Barcelona -> Tangier, Maroko -> Asilah

29. Oct 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Proti večeru na desni zagledamo Gibraltar, levo pa se ob sončnem zahodu pokaže naš cilj – Afrika. Po izstopu z ladje nas v Tangierju že spet izšolajo na mejni in carinski kontroli. Belgijci nam podajo koordinate kampa v Asilahu, ki ga Garmin potem pokaže 100m v morju. Upam, da imajo do Benina bolj točno route 🙂 Vseeno najdemo kamp v Asilahu, kjer prvo noč prebijemo po Afriško, v šotoru.

GibraltarKončno… Arfika

Agoudal -> Dadas Gorge -> Todra Gorge

02. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Naš cilj je še vedno Todra, iz Agoudala pa pot vodi tudi skozi Dadas Gorge, ki je po Alijevem mnenju bolj slikovita. Dobro, gremo pogledat. Povzpnemo se na prelaz na 3000m, od koder se nam odpre veličasten pogled na kanjon, ki povezuje zgornji del Dadas in Todra Gorga. Fantastika. Srečamo skupino španskih motoristov z maroškim supportom, ki nam zatrjuje, da se vize na Mavretanski meji ne dobi več. K sreči se to kasneje izkaže le kot delno pravilno. Spust po Dadas Gorgu je spet slikovit, vendar v primerjavi s prejšnjim dnevom ne ponuja presežkov. Končamo na južni strani Visokega Atlasa, kjer nas po kamniti puščavi (1500m n.m.) ravna cesta po 80km pripelje do Todre. Ogledamo si sotesko, kjer so menda snemali Indiana Jonesa in v vasi pred njo poiščemo Moho. Pri njem je pred mesecem namreč nočil Henks, ki nam je zanj predal nekaj slik. Moha se nas izredno razveseli (izvemo, da je 7 let “hodil” s slovenko iz Ljubljane), njegov resort je žal zaseden s plezalci, ki lezejo v Todri, ponudi pa nam šotorenje na strehi. Odlično! Sledi obvezna večerja v odličnem vzdušju, puranji ražnjiči (shish kebap) in nadaljevanje s tam tam bobni in berbersko kitaro. Spanje pod milim nebom, ker Domen smrči. Mraz, ampak se splača, v Sloveniji nikoli ne vidiš toliko zvezd. Moha pravi, da je njegov kolega pred 3 dnevi dobil Mavretansko vizo na meji.

Jutranji štart pri Aliju Malo naprej od Agoudala Na vrhu prelaza pred spustom v Dadas Gorge (3000m) A bode? Ello mister, gas? Dadas Gorge Dadas Gorge Lokalec v Dadas Gorgu Serpentine, Dadas Gorge Hišice v Dadas Gorge A dobr drži? Plezalec v Todra Gorge

-> Nema -> Timbedgha ->

24. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

200 kilometorov piste do Neme spet vodi skozi nekaj neprivlačnih Mavretanskih vasi. Ravno ko se sprašujemo, kako po tako razriti pisti lahko vozijo tovornjaki, peljemo mimo šleparja, ki se mu je na bok prevrnila polno naložena prikolica. Paketi ležijo naokoli, šoferja pa v senci kabine kuhata čaj.
V Nemi nam uspe urediti obezno avtomobilsko zavarovanje, carina pa je – že spet – zaprta. Na srečo se v Nemi začne asfaltna cesta, ki povezuje Nemo z več kot 1000 kilometrov oddaljenim Nouakchottom.
100 km kasneje v Timbedghi nov poizkus. Carina je odprta! Ali bi lahko lepo prosim začasno uvozili naš avto? Ne bo šlo, nimajo pravega obrazca za uvoz avta… Naj probamo v Ayoun el Atrous, 170 km naprej. Bivakiramo nekaj kilometrov pred Ayounom.

V Afriki vsak kampira svojim standardom primernoDvojni nasmehSlab pristanekOvira na cestiNa poti proti Nemi

-> Nouakchott ->

26. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Spet v Nouakchottu. Kle pa je gužva. Izgubljeni v poplavi Mercedezev se prebijemo do centra, zamenjamo denar po odličnih 360 ougij za evro in gremo takoj zapravljat v fast food k Libanoncu. Sledi še super hiter internet. Skoraj civilizacija 😉

Aktualni tečaj za OugijoOvca transport (ja kam nej jih pa da, v avtu je že 9 ljudi)Še en avtoprevoznikPred soncem se lahko skriješ tudi pod kruhMavretanska SaharaSahara

Internet v Confortu je hiter, a nas, ko plačamo, lokalec hoče nategnit. Zaračuna nam 2200 ougij (~ 6 evrov) po glavi, medtem ko je ura interneta po ceniku 300 ougij. Po protestu popravi na 1200 ougij in kaže na listek, kjer je zapisana ura začetka uporabe in ki ga je vsak izmed nas na začetku dobil na mizo. Seveda je na listke zapisal napačno uro, tako da nam zaračuna uro več, a tega nismo opazili.
Pri točenju bencina natočimo še 2 jerrycana vode. Črpalkar nam hoče zaračunati 1000 ougij (~ 3 evre) na jerrycan. Nekaj časa se grdo gledamo, že hočem izliti vodo ven iz jerryjev, potem pa Domen zadevo umiri z nakupom šestorčka pitne vode (300 ougij za 1.5l plastenko). Črpalkar je užaljen, mi pa si mislimo svoje o sedaj že pregovornem Mavretanskem nategovanju.
Na cesti proti Atarju se po počitku v Sahelu spet vrnemo v pravo Saharo, nizke sipine na obeh straneh in redko grmičevje. Policisti, žandarji in cariniki že spet zahtevajo fishi-je in žicajo darila, ampak ko dobijo oboje smo mimo kontrole v manj kot minuti.
Proti večeru s ceste zavijemo med bele sipine in postavimo šotor. Trda podlaga med sipinami je posuta s školjkami, Rok pa nekje izkoplje nekakšen kristal. Proti jutru se temperatura spusti pod 10 stopinj in prvič po postanku pri Aliju v Agoudalu nas spet zebe.

Hrošček v puščaviDomen, 180 nose landing čez sipinoPrimož, method čez sipinoRok, backflip čez sipinoFotograf pod skokom pa v pripravljenostiČe ni kina, bomo pa sončni zahod gledal…Kdo bo šotor postavlal? Ti! Ne, ti!

Več komentarjev

-> Atar -> Chinguetti

27. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Ob cesti proti Atarju se poleg zlatih sipin začnejo pojavljati črne gore, a prah v zraku ne dopušča kakšnih pametnih fotk. Nekateri razgledi ostanejo le v spominu. Tempomat na 100km/h, desna noga pa počiva tudi po uro in več. 50km pred Atarjem cesta s peska zavije med skalne vrhove in se počasi vzpenja proti Atarju.
Atar je še eno dolgočasno vsa-so-ista mavretansko mesto. Bencin na črpalki po normalni ceni, črpalkar je faca, pralec avtomobilov pa hoče 500 ougij (~ 1,4 evra) za 5 minut dela z izpihavanjem zračnega filtra.
Po dobro zvoženi makedamski pisti (R3) odpeljemo na vzhod proti Chinguettiju. Po 20km ravnine se cesta vzpne na cca 200m visok skalnat plato čez prelaz Ebnou in se na drugi strani počasi spušča proti sipinam Chinguettija. Pista je hitra in očitno vzdrževana, 100km prevozimo v manj kot uri in pol.
Chinguetti, sedmo najsvetejše mesto Islama z okoli 3000 prebivalci in nekoč središče mavrskega kraljestva, se izkaže za najlepše mesto v Mavretaniji. Morda zato, ker je med starim in novim delom mesta 100m širok vadi, za palmami v ozadju pa se pnejo peščene sipine. Merzouga se skrije. Namestimo se v Maure Bleu, izredno simpatičen kompleks francoske lastnice, kjer se za 2500 (~ 7 evrov) po glavi namestimo v beduinskih šotorih. Vzmetnica in zajtrk vključena. Po dolgem času vidimo evropsko straniščno školjko.
Prodajalke pred kempom ponujajo verižice po nekoliko oderuških cenah (3000 ougij za verižico) in se ne pustijo prepričat v manj. Kljub vsemu se s pisanjem po pesku in izvajanju različnih grimas ob različnih cenah imenitno zabavamo, zato njihovim otrokom potalamo par igrač.
Chinguetti nima električnega omrežja, zato že v temi v novem delu mesta najdemo – v soju sveč razsvetljeno – restavracijo v lasti Senegalca. Kuskus je odličen, piščanec koščen, omaka pa okusno pekoča (1500 ougij). Lokalec, ki nas ujame 20m pred restavracijo in nam kao pokaže, kje restavracija je, od lastnika dobi zastonj večerjo. Dokler ni na naš račun, nas ne moti. Pred spanjem pofirbcamo trgovino z lokalnimi spominki na drugi strani ceste in od lastnika ob praznovanju mavretanskega dneva samostojnosti (naslednji dan) dobimo obeske za srečo.
Ponoči spet mraz, očitno bo treba spati v puloverju.

Po pesku je treba bosCesta proti AtarjuVasica v vadiju na poti v AtarPista se iz Atarja dviguje proti prelazu EbnouMaure Bleu na robu vadija v starem delu ChinguettijaNotranjost beduinskega šotora v Maure Bleu

Chinguetti -> Atar -> Choum -> Ben Amera ->

29. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Nazaj proti Atarju, tokrat naredimo ovinek čez prelaz Amogjar, ki je bil glavna prometnica pred novo potjo čez prelaz Ebnou. Cesta je slaba, na nekaterih mestih zelo kamnita in ne nudi pretiranih užitkov pri vožnji, ampak razgled je odličen. Na robu platoja pri prelazu Amogjar se odpre razgled na trdnjavo Saganne. V njej je hudo bitko proti Alžirskim Tuaregom boril francoski legionar Gerard Depardieu, v istoimenskem francoskem filmskem spektaklu iz 80. let.
Cesta se nato spusti v kanjon, ki se odpira proti severu. Med prečenjem enega izmed težjih delov se nam ob uporabi reduktorja samodejno vklopi zapora sredinskega diferenciala, ki se nato nikakor noče izklopit. Problem po vseh možnih poizkusih rešimo s 50m vožnje vzratno – diferencial se odklene. Razgled v kanjonu je vso pot slikovit, malenkost spominja na tistega s piste v Atlasu.
Okoli enih smo že v Atarju, napolnimo gorivo v rezervoar in 3 jerrycane, kupimo kruh (vmes nas obkroži cel kup lokalcev, ki nas imajo za Ruse – “Boris Jelcin very good, he says Bush f*** o**!”) in vodo.
Atar zapustimo po cesti proti severu, ki se po 20km spremeni v dobro zvoženo pisto (R2). Na dveh krajih se s skalnega platoja spustimo na nižje ležeči peskovnik, na katerega se odpira dober razgled. Zadnja tretjina poti do Chouma je mešanica lojter in prepletenih pist, zato smo kar veseli, ko pred Choumom zagledamo železnico. Po njej nekajkrat dnevno vozi menda najdaljši vlak na svetu, ki iz notranjosti v Nouadhibou vozi železovo rudo. Železnica natanko proti zahodu sledi mavretansko-maroški meji, ki poteka 5km severneje. 400km ravnine, vseskozi v isto smer, ob njej pa naša pista. Ostajamo na južni strani železnice, saj je severni del, zaradi dolgotrajnega konflikta v Zahodni Sahari, ponekod miniran. Trd začetek z redkimi lojtrami vseskozi seka pesek, ni idealno, a vozimo brez problema. Če se le da, se držimo stran od železnice, okoli katere ležijo stare tračnice in drugi kosi železa – ne želimo si še ene počene gume. Še najbolj kritične so redke vasi ob železnici, okoli katerih v pesku leži vse živo. Pokrajina vseskozi sama ravnina z redkimik skalnimi gorovnji, ki štrlijo iz peska. Proti večeru peljemo mimo Ben Amere, drugega največjega monolita na svetu (prvi je Ayers Rock v Avstraliji).
Šotor postavimo tik ob železnici, med kamnitimi bloki, ki so jih tja očitno pripeljali železničarji in ki nudijo dobro zavetje pred rahlim severnim vetrom. Poimenujemo jih Stonehenge. Med kuhanjem večerje mimo pripeljeta francoska motorista, ki sta namenjena bivakirati pri monolitu. Edina overlanderja, ki jih srečamo na pisti. Ko smo že v šotoru, v daljavi zaslišimo vlak, močne luči z razdalje 10 kilometrov pa osvetljujejo naše kamnite bloke. Z ogromno hrupa mimo pridrvijo 3 lokomotive, za njimi pa nepregledna množica vagonov. Štetje v soju zvezd se ustavi pri 170. Menda so tudi daljši. Ponoči nas pretresejo še 4 vlaki.

Hello, my name is Camel!Enemu izmed lokalcev v Maure Bleu damo loparjeTrdnjava Saganne s prelaza AmogjarAmogjar, Habibi in v ozadju SaganneSpust z AmogjarjaSpust s prelaza Amogjar, kaskade so bile zgrajene 1945Vhod v SaganneVadi, desno spodaj DomenIzhod iz vadija pod prelazom AmogjarSpust s platoja na pisti Atar - ChoumNa železnici Choum - NouadhibouOdlomek s piste Choum - NouadhibouŽeleznica Choum - NouadhibouBen Amera, drugi največji monolit na svetuSaharsko nebo, drugičSončnim zahodom se ne da upret :)Samoportret na 10s timerjuNajdaljši vlak v sončnem zahodu