Sahara Jam

Zajtrk s pogledom na morje (pomirjujoče), nato pa po cesti na jug. Prvič nas zaustavi policija (policijske kontrole so sicer zelo pogoste, a v glavnem ustavljajo le lokalce). “Slovenie – le petit” skuša Domen omiliti morebitno kazen. “Oui, oui, football team” očitno pozna policist. “Zlatko Zahovič” poizkusim sam. “Oui! Bon voyage!” in že smo na poti.
Pri Tan-Tanu SMS-amo Andreja Moroviča – Mora, ki s skupino ravno zapušča Zahodno Saharo. Izmenjamo podatke o vozilih in se srečamo na cesti. Sledi prijeten klepet, izmenjamo nekaj izkušenj, Andrej postreže z informacijami o prečenju mavretanske meje. Od junija 2007 se na meji dobi le še 3-dnevno prehodno vizo. V redu, bomo šibali v Mali in si Mavretanijo ogledali na poti nazaj. Moro nam zelo pomaga z informacijo, da je prečkanje kontrol v Zahodni Sahari in Mavretaniji veliko hitrejše z uporabo t.i. “fishier”, papirja na katerem so zapisani vsi podatki o osebah in vozilu in ki ga policistu / cariniku / žandarju enostavno pomoliš skozi okno in si s tem prihraniš dolgotrajno prepisovanje podatkov. V prihodnjih dneh so nam fišiji prihranili nekaj dragocenih ur časa. Omeni še “restavracijo” v naslednji vasi, kjer si kasneje privoščimo ribe. Rok in Domen si roke umijeta z vodo iz soda, sam presodim, da so po pol dneva moje še vedno bolj čiste kot voda v sodu. Pred kosilom pozabimo povprašat za ceno, zato je na koncu ta višja – 110 dirhamov (~10 evrov) za ribe, kokakolo in čaj. Solato mirno pustimo, naj prebavne težave še malo počakajo.
Dalje na jug, ves čas vožnja po cesti ob morju. Pred Tarfayo na desni zagledamo nasedlo ladjo in se odločimo za foto sešn. Sledi obvezna vožnja po plaži in previden izhod preko sipkega peska. BFGoodrich All Terrain so zak…. PSSSSTTTTTT. “Fak.” “A spuša?” “Ja kako?” “A nis vidu skale?” “Ne!”. Guma spušča… zapeljemo se do bližnje bencinske, kjer se začne servis. Zdolgočaseni uslužbenec na bencinski zvedavo opazuje. Snamemo gumo, ki je z zadnje strani lepo presekana. Odšibamo v Tarfayo, ki je nekaj kilometrov stran. V prvi garaži pokažemo na našo gumo, “nuevo?”. Majster iz garaže privali staro gumo, katere edina ujemajoča dimenzija je premer platišča. Bomo poizkusili v Laâyoune, večjem mestu kake 80km južneje.
Vmes prečkamo mejo med Marokom in Zahodno Saharo. Zahodna Sahara je de facto pod upravo Maroka, vse odkar so jo leta 1975 zapustili španci in se je leta 1979 pod pritiskom Polisaria (upora prvotnih prebivalcev Zahode Sahare) umaknila Mavretanija. Danes je pokrajina mirna, se pa že od leta 1992 pogajajo o pogojih referenduma, ki bo dokončno uredil status pokrajine. Zahodna Sahara je tudi jabolko spora med Marokom in Alžirijo, ki si želi dostop do Atlantika.
Na poti proti Laâyoune Domen ugotovi, da more nekje blizu nas biti večje turistično mesto, saj Garmin kar naenkrat kaže čuda zanimivih točk… 180km vzhodno? V morju? Kanarski otoki! Civilizacija, pa tako blizu… kaj bi dali sedaj za dobrega vulkanizerja. Proti večeru se ustavimo v Camp des Beduins, priljubljena točka vseh Slovencev, ki putujejo v tej smeri. Belgijski par, ki vodi kamp, nam postreže z ugodnim prenočiščem v beduinskem šotoru in nekoliko dragim kameljim tajinom. Ampak je treba probat, kamele se ne je vsak dan. Sladka, v datljevi omaki, se vleče podobno kot govedina, ampak ima poseben, v bistvu dober okus. Podebatiramo z belgijsko ekspedicijo, ki v Gambijo pelje stare avtomobile (na pol avanturistična, na pol dobrodelna ekspedicija).

V prvi vasi ob poti poberemo lokalca, ki štopa proti Lere. Izkaže se, da je Lere 30 km stran od kraja, kjer smo preluknjali gumo. Kraj ima vulkanizerja, ki pravi, da nam lahko zrihta novo gumo. “BF Goodrich 285/75/16?” “Oui, oui!” Čez četrt ure okoli vogala privali 15″ Pirelli Scorpion. Položi jo na počeno Goodrichko, češ, saj je skoraj ista, pa še platišče vam prodam zraven. Nič ne bo, snamemo drugo rezervo in jo namesto počene namestimo na platišče, majster pa počeno gumo zašije (dobesedno). Skupaj z zračnico bo še vedno bolje za rezervo kot nič.
Vmes se z lastnikom edine črpalke v mestu dogovorimo za nakup goriva, glede na odmaknjenost lokacije 275 frankov za liter ni pretirana cena. V nasprotju z vsemi informacijami je cena povsod drugod v Maliju, tudi v Timbuktuju, enaka.
Ob izhodu iz Lere opravimo Malijske izstopne formalnosti. Policista za izhodni štempelj hočeta 5000 frankov (~ 8 evrov) po glavi. Zdi se nam drago, zato domen poizkuša s slovenskimi tolarji. Policista občudujeta Prešerna in nas vprašata koliko je to vredno. Ker ima policist na mizi telefon, mi pa moramo opraviti še carinske formalnosti, malo cviknemo in raje pokažemo ameriške dolarje. Policist od nekje najde lokalca, ki pokliče na banko in poizve za tečajno razmerje. Ko vsi trije, sicer slabo razmerje 400 frankov za dolar, poizkušajo kombinirati s 5000 franki, se na papirju pred njimi izrisujejo neke čudne številke, kot npr. 64.000 dolarjev. Lokalec poizkuša s križnim računom, a ne gre. Policista se vedno bolj nagibata k temu, da bi vzela kar tolarski tisočak, nas pa po pol ure vse skupaj začne že dolgočasiti, zato plačamo 15.000 frankov in odidemo. Carinske formalnosti opravimo v nekaj minutah.
Nadaljujemo proti 70km oddaljeni Mavretanski meji in kake pet kilometrov pred mejo nas pri tarzanovi kolibi ustavi vojak. Razburjen nam poizkuša dopovedati, da vozimo po “Rue avec Grand Camion” in da z našim “petit” avtom moramo obrnit. Sanja se nam ne kam bi nas rad poslal, na zemljevidu 100 km nazaj ni nobenega odcepa, a vojak s Kalašnikom v roki izgleda sila resno. Domen kaže na naš avto, “Grand Camion”, vojak razburjeno nekaj žlubodra. Iza grmovja nato uspe priklicati šefa te tročlanske patrulje (očitno je počel, kar se pač v savani za grmovjem počne), ta pa nam ves nasmejan poda roko, in zaželi “Bon Voyage!”. Olajšani nad razpletom situacije vsem trem potalamo kulije, ki omehčajo tudi prej razburjenega vojaka. Povedo nam še, da dnevno to pot v povprečju prevozijo 4 tovornjaki. Zanimiva služba.
Na Mavretanski strani v Fassala Nere, majhni vasi sredi ničesar, najdemo policijsko postajo. Že spet sila resni Mavretanski policisti pravijo, da moramo počakati komisarja. Ta pride v civilu, v njihovi tradicionalni belo-modri halji in hitro omehča ozračje. Vzorec, ki se v Mavretaniji pogosto ponavlja, trenutno prisotni policisti so v prvem stiku sila uradni, ko pa pride njihov nadrejeni, so kar naenkrat krotki kot ovčice. Komisar nas po brezplačnem štempljanju potnih listov vpraša, če potrebujemo menjavo denarja in nas pelje še do banke (ki je zaprta) in nato do svojega strica, lastnika trgovine, ki nam sicer po malo manj ugodni valuti zamenja nekaj denarja. Nato nas pospremi do carine, ki je zaprta in nas odpelje še do carinikove hiše. Očitno ga ni doma, zato nas usmeri na pravo pot in pravi naj carinske formalnosti (začasni uvoz avta) uredimo v 90km oddaljenem Bassikounou. Za popotnico nam na listek napiše še ime in telefonsko številko.
Na poti (peščena pista) spet poberemo lokalca, ki nam v Bassikonou pokaže, kje je carina. Tudi ta je zaprta. Bivakiramo 10km naprej od mesta.