kljub temu se pred dolino usmerimo proti napačnemu cilju, maroškemu smučarskemu centru Oukaimedene. Dve uri navkreber po precej razritem makedamu je poplačanih z razgledom na slikovite vasice. Lokalci ob cesti spet žicajo najbolj osnovne dobrine in to le 50 kilometrov stran od Marrakecha, katerega luči se ponoči s tega dela Atlasa zelo dobro vidi. Kontrasti v Maroku so ogromni. Za razliko od tistih med Mideltom in Agoudalom imajo tu v vsaki vasi vsaj elektriko. Na višini 1600m nekoliko razočarano zagledamo dobro asfaltno cesto, ki po drugi dolini vodi do Oukaimedena. Eh. Vseeno je vzpon odličen, v nekaj urah poletje zamenjamo za pomlad in na koncu zimo, tik pred prihodom v 2600m visoko ležeč Ouakaimeden nas pričaka sneg. Mrači se, lokalci ravno končujejo s smučarijo, mi pa v kratkih hlačah in natikačih poskačemo ven iz avta in sprašujemo po hotelu. Sezona se uradno začne šele okoli Božiča, zato je večina hotelov zaprtih. Povprašamo v prijetni planinski koči, a nas cena (~ 40 evrov po osebi, z zajtrkom in večerjo) odvrne. Vseeno spijemo čaj, skozi okno opazujemo zasnežene gore in se grejemo ob peči na drva. Idealno okolje za vzpodbujanje domotožja. Sezona, podobno kot na Voglu, traja od sredine decembra do konca marca, le da običajno zapade tja do meter in pol snega. Preverimo lokalno specialko in ugotovimo, da bi za vzpon na Jebel Toubkal s te strani potrebovali 2 do 3 dni, ki jih žal nimamo. Maročana v koči sicer žicamo za popust, a pokaže na kamero nad točilnim pultom – francoska lastnika ga preko interneta opazujeta iz Francije in kakršno koli soliranje odpade. Povprašamo še v sosednjem hotelu, ki je še nekoliko dražji, nič ne bo, sankanje odpade.
Odpeljemo se v dolino, kjer na pol poti do Marrakecha prespimo v vasici Douar Ouriki.