Agadir -> Essaouira

12. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Ob obali proti Essaouiri, kraju, ki mi je s potovanja izpred dveh let ostal v spominu po dobri hrani. Če je Agadir maroški Portorož, potem je Essaouira maroški Piran. Valovi manjši kot dan poprej, a v vodi vseeno videvamo ogromno surferjev, ki večinoma sedijo na deskah in čakajo na pravi val.
V Essaouiri več ljudi, podražili so parkirnino, razmah turizma pa se opazi tudi po nadležnih lokalcih, ki žicajo, ponujajo apartmaje ipd. Ponudba je vseeno razširjena, nekateri prodajajo kolačke, med njimi pa za posebno ceno tudi “magične” kolačke. Essaouira je konec koncev kraj, kjer je nekaj časa prebival tudi Jimi Hendrix in je pred prihodom turizma imela hipijski pedigre. Pogledamo si nekaj apartmajev, kupimo par maroških svetilk, narejenih iz kozje kože, nato pa se odpravimo na obalo, kjer se nahajajo nizke hišice s svežo morsko hrano. Ponudba je precejšnja, zato vzamemo kar “supersize” meni – za 100 dirhamov po glavi se najemo škampov, lignjev, rakov, rakcev, rib in ribic kolikor nam dopušča prostor v želodcu. Solata in pijača sta všteti v ceni. Po kosilu in kavici poiščemo hotel ob plaži, zunaj medine.
Essaouira zaradi množice turistov in spremljajočega nadlegovanja v nasprotju s prvim obiskom sicer malenkost razočara, pa tudi cene so v primerjavi z Agadirjem, ki je bolj razvit, višje, a dobra hrana na koncu odtehta vse skupaj – na morske dobrote smo čakali že celo potovanje.

Admiral GalebGaleba na ulični svetilkiEssaouiraRibiški čolni v EssaouiriJavni prevoz v Marini EssaouiraRibič čisti ulov, maček in galebi pa čakajo na svoj deležPogled s streh Essaouire na AtlantikUličice EssaouireEssaouiraPonudba morske hrane - “Šefe, daj nam vse!”… pa še tele rakce za povrh!Morska hrana … njami!Sončni zahod v Essaouiri

Več komentarjev

Essaouira -> Oum el Aioun -> Marakeš -> Asni -> Oukaimedene -> Douar Ouriki

13. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Odpeljemo se 20km severno od Essaouire, v Oum el Aioun, prijetno vasico, ki jo sestavlja vsega ducat hiš. Na jugu vasice je nekaj evropskih avtodomov, v vasici ena sama kafana, 15 metrov nižje pa enkratna plaža. Sprehodimo se po plaži, a se nam mudi naprej.
Pot nas skozi Marrakech vodi proti Jebel Toubkalu, najvišji gori Atlasa, Maroka in severne Afrike. Rok bi se rad povzpel na 4167m visok vrh, nama z Domnom pa tudi ne bi škodilo malo zimskega veselja.
Podrobnega zemljevida nimamo, zato se s pomočjo GPSa in nekaj nasprotujočih si nasvetov domačinov odpravimo proti vasici Asni in za njo ležeči dolini Imlil, ki je, kot izvemo kasneje, najbolj popularno izhodišče za osvajanje Toubkala. Kljub temu se pred dolino usmerimo proti napačnemu cilju, maroškemu smučarskemu centru Oukaimedene. Dve uri navkreber po precej razritem makedamu je poplačanih z razgledom na slikovite vasice. Lokalci ob cesti spet žicajo najbolj osnovne dobrine in to le 50 kilometrov stran od Marrakecha, katerega luči se ponoči s tega dela Atlasa zelo dobro vidi. Kontrasti v Maroku so ogromni. Za razliko od tistih med Mideltom in Agoudalom imajo tu v vsaki vasi vsaj elektriko. Na višini 1600m nekoliko razočarano zagledamo dobro asfaltno cesto, ki po drugi dolini vodi do Oukaimedena. Eh. Vseeno je vzpon odličen, v nekaj urah poletje zamenjamo za pomlad in na koncu zimo, tik pred prihodom v 2600m visoko ležeč Ouakaimeden nas pričaka sneg. Mrači se, lokalci ravno končujejo s smučarijo, mi pa v kratkih hlačah in natikačih poskačemo ven iz avta in sprašujemo po hotelu. Sezona se uradno začne šele okoli Božiča, zato je večina hotelov zaprtih. Povprašamo v prijetni planinski koči, a nas cena (~ 40 evrov po osebi, z zajtrkom in večerjo) odvrne. Vseeno spijemo čaj, skozi okno opazujemo zasnežene gore in se grejemo ob peči na drva. Idealno okolje za vzpodbujanje domotožja. Sezona, podobno kot na Voglu, traja od sredine decembra do konca marca, le da običajno zapade tja do meter in pol snega. Preverimo lokalno specialko in ugotovimo, da bi za vzpon na Jebel Toubkal s te strani potrebovali 2 do 3 dni, ki jih žal nimamo. Maročana v koči sicer žicamo za popust, a pokaže na kamero nad točilnim pultom – francoska lastnika ga preko interneta opazujeta iz Francije in kakršno koli soliranje odpade. Povprašamo še v sosednjem hotelu, ki je še nekoliko dražji, nič ne bo, sankanje odpade.
Odpeljemo se v dolino, kjer na pol poti do Marrakecha prespimo v vasici Douar Ouriki.

Vasica 20km severno od EssaouireVasica 20km severno od EssaouireRibiški čolni na plažiCesta med Essaouiro in MarrakechomVasica v bližini Jebel ToubkalaGradbeni material v vsaki vasi je očitno lokalnega značaja :)Vzpon proti ToubkaluPogled s ceste v Oukaimedene proti MarrakechuV enem dnevu iz sončne Essaouire v zasneženi Oukaimeden…… in gretje ob pečki na drva. Domače.Zadnja moda v Maroku, karving je out!

Tafraout –> Agadir –> Essaouira (350km)

12. Nov 2008 | zapisal | Sahara Jam 2008

Udobje Tafrouta smo izkoristili vsak po svoje. Hotel z bazenom, internetom, barom in klimo v sobah je Domnu in Roku pomagal pri nabiranju nove energije, no ja, tudi ostali niso ravno pretitravali z aktivnostmi.
Grega, Gorazd, Matej in Jana so drugi dan odpeljali 100 km dolg krog skozi kanjon gorskih oaz – Ait Mansour, Boris in David pa sta z motorji naključno raziskovala brezpotja v okolici Tafrouta, ter se ravno tako kot ostali vrnila v hotel s širokim nasmehom na obrazu.
Ker pa v Maroko nismi prišli le poležavat, smo po dveh dneh užitkov odrinili naprej proti Agadirju. Pot, razen lepo zavite ceste (in lepih razgledov na hribe), ni bila zahtevna, zato smo hitro prispeli v Agadir (maroški Portorož), kjer smo si privoščili le kavico in oddirkali dalje. Malo pred mrakom smo prispeli v mesto Jimi Hendrixa, Essaouiro.
Matej, Jana, Grega in Gorazd so si našli prenočišče zunaj medine, Domen, Boris, David in Rok pa so prenočili v prijetnem hotelčku sredi dogajanja v medini.

sahara-jam-2008-070.jpgsahara-jam-2008-071.jpgsahara-jam-2008-072.jpgsahara-jam-2008-073.jpgsahara-jam-2008-074.jpgsahara-jam-2008-075.jpg

Essaouira –> Marrakech (180km)

13. Nov 2008 | zapisal | Sahara Jam 2008

Dopoldan izkoristimo za hiter ogled mesteca, nato pa spet na pot. Marakeš here we come!
Spet so nam prišle prav informacije od lanskoletnega potepanja, saj smo se nastanili v istem hotelu kot lani (500 m do trga Djemaa el Fna). Zvečer se kot krdelo sestradanih volkov zapodimo na najglasnejšo tržnico na svetu. Le-ta se zvečer spremeni v cirkus hrane, uličnih artistov, krotilcev kač, tečnih prodajalcev. Enastavno kraj, ki naredi vtis na vsakogar, najsi bo v dobrem ali slabem smislu. Tržnica Marakeš naredi nekaj posebnega – vrvež te zapelje naokoli, da moraš biti kar previden, če želiš skozi ozke ulice najti pot nazaj.