Fes -> Midelt -> Agoudal

01. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zgodnji odhod iz Fesa. Pozno poletje zamenjamo za jesen, ko nas pot vodi skozi Ifrane (Maroški Aspen) preko Srednjega Atlasa mimo Djebel Hebri Teleski (varianta Kranjskogorskega FIS-a) v Midelt. V Mideltu na Garminu priklopimo prvo “offroad” ruto, ki pelje v sotesko Todra. Edine informacije o ruti imamo s strani Samota in Ize (routa E na trackerju z njune strani), ki pa rute zaradi odplavljene ceste nista dokončala. Glede na zračno razdaljo (200km) ocenimo, da bomo zvečer že v Todri. Že na začetku srečamo skupino francoskih motoristov, s katero se potem prehitevamo cel dan.

Jebel Hebri Teleski Štopar Cesta proti Mideltu Lokalni prevoz Skupinska s francoskimi motoristi Pogled s poti pod vznožjem Atlasa

Pot se začne z dobro prevoznim makedamom, ki se prečno počasi vzpenja pod vznožjem Visokega Atlasa. Pokrajina še najbolj spominja na savano, na levi strani se pnejo zasneženi grebeni Atlasa, desno nekaj sto metrov pod nami v neskončnost segajoča ravnina, okoli nas pa rumena trava in redka nizka drevesa. Kmalu se navadimo pastirčkov, ki sredi ničesar pasejo ovce in koze in z gestami žicajo cigarete. No nekateri še znajo presenetit – otroček ki dobi čokolado in potem hoče fotoaparat, pa malo starejši, ki se nam obesi za zadnji brisalec. Nasmejejo nas nekateri, ki pred našimi očmi najprej na cesto znosijo velike kamne, nato pa jih direktno pred nami umikajo in upajo na bakšiš za čiščenje ceste. Na koncu led prebije težak, ki nas ujame na predelu, kjer je odneslo cesto. Obesi se nam za držalo v avtu, ko pa mu Rok umakne roko totalno ponori in na nas kriči v arabsko-francoski mešanici. Okoli ovinka nato prileti še njegov kolega, ampak na srečo nam rata pobegnit nazaj po poti. Od tu naprej za žicarje ob cesti pokažemo le malo simpatij, tiste najbolj vztrajne preženemo s hupo in heavy-metalskim “ROOOOARRRRR” iz vseh treh grl. Zaleže.

Jerry cans Drevo Reklamna fotka za Toyoto :) Kolovoz? Atlas Ovce, za njimi pa pastirji v zasedi… desni se nam je obesil za brisalec.

Razen nadležnih lokalcev tu in tam je pot fantastična, del prevozimo po strugi potoka, saj je cesto nekoč očitno odneslo (je to tam, kjer sta se zaustavila Samo in Iza?). V potoku prehitimo nemške motoriste, enemu od njih je voda zalila Africa Twin. Bolj kot se bliža noč, bolj nam je jasno, da je ocena o enem dnevu napačna. Sončni zahod ob 1800 dočakamo na 2800m visokem prelazu, odkoder se spustimo do Agoudala (2400m), kjer ob cesti zagledamo Auberge Ibrahim. Prijazni oskrbnik Ali nam naredi omleto in pokaže sobo. Ponoči zunaj gladko minus, mi pa sobo pogrejemo na prijaznih 10.

Osamelec, zadaj Atlas Tudi čez potok je treba Maroški Alpetour Tega dela ceste pa ni odplavilo… Rok in Ali, šef Krčme pri Ibrahimu

-> Zagora -> Aglou

06. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Za spremembo vstanemo pred sončnim vzhodom. Ob 0800 smo že na pisti. Pri vojaški karavli (meja z Alžirijo je kakih 20km proti jugu) zgrešimo pisto, zato nekoliko zadržano obračamo. Pristopijo 4 vojaki v natikačih in starih trenerkah in nas prijazno usmerijo v pravo smer. Omenijo še, da so nas videli dan poprej, ko smo kampirali kakih 20km stran od karavle.
Začetni utrujajoči kolovoz poln večjih kamnov, ki nas omeji na 20km/h, nas vodi čez manjši greben, od koder se odpre pogled še najbolj podoben tistemu z lune. Nekaj kilometrov dolga planota, z vseh strani obdana z gorskim grebenom, počez pa pista, kjer z veliko rezerve lahko vozimo 100km/h. Na sredi planote nas ustavi vodnjak, poskačemo ven, osvežitev in obvezno fotkanje.
Po prečenju grebena, na drugi strani planote, poleg hišice iz blatnih opek čez kolovoz visi veriga. Poleg hišice visoka antena – vojska. Okoli vogala prileti vojak (spet v natikačih) in zahteva potni list. Vzame Domnovega in nama z Rokom pokaže, da bo eden dovolj. Vpraša po cigaretu (ki ga dobi) in kakšni majici (ki je ne dobi) in nam umakne verigo. “Bon Voyage!”.
V zadnjem delu poti zapeljemo v veliko oazo, kjer spet zgrešimo Garminov track. Po pomoti se peljemo skozi vas – palme, hiše iz blatnih opek, ženske v črnih feredžah, cel kup osličkov, Maroko, ki se ga ob cesti ne vidi. Sredi vasi prometna nesreča – osliček je očitno popustil pod težo starejšega občana in oba sta zletela po tleh. Lokalni otroci zavarujejo mesto nesreče in nas usmerijo naokoli. Nekaj deklet, ki si ob pogledu na nas ne zakrijejo obraza, ima izredno lepe poteze obraza. V nasprotju z našimi pričakovanji, smo v preteklih dneh ob cesti videli presenetljivo veliko lepih punc.
Pisto končamo kakih 30km južno od Zagore, koder se zapeljemo po asfaltu. Cesta je široka le za eno vozilo, na obeh straneh pa je še kak meter do dva peščene bankine. Nihče od lokalcev, ki vozijo nasproti se ne umakne, očitno je vera v kismet (usodo) večja od strahu pred našim Habibijem.
V Zagori lokalec na mopedu nabira stranke za “Garage”, opazi naš umazan avto in po preverjanju cene se odpeljemo tja. 10 evrov za čiščenje znotraj in zunaj (lavage) in mazanje zglobov (graissage). Domen lastnika vpraša če imajo v trgovini čez cesto cigarete, ta se zlaže da ne in ga odpelje v mesto. Mimogrede se “slučajno” ustavita v trgovini njegovega prijatelja, ki mu sili vse živo. Domen zavrne nakup in ob prihodu nazaj v past zvabi Roka. “Bo šel še on pogledat.” Začetna cena za tuareško ruto – 600 dirhamov (~54 evrov). Noro.
Počasi se mudi, maroško avto zavarovanje nam traja le še 5 dni, zato se podamo nazaj na asfalt in proti obali. Do večera dosežemo Agadir in najdemo hotel 100km južneje v Aglou, ki spominja na socialistična letovišča na hrvaški obali. Vmes prečkamo 30 vzporednik.

Jutranje prebujenje …… ob drevesu AkacijeVodnjak sredi ničesarToyotaAvto je treba spolirat!Rok izvabljen v zasedo, že ve kaj ga čaka…Simpatična soseda garaže

Aglou, Maroko -> Laâyoune, Zahodna Sahara

07. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zajtrk s pogledom na morje (pomirjujoče), nato pa po cesti na jug. Prvič nas zaustavi policija (policijske kontrole so sicer zelo pogoste, a v glavnem ustavljajo le lokalce). “Slovenie – le petit” skuša Domen omiliti morebitno kazen. “Oui, oui, football team” očitno pozna policist. “Zlatko Zahovič” poizkusim sam. “Oui! Bon voyage!” in že smo na poti.
Pri Tan-Tanu SMS-amo Andreja Moroviča – Mora, ki s skupino ravno zapušča Zahodno Saharo. Izmenjamo podatke o vozilih in se srečamo na cesti. Sledi prijeten klepet, izmenjamo nekaj izkušenj, Andrej postreže z informacijami o prečenju mavretanske meje. Od junija 2007 se na meji dobi le še 3-dnevno prehodno vizo. V redu, bomo šibali v Mali in si Mavretanijo ogledali na poti nazaj. Moro nam zelo pomaga z informacijo, da je prečkanje kontrol v Zahodni Sahari in Mavretaniji veliko hitrejše z uporabo t.i. “fishier”, papirja na katerem so zapisani vsi podatki o osebah in vozilu in ki ga policistu / cariniku / žandarju enostavno pomoliš skozi okno in si s tem prihraniš dolgotrajno prepisovanje podatkov. V prihodnjih dneh so nam fišiji prihranili nekaj dragocenih ur časa. Omeni še “restavracijo” v naslednji vasi, kjer si kasneje privoščimo ribe. Rok in Domen si roke umijeta z vodo iz soda, sam presodim, da so po pol dneva moje še vedno bolj čiste kot voda v sodu. Pred kosilom pozabimo povprašat za ceno, zato je na koncu ta višja – 110 dirhamov (~10 evrov) za ribe, kokakolo in čaj. Solato mirno pustimo, naj prebavne težave še malo počakajo.
Dalje na jug, ves čas vožnja po cesti ob morju. Pred Tarfayo na desni zagledamo nasedlo ladjo in se odločimo za foto sešn. Sledi obvezna vožnja po plaži in previden izhod preko sipkega peska. BFGoodrich All Terrain so zak…. PSSSSTTTTTT. “Fak.” “A spuša?” “Ja kako?” “A nis vidu skale?” “Ne!”. Guma spušča… zapeljemo se do bližnje bencinske, kjer se začne servis. Zdolgočaseni uslužbenec na bencinski zvedavo opazuje. Snamemo gumo, ki je z zadnje strani lepo presekana. Odšibamo v Tarfayo, ki je nekaj kilometrov stran. V prvi garaži pokažemo na našo gumo, “nuevo?”. Majster iz garaže privali staro gumo, katere edina ujemajoča dimenzija je premer platišča. Bomo poizkusili v Laâyoune, večjem mestu kake 80km južneje.
Vmes prečkamo mejo med Marokom in Zahodno Saharo. Zahodna Sahara je de facto pod upravo Maroka, vse odkar so jo leta 1975 zapustili španci in se je leta 1979 pod pritiskom Polisaria (upora prvotnih prebivalcev Zahode Sahare) umaknila Mavretanija. Danes je pokrajina mirna, se pa že od leta 1992 pogajajo o pogojih referenduma, ki bo dokončno uredil status pokrajine. Zahodna Sahara je tudi jabolko spora med Marokom in Alžirijo, ki si želi dostop do Atlantika.
Na poti proti Laâyoune Domen ugotovi, da more nekje blizu nas biti večje turistično mesto, saj Garmin kar naenkrat kaže čuda zanimivih točk… 180km vzhodno? V morju? Kanarski otoki! Civilizacija, pa tako blizu… kaj bi dali sedaj za dobrega vulkanizerja. Proti večeru se ustavimo v Camp des Beduins, priljubljena točka vseh Slovencev, ki putujejo v tej smeri. Belgijski par, ki vodi kamp, nam postreže z ugodnim prenočiščem v beduinskem šotoru in nekoliko dragim kameljim tajinom. Ampak je treba probat, kamele se ne je vsak dan. Sladka, v datljevi omaki, se vleče podobno kot govedina, ampak ima poseben, v bistvu dober okus. Podebatiramo z belgijsko ekspedicijo, ki v Gambijo pelje stare avtomobile (na pol avanturistična, na pol dobrodelna ekspedicija).

Bencinska pumpa, dobrih €6 za literPozor, kamele na cesti!Morje!Debata z Morom, Primož se čudi … nečemuRibice drugič plavajoStaro, novo… staro za novo?Rašid in DidiJupeeeeeee!OdsevLev? Tale je za otroke strašit!Tle pa ni treba komentarja …Rok, fizički radnikTipu na bencinski je resnično dolgčasČe smo že predrli gumo, bo pa za večerjo - kamela!

Ayoun el Atrous, Mavretanija -> Kayes, Mali

12. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Poizkus menjave denarja v kempu propade, škrti šef ne da več kot 300 na evro. Plačamo torej z 20 evri (kar je po njegovem tečaju enako 6000 ougijam, kolikor stane kamp za tri), šef nekaj časa računa in že na pogled je jasno, da mu ne gre od rok. Domen zato kar počaka, šef nekaj pobrska po denarnici, vrne 2000 ougij in vprašujoče pogleda. Dobro bo, oba se posmejita in kamp je plačan.
Sledi zadnja bencinska pumpa tik pred mejo, kjer dotočimo na polno (bencin v Maliju je namreč dražji) in urejanje Mavretanskih formalnosti (15 minut). Malijski mejni prehod je svojevrstno presenečenje (ki to ne bi smelo biti več – Afrika pač). Namesto zapornic so čez cesto sodi, na iz blata narejeni hišici pa visi Malijska zastava 20×15 cm. Precej skromno za glavno prometno povezavo med Mavretanijo in Malijem. Na mejni kontroli se veliko rokujemo in smejimo drug drugemu, ob vpisu v knjigo, ko policist skuša pravilno prebrati naša imena, še toliko bolj. Začuda nihče ne zahteva nikakršnih “daril”, vseeno jim pustimo nekaj kulijev, saj njihovi ob izpolnjevanju obrazcev pridno crkujejo. Izvemo tudi, da se Malijsko vizo (30 dni) brez problema dobi tudi na meji. Fajn!
Nekaj 10km dalje ob cesti sledi še carinska kontrola (nič brskanja po avtu, samo ureditev začasnega uvoza avta), menjava denarja (630 CFA frankov za evro) in štemplanje na policiji. Vse skupaj plačamo 33.000 frankov za zavarovanje in 2000 frankov za štemplanje na policiji. Za cepljenje proti rumeni mrzlici ne vpraša nihče.
Mali! Končno prava črna Afrika. Ena najbolj revnih držav na svetu (če se ne motim, 4.), hkrati pa model zahodnoafriške demokracije. Že nekaj kilometrov naprej ob cesti, ko naredimo postanek za kosilo, pod bližnjim bav-babom sedi kakih 8 lokalcev, ki so si ob oddihu s polja pripravili kosilo. Mi se pripeljemo z dvema do konca naloženima Landcruiserja in potem oni nas vabijo na kosilo. Noro. Že prvi stik z lokalci pokaže njihovo pravo plat. Za razliko od vedno nadležnih Arabcev nas sicer radovedno opazujejo (in pogledujejo po vsebini avtomobila), ampak držijo kulturno distanco. Predvsem pa so vedno nasmejani!
Kmalu se naše poti s Francozoma razidejo, onedva drvita naprej na vzhod proti Nigru, mi pa na zahod, proti Senegalu v najmanj razvito provinco Malija – Kayes. Cesta proti Kayesu je odlična, široka asfaltna cesta brez prometa. Prihod v Kayes pa (že spet) svojevrsten kulturni šok – mesto z okoli 100.000 prebivalci s slabo, oz. pardon, brez infrastrukture. Večinoma makedamske ulice (mogoče pa je asfalt samo prekrit s prahom?) si delimo s svojevrstnimi lokalnimi oblikami prevoza, kravami, ki jih ženejo s paše (?), tržnico in smetmi, vse skupaj dodatno začinjeno z različnimi vonjavami. Komaj najdemo naše prenočišče v fundaciji Mahdi Kaama Musundo, kjer za dvoposteljno sobo plačamo 8000 CFA (~ 13 evrov). Soba je še en afriški stereotip, postelje z mrežami proti komarjem, pod stropom ogromen ventilator, ki meša vroč zrak, pod balkonom pa tržnica z vsemi vonjavami.
Rok že v mraku na balkonu slika Domna, potem pa poizkusi, kako dobro deluje avto-fokus v temi. Kakih 30 metrov stran na tržnici očitno nekdo narobe razume trzanje bliskavice (Canon 30D namreč v temi ostri s pomočjo utripanja bliskavice) in prične vpiti. Ker se lokalca nikakor ne da umirit, Rok in Domen stopita dol da preverita zadevo. Vse skupaj se konča v pisarni upravnika fundacije, ki po dobrih 15 minutah umiri lokalca in nesporazum se konča s stiskom rok. In razlog za nastanek situacije? Preden odideta iz pisarne, upravnik Roku prišepne, da ima lokalec 2 ženi, na tržnici pa je sedel s tretjo (bodočo? :)), mi pa smo menda zbirali dokazni material. Si predstavljam kako hudo je doma, če varaš 2 ženi…
Za večerjo obiščemo lokalno restavracijo s Senegalskimi jedmi. Ob pogledu na restavracijo bi namesto Senegal lahko pisalo tudi Salmonela, ampak lakota naredi svoje. Zmenimo se za Senegalske špagete “avec Poule”, a nam ne uspe izvedeti cene. Iz žepa zato potegnem 5000 frankov (~ 8 evrov) in kažem na denar. “Oui, ok” mi vzame denar, v ceno si iz hladilnika vzamemo še 3 kokakole in zadeva je zaključena. No, piščanca tisti večer nismo videli, so bili pa špageti z mešanico trdo kuhanih jajc in govedine res odlični, pa tudi prebava je preživela. Za ambient je poskrbela kaseta s senegalsko glasbo in celotna družina, ki si je prišla pogledat letos verjetno edine bele goste. V obeh dneh v Kayesu vidimo le še enega belca, Švicarja, ki ga srečamo na banki.

Se en CarwreckRok, zakaj skoz slikava bencinske in carwrecke?Malijska kontrola na glavni prometnici Mavretanija - MaliOb cesti prvi znaki crne AfrikeLokalec gre po drva …… Francoz bi raje lovil antilopeLokalni poljedelci pri kosilu pod bau-babomKraj, kjer se locimo od FrancozevBencinska v MalijuRadza Maharadza Didi se skriva za drevesom. A otroke strasi?Pogled z balkona na trznico, KayesLokalci postrojeni pri vecerni molitvi

Kayes ->

13. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Jutranji odhod na pisto proti Bamaku (cca 500km). Švicar z banke pravi, da je kakih 80 km piste zelo slabe. Pot proti prvi vmesni točki Bafoulabe-ju teče navzgor ob reki Senegal, tik ob ozkotirni železnici in cesta se hitro spremeni v slab kolovoz, kjer vozimo do 30km/h. “Aha, to bo najbrž ta slab del”. Pomota! Slabši del je še pred nami. Cel dan se izgubljamo po poteh, ki včasih so, drugič jih spet ni… Kolesnice se čudežno izgubljajo in se spet prikažejo na navidezno popolnoma nelogičnih krajih. Stavek dneva: “Tlele pa zih ne bo šlo več naprej.” Pa je šlo, vsakič znova. Toleranca do neprehodnih predelov in prask na straneh avtomobila se tekom dneva viša. Šele kasneje, ob prihodu domov ugotovimo, da so se na isti pisti pred 9 leti že zatikali Slovenci.
Skozi prvih nekaj vasi se mirno peljemo in se čudimo nasmejanim facam, ki nam mahajo. “Bonjour!” “Sava?” “Sava buen!” vsakič znova. Blatne hišice krite s slamo, nobene elektrike, nobenih avtomobilov ali motorjev, ženske nosijo vodo iz bližnjega vodnjaka, pa taki iskreni nasmehi. Skoraj vse ženske imajo na hrbtu opasanega dojenčka. Vsi po vrsti se z veseljem nastavljajo fotoaparatu, zato se nama z Rokom smeji vsaj tako kot njim. Kaj hitro se vsi trije nalezemo njihove dobre volje. Po kakih treh prevoženih vasicah nam pade na pamet, da imamo polno škatlo igrač in vsakovrstnih pripomočkov, ki jih je za Malijske otroke pripravila Tina (v bistvu je pred našim odhodom organizirala celo akcijo, hvala Tina!). Ustavimo v senci in nekaj vreč premaknemo v avto.
Za prvim ovinkom naletimo na tri pastirje ovac, tečejo za avtom, ker nam hočejo povedati, da smo zgrešili pot. V zahvalo pobrskamo po vrečki presenečenja in najdemo klobuk – evo eden je “odrajtan”. Rok brska naprej, sam pa najdem frizbi in pastirčke vmes učim metanja. Ugotovimo, da imamo na žalost le ženske obleke, a jih to ne moti. Vsak dobi svojo majico, ker jim je všeč frizbi, pa jim damo še tega. Vsi se izjemno veseli zahvaljujejo, mi pa že nazaj po očitno napačni poti.
Ob poteh in stranpoteh vseskozi srečujemo lokalce, mamicam in otrokom podarjamo plišaste igračke in fotografiramo nasmejane obraze. Ob vsem dogajanju gre še nam malo na otročje. Nekoliko nam je žal, ker nimamo primernih daril (oblek) za fante, ampak sedaj je prepozno. Če bi vedeli, kakšno veselje naredimo s takšnimi malenkostmi, bi zadaj priklopili še prikolico!
Kmalu na desni zagledamo napis “Chutes de Gouina”. Na zemljevidu je označeno kot zanimivost, a se nam ne sanja, kaj “chutes” pomeni. Ni važno, gremo pogledat. Vozimo že nekaj kilometrov, na obeh straneh pa samo grmovje, ko se naenkrat spustimo na obrežje reke. Lokalnega ribiča zmotimo pri kuhanju kosila, nekaj kilometrov naprej pa v daljavi zagledamo veličastne slapove. To bo to! Ribič nas usmeri na pravo pot in v nekaj minutah smo že tam. Atrakcija prve vrste, okoli nas pa ni žive duše. Sledi skupinska fotka in izdelava šifona (saharski hladilnik).
Nekaj kilometrov naprej sredi trave kampira cela družina, otrokom spet talamo igračke, vmes pa pritisnem “fotko potovanja”. Noro kako fotogenični so Afričani, hvala bogu še niso osvojili prisiljenih nasmehov, ki jih ob fotografiranju kažejo naši otroci.
V naslednji vasi se pokaže nov logističen problem. Med polji pripeljemo v vas, kjer se pot vije med hišico in sosedovo ograjo. Rok skoči ven in preceni situacijo, “bo šlo, sam počas!”. Naš podvig hitro pritegne celo vas in ko uspešno pridemo skozi, je avto že obkrožen z radovedneži. Spet igračke in skupinska fotka z božičkom 🙂
Zadnji del poti je precej težak, poln skal in velikega kamenja, nekajkrat poskačemo iz avtomobila in iz kamenja gradimo traso. Noč nas ujame kake 25km pred Bafoulabejem, zato se vkampiramo na skalni polici. V celotnem dnevu smo prevozili 85 kilometrov, upamo da je to tisti “ta slabi” del poti.

Glavna in najbolj cista ulica v KayesuDober del ceste Kayes - BafaulabeJutranji postroj pred soloOslicek v garaziSe ena oblika lokalnega transportaSlikovita pot ob reki SenegalNas Habibi prevec pokuri, a bomo zamenjal?Bau-babBlatne hisice v vasi ob potiPastircki z novimi pridobitvamiSestankovalnica v srediscu vsake vasiLokalka z obicajnim naborom dobrin na glaviPot postaja malo manj prijaznaOkolica Kayesa je precej zaimiva za ornitologeLokalka z otrokom in novo igracko… pa se en portretRibicu na obrezju Senegala se kuha kosiloChutes de GouinaChutes de GouinaSkupinska pri Chutes de GouinaDesno: sifon, afriski frigoKacji pastirBau-bab in Dromedar HabibiBau-babA jo domov prpelemo?Hm, a bo slo tukej skoz …… itak!Skupinska fotka z lokalci in bozickom!Za konec dneva pa se malo skalovja

-> Bafoulabé ->

14. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Za jutranjo telovadbo takoj premetavanje kamnov, cesto je na nekaj koncih potrebno podložit, da ne rečem naredit. Med vožnjo gledamo smetišče, ki se kopiči v našem avtu in se sprašujemo, kje bi se znebili kakih 15 praznih plastenk, ki so se nam nabrale v zadnjih dveh dneh. Mogoče bi prav prišle lokalcem? V naslednji vasi na cesti zmotimo nekaj lokalk pri drobljenju žitaric. Eni izmed njih ponudimo prazno plastenko – “ooooo, bidon!” – v 10 sekundah okoli avta stoji 10 lokalcev, vsi segajo skozi okno in grabijo za plastenke kot za suho zlato. Problem rešen v obojestransko veselje.
Nekje vmes zadanemo ob ozkotirno železnico, ki izgleda bolj malo uporabljana. Na bližnjem podhodu nas preseneti grafit <- Budapest | Bamako ->. Predvidevamo, da je delo kakih norih madžarov, ki so prav tako tavali po teh brezpotji. Šele kasneje izvemo, da gre za vse bolj uveljavljen amaterski rejli iz Budimpešte v Bamako, na katerem leto kasneje sodeluje tudi prva slovenska ekipa.
Okoli poldneva smo končno v Bafoulabe-ju, prvi in kot se izkaže kasneje tudi najtežji in najzanimivejši del poti je za nami. Bafoulabe je največje mesto 100km naokoli, a po naših merilih… ahhh. Na edini črpalki 10km južno iz mesta dotočimo bencin. Števec se ustavi na 44 litrih. Nemogoče, kazalec v avtu je pred točenjem kazal dobrih 5/8 90-litrskega tanka. Kratek izračun porabe (44 litrov za 150km) pokaže, da je Habibi postal pošteno požrešen, ali pa so nas po suhem nategnili. Seveda slednje, ampak kaj naj, to je Afrika. Naslednjič bomo raje tankali prek jerry canov, po 20 in 20 litrov če bo treba.
Reko prečkamo preko edinega mosta daleč naokoli, kjer si isto traso delijo vlak, pešci in lokalni promet. Na srečo se na drugi strani odpre vaška avtocesta (kakih 8 metrov široka pista), kar nam da upanja, da bomo naslednji dan zares v Bamaku. Sredi ničesar v lokalni restavraciji jemo dobro ribo in malo slabšega piščanca. Medtem ko Domna peljejo na stranišče (ki je na drugem koncu vasi), z Rokom našemu širokemu naboru tujih jezikov dodava še Češčino. Lastnik restavracije je namreč pred 20 leti na Češkem študiral veterino in sporazumevanje nam gre presenetljivo dobro od rok.
Ob cesti srečamo malo starejšo mamico z enoletnim otrokom, ki nas vštopa do svoje vasi, kakih 10 kilometrov dalje. Mamici se smeji, otrok pa zbegano gleda skozi okno, očitno mu naša hitrost ni najbolj jasna. Mali je očitno lačen, zato ga mamica med vožnjo še malo podoji in ko jo odložimo, jo takoj obkroži pol vasi. Verjetno so jo spraševali, če imamo leder zice in električne šipe. Utaborimo se tik ob cesti, nekaj 10 kilometrov od Kite.

Africa Sunrise<- Budapest   Bamako ->LokvanjVoca pere zobeLokalke meljejo zitoObvezna skupinska, potem ko smo potalali “bidone”… in slovo skozi zadnje oknoBencinska, kjer nas po suhem n……..Edini most cez reko, za vlak, lokalce in - nasLokalna restavracija pri “Cehu”Mamica z otrokom …… ki ji nudimo prevoz (pa se Primoz vidi dojenje od blizu)Lavage … bencin je drag, sparamo pri pucanju avta

Main de Fatima -> Douentza -> Timbuktu

21. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Gas nazaj do Douentze, pogled na iste monolite ob poti je ob jutranji svetlobi spet zanimiv. Sledi najdaljša lojtra na svetu – 200 km ceste, ki povezuje Douentzo in Timbuktu – ena sama lojtra! Hribčki in dolinice si sledijo tako na gosto, da trese že pri 20 km/h. Nekaj časa se trudimo voziti po robu, nato poizkušamo ujeti hitrost, pri kateri občutek tresenja izgine, a se nam pri slabih 80 km/h smili podvozje, zato zavijemo na pisto, ki se vije ob cesti. Zaradi zavojev je pot daljša, je pa zaradi peska v kolesnicah vožnja toliko bolj zabavna.
15km pred Timbuktujem pridemo na rob Nigra, ki ga je potrebno prečkati s trajektom. Zaradi tovornjaka ne pridemo na prvi trajekt, zato čakamo kako uro in pol. Vmes se zabavamo z lokalci, pijemo kokakolo iz hladilne skrinje (verjetno najslabša izbira za odžejat, a se ji pri skoraj 40 stopinjah ne da upret; 500 frankov) in opazujemo Malijske turistične vodiče, ki perejo svoje LandCruiserje. Niger s svojimi 23, 24 stopinjami sicer vabi, a smo že tako prevelika atrakcija. Lokalci so turistično že osveščeni, ena od mamic mi kar sama ponuja, da jo slikam z dojenčkom, pa ne v zameno za “cadeu” ampak kar za franke. To pa ne, prodal se pa ne bom!
Na trajektu samo 9 LandCruiserjev (v celotnem Maliju vidimo za prste ene roke Land Roverjev in ostalih znamk, vsi 4WDji so Toyote). Starejši LandCruiserji se zaganjajo v klančino pred trajektom in kurijo gume, Rok pa šolsko zapelje na trajekt (LandCruiser 100 VX ima za razliko od GX stalni pogon na 4 kolesa) in požanje začudene poglede lokalcev. Parkira tako tesno, da gre ven lahko samo skozi strešno okno in se nato s strehe Habibija pogovarja z lokalnim vodičem na sosednji strehi. Domen se zamoti v pogovoru s 70 letnim inštruktorjem smučanja iz Kitzbila, sam pa zlezem na povelniški most. Skupaj s kapitanom se smejiva lokalcu, ki pri vožnji vzratno vrata zatakne za lestev, ki vodi na most in jih zato ne more zapret. Kapitan splav očitno obvlada, vse gumbe in krmilo premika z nogo. Ob sončnem zahodu dosežemo drugi breg pri kraju Korioume in plačamo 3500 frankov za prevoz (~ 5 evrov).
100 metrov od brega nas prehitijo turistični LandCruiserji, lokalni vodiči, kjer koli jih že srečamo, vedno vozijo z gasom do konca. Cesta vseskozi vodi po nasipu, na levi in desni pa drevesa in voda. No, nekaj kilometrov naprej eden od LandCruiserjev stoji na koncu 15 metrov dolge črte v asfaltu, turisti zbegano stojijo zunaj, eden od lokalcev pa nazaj na cesto vali gumo na platišču. Kako jim je uspelo izgubiti celo kolo, brez da bi prej ugotovili, da je nekaj narobe, nam ni jasno, so jo pa srečno odnesli, avto bi lahko z lahkoto odneslo v drevo ali v vodo.
Pozen prihod v Timbuktu (po francosko Tombouctou), spimo na strehi hotela-kempa Tomboctou, ki je za naš proračun edino sprejemljivo prenočišče (3500 frankov po glavi), sobe so v Timbuktuju glede na ponudbo nesramno drage. Večerni ogled mesta samo potrdi, kar smo sicer že vedeli – Timbuktu, legendarno mesto, ki je na ključni poziciji na jugu Sahare in hkrati ob glavni prometnici, reki Niger, stoletja predstavljalo južni cilj trans-saharskih karavan, je danes le še navaden kup peska. Mesto, v katerem je v 14. stoletju samo Islamska univerza gostila več kot 25.000 učenjakov, je očitno šlo v nos sultanu iz Fesa, ki je v 16. stoletju poslal celo vojsko, da ga zravna z zemljo in od takrat si ni nikoli v resnici opomoglo. Mesto je nedavno prizadel še Tuareški upor leta 1990, po katerem je Malijska vojska zaprla in pobila precej Tuaregov. Danes je mesto z 30.000 prebivalci mirno in pod Plamenico miru (spomenik zgrajen po koncu Tuareškega upora) smo si v restavraciji Amanar privoščili dobro večerjo. Izvemo, da sta prejšnji dan tam menda večerjali dve Slovenki, zato smo iz firbca preverili njun hotel (Azalai). Naj bi odšli tisto dopoldne, škoda.

Fatima v jutranji svetlobiNajdaljša lojtra na svetu, Douentza - Timbuktu, 150+ kmTuristični LandCruiserji na obrežju NigerjaTihožitje na obrežju NigraNiger z okoli 24 stopinjami vabi!Mali napenja mišice“Mister, cadeu?” - “Si še premlad da bi kadu!”Rok po šolsko zapelje na trajektKapitan Primož. “Sail Ho!”Rok ujet na strehi Habibija, zadaj “pristanišče”Sprehod skozi generacijo LandCruiserjevKapitan vozi brezročnoObrežje NigerjaObrežje NigraObrežje NigraLandCruiser nekaj minut pred nami izgubi koloSončni zahod na obrežju Nigra, lahko pa tudi kje drugje

-> Nema -> Timbedgha ->

24. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

200 kilometorov piste do Neme spet vodi skozi nekaj neprivlačnih Mavretanskih vasi. Ravno ko se sprašujemo, kako po tako razriti pisti lahko vozijo tovornjaki, peljemo mimo šleparja, ki se mu je na bok prevrnila polno naložena prikolica. Paketi ležijo naokoli, šoferja pa v senci kabine kuhata čaj.
V Nemi nam uspe urediti obezno avtomobilsko zavarovanje, carina pa je – že spet – zaprta. Na srečo se v Nemi začne asfaltna cesta, ki povezuje Nemo z več kot 1000 kilometrov oddaljenim Nouakchottom.
100 km kasneje v Timbedghi nov poizkus. Carina je odprta! Ali bi lahko lepo prosim začasno uvozili naš avto? Ne bo šlo, nimajo pravega obrazca za uvoz avta… Naj probamo v Ayoun el Atrous, 170 km naprej. Bivakiramo nekaj kilometrov pred Ayounom.

V Afriki vsak kampira svojim standardom primernoDvojni nasmehSlab pristanekOvira na cestiNa poti proti Nemi

Chinguetti -> Atar -> Choum -> Ben Amera ->

29. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Nazaj proti Atarju, tokrat naredimo ovinek čez prelaz Amogjar, ki je bil glavna prometnica pred novo potjo čez prelaz Ebnou. Cesta je slaba, na nekaterih mestih zelo kamnita in ne nudi pretiranih užitkov pri vožnji, ampak razgled je odličen. Na robu platoja pri prelazu Amogjar se odpre razgled na trdnjavo Saganne. V njej je hudo bitko proti Alžirskim Tuaregom boril francoski legionar Gerard Depardieu, v istoimenskem francoskem filmskem spektaklu iz 80. let.
Cesta se nato spusti v kanjon, ki se odpira proti severu. Med prečenjem enega izmed težjih delov se nam ob uporabi reduktorja samodejno vklopi zapora sredinskega diferenciala, ki se nato nikakor noče izklopit. Problem po vseh možnih poizkusih rešimo s 50m vožnje vzratno – diferencial se odklene. Razgled v kanjonu je vso pot slikovit, malenkost spominja na tistega s piste v Atlasu.
Okoli enih smo že v Atarju, napolnimo gorivo v rezervoar in 3 jerrycane, kupimo kruh (vmes nas obkroži cel kup lokalcev, ki nas imajo za Ruse – “Boris Jelcin very good, he says Bush f*** o**!”) in vodo.
Atar zapustimo po cesti proti severu, ki se po 20km spremeni v dobro zvoženo pisto (R2). Na dveh krajih se s skalnega platoja spustimo na nižje ležeči peskovnik, na katerega se odpira dober razgled. Zadnja tretjina poti do Chouma je mešanica lojter in prepletenih pist, zato smo kar veseli, ko pred Choumom zagledamo železnico. Po njej nekajkrat dnevno vozi menda najdaljši vlak na svetu, ki iz notranjosti v Nouadhibou vozi železovo rudo. Železnica natanko proti zahodu sledi mavretansko-maroški meji, ki poteka 5km severneje. 400km ravnine, vseskozi v isto smer, ob njej pa naša pista. Ostajamo na južni strani železnice, saj je severni del, zaradi dolgotrajnega konflikta v Zahodni Sahari, ponekod miniran. Trd začetek z redkimi lojtrami vseskozi seka pesek, ni idealno, a vozimo brez problema. Če se le da, se držimo stran od železnice, okoli katere ležijo stare tračnice in drugi kosi železa – ne želimo si še ene počene gume. Še najbolj kritične so redke vasi ob železnici, okoli katerih v pesku leži vse živo. Pokrajina vseskozi sama ravnina z redkimik skalnimi gorovnji, ki štrlijo iz peska. Proti večeru peljemo mimo Ben Amere, drugega največjega monolita na svetu (prvi je Ayers Rock v Avstraliji).
Šotor postavimo tik ob železnici, med kamnitimi bloki, ki so jih tja očitno pripeljali železničarji in ki nudijo dobro zavetje pred rahlim severnim vetrom. Poimenujemo jih Stonehenge. Med kuhanjem večerje mimo pripeljeta francoska motorista, ki sta namenjena bivakirati pri monolitu. Edina overlanderja, ki jih srečamo na pisti. Ko smo že v šotoru, v daljavi zaslišimo vlak, močne luči z razdalje 10 kilometrov pa osvetljujejo naše kamnite bloke. Z ogromno hrupa mimo pridrvijo 3 lokomotive, za njimi pa nepregledna množica vagonov. Štetje v soju zvezd se ustavi pri 170. Menda so tudi daljši. Ponoči nas pretresejo še 4 vlaki.

Hello, my name is Camel!Enemu izmed lokalcev v Maure Bleu damo loparjeTrdnjava Saganne s prelaza AmogjarAmogjar, Habibi in v ozadju SaganneSpust z AmogjarjaSpust s prelaza Amogjar, kaskade so bile zgrajene 1945Vhod v SaganneVadi, desno spodaj DomenIzhod iz vadija pod prelazom AmogjarSpust s platoja na pisti Atar - ChoumNa železnici Choum - NouadhibouOdlomek s piste Choum - NouadhibouŽeleznica Choum - NouadhibouBen Amera, drugi največji monolit na svetuSaharsko nebo, drugičSončnim zahodom se ne da upret :)Samoportret na 10s timerjuNajdaljši vlak v sončnem zahodu

-> Tafraoute

06. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Nadaljujemo proti Agadirju in tehtamo dve varianti. Prva je vožnja ob obali do Agadirja in ogled parka, v katerem prezimuje nekaj zanimivih vrst ptic, tudi flamingi, ali pa ovinek čez Anti-Atlas skozi Tafraoute. Edini razlog je, da je cesta na Michelinovi mapi označena kot slikovita. Po nekaj pregovarjanja pade odločitev za drugo možnost. Na 100km dolgem odseku se spet povzpnemo nad tisoč metrov in po dolgem času nam oči spet počivajo na gorah. Dobra asfaltna cesta je pravi raj za motoriste, pa tudi naš Habibi pridno prede. Hiše v vaseh so modernejše od tistih v Atlasu, ljudje pa enako konzervativni, skoraj vse ženske so oblečene v črna oblačila in si zakrivajo obraz. Okoli dveh pridemo v Tafraoute, majhno mestece v dolini na 1000 metrih. Ravno ko se odločamo, ali bi nadaljevali proti Agadirju, Domen zagleda ličen hotel Saint Antoine s polno zastavami in fensi izgledom. “Dejmo prašat.” – “Ma to je zihr predrago!” Cena za dvoposteljno sobo z zajtrkom je 650 dirhamov (60 evrov). Malo preveč za naš budget! Že hočemo oditi, ko prijazni receptor pravi, da bi se glede na mrtvo sezono dalo tudi kaj dogovoriti. 350 dirhamov za dvoposteljno sobo z dodatnim ležiščem, klimo, vsak dan svežimi brisačami, kabelsko televizijo, brezžičnim internetom in mizo za bilijard. Da voda v bazenu v tem času ni ogrevana, jim nismo zamerili.
Po odlični večerji v restavraciji Agadir (Tajine za 40 dirhamov) se malo pozanimamo v mestu in se odločimo, da podaljšamo naše bivanje v Tafraoutu in naslednji dan razgibamo zasedene riti s kolesarskim izletom. Zvečer se nam ob bilijardu pridruži angleški backpacker Terry, ki je v hotel prišel na edino pivo v mestu (25 dirhamov).

Valovi severno od TarfayeTan-tanMaročani praznujejo (samo ne vemo kaj)Vzpon v Anti-AtlasTerase na pobočjih Anti-AtlasaTerase na pobočjih Anti-AtlasaLokalke v Anti-AtlasuSaint Antoine, Tafraoute

1 komentar

Novejše objave »