-> Bafoulabé ->

14. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Za jutranjo telovadbo takoj premetavanje kamnov, cesto je na nekaj koncih potrebno podložit, da ne rečem naredit. Med vožnjo gledamo smetišče, ki se kopiči v našem avtu in se sprašujemo, kje bi se znebili kakih 15 praznih plastenk, ki so se nam nabrale v zadnjih dveh dneh. Mogoče bi prav prišle lokalcem? V naslednji vasi na cesti zmotimo nekaj lokalk pri drobljenju žitaric. Eni izmed njih ponudimo prazno plastenko – “ooooo, bidon!” – v 10 sekundah okoli avta stoji 10 lokalcev, vsi segajo skozi okno in grabijo za plastenke kot za suho zlato. Problem rešen v obojestransko veselje.
Nekje vmes zadanemo ob ozkotirno železnico, ki izgleda bolj malo uporabljana. Na bližnjem podhodu nas preseneti grafit <- Budapest | Bamako ->. Predvidevamo, da je delo kakih norih madžarov, ki so prav tako tavali po teh brezpotji. Šele kasneje izvemo, da gre za vse bolj uveljavljen amaterski rejli iz Budimpešte v Bamako, na katerem leto kasneje sodeluje tudi prva slovenska ekipa.
Okoli poldneva smo končno v Bafoulabe-ju, prvi in kot se izkaže kasneje tudi najtežji in najzanimivejši del poti je za nami. Bafoulabe je največje mesto 100km naokoli, a po naših merilih… ahhh. Na edini črpalki 10km južno iz mesta dotočimo bencin. Števec se ustavi na 44 litrih. Nemogoče, kazalec v avtu je pred točenjem kazal dobrih 5/8 90-litrskega tanka. Kratek izračun porabe (44 litrov za 150km) pokaže, da je Habibi postal pošteno požrešen, ali pa so nas po suhem nategnili. Seveda slednje, ampak kaj naj, to je Afrika. Naslednjič bomo raje tankali prek jerry canov, po 20 in 20 litrov če bo treba.
Reko prečkamo preko edinega mosta daleč naokoli, kjer si isto traso delijo vlak, pešci in lokalni promet. Na srečo se na drugi strani odpre vaška avtocesta (kakih 8 metrov široka pista), kar nam da upanja, da bomo naslednji dan zares v Bamaku. Sredi ničesar v lokalni restavraciji jemo dobro ribo in malo slabšega piščanca. Medtem ko Domna peljejo na stranišče (ki je na drugem koncu vasi), z Rokom našemu širokemu naboru tujih jezikov dodava še Češčino. Lastnik restavracije je namreč pred 20 leti na Češkem študiral veterino in sporazumevanje nam gre presenetljivo dobro od rok.
Ob cesti srečamo malo starejšo mamico z enoletnim otrokom, ki nas vštopa do svoje vasi, kakih 10 kilometrov dalje. Mamici se smeji, otrok pa zbegano gleda skozi okno, očitno mu naša hitrost ni najbolj jasna. Mali je očitno lačen, zato ga mamica med vožnjo še malo podoji in ko jo odložimo, jo takoj obkroži pol vasi. Verjetno so jo spraševali, če imamo leder zice in električne šipe. Utaborimo se tik ob cesti, nekaj 10 kilometrov od Kite.

Africa Sunrise<- Budapest   Bamako ->LokvanjVoca pere zobeLokalke meljejo zitoObvezna skupinska, potem ko smo potalali “bidone”… in slovo skozi zadnje oknoBencinska, kjer nas po suhem n……..Edini most cez reko, za vlak, lokalce in - nasLokalna restavracija pri “Cehu”Mamica z otrokom …… ki ji nudimo prevoz (pa se Primoz vidi dojenje od blizu)Lavage … bencin je drag, sparamo pri pucanju avta

-> Nouakchott ->

26. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Spet v Nouakchottu. Kle pa je gužva. Izgubljeni v poplavi Mercedezev se prebijemo do centra, zamenjamo denar po odličnih 360 ougij za evro in gremo takoj zapravljat v fast food k Libanoncu. Sledi še super hiter internet. Skoraj civilizacija 😉

Aktualni tečaj za OugijoOvca transport (ja kam nej jih pa da, v avtu je že 9 ljudi)Še en avtoprevoznikPred soncem se lahko skriješ tudi pod kruhMavretanska SaharaSahara

Internet v Confortu je hiter, a nas, ko plačamo, lokalec hoče nategnit. Zaračuna nam 2200 ougij (~ 6 evrov) po glavi, medtem ko je ura interneta po ceniku 300 ougij. Po protestu popravi na 1200 ougij in kaže na listek, kjer je zapisana ura začetka uporabe in ki ga je vsak izmed nas na začetku dobil na mizo. Seveda je na listke zapisal napačno uro, tako da nam zaračuna uro več, a tega nismo opazili.
Pri točenju bencina natočimo še 2 jerrycana vode. Črpalkar nam hoče zaračunati 1000 ougij (~ 3 evre) na jerrycan. Nekaj časa se grdo gledamo, že hočem izliti vodo ven iz jerryjev, potem pa Domen zadevo umiri z nakupom šestorčka pitne vode (300 ougij za 1.5l plastenko). Črpalkar je užaljen, mi pa si mislimo svoje o sedaj že pregovornem Mavretanskem nategovanju.
Na cesti proti Atarju se po počitku v Sahelu spet vrnemo v pravo Saharo, nizke sipine na obeh straneh in redko grmičevje. Policisti, žandarji in cariniki že spet zahtevajo fishi-je in žicajo darila, ampak ko dobijo oboje smo mimo kontrole v manj kot minuti.
Proti večeru s ceste zavijemo med bele sipine in postavimo šotor. Trda podlaga med sipinami je posuta s školjkami, Rok pa nekje izkoplje nekakšen kristal. Proti jutru se temperatura spusti pod 10 stopinj in prvič po postanku pri Aliju v Agoudalu nas spet zebe.

Hrošček v puščaviDomen, 180 nose landing čez sipinoPrimož, method čez sipinoRok, backflip čez sipinoFotograf pod skokom pa v pripravljenostiČe ni kina, bomo pa sončni zahod gledal…Kdo bo šotor postavlal? Ti! Ne, ti!

Več komentarjev

Chinguetti -> Ouadane -> Guelb er Richat -> Ouadane -> Chinguetti

28. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zgodnji odhod proti Ouadaneju. Že začetek piste v peščenem vadiju pred Maure Bleu obeta, zato so gume hitro na 1,5 bara. Track R7 iz Sahara Overland kmalu zapusti vadi v sipine proti severu, mi pa nadaljujemo po južni strani vadija. Križarimo čez nizke sipine, med redkimi drevesi in camel grassom, pesek je sipek a se ne vdira preveč, brez težav držimo hitrost nad 50km/h. Vseskozi držimo smer 5-10km južneje od tracka R7 v bližini večine kolesnic v tej smeri. Vsake toliko peljemo mimo večje oaze in nekje na polovici poti prečimo nekaj ducat metrov visok kamnit prelaz. Zadnjih 20km vodi čez nekaj metrov visoke sipine, ki si kot valovi brezkončno sledijo ena drugi. Občutek v avtu še najbolj spominja na vožnjo z gliserjem.
Prihod v Ouadane. Slikovito staro mesto (danes ghost town) na skalni polici jim je po mavretansko uspelo skazit z anteno za mobitel. Tudi novi del mesta je skoraj prazen in med nešteto trgovinami nam komaj uspe najti kruh. Spet nas zasuje lokalna mularija, ki žica darila.
Ker v Chinguettiju nismo natočili jerrycanov, hitra kalkulacija porabe po pesku pa pravi “tam nekje nad 30 litrov”, se odločimo za iskanje bencinske. Iskanje se kmalu sprevrže v pravi podvig, za lažje razumevanje bom izpostavil tri lokacije. Lokacija A je center Ouadaneja na 50m visokem platoju, lokacija B je kompleks hiš ležečih slab kilometer stran pod platojem in lokacija C je prizorišče lokalnega praznovanja dneva neodvisnosti v vadiju 2 kilometra stran.
Torej… V B poberemo lokalca s kavkaškimi potezami, ki ga odpeljemo na 3 lokacije okoli A. Pove nam, da je šef bencinske v C. Odpeljemo v C, poberemo nekoga, ki trdi, da je šef bencinske (recimo mu Ali). Odpeljemo ga po ključe pumpe v B, nato pa se peljemo do črpalke v A, kjer naredimo krog po mestu in spet končamo pri črpalki. Ključ kao ni pravi, zato spet krog okoli A, nato pa iskat nekoga v C. Med potjo le tega srečamo v B, zato se vrnemo k črpalki v A. Izkaže se, da je ta tretji pravi lastnik črpalke, tankamo po 280 (~ 0,8 evra) za liter. Vse skupaj nam vzame uro in pol.
Nadaljujemo po pisti R8 do Guelb er Richat. Guelb je bila do pred nekaj desetletij kraj brez pomena, ko so astronavti na enem izmed zgodnjih poletov ugotovili, da se iz vesolja na tem kraju vidi ogromen krater, lokalci pa o tem niso vedeli ničesar. Misterij so razkrili geologi. Ogromno skalno formo v obliki krogle, ki jo je počasi dvigovala magma so erodirali zunanji dejavniki, zaradi česar so na relativno ravni površini nastali koncentrični krogi, ki so tako dobro vidni iz vesolja.
Dobrih 40km piste, spet precej peska, ki ga popestri del v Guelbu, ko se je po pesku potrebno vzpeti na rob enega od koncentričnih krogov. Sahara Overland svetuje nekaj zaleta, a Habibi prileze navzgor brez težav.
V samem centru Guelba pošljemo koordinate (edina točka na tem tripu, kjer bodo domači na spletni strani dejansko imeli več od razgleda, kot mi na terenu) in naberemo nekaj menda zelo starih kamnov. Razgled, glede na lokacijo, nezanimiv. Med malico se nam pridruži starejši lokalec in nas povabi v bližnji hotel (šotor). Ko ga zavrnemo, nam pove, da mu moramo za vstopnino v središče Guelba plačati 20 evrov. Sam se mu kar v faco začnem glasno smejat, nabašemo se v avto in odpeljemo.
Povratek po isti pisti do Oudaneja, od tam pa nazaj proti Chinguettiju. Tokrat sledimo tracku R8, ki se po začetnih peščenih valovih (i-de-a-la!) začne izgubljati med kamenjem. “Saj ne bo dolgo”, so bile besede, ki sem jih 20km kasneje obžaloval. Če bo šlo tako naprej, do noči ne bomo v Chinguettiju! Track se po 20km kamenja potem vseeno odkupi z odličnim delom, trd pesek in spet sipine v obliki valov, ki nas vodijo direktno v najlepši sončni zahod na celem tripu. Rok med vožnjo zleze na streho in se vsede v rezervno gumo, z Domnom pa med vožnjo navijeva glasbo. Naredimo nekaj slik, ki pa samo potrdijo, da se nekaterih stvari enostavno ne da fotografirat, ampak ostanejo le v spominu (sem to že kje napisal?).
V zadnji svetlobi po sončnem zahodu dosežemo Chinguetti. Najboljša vožnja na celem tripu je zaključena.
Maure Bleu so okupirali francoski turisti na tedenskem “Sahara Adventure” (v Atar leti čarter iz Pariza), zato nas receptor zavrne, češ da so polni (povratek v Chinguetti smo glede na opis tracka v Sahara Overland načrtovali šele naslednji dan). Ob odhodu nas opazi šef in ker smo mu očitno všeč, nam vseeno zrihta prazen beduinski šotor.
Spet večerja pri Senegalcu, tokrat riba z rižem in isto pekočo omako. Očitno nas v restavraciji opazi lokalec, ki nam jo je kao pokazal prejšnji dan, zato pride pobrat davek – porcijo kus-kusa. Senegalec nas med kuhanjem povabi v svojo trgovino, kjer prodaja ročne izdelke iz Mavretanije, Malija in Senegala. Z Rokom se zanimava za izrezljani kameli, začetna cena za redne goste – 4000 ougij (~ 11 evrov) po kosu. Končamo pri kupčiji 2 kameli in slonček za 2 litra domačega žganja (hvala Vesna!). Dobro prodan šnops, v Mavretaniji je alkohol ilegalen in ekonomija naredi svoje.

Začetek piste v vadijuGume na 1,5 baraIzhod iz vadijaPrelaz na pol poti do OuadanejaGas!Habibi pod saharskim nebomSaharsko neboStari del OuadanejaDomen v Ouadaneju kopuje kruhLokalna fešta ob mavretanskem dnevu neodvisnostiRočna pumpa, OuadaneGuelb er Richat, center. Je že lepše vid’t s satelita!Guelb er Richat iz vesoljaSpust z enega od krogov v GuelbuCeste ni, poti pa polnoPo peščenih valovih v sončni zahod … ideala!Rok na strehi, Primož za volanom, Domen za mikrofonom… gas!

Chinguetti -> Atar -> Choum -> Ben Amera ->

29. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Nazaj proti Atarju, tokrat naredimo ovinek čez prelaz Amogjar, ki je bil glavna prometnica pred novo potjo čez prelaz Ebnou. Cesta je slaba, na nekaterih mestih zelo kamnita in ne nudi pretiranih užitkov pri vožnji, ampak razgled je odličen. Na robu platoja pri prelazu Amogjar se odpre razgled na trdnjavo Saganne. V njej je hudo bitko proti Alžirskim Tuaregom boril francoski legionar Gerard Depardieu, v istoimenskem francoskem filmskem spektaklu iz 80. let.
Cesta se nato spusti v kanjon, ki se odpira proti severu. Med prečenjem enega izmed težjih delov se nam ob uporabi reduktorja samodejno vklopi zapora sredinskega diferenciala, ki se nato nikakor noče izklopit. Problem po vseh možnih poizkusih rešimo s 50m vožnje vzratno – diferencial se odklene. Razgled v kanjonu je vso pot slikovit, malenkost spominja na tistega s piste v Atlasu.
Okoli enih smo že v Atarju, napolnimo gorivo v rezervoar in 3 jerrycane, kupimo kruh (vmes nas obkroži cel kup lokalcev, ki nas imajo za Ruse – “Boris Jelcin very good, he says Bush f*** o**!”) in vodo.
Atar zapustimo po cesti proti severu, ki se po 20km spremeni v dobro zvoženo pisto (R2). Na dveh krajih se s skalnega platoja spustimo na nižje ležeči peskovnik, na katerega se odpira dober razgled. Zadnja tretjina poti do Chouma je mešanica lojter in prepletenih pist, zato smo kar veseli, ko pred Choumom zagledamo železnico. Po njej nekajkrat dnevno vozi menda najdaljši vlak na svetu, ki iz notranjosti v Nouadhibou vozi železovo rudo. Železnica natanko proti zahodu sledi mavretansko-maroški meji, ki poteka 5km severneje. 400km ravnine, vseskozi v isto smer, ob njej pa naša pista. Ostajamo na južni strani železnice, saj je severni del, zaradi dolgotrajnega konflikta v Zahodni Sahari, ponekod miniran. Trd začetek z redkimi lojtrami vseskozi seka pesek, ni idealno, a vozimo brez problema. Če se le da, se držimo stran od železnice, okoli katere ležijo stare tračnice in drugi kosi železa – ne želimo si še ene počene gume. Še najbolj kritične so redke vasi ob železnici, okoli katerih v pesku leži vse živo. Pokrajina vseskozi sama ravnina z redkimik skalnimi gorovnji, ki štrlijo iz peska. Proti večeru peljemo mimo Ben Amere, drugega največjega monolita na svetu (prvi je Ayers Rock v Avstraliji).
Šotor postavimo tik ob železnici, med kamnitimi bloki, ki so jih tja očitno pripeljali železničarji in ki nudijo dobro zavetje pred rahlim severnim vetrom. Poimenujemo jih Stonehenge. Med kuhanjem večerje mimo pripeljeta francoska motorista, ki sta namenjena bivakirati pri monolitu. Edina overlanderja, ki jih srečamo na pisti. Ko smo že v šotoru, v daljavi zaslišimo vlak, močne luči z razdalje 10 kilometrov pa osvetljujejo naše kamnite bloke. Z ogromno hrupa mimo pridrvijo 3 lokomotive, za njimi pa nepregledna množica vagonov. Štetje v soju zvezd se ustavi pri 170. Menda so tudi daljši. Ponoči nas pretresejo še 4 vlaki.

Hello, my name is Camel!Enemu izmed lokalcev v Maure Bleu damo loparjeTrdnjava Saganne s prelaza AmogjarAmogjar, Habibi in v ozadju SaganneSpust z AmogjarjaSpust s prelaza Amogjar, kaskade so bile zgrajene 1945Vhod v SaganneVadi, desno spodaj DomenIzhod iz vadija pod prelazom AmogjarSpust s platoja na pisti Atar - ChoumNa železnici Choum - NouadhibouOdlomek s piste Choum - NouadhibouŽeleznica Choum - NouadhibouBen Amera, drugi največji monolit na svetuSaharsko nebo, drugičSončnim zahodom se ne da upret :)Samoportret na 10s timerjuNajdaljši vlak v sončnem zahodu

Dakhla -> Iraifia

03. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Še zadnji zajtrk na promenadi, potem pa gas proti 500km oddaljenemu Laayoune. Vmes nam Moro priporoča postanek pri vrelcih Iraifia, ki ležijo na 50km s ceste v notranjost. Pista je vse od odcepa pri bencinski črpalki dobro markirana z belimi kamni na obeh straneh in kot kaže, bomo v Iraifii v dobri uri. Na robu rahlo peščenega dela v daljavi sredi peščene ravnine zagledamo zelenje – oaza, to bo to! Nekaj trenutkov kasneje se na armaturni plošči prižge polovica lučk. “Menjalnik se pregreva. Pa hladilna tekočina. Pa mašina. Uh?” – “To ne more bit, lej lučka za ročno tud gori, zih je štrom šu!” Odpremo pokrov motorja, voda vre, minuta tišine. Oba jermena hladilnika sta šla v maloro, na servisu pred odhodom niso opazili, da nista več v najboljšem stanju. Brez jermena temperatura hladilne tekočine doseže najvišji nivo v dveh minutah. Gumo že imamo rezervno, pa filtre, pa WD40, pa olje in destilirano vodo… Ampak jermen? To je nekaj, kar se menja vsake nekaj let na servisu?
50km, ki smo jih prevozili v dobri uri s prižgano klimo in iPodom se kar naenkrat zdi hudičevo veliko. V glavi se slika scenarij pešačenja čez puščavo – 50km po žgočem soncu, vroča voda iz jerrycana in vsake nekaj kilometrov fatamorgana – privid oaze s Toyotinimi hostesami. Saj res, oaza, le 5km pred nami. Ne more biti tako hudo, najprej kruh in tuna, potem pa dalje. Najlonskih nogavic žal nimamo (čeprav sumim, da Rok skriva par), zato namesto jermena uporabimo plastične vezice. “Dela!” Ja, pol poti do oaze, potem pa se vezice pretrgajo. Vseeno pripeljemo do oaze, ravno ko temperatura spet naraste do vrha.
V oazi je nekaj betonskih bazenov s toplo vodo, ki smrdi po žveplu, okoli njih pa nekaj lokalcev in dva parkirana Land Rover Defenderja, Santani. Eden izmed lastnikov je ravno namestil rezervno gumo (na zračnici prebodle že ima kake 15 flik), kratka debata in ponudi se nam za vleko do bencinske pumpe ob cesti. Na srečo je študiral v Rabatu in zelo dobro govori angleško. Naveže vrv, 12 letnega sina vzamemo v naš avto, sam pa se prisedem v Land Roverja. Avto je stereotipen Land Rover, ki ga vozijo lokalci – v kristusovih letih, razpadla armaturka pa diskretno pokrita s tepihom, ki ga na krajeh krasijo cofki. Naše 3 tone za ubogega Land Roverja predstavljajo veliko breme, stalno reduktor in 1-2 prestava. Kljub temu se vkopljemo že v prvem pesku, na srečo naš avto v kratkih intervalih še vedno deluje, zato mu lahko pomagamo. Land Rover vseskozi pridno kuha in kmalu sledi prvo dolivanje vode iz jerrycana. Vmes sine začne žicat mobilni telelefon, ki ga je videl v avtu. Presede se v Land Roverja in očetu stalno teži naj mi prevaja, kaj bi rad imel. Mobilni telefon, pa iPod. Skromno. No mogoče še moj fotoaparat. Oče ga v smehu miri, a fant izgleda kar vztrajen. Pri drugem postanku za dolivanje vode, se ne da motiti, mirno odpre zadnja vrata našega avtomobila in zvedavo opazuje po notranjosti. Ko Rok zavrne njegove želje po telefonu, se mulec vrže v tla, vsede v Land Roverja in hoče odpeljat. Oče ga komaj umiri. Vse skupaj spominja na močno razvajenega slovenskega mulca. Sledijo še trije postanki za dolivanje vode in dva postanka za menjavo vlečne vrvi, ki se trga (končno uporabimo našo 10-tonsko vlečno vrv), med katerimi bi mulca najraje pošteno na koleno, a je oče faca, tako ali tako pa nimamo pretirane izbire. Mali namreč pridno vohlja po našem avtu, ki ga moramo zato kar zaklepati, pleza po avtu na prtljažnik in nam nasploh žre živce. Vseeno nam po štirih urah že ponoči uspe priti nazaj do bencinske pumpe. Zadnji del poti nas ujame Hasan z drugim Land Roverjem, ki od nekod pripelje nov jermen. Za vleko se uskladimo pri 600 dirhamih (55 evrov), jermen pa zamenja lastnika za 200 dirhamov. Je pač nuja. Rok mulcu podari še par hlač in ga pri tem prijateljsko lopne po rami, tako da se mali skoraj sesede v tla – od takrat naprej ne tečnari več.
Saharca nas povabita v restavracijo in častita večerjo (ki jo na koncu sicer dobita nazaj, ker jima pošenkamo novo zračnico), ob debati izvemo da ima naš šlepar v puščavi 40 kamel, ki jih vsak dan pridno molze. 5 litrov zjutraj in 5 litrov zvečer – od vsake kamele. Drugi v oazi dela kot geolog in pravi, da dobro pozna Morota – naj bi mu podaril listnato vzmetenje za Land Roverja. Bivakiramo za stavbo na drugi strani ceste. Na cesti smo, jermen imamo, naslednji dan rabimo samo še vleko do 140km oddaljenega Boujdourja, kjer je najbližji avtomehanik.

Naša jutranja pekarna v DakhliSahrawi Capuccino - toplo mleko in instant kavaJutranja kava v El JazeriBarcelona, 3000kmDomen: hm, kje pa je mašina?Rok se smeji (tukaj je še verjel, da bodo vezice zdržale)Rok šravba, jest pa namakam noge v IraifiiZainteresirani člani Land Rover kluba me kontaktirajte za povečavoLand Rover od znotraj. Kje so pa lederzici?Za Land Roverjem v sončni zahod…