Aglou, Maroko -> Laâyoune, Zahodna Sahara

07. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zajtrk s pogledom na morje (pomirjujoče), nato pa po cesti na jug. Prvič nas zaustavi policija (policijske kontrole so sicer zelo pogoste, a v glavnem ustavljajo le lokalce). “Slovenie – le petit” skuša Domen omiliti morebitno kazen. “Oui, oui, football team” očitno pozna policist. “Zlatko Zahovič” poizkusim sam. “Oui! Bon voyage!” in že smo na poti.
Pri Tan-Tanu SMS-amo Andreja Moroviča – Mora, ki s skupino ravno zapušča Zahodno Saharo. Izmenjamo podatke o vozilih in se srečamo na cesti. Sledi prijeten klepet, izmenjamo nekaj izkušenj, Andrej postreže z informacijami o prečenju mavretanske meje. Od junija 2007 se na meji dobi le še 3-dnevno prehodno vizo. V redu, bomo šibali v Mali in si Mavretanijo ogledali na poti nazaj. Moro nam zelo pomaga z informacijo, da je prečkanje kontrol v Zahodni Sahari in Mavretaniji veliko hitrejše z uporabo t.i. “fishier”, papirja na katerem so zapisani vsi podatki o osebah in vozilu in ki ga policistu / cariniku / žandarju enostavno pomoliš skozi okno in si s tem prihraniš dolgotrajno prepisovanje podatkov. V prihodnjih dneh so nam fišiji prihranili nekaj dragocenih ur časa. Omeni še “restavracijo” v naslednji vasi, kjer si kasneje privoščimo ribe. Rok in Domen si roke umijeta z vodo iz soda, sam presodim, da so po pol dneva moje še vedno bolj čiste kot voda v sodu. Pred kosilom pozabimo povprašat za ceno, zato je na koncu ta višja – 110 dirhamov (~10 evrov) za ribe, kokakolo in čaj. Solato mirno pustimo, naj prebavne težave še malo počakajo.
Dalje na jug, ves čas vožnja po cesti ob morju. Pred Tarfayo na desni zagledamo nasedlo ladjo in se odločimo za foto sešn. Sledi obvezna vožnja po plaži in previden izhod preko sipkega peska. BFGoodrich All Terrain so zak…. PSSSSTTTTTT. “Fak.” “A spuša?” “Ja kako?” “A nis vidu skale?” “Ne!”. Guma spušča… zapeljemo se do bližnje bencinske, kjer se začne servis. Zdolgočaseni uslužbenec na bencinski zvedavo opazuje. Snamemo gumo, ki je z zadnje strani lepo presekana. Odšibamo v Tarfayo, ki je nekaj kilometrov stran. V prvi garaži pokažemo na našo gumo, “nuevo?”. Majster iz garaže privali staro gumo, katere edina ujemajoča dimenzija je premer platišča. Bomo poizkusili v Laâyoune, večjem mestu kake 80km južneje.
Vmes prečkamo mejo med Marokom in Zahodno Saharo. Zahodna Sahara je de facto pod upravo Maroka, vse odkar so jo leta 1975 zapustili španci in se je leta 1979 pod pritiskom Polisaria (upora prvotnih prebivalcev Zahode Sahare) umaknila Mavretanija. Danes je pokrajina mirna, se pa že od leta 1992 pogajajo o pogojih referenduma, ki bo dokončno uredil status pokrajine. Zahodna Sahara je tudi jabolko spora med Marokom in Alžirijo, ki si želi dostop do Atlantika.
Na poti proti Laâyoune Domen ugotovi, da more nekje blizu nas biti večje turistično mesto, saj Garmin kar naenkrat kaže čuda zanimivih točk… 180km vzhodno? V morju? Kanarski otoki! Civilizacija, pa tako blizu… kaj bi dali sedaj za dobrega vulkanizerja. Proti večeru se ustavimo v Camp des Beduins, priljubljena točka vseh Slovencev, ki putujejo v tej smeri. Belgijski par, ki vodi kamp, nam postreže z ugodnim prenočiščem v beduinskem šotoru in nekoliko dragim kameljim tajinom. Ampak je treba probat, kamele se ne je vsak dan. Sladka, v datljevi omaki, se vleče podobno kot govedina, ampak ima poseben, v bistvu dober okus. Podebatiramo z belgijsko ekspedicijo, ki v Gambijo pelje stare avtomobile (na pol avanturistična, na pol dobrodelna ekspedicija).

Bencinska pumpa, dobrih €6 za literPozor, kamele na cesti!Morje!Debata z Morom, Primož se čudi … nečemuRibice drugič plavajoStaro, novo… staro za novo?Rašid in DidiJupeeeeeee!OdsevLev? Tale je za otroke strašit!Tle pa ni treba komentarja …Rok, fizički radnikTipu na bencinski je resnično dolgčasČe smo že predrli gumo, bo pa za večerjo - kamela!

-> Ayoun el Atrous

11. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Vstajanje pred sončnim vzhodom, zajtrk in odhod. Pokrajina se počasi spreminja v savano, še vedno pesek a posejan z zlatorumeno travo. Ob cesti vseskozi majhne vasice, tu in tam tudi večje mesto. Čez dan kakih 15 policijskih kontrol, nekatere samo z rokovanjem, druge z direktnim “cadeau!”, na tretjih oddamo “fiši“, vse pa zelo hitro in s širokimi nasmehi na obeh straneh. Kosilo v restavraciji Pri mrtvi kravi (dobesedno).
Po kosilu naprej na vzhod, vožnja po Mavretanskih cestah spominja na igralne avtomate iz osemdesetih – drviš po popolnoma ravni cesti in se izogibaš luknjam, avtomobilom, pešcem, kamelam, oslom, kozam. Bonus točke dobiš za prehitevanje gangstersko črnega Mercedeza, ki vztrajno vozi po sredini ceste. 50km pred Ayoun el Atrous cesta zapelje v vodo. Poplava. Francoz zapelje desno na precej peščeno pisto, ki je najslabša ravno v delu, kjer pridemo do kampa Programa za hrano Združenih Narodov, očitno namenjen ljudem, ki jim je poplavilo domove. Ravno ko ugotovimo, da smo ubrali napačno pot in iščemo primeren kraj za obračanje, prileti kakih 15 nasmejanih otrok črno-afriškega porekla, še posebej simpatični sta dve deklici s kitkami. Stisne nas, da bi jim dali kako igračo, a imamo vse v škatli na strehi, mi pa še vedno sredi sipkega peska z gumami na treh barih. Manj kot uro pred sončnim zahodom in 50km od našega kampa – računica se ne izide, treba je držat gas. Uspemo nazaj do ceste in najdemo uraden obvoz.
Kamp v Ayoun el Atrous je 2000 (~7 evrov) ougij po glavi. Kamp sicer urejen, osebje pa ne preveč prijazno, vodo izklopijo tam nekje ob 2100. Za večerjo francozinja skuha odličen chilli con carne, dobrodošla sprememba v naših prehranjevalnih navadah, pa še prevetri našo sedaj že razštelano prebavo.

Gas cez MavretanijoMavretanijaNa Mavretanskih cestah pa vse zivo …Svez kruh, bolj prakticna embalaza, kot nase struceAuberge - hotelSelitve d.o.o.Restavracija Pri mrtvi kravi… pogled z druge straniIa, ia, ia!Prenosna cirkularkaKlimatiziran brivski salonKozica na kosiluKonec poti, cesta je poplavljena …

-> Nouakchott ->

26. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Spet v Nouakchottu. Kle pa je gužva. Izgubljeni v poplavi Mercedezev se prebijemo do centra, zamenjamo denar po odličnih 360 ougij za evro in gremo takoj zapravljat v fast food k Libanoncu. Sledi še super hiter internet. Skoraj civilizacija 😉

Aktualni tečaj za OugijoOvca transport (ja kam nej jih pa da, v avtu je že 9 ljudi)Še en avtoprevoznikPred soncem se lahko skriješ tudi pod kruhMavretanska SaharaSahara

Internet v Confortu je hiter, a nas, ko plačamo, lokalec hoče nategnit. Zaračuna nam 2200 ougij (~ 6 evrov) po glavi, medtem ko je ura interneta po ceniku 300 ougij. Po protestu popravi na 1200 ougij in kaže na listek, kjer je zapisana ura začetka uporabe in ki ga je vsak izmed nas na začetku dobil na mizo. Seveda je na listke zapisal napačno uro, tako da nam zaračuna uro več, a tega nismo opazili.
Pri točenju bencina natočimo še 2 jerrycana vode. Črpalkar nam hoče zaračunati 1000 ougij (~ 3 evre) na jerrycan. Nekaj časa se grdo gledamo, že hočem izliti vodo ven iz jerryjev, potem pa Domen zadevo umiri z nakupom šestorčka pitne vode (300 ougij za 1.5l plastenko). Črpalkar je užaljen, mi pa si mislimo svoje o sedaj že pregovornem Mavretanskem nategovanju.
Na cesti proti Atarju se po počitku v Sahelu spet vrnemo v pravo Saharo, nizke sipine na obeh straneh in redko grmičevje. Policisti, žandarji in cariniki že spet zahtevajo fishi-je in žicajo darila, ampak ko dobijo oboje smo mimo kontrole v manj kot minuti.
Proti večeru s ceste zavijemo med bele sipine in postavimo šotor. Trda podlaga med sipinami je posuta s školjkami, Rok pa nekje izkoplje nekakšen kristal. Proti jutru se temperatura spusti pod 10 stopinj in prvič po postanku pri Aliju v Agoudalu nas spet zebe.

Hrošček v puščaviDomen, 180 nose landing čez sipinoPrimož, method čez sipinoRok, backflip čez sipinoFotograf pod skokom pa v pripravljenostiČe ni kina, bomo pa sončni zahod gledal…Kdo bo šotor postavlal? Ti! Ne, ti!

Več komentarjev