Sahara Jam » atlas

Marrakech -> Imlil -> Oukaimeden

bombi — Fri, 14 Nov 2008 17:12:48 +0000

Ker še nismo naveličani vožnje, se naslednji dan odpravimo raziskovat okolico Marakeša. Pot nas zanese v malo vasico Imlil, ki leži pod najvišjo goro Maroka, Jebel Toubkal (4167 m.n.m.). V okolici Imlila naredimo še poslednji offroad izletek. Cesta nas je vodila skozi hribovske vasice, ceste pa so bile mestoma skoraj izklesane v strma pobočja. Grega ni in ni imel zadosti vožnje, tako da se je skupaj z Gorazdom in Davidom odpravil še na Oukaimeden (največje maroško smučišče), kjer je skupina nadebudnežev že “štamfala” mesec pred uradnim odprtjem smučišča.

Chefchaouen –> Fes –> Ifrane –> Midelt (430km)

bombi — Wed, 29 Oct 2008 10:30:57 +0000

Po deževnem dnevu in mrzlem večeru smo se zjutraj zbudili v jutro brez oblačka, a temperatura se vseeno ni hotela dvigniti nad 10 stopinj. Super dan za vožnjo, smo si mislili vsak pri sebi! Pa nam ni bilo usojeno, po pol ure vožnje so se na kup pričeli nabirati temni oblaki, zato smo pot sproti prilagajali vremenu. Ekipa v avtomobilih se je ustavila v Fesu, kjer so si v petih minutah ogledali medino, nato pa pobegnili iz vrveža na sendvič v bližnji supermarket. Motoristi se v Fesu nismo ustavljali temveč smo ga po najkrajši poti obšli. Zavili smo proti Maroškemu Aspen-u, Ifrane. Bolj ko smo se vzenjali, hladneje je bilo in več oblakov se je podilo nad nami. Pripeljali smo se na 2205 m.n.m. temperatura pa se je spustila pod 2 stopinji celzija (manj na Jimovem motorju termometer ne pokaže – najbrž pameten namig BMWjevih konstruktorjev?). Mraz nas je premagal in ustavili smo se na kosilu. V gostilni je bilo prijetno toplo, in ko smo se že skoraj odtalili je zunaj pričelo snežiti. Hec, pa taka Afrika!
Kljub sneženju zajašemo motorje in se, v upanju na toplejše vreme, odpeljemo proti Mideltu – ogrelo se sicer ni, smo pa doživeli prvi pravi afriški sončni zahod. Ko se je že pričenjalo mračiti smo bili še vedno 50 km oddaljeni od Midelta, vsi pa smo nestrpno pogledovali na indikatorje goriva (Boris je že vozil na rezervi). V vasici Zeida smo k sreči našli bencinsko z neosvinčenim bencinom (v hribih ga praktično ni – stare Mercedezove dizelce ga pač ne potrebujejo). Super, samo natankamo in v pol ure smo v Mideltu! Poravnamo račune, prižgemo motorje, ko Boris ves razoračan in jezen ugotovi, da ima prazno gumo. Prvi gumidefekt, kaj bomo pa sedaj? Na črpalki nam ponudijo garažo z lučjo, kjer se lotimo dela. K sreči isti trenutek mimo pripelje David v avtomobilu. Z nekaj naše pomoči je v slabi uri zaflikal počeno zračnico, tako da smo lahko nadaljevali proti Mideltu. Hotelček Atlas kjer smo spali si bomo zapomnili po najožjih hodnikih in stopnišču, po katerih je hoja potekala le v eni smeri. Zadovoljni nad dnevom, si privoščimo večerjo (nekakšen piščanec po maroško), po večerji pa popadamo v postelje!

Marrakech -> Cascades d’Ouzoud -> Khenifra

Primoz — Sat, 15 Dec 2007 21:10:20 +0000

Pod severnim robom Atlasa nadaljujemo proti Khenifri. Vmes se spet podamo v Atlas za ogled menda najlepših slapov v Maroku, slapovi Ouzoud. Še ena lepa vožnja po ovinkih Atlasa nas dokončno prepriča, da se najlepši razgledi Maroka ne skrivajo v puščavi ali na obali, ampak v gorah.
Dostopa do slapov ni mogoče zgrešiti, vsak lastnik zemljišča ob cesti le tega ponuja kot parkirišče (10dh), poleg tega pa nudi tudi strokovno vodenje. Sprehodimo se skozi oljčni gaj in pridemo naravnost na zgornji rob slapov. Spektakularno! Med oljkami se spustimo navzdol in si slapove ogledamo še od spodaj. Na drugi strani reke zagledamo restavracije in si zaželimo kosila, zato poizkušamo priti čez most. Ta je ves zarjavel in uradno zaprt, zviti domačini pa za 5 dirhamov (pol evra) nudijo prevoz čez vodo s splavom. Očitno se jim splača bolj, kot popravilo mosta. Žal nimajo kuskusa, tako da se odpeljemo naprej, naredimo še en krog skozi Atlas (Azilal) in do večera pristanemo v Khenifri. Pred Khenifro si v lokalni trgovini/restavraciji privoščimo odlično maroško župico in 4 omlete s sirom – za 18 dirhamov (evro in pol). Izven turističnih poti je Maroko zares poceni. Spimo spet v samskem domu (tako smo poimenovali poceni hotele, ker v njih brez izjeme vedno srečujemo samo maroške moške) za 150dh (~13 evrov) in se sprašujemo kaj toliko lokalcev počne po takšnih hotelih.

Essaouira -> Oum el Aioun -> Marakeš -> Asni -> Oukaimedene -> Douar Ouriki

Primoz — Thu, 13 Dec 2007 21:42:28 +0000

Odpeljemo se 20km severno od Essaouire, v Oum el Aioun, prijetno vasico, ki jo sestavlja vsega ducat hiš. Na jugu vasice je nekaj evropskih avtodomov, v vasici ena sama kafana, 15 metrov nižje pa enkratna plaža. Sprehodimo se po plaži, a se nam mudi naprej.
Pot nas skozi Marrakech vodi proti Jebel Toubkalu, najvišji gori Atlasa, Maroka in severne Afrike. Rok bi se rad povzpel na 4167m visok vrh, nama z Domnom pa tudi ne bi škodilo malo zimskega veselja.
Podrobnega zemljevida nimamo, zato se s pomočjo GPSa in nekaj nasprotujočih si nasvetov domačinov odpravimo proti vasici Asni in za njo ležeči dolini Imlil, ki je, kot izvemo kasneje, najbolj popularno izhodišče za osvajanje Toubkala. Kljub temu se pred dolino usmerimo proti napačnemu cilju, maroškemu smučarskemu centru Oukaimedene. Dve uri navkreber po precej razritem makedamu je poplačanih z razgledom na slikovite vasice. Lokalci ob cesti spet žicajo najbolj osnovne dobrine in to le 50 kilometrov stran od Marrakecha, katerega luči se ponoči s tega dela Atlasa zelo dobro vidi. Kontrasti v Maroku so ogromni. Za razliko od tistih med Mideltom in Agoudalom imajo tu v vsaki vasi vsaj elektriko. Na višini 1600m nekoliko razočarano zagledamo dobro asfaltno cesto, ki po drugi dolini vodi do Oukaimedena. Eh. Vseeno je vzpon odličen, v nekaj urah poletje zamenjamo za pomlad in na koncu zimo, tik pred prihodom v 2600m visoko ležeč Ouakaimeden nas pričaka sneg. Mrači se, lokalci ravno končujejo s smučarijo, mi pa v kratkih hlačah in natikačih poskačemo ven iz avta in sprašujemo po hotelu. Sezona se uradno začne šele okoli Božiča, zato je večina hotelov zaprtih. Povprašamo v prijetni planinski koči, a nas cena (~ 40 evrov po osebi, z zajtrkom in večerjo) odvrne. Vseeno spijemo čaj, skozi okno opazujemo zasnežene gore in se grejemo ob peči na drva. Idealno okolje za vzpodbujanje domotožja. Sezona, podobno kot na Voglu, traja od sredine decembra do konca marca, le da običajno zapade tja do meter in pol snega. Preverimo lokalno specialko in ugotovimo, da bi za vzpon na Jebel Toubkal s te strani potrebovali 2 do 3 dni, ki jih žal nimamo. Maročana v koči sicer žicamo za popust, a pokaže na kamero nad točilnim pultom – francoska lastnika ga preko interneta opazujeta iz Francije in kakršno koli soliranje odpade. Povprašamo še v sosednjem hotelu, ki je še nekoliko dražji, nič ne bo, sankanje odpade.
Odpeljemo se v dolino, kjer na pol poti do Marrakecha prespimo v vasici Douar Ouriki.

Agadir -> Imouzzer -> Afra -> Taghazoute -> Agadir

Primoz — Tue, 11 Dec 2007 21:29:21 +0000

Decemberski dnevi so kratki, zato že zgodaj pridemo v izposojevalnico vozil. Sledi krajša drama, lastnik pravi, da se je prodajalec prejšnji dan zmotil in da cena velja le za 6 ur, potem bi nam rad omejil kilometrino na 200 kilometrov, pa tudi čelade niso takšne, kot jih je obljubil. Pol ure prerekanja kasneje za 500 dirhamov vseeno dobimo vse, razen dobrih čelad – 2 namreč nimata vizirja, pri tretji pa je ves spraskan. Bo že, imamo sončna očala, prehitro pa se tako ali tako ne bomo vozili. Zajašemo obe Yamahi XT 660 in Hondo TransAlp in jo mahnemo proti severu v Atlas. Dvakrat zgrešimo odcep in v drugem poizkusu se Domnu na skoraj novem XTju odtrga veriga. Ustavimo v bližnji vasi in šolski učitelj nam pomaga poklicati izposojevalnico. Domen počaka servis, Rok slika koze, ki plezajo po drevesih, sam pa se udeležim pouka. V majhni vaški učilnici na enkrat poteka 6 razredov osnovne šole, v vsakem pa so največ 4 otroci. Pouk se zaradi atrakcije seveda prekine, zato ga učitelj popestri z mojo predstavitvijo. Vmes pride vleka, zato nam otroci v zborčku odpojejo poslovilno pesem, mi pa odbrzimo na servis v Agadir.
K sreči je veriga hitro popravljena, zato smo že pred 1300 spet na poti. Tokrat skozi Beverly Hills Agadirja (luksuzne vile na prisojni strani hribovja nad Agadirjem) najdemo cesto proti Oulmi in dalje proti Imouzzerju. Asfaltna cesta je groba, ovinki pa ravno pravi za naše motorje. Moti sicer pesek na nekaterih ovinkih, zato pa na cesti skoraj ni prometa; na slabih 150 kilometrih skozi gorovje srečamo 5 avtomobilov. Z morja se povzpnemo na 1100m in se nato spet spuščamo proti obali na zahodu. Vmes prečimo Ait Hammou, jez hidroelektrarne, zgrajene leta 2002. Na jezu pade nekaj fotografij, a me pri izhodu ustavi vojak, ki prijazno zahteva naj vse slike, na katerih je viden jez, izbrišem. Časa za ogled prelepih slapov žal nimamo, zato pa se nam pot oddolži s sončnim zahodom, ravno ko pripeljemo na rob planote na atlantski obali v bližini Afre. Ob poti nazaj na jug občodujemo obalo in surferje, ki lovijo že zadnje valove za tisti dan. Obala severno od Agadirja, prevsem okoli Taghazouta, je namreč surferska meka.
Odličen dan seveda zaključimo z dobro hrano in neomejenimi količinami sladoleda.

Agoudal -> Dadas Gorge -> Todra Gorge

Primoz — Fri, 02 Nov 2007 21:23:30 +0000

Naš cilj je še vedno Todra, iz Agoudala pa pot vodi tudi skozi Dadas Gorge, ki je po Alijevem mnenju bolj slikovita. Dobro, gremo pogledat. Povzpnemo se na prelaz na 3000m, od koder se nam odpre veličasten pogled na kanjon, ki povezuje zgornji del Dadas in Todra Gorga. Fantastika. Srečamo skupino španskih motoristov z maroškim supportom, ki nam zatrjuje, da se vize na Mavretanski meji ne dobi več. K sreči se to kasneje izkaže le kot delno pravilno. Spust po Dadas Gorgu je spet slikovit, vendar v primerjavi s prejšnjim dnevom ne ponuja presežkov. Končamo na južni strani Visokega Atlasa, kjer nas po kamniti puščavi (1500m n.m.) ravna cesta po 80km pripelje do Todre. Ogledamo si sotesko, kjer so menda snemali Indiana Jonesa in v vasi pred njo poiščemo Moho. Pri njem je pred mesecem namreč nočil Henks, ki nam je zanj predal nekaj slik. Moha se nas izredno razveseli (izvemo, da je 7 let “hodil” s slovenko iz Ljubljane), njegov resort je žal zaseden s plezalci, ki lezejo v Todri, ponudi pa nam šotorenje na strehi. Odlično! Sledi obvezna večerja v odličnem vzdušju, puranji ražnjiči (shish kebap) in nadaljevanje s tam tam bobni in berbersko kitaro. Spanje pod milim nebom, ker Domen smrči. Mraz, ampak se splača, v Sloveniji nikoli ne vidiš toliko zvezd. Moha pravi, da je njegov kolega pred 3 dnevi dobil Mavretansko vizo na meji.

Fes -> Midelt -> Agoudal

Primoz — Thu, 01 Nov 2007 21:00:45 +0000

Zgodnji odhod iz Fesa. Pozno poletje zamenjamo za jesen, ko nas pot vodi skozi Ifrane (Maroški Aspen) preko Srednjega Atlasa mimo Djebel Hebri Teleski (varianta Kranjskogorskega FIS-a) v Midelt. V Mideltu na Garminu priklopimo prvo “offroad” ruto, ki pelje v sotesko Todra. Edine informacije o ruti imamo s strani Samota in Ize (routa E na trackerju z njune strani), ki pa rute zaradi odplavljene ceste nista dokončala. Glede na zračno razdaljo (200km) ocenimo, da bomo zvečer že v Todri. Že na začetku srečamo skupino francoskih motoristov, s katero se potem prehitevamo cel dan.

Pot se začne z dobro prevoznim makedamom, ki se prečno počasi vzpenja pod vznožjem Visokega Atlasa. Pokrajina še najbolj spominja na savano, na levi strani se pnejo zasneženi grebeni Atlasa, desno nekaj sto metrov pod nami v neskončnost segajoča ravnina, okoli nas pa rumena trava in redka nizka drevesa. Kmalu se navadimo pastirčkov, ki sredi ničesar pasejo ovce in koze in z gestami žicajo cigarete. No nekateri še znajo presenetit – otroček ki dobi čokolado in potem hoče fotoaparat, pa malo starejši, ki se nam obesi za zadnji brisalec. Nasmejejo nas nekateri, ki pred našimi očmi najprej na cesto znosijo velike kamne, nato pa jih direktno pred nami umikajo in upajo na bakšiš za čiščenje ceste. Na koncu led prebije težak, ki nas ujame na predelu, kjer je odneslo cesto. Obesi se nam za držalo v avtu, ko pa mu Rok umakne roko totalno ponori in na nas kriči v arabsko-francoski mešanici. Okoli ovinka nato prileti še njegov kolega, ampak na srečo nam rata pobegnit nazaj po poti. Od tu naprej za žicarje ob cesti pokažemo le malo simpatij, tiste najbolj vztrajne preženemo s hupo in heavy-metalskim “ROOOOARRRRR” iz vseh treh grl. Zaleže.

Razen nadležnih lokalcev tu in tam je pot fantastična, del prevozimo po strugi potoka, saj je cesto nekoč očitno odneslo (je to tam, kjer sta se zaustavila Samo in Iza?). V potoku prehitimo nemške motoriste, enemu od njih je voda zalila Africa Twin. Bolj kot se bliža noč, bolj nam je jasno, da je ocena o enem dnevu napačna. Sončni zahod ob 1800 dočakamo na 2800m visokem prelazu, odkoder se spustimo do Agoudala (2400m), kjer ob cesti zagledamo Auberge Ibrahim. Prijazni oskrbnik Ali nam naredi omleto in pokaže sobo. Ponoči zunaj gladko minus, mi pa sobo pogrejemo na prijaznih 10.