Sahara Jam » atlantski ocean

Essaouira -> Oum el Aioun -> Marakeš -> Asni -> Oukaimedene -> Douar Ouriki

Primoz — Thu, 13 Dec 2007 21:42:28 +0000

Odpeljemo se 20km severno od Essaouire, v Oum el Aioun, prijetno vasico, ki jo sestavlja vsega ducat hiš. Na jugu vasice je nekaj evropskih avtodomov, v vasici ena sama kafana, 15 metrov nižje pa enkratna plaža. Sprehodimo se po plaži, a se nam mudi naprej.
Pot nas skozi Marrakech vodi proti Jebel Toubkalu, najvišji gori Atlasa, Maroka in severne Afrike. Rok bi se rad povzpel na 4167m visok vrh, nama z Domnom pa tudi ne bi škodilo malo zimskega veselja.
Podrobnega zemljevida nimamo, zato se s pomočjo GPSa in nekaj nasprotujočih si nasvetov domačinov odpravimo proti vasici Asni in za njo ležeči dolini Imlil, ki je, kot izvemo kasneje, najbolj popularno izhodišče za osvajanje Toubkala. Kljub temu se pred dolino usmerimo proti napačnemu cilju, maroškemu smučarskemu centru Oukaimedene. Dve uri navkreber po precej razritem makedamu je poplačanih z razgledom na slikovite vasice. Lokalci ob cesti spet žicajo najbolj osnovne dobrine in to le 50 kilometrov stran od Marrakecha, katerega luči se ponoči s tega dela Atlasa zelo dobro vidi. Kontrasti v Maroku so ogromni. Za razliko od tistih med Mideltom in Agoudalom imajo tu v vsaki vasi vsaj elektriko. Na višini 1600m nekoliko razočarano zagledamo dobro asfaltno cesto, ki po drugi dolini vodi do Oukaimedena. Eh. Vseeno je vzpon odličen, v nekaj urah poletje zamenjamo za pomlad in na koncu zimo, tik pred prihodom v 2600m visoko ležeč Ouakaimeden nas pričaka sneg. Mrači se, lokalci ravno končujejo s smučarijo, mi pa v kratkih hlačah in natikačih poskačemo ven iz avta in sprašujemo po hotelu. Sezona se uradno začne šele okoli Božiča, zato je večina hotelov zaprtih. Povprašamo v prijetni planinski koči, a nas cena (~ 40 evrov po osebi, z zajtrkom in večerjo) odvrne. Vseeno spijemo čaj, skozi okno opazujemo zasnežene gore in se grejemo ob peči na drva. Idealno okolje za vzpodbujanje domotožja. Sezona, podobno kot na Voglu, traja od sredine decembra do konca marca, le da običajno zapade tja do meter in pol snega. Preverimo lokalno specialko in ugotovimo, da bi za vzpon na Jebel Toubkal s te strani potrebovali 2 do 3 dni, ki jih žal nimamo. Maročana v koči sicer žicamo za popust, a pokaže na kamero nad točilnim pultom – francoska lastnika ga preko interneta opazujeta iz Francije in kakršno koli soliranje odpade. Povprašamo še v sosednjem hotelu, ki je še nekoliko dražji, nič ne bo, sankanje odpade.
Odpeljemo se v dolino, kjer na pol poti do Marrakecha prespimo v vasici Douar Ouriki.

Agadir -> Essaouira

Primoz — Wed, 12 Dec 2007 21:33:32 +0000

Ob obali proti Essaouiri, kraju, ki mi je s potovanja izpred dveh let ostal v spominu po dobri hrani. Če je Agadir maroški Portorož, potem je Essaouira maroški Piran. Valovi manjši kot dan poprej, a v vodi vseeno videvamo ogromno surferjev, ki večinoma sedijo na deskah in čakajo na pravi val.
V Essaouiri več ljudi, podražili so parkirnino, razmah turizma pa se opazi tudi po nadležnih lokalcih, ki žicajo, ponujajo apartmaje ipd. Ponudba je vseeno razširjena, nekateri prodajajo kolačke, med njimi pa za posebno ceno tudi “magične” kolačke. Essaouira je konec koncev kraj, kjer je nekaj časa prebival tudi Jimi Hendrix in je pred prihodom turizma imela hipijski pedigre. Pogledamo si nekaj apartmajev, kupimo par maroških svetilk, narejenih iz kozje kože, nato pa se odpravimo na obalo, kjer se nahajajo nizke hišice s svežo morsko hrano. Ponudba je precejšnja, zato vzamemo kar “supersize” meni – za 100 dirhamov po glavi se najemo škampov, lignjev, rakov, rakcev, rib in ribic kolikor nam dopušča prostor v želodcu. Solata in pijača sta všteti v ceni. Po kosilu in kavici poiščemo hotel ob plaži, zunaj medine.
Essaouira zaradi množice turistov in spremljajočega nadlegovanja v nasprotju s prvim obiskom sicer malenkost razočara, pa tudi cene so v primerjavi z Agadirjem, ki je bolj razvit, višje, a dobra hrana na koncu odtehta vse skupaj – na morske dobrote smo čakali že celo potovanje.

Agadir -> Imouzzer -> Afra -> Taghazoute -> Agadir

Primoz — Tue, 11 Dec 2007 21:29:21 +0000

Decemberski dnevi so kratki, zato že zgodaj pridemo v izposojevalnico vozil. Sledi krajša drama, lastnik pravi, da se je prodajalec prejšnji dan zmotil in da cena velja le za 6 ur, potem bi nam rad omejil kilometrino na 200 kilometrov, pa tudi čelade niso takšne, kot jih je obljubil. Pol ure prerekanja kasneje za 500 dirhamov vseeno dobimo vse, razen dobrih čelad – 2 namreč nimata vizirja, pri tretji pa je ves spraskan. Bo že, imamo sončna očala, prehitro pa se tako ali tako ne bomo vozili. Zajašemo obe Yamahi XT 660 in Hondo TransAlp in jo mahnemo proti severu v Atlas. Dvakrat zgrešimo odcep in v drugem poizkusu se Domnu na skoraj novem XTju odtrga veriga. Ustavimo v bližnji vasi in šolski učitelj nam pomaga poklicati izposojevalnico. Domen počaka servis, Rok slika koze, ki plezajo po drevesih, sam pa se udeležim pouka. V majhni vaški učilnici na enkrat poteka 6 razredov osnovne šole, v vsakem pa so največ 4 otroci. Pouk se zaradi atrakcije seveda prekine, zato ga učitelj popestri z mojo predstavitvijo. Vmes pride vleka, zato nam otroci v zborčku odpojejo poslovilno pesem, mi pa odbrzimo na servis v Agadir.
K sreči je veriga hitro popravljena, zato smo že pred 1300 spet na poti. Tokrat skozi Beverly Hills Agadirja (luksuzne vile na prisojni strani hribovja nad Agadirjem) najdemo cesto proti Oulmi in dalje proti Imouzzerju. Asfaltna cesta je groba, ovinki pa ravno pravi za naše motorje. Moti sicer pesek na nekaterih ovinkih, zato pa na cesti skoraj ni prometa; na slabih 150 kilometrih skozi gorovje srečamo 5 avtomobilov. Z morja se povzpnemo na 1100m in se nato spet spuščamo proti obali na zahodu. Vmes prečimo Ait Hammou, jez hidroelektrarne, zgrajene leta 2002. Na jezu pade nekaj fotografij, a me pri izhodu ustavi vojak, ki prijazno zahteva naj vse slike, na katerih je viden jez, izbrišem. Časa za ogled prelepih slapov žal nimamo, zato pa se nam pot oddolži s sončnim zahodom, ravno ko pripeljemo na rob planote na atlantski obali v bližini Afre. Ob poti nazaj na jug občodujemo obalo in surferje, ki lovijo že zadnje valove za tisti dan. Obala severno od Agadirja, prevsem okoli Taghazouta, je namreč surferska meka.
Odličen dan seveda zaključimo z dobro hrano in neomejenimi količinami sladoleda.

Agadir

Primoz — Mon, 10 Dec 2007 21:28:08 +0000

Odpeljemo se 20km proti jugu, kjer si privoščimo vožnjo ob obali in ogled nacionalnega parka, kjer naj bi zimovalo več vrst ptic, med drugim tudi flamingoti. Slednjih sicer ne vidimo, je pa vožnja ob obali kar zanimiva, uspe pa nam slikati nekaj, kar na blef poimenujemo afriška čigra. Naj nam ornitologi oprostijo.
V Agadirju Habibiju privoščimo lavaž-grisaž, mi pa sebi bananin sok na vrtu restavracije na bencinski črpalki. Ob diskusiji, zakaj se pri nas nihče ne domisli takšnega koncepta vrtne restavracije, nam pade na pamet, da imamo pri nas v bistvu angleško vreme. Poleti smo veseli že, če en teden nepretrgoma sije sonce, tu pa imajo čez 300 sončnih dni letno.
Zvečer si za naslednji dan rezerviramo motorje, lokalec v izposojevalnici nam zagotovi ceno 500 dirhamov (~ 45 evrov) za pol dneva (12 ur), vključeno z zavarovanjem in neomejeno kilometrino. Podebatiramo še s Katarcem, ki si izposoja Nissan Patrola – v Maroko je za 14 dni prišel lovit s svojim sokolom. Menda je Maroška puščava najboljši teren za tak šport, odkar so Američani razsuli Irak. Pohvali našega Habibija in pravi, da je to v Emiratih edino vozilo, s katerim se vozijo v puščavo. Večerja v dobri italijanski restavraciji. 60 dirhamov za pico ali lazanjo ni veliko, če ti natakar osebno doliva pivo v kozarce, za nas in bogatega očka, ki je k sosednji mizi na šampanjec pripeljal (pre)mlado izvoljenko pa so v restavraciji 4 kuharji in 3 natakarji.