Bandiagara -> Le Pays Dogon -> Douentza -> Main de Fatima

Primoz — Tue, 20 Nov 2007 21:10:31 +0000

Jutranji internet z domnevno satelitsko povezavo se izkaže za slabega. Odhod v deželo Dogonov. Nekaj ducatov Dogonskih vasic se razteza okoli 150 kilometrov dolge skalne pečine. “One of the top-10-places-to-see-before-you-die” pravi Lonely. Nismo preveč navdušeni nad običajnim 2-5 dnevnim turističnim trekanjem od vasice do vasice, si pa izberemo menda dobro prevozno pot Bandiagara – Yawa – Madougou – Douentza.
Skalnat kolovoz v prvem delu nas kmalu preseneti z zelenimi polji na obeh straneh, ki predstavljajo dober kontrast v primerjavi z okolico, ampak najbolj zanimiv del se prične, ko dosežemo pečine. Najprej nas preseneti lokalec, ki mimo prijaha na biku (volu?), potem pa se nam oko ustavi na neskončnem razgledu po kake 200 metrov nižje ležeči savani. Nedaleč na jugo-vzhodu leži Burkina Faso. Po ozki poti se spustimo navzdol in spet srečamo angleška motorista. Udarimo namišljeno dirko po vzporednih pistah, ki skozi savano pravokotno na pečino vodijo na jugo-vzhod. Orientiramo se po zemljevidu v Lonely-ju, pista naj bi zavijala proti severu, medtem ko naš GPS vztrajno kaže proti jugu. Po nekaj popravkih in debati z lokalnimi pastirji končno najdemo pravo pot na sever.
Na poti peljemo skozi nekaj Dogonskih vasic, ozke poti med blatnimi hiškami vsakič znova predstavljajo logistični problem – “Pazi da jim žleba ne odbiješ!”. Vmes nas obvezno opazuje pol vasi, mi pa občudujemo njihove džamije, hišiče s čarovniškimi klobuki (enake kot dan poprej) in nekaj kar označimo kot “siesta” hišice. Na slikovito izrezljanih stebrih je ponavadi 2-3 metra slame (za izolacijo?), pod njo pa v vsaki vasi počiva nekaj starejših lokalcev.
Med dvema vasicama srečamo 2 lokalki z otroci, ki po svoji barvitosti izstopajo od ostalih lokalcev. Postanek za slikanje, a se omehčajo šele, ko odpremo vrečke z darili. Potalamo nekaj majic, ko pa Rok iz vrečke potegne velikega plišastega medvedka in ga hoče dati eni izmed deklic, se vse deklice neznansko prestrašijo. Očitno so vajene samo kamel in osličkov, v Dogonu pa je precej prisoten tudi animizem, ki se v Afriki nasploh precej meša z Islamom in Krščanstvom. Komaj jih prepričamo, da medvedek ne grize, ko Domen pokaže še plišasto opico in oponaša opičje glasove – spet en kup kričanja in bežanja. Mamici vseeno sprejmeta darila in ena izmed njiju medvedka posadi na hrbet tako kot dojenčka – se bodo že doma privadili na novega člana družine.
Do Douentze vodi dobra s tankim slojem peska prekrita pista, ki nudi dovolj užitkov ob vožnji (in popestri dogajanje z nekaj precej čudnimi znaki na še bolj čudnih mestih), tam pa spet zavijemo na asfalt proti vzhodu. Sledi 150 kilometrov ceste med do 500 metrov visokimi skalnimi monoliti, ki spominjajo na ameriški Monument Valley, na koncu katere nas čaka naš cilj – Fatimina dlan (Main de Fatima), gora ki spominja na navzgor obrnjeno dlan s petimi prsti, ime pa je dobila po amuletu, ki je prisoten tud v muslimanski tradiciji. Bivakiramo pod vznožjem Fatime, ducat kilometrov pred mestom Hombori.

-> Djenne -> Bandiagara

Primoz — Mon, 19 Nov 2007 21:03:21 +0000

Zadnjih nekaj kilometrov prek Djenne cesto seka eden od rokavov reke Bani. Med čakanjem na trajekt nas popade vse živo, od prodajalcev do kao vodičev, “No guide, no Djenne”. Prov ja. Mi se zabavamo po svoje, takoj za nami uleti tour američanov, ki so na enotedenski “Mali Adventure” in eden izmed njih je utelešenje ameriškega sna – visok glas z očitnim redneck naglasom, Corvette racing kapica in obvezno – iPhone. Sledi premierna predstavitev iPhona v Maliju, lokalci se čudijo, američan pa jim po geekovsko navdušeno kaže funkcije. “I tried to go on the internet, but it doesn’t work here!”. Nekdo mu v zameno ponudi podvodnega konja izrezljanega iz ebenovine, “No way, this thing costs 600 dolars in U.S.! What will I do with a hippo?!”. Medtem ko lokalci za prečenje uporabljajo piroge, se mi še naprej zabavamo z američanom. “You guys came all the way from Europe? No way! This is real adventure! In America we only have 7 days free and no holidays! We work hard!” Zapeljemo na naslednji trajekt (v bistvu splav), 3000 frankov (~ 5 evrov) v obe smeri.
V Djenne najprej zajtrk, potem pa se izgubimo v vrvežu tržnice, ki je tu vsak ponedeljek in velja za eno najbolj slikovitih v Maliju. Klub temu, da je Djenne turistična destinacija številka ena v Maliju, je delež turistov na tržnici relativno majhen, lokalci trgujejo in se ne menijo pretirano za nas. Dobi se vse živo, od hrane (posušene ribe!), začimb, oblek, kož, tradicionalnih rezbarij, do bolj modernih stvari (Dadidas tenisk). Z Rokom se takoj zagrejeva za izrezljane antilope (visoke cca 40cm), ki si jih želiva, že odkar sva jih videla v Bamaku. Sam si sicer želim večjo (cca 70cm), za katero sem v Bamaku izvedel, da se cena za lokalce suče okoli 10.000 frankov, a je v Djenne ne najdem. Prodajalec prične z 30.000 frankov (~ 46 evrov) za par. Odločiva se, da kupiva vsak po en par in začetno ceno zbijava proti željenih 20.000 za dva para. Ustavi se nam pri 21.000, prodajalec pravi, da pod to ceno pa ne gre, pa pika. Rok že želi kupit, jaz pa odigram svojo vlogo “bad cop – good cop” in odidem stran. Rok jamra, da on bi kupil za 21.000, ampak da vseh štirih pa tudi ne bo vzel, prodajalec zavija z očmi in privoli v 20.000.
Sama tržnica poteka na trgu pred največjo blatno mošejo v islamskem svetu. Ta je zaradi ekscesa nekih turistov žal zaprta za ne-muslimane, zato pa okoliški prebivalci prodajajo pogled s svojih streh – začetna cena 500 frankov (~ 0.8 evra) na osebo. No z vrha potem opazimo, da se v mošeji vseeno sprehajajo turisti, povprašamo lastnika hiše in ta nam ponudi ogled za 5000 frankov. Afričani si Islam pač predstavljajo malo po svoje.
Na poti nazaj pri čakanju na trajekt pri prodajalcu gledam leseno masko, ta se zagreje in postavi začetno ceno na 30.000 frankov. Ker se mi v vročini ne ljubi barantat, rečem 5.000 ali nič. Prodajalec se meče v tla, jaz pa mirno odidem. No ko pride trajekt, tip vseeno priteče za mano in skozi okno opraviva nakup. Začuda ima prodajalec na trajektu večjo antilopo, uporabim isto taktiko – na njegovo ceno 50.000 ponudim 10.000 in grem nazaj v avto. Lokalec tik pred izkrcanjem pristane na ponudbo.
Popoldne sledi za nas precej zgoden prihod v Bandiagaro, mesto na robu dežele Dogonov (Le Pays Dogon). Posteljemo si na strehi enega najbolj luštnih hotelov v Maliju, Falaise (1500 frankov po glavi, sobe pa 10x toliko). Spet srečamo isto skupino američanov in podebatiramo s šefom agencije, ki jih vozi po Maliju. Lasti si 5 LandCruiserjev in ko ga povprašamo kaj si misli o zraven parkiranem Pradu – “I cannot do my business with Prado, it’s just not the same car!”. Kot večina lokalcev na poti, nas tudi on prepričuje, naj mu prodamo avto in domov potujemo z letalom. Na strehi se pred spancem spoznamo z dvema angleškima motoristoma, ki sta na poti proti Južnoafriški republiki. Prvi dobro opremljen, na starem predelanem BMWju z 35 litrskim tankom, drugi v kratkih rokavih na Yamahi XT.

Sahara Jam » bandiagara

Bandiagara -> Le Pays Dogon -> Douentza -> Main de Fatima

-> Djenne -> Bandiagara