Sahara Jam

Avto izpraznimo vse odvečne teže in se odpravimo na izlet okoli Erg Chebbija, največjega maroškega peščenega morja. Začetna kamnita pista nam ne predstavlja večjih problemov, ob prihodu na pesek pa se avto hitro pogrezne. Poskačemo ven, spustimo gume na 1,5 bara, vmes poklepetamo z mimoidočim berberskim vodičem kamel in gasa naprej. Opogumljeni z boljšim oprijemom takoj zavijemo proti sipinam in se naivno zaženemo v največjo pred nami. A-a, “no go mister”. V nekaj poizkusih hitro spoznamo osnove vožnje po sipkem pesku (predvsem pa nobenih diagonal!).

Ker še nismo pripravljeni prijeti za lopato, avto parkiramo in se s snežno (peščeno? peskovno? peskasto? popeskano?) desko peš odpravimo na vrh kake 50m visoke sipine. Z Rokom odvijugava vsak svojo nedotaknjeno flanko peska (sanje vsakega deskarja, med eno in drugo furo veter poskrbi, da je flanka vedno sveža), Domen pa med tem pri teku navzdol izgubi očala (skok v ribo). To seveda ugotovi šele pri avtu. No gremo pa še enkrat gor. V dveh urah pohajkovanja po sipinah pri prijetnih 25C popijemo vsak po liter in pol vode.

Po kratkem deskarskem intermezzu se odpravimo naprej. Vožnja po vzhodni strani Erg Chebbija nam ponudi mešanico kamnitih in peščenih pist, ki jih Landcruiser z užitkom požira (pa nafto tudi). Iskanje sence za tuna-brejk nas pelje skozi brezpotja camel-grassa (senca, tuna, počitek, razgled na sipine).
S polnimi želodčki pridemo na jugo-vzhodno stran Erg Chebbija, kjer naletimo na špansko ekipo, ki pripravljajo poligon za evropski press test novega Cherokeeja. Ko pripeljemo k tovornjaku in trem parkiranim Cherokeejem, celotna ekipa začne občudovat našo Toyoto (“You have the best car!”).
Za naslednjo sipino ugotovimo, da v Erg Chebbiju nisi nikoli sam. Niso bili pastirčki, ampak francoska ekipa s tremi Toyotami. Po kratkem merjenju moči (Rok v našem avtu odneha, francoz nasede – sledi reševanje z gurtno), si zaželimo “bon voyage”. Sledi najboljši del celotne poti, 5m visoke sipine si na jugo-vzhodnem delu sledijo kot valovi, pesek dobro drži in Toyoti se smeji. Cesta nazaj do Merzouge, sončni zahod pa si popestrimo s pumpanjem gum. Toyota je uspešno prestala prvi dan v peskovniku, lopate so ostale v prtljažniku, zato si zasluži novo ime – Dromedar Habibi.
Še ena noč v Sable d’Or, spet večerja v slikoviti družbi, napol nori francoski kolesar, hecni vodič kamel, šefe Rašid pa gladko zvrne naše darilo – pol litra šnopsa.

Zgodnji odhod proti Ouadaneju. Že začetek piste v peščenem vadiju pred Maure Bleu obeta, zato so gume hitro na 1,5 bara. Track R7 iz Sahara Overland kmalu zapusti vadi v sipine proti severu, mi pa nadaljujemo po južni strani vadija. Križarimo čez nizke sipine, med redkimi drevesi in camel grassom, pesek je sipek a se ne vdira preveč, brez težav držimo hitrost nad 50km/h. Vseskozi držimo smer 5-10km južneje od tracka R7 v bližini večine kolesnic v tej smeri. Vsake toliko peljemo mimo večje oaze in nekje na polovici poti prečimo nekaj ducat metrov visok kamnit prelaz. Zadnjih 20km vodi čez nekaj metrov visoke sipine, ki si kot valovi brezkončno sledijo ena drugi. Občutek v avtu še najbolj spominja na vožnjo z gliserjem.
Prihod v Ouadane. Slikovito staro mesto (danes ghost town) na skalni polici jim je po mavretansko uspelo skazit z anteno za mobitel. Tudi novi del mesta je skoraj prazen in med nešteto trgovinami nam komaj uspe najti kruh. Spet nas zasuje lokalna mularija, ki žica darila.
Ker v Chinguettiju nismo natočili jerrycanov, hitra kalkulacija porabe po pesku pa pravi “tam nekje nad 30 litrov”, se odločimo za iskanje bencinske. Iskanje se kmalu sprevrže v pravi podvig, za lažje razumevanje bom izpostavil tri lokacije. Lokacija A je center Ouadaneja na 50m visokem platoju, lokacija B je kompleks hiš ležečih slab kilometer stran pod platojem in lokacija C je prizorišče lokalnega praznovanja dneva neodvisnosti v vadiju 2 kilometra stran.
Torej… V B poberemo lokalca s kavkaškimi potezami, ki ga odpeljemo na 3 lokacije okoli A. Pove nam, da je šef bencinske v C. Odpeljemo v C, poberemo nekoga, ki trdi, da je šef bencinske (recimo mu Ali). Odpeljemo ga po ključe pumpe v B, nato pa se peljemo do črpalke v A, kjer naredimo krog po mestu in spet končamo pri črpalki. Ključ kao ni pravi, zato spet krog okoli A, nato pa iskat nekoga v C. Med potjo le tega srečamo v B, zato se vrnemo k črpalki v A. Izkaže se, da je ta tretji pravi lastnik črpalke, tankamo po 280 (~ 0,8 evra) za liter. Vse skupaj nam vzame uro in pol.
Nadaljujemo po pisti R8 do Guelb er Richat. Guelb je bila do pred nekaj desetletij kraj brez pomena, ko so astronavti na enem izmed zgodnjih poletov ugotovili, da se iz vesolja na tem kraju vidi ogromen krater, lokalci pa o tem niso vedeli ničesar. Misterij so razkrili geologi. Ogromno skalno formo v obliki krogle, ki jo je počasi dvigovala magma so erodirali zunanji dejavniki, zaradi česar so na relativno ravni površini nastali koncentrični krogi, ki so tako dobro vidni iz vesolja.
Dobrih 40km piste, spet precej peska, ki ga popestri del v Guelbu, ko se je po pesku potrebno vzpeti na rob enega od koncentričnih krogov. Sahara Overland svetuje nekaj zaleta, a Habibi prileze navzgor brez težav.
V samem centru Guelba pošljemo koordinate (edina točka na tem tripu, kjer bodo domači na spletni strani dejansko imeli več od razgleda, kot mi na terenu) in naberemo nekaj menda zelo starih kamnov. Razgled, glede na lokacijo, nezanimiv. Med malico se nam pridruži starejši lokalec in nas povabi v bližnji hotel (šotor). Ko ga zavrnemo, nam pove, da mu moramo za vstopnino v središče Guelba plačati 20 evrov. Sam se mu kar v faco začnem glasno smejat, nabašemo se v avto in odpeljemo.
Povratek po isti pisti do Oudaneja, od tam pa nazaj proti Chinguettiju. Tokrat sledimo tracku R8, ki se po začetnih peščenih valovih (i-de-a-la!) začne izgubljati med kamenjem. “Saj ne bo dolgo”, so bile besede, ki sem jih 20km kasneje obžaloval. Če bo šlo tako naprej, do noči ne bomo v Chinguettiju! Track se po 20km kamenja potem vseeno odkupi z odličnim delom, trd pesek in spet sipine v obliki valov, ki nas vodijo direktno v najlepši sončni zahod na celem tripu. Rok med vožnjo zleze na streho in se vsede v rezervno gumo, z Domnom pa med vožnjo navijeva glasbo. Naredimo nekaj slik, ki pa samo potrdijo, da se nekaterih stvari enostavno ne da fotografirat, ampak ostanejo le v spominu (sem to že kje napisal?).
V zadnji svetlobi po sončnem zahodu dosežemo Chinguetti. Najboljša vožnja na celem tripu je zaključena.
Maure Bleu so okupirali francoski turisti na tedenskem “Sahara Adventure” (v Atar leti čarter iz Pariza), zato nas receptor zavrne, češ da so polni (povratek v Chinguetti smo glede na opis tracka v Sahara Overland načrtovali šele naslednji dan). Ob odhodu nas opazi šef in ker smo mu očitno všeč, nam vseeno zrihta prazen beduinski šotor.
Spet večerja pri Senegalcu, tokrat riba z rižem in isto pekočo omako. Očitno nas v restavraciji opazi lokalec, ki nam jo je kao pokazal prejšnji dan, zato pride pobrat davek – porcijo kus-kusa. Senegalec nas med kuhanjem povabi v svojo trgovino, kjer prodaja ročne izdelke iz Mavretanije, Malija in Senegala. Z Rokom se zanimava za izrezljani kameli, začetna cena za redne goste – 4000 ougij (~ 11 evrov) po kosu. Končamo pri kupčiji 2 kameli in slonček za 2 litra domačega žganja (hvala Vesna!). Dobro prodan šnops, v Mavretaniji je alkohol ilegalen in ekonomija naredi svoje.

Jutranji prihod v Marakeš (Marrakech), meko vseh obiskovalcev Maroka, kraj kjer se lahko nakupi vse in kjer si vseskozi nadlegovan. Med iskanjem hotela v eni izmed ozkih uličic nasproti nas pripelje lokalec na motorju, zagleda Domna, kako na sprednjem levem sedežu (ker imamo angleški avto, je volan na desni strani) med vožnjo brezskrbno debatira z lokalcem čez cesto. Očitno prepričan, da ga bo Domen povozil, se pred avtom prebrne po tleh in naredi cel šov. Komaj mu pokažemo, da vozi Rok na drugi strani in da je njegov problem, če se meče po tleh, ob vsem skupaj se začne zabavati še nekaj mimoidočih in lokalec brez besed osramočeno odpelje naprej.
Obvezen ogled trga Djemaa el Fna, kjer si privoščimo tradicionalni pomarančni sok (3dh) in tajine v eni od bližnjih restavracij. Popoldne preživimo v vrvežu marakeške tržnice, osnove barantanja sedaj že poznamo, trgovci tekajo za nami, nekateri pluvajo po tleh in zganjajo celo dramo, eden od njih je do mene na koncu nesramno žaljiv. Bog pomagaj, je treba na trdo, če ne te n**** po dolgem in počez. Majico na primer z začetnih 200 dirhamov (18 evrov) zbijem na 35, pa sem prepričan, da so še vedno dobro zaslužili. Domen si kupi tradicionalno maroško dželabo (100 dirhamov) in naju z Rokom med pomerjanjem dodobra nasmeje. Ogledamo si še enega od tradicionalnih hamamov, luštno, a so cene preveč turistične. Na glavnem trgu kasneje srečamo nekoga v puloverju Telekom Slovenije in pristanemo na večerji v eni od roštiljada stojnic na Djemii s 3 skupinami Slovencev. Po dolgem času je fino spet slišati kakega Slovenca, izmenjamo nekaj izkušenj, Aleš pa nam preda nekaj nakupljenih spominkov, ki jih noče vleči na letalo. V smehu preverimo, če nam v arganovo olje ni slučajno podtaknil kakšnega hašiša.