Kayes ->

13. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Jutranji odhod na pisto proti Bamaku (cca 500km). Švicar z banke pravi, da je kakih 80 km piste zelo slabe. Pot proti prvi vmesni točki Bafoulabe-ju teče navzgor ob reki Senegal, tik ob ozkotirni železnici in cesta se hitro spremeni v slab kolovoz, kjer vozimo do 30km/h. “Aha, to bo najbrž ta slab del”. Pomota! Slabši del je še pred nami. Cel dan se izgubljamo po poteh, ki včasih so, drugič jih spet ni… Kolesnice se čudežno izgubljajo in se spet prikažejo na navidezno popolnoma nelogičnih krajih. Stavek dneva: “Tlele pa zih ne bo šlo več naprej.” Pa je šlo, vsakič znova. Toleranca do neprehodnih predelov in prask na straneh avtomobila se tekom dneva viša. Šele kasneje, ob prihodu domov ugotovimo, da so se na isti pisti pred 9 leti že zatikali Slovenci.
Skozi prvih nekaj vasi se mirno peljemo in se čudimo nasmejanim facam, ki nam mahajo. “Bonjour!” “Sava?” “Sava buen!” vsakič znova. Blatne hišice krite s slamo, nobene elektrike, nobenih avtomobilov ali motorjev, ženske nosijo vodo iz bližnjega vodnjaka, pa taki iskreni nasmehi. Skoraj vse ženske imajo na hrbtu opasanega dojenčka. Vsi po vrsti se z veseljem nastavljajo fotoaparatu, zato se nama z Rokom smeji vsaj tako kot njim. Kaj hitro se vsi trije nalezemo njihove dobre volje. Po kakih treh prevoženih vasicah nam pade na pamet, da imamo polno škatlo igrač in vsakovrstnih pripomočkov, ki jih je za Malijske otroke pripravila Tina (v bistvu je pred našim odhodom organizirala celo akcijo, hvala Tina!). Ustavimo v senci in nekaj vreč premaknemo v avto.
Za prvim ovinkom naletimo na tri pastirje ovac, tečejo za avtom, ker nam hočejo povedati, da smo zgrešili pot. V zahvalo pobrskamo po vrečki presenečenja in najdemo klobuk – evo eden je “odrajtan”. Rok brska naprej, sam pa najdem frizbi in pastirčke vmes učim metanja. Ugotovimo, da imamo na žalost le ženske obleke, a jih to ne moti. Vsak dobi svojo majico, ker jim je všeč frizbi, pa jim damo še tega. Vsi se izjemno veseli zahvaljujejo, mi pa že nazaj po očitno napačni poti.
Ob poteh in stranpoteh vseskozi srečujemo lokalce, mamicam in otrokom podarjamo plišaste igračke in fotografiramo nasmejane obraze. Ob vsem dogajanju gre še nam malo na otročje. Nekoliko nam je žal, ker nimamo primernih daril (oblek) za fante, ampak sedaj je prepozno. Če bi vedeli, kakšno veselje naredimo s takšnimi malenkostmi, bi zadaj priklopili še prikolico!
Kmalu na desni zagledamo napis “Chutes de Gouina”. Na zemljevidu je označeno kot zanimivost, a se nam ne sanja, kaj “chutes” pomeni. Ni važno, gremo pogledat. Vozimo že nekaj kilometrov, na obeh straneh pa samo grmovje, ko se naenkrat spustimo na obrežje reke. Lokalnega ribiča zmotimo pri kuhanju kosila, nekaj kilometrov naprej pa v daljavi zagledamo veličastne slapove. To bo to! Ribič nas usmeri na pravo pot in v nekaj minutah smo že tam. Atrakcija prve vrste, okoli nas pa ni žive duše. Sledi skupinska fotka in izdelava šifona (saharski hladilnik).
Nekaj kilometrov naprej sredi trave kampira cela družina, otrokom spet talamo igračke, vmes pa pritisnem “fotko potovanja”. Noro kako fotogenični so Afričani, hvala bogu še niso osvojili prisiljenih nasmehov, ki jih ob fotografiranju kažejo naši otroci.
V naslednji vasi se pokaže nov logističen problem. Med polji pripeljemo v vas, kjer se pot vije med hišico in sosedovo ograjo. Rok skoči ven in preceni situacijo, “bo šlo, sam počas!”. Naš podvig hitro pritegne celo vas in ko uspešno pridemo skozi, je avto že obkrožen z radovedneži. Spet igračke in skupinska fotka z božičkom 🙂
Zadnji del poti je precej težak, poln skal in velikega kamenja, nekajkrat poskačemo iz avtomobila in iz kamenja gradimo traso. Noč nas ujame kake 25km pred Bafoulabejem, zato se vkampiramo na skalni polici. V celotnem dnevu smo prevozili 85 kilometrov, upamo da je to tisti “ta slabi” del poti.

Glavna in najbolj cista ulica v KayesuDober del ceste Kayes - BafaulabeJutranji postroj pred soloOslicek v garaziSe ena oblika lokalnega transportaSlikovita pot ob reki SenegalNas Habibi prevec pokuri, a bomo zamenjal?Bau-babBlatne hisice v vasi ob potiPastircki z novimi pridobitvamiSestankovalnica v srediscu vsake vasiLokalka z obicajnim naborom dobrin na glaviPot postaja malo manj prijaznaOkolica Kayesa je precej zaimiva za ornitologeLokalka z otrokom in novo igracko… pa se en portretRibicu na obrezju Senegala se kuha kosiloChutes de GouinaChutes de GouinaSkupinska pri Chutes de GouinaDesno: sifon, afriski frigoKacji pastirBau-bab in Dromedar HabibiBau-babA jo domov prpelemo?Hm, a bo slo tukej skoz …… itak!Skupinska fotka z lokalci in bozickom!Za konec dneva pa se malo skalovja

Main de Fatima -> Douentza -> Timbuktu

21. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Gas nazaj do Douentze, pogled na iste monolite ob poti je ob jutranji svetlobi spet zanimiv. Sledi najdaljša lojtra na svetu – 200 km ceste, ki povezuje Douentzo in Timbuktu – ena sama lojtra! Hribčki in dolinice si sledijo tako na gosto, da trese že pri 20 km/h. Nekaj časa se trudimo voziti po robu, nato poizkušamo ujeti hitrost, pri kateri občutek tresenja izgine, a se nam pri slabih 80 km/h smili podvozje, zato zavijemo na pisto, ki se vije ob cesti. Zaradi zavojev je pot daljša, je pa zaradi peska v kolesnicah vožnja toliko bolj zabavna.
15km pred Timbuktujem pridemo na rob Nigra, ki ga je potrebno prečkati s trajektom. Zaradi tovornjaka ne pridemo na prvi trajekt, zato čakamo kako uro in pol. Vmes se zabavamo z lokalci, pijemo kokakolo iz hladilne skrinje (verjetno najslabša izbira za odžejat, a se ji pri skoraj 40 stopinjah ne da upret; 500 frankov) in opazujemo Malijske turistične vodiče, ki perejo svoje LandCruiserje. Niger s svojimi 23, 24 stopinjami sicer vabi, a smo že tako prevelika atrakcija. Lokalci so turistično že osveščeni, ena od mamic mi kar sama ponuja, da jo slikam z dojenčkom, pa ne v zameno za “cadeu” ampak kar za franke. To pa ne, prodal se pa ne bom!
Na trajektu samo 9 LandCruiserjev (v celotnem Maliju vidimo za prste ene roke Land Roverjev in ostalih znamk, vsi 4WDji so Toyote). Starejši LandCruiserji se zaganjajo v klančino pred trajektom in kurijo gume, Rok pa šolsko zapelje na trajekt (LandCruiser 100 VX ima za razliko od GX stalni pogon na 4 kolesa) in požanje začudene poglede lokalcev. Parkira tako tesno, da gre ven lahko samo skozi strešno okno in se nato s strehe Habibija pogovarja z lokalnim vodičem na sosednji strehi. Domen se zamoti v pogovoru s 70 letnim inštruktorjem smučanja iz Kitzbila, sam pa zlezem na povelniški most. Skupaj s kapitanom se smejiva lokalcu, ki pri vožnji vzratno vrata zatakne za lestev, ki vodi na most in jih zato ne more zapret. Kapitan splav očitno obvlada, vse gumbe in krmilo premika z nogo. Ob sončnem zahodu dosežemo drugi breg pri kraju Korioume in plačamo 3500 frankov za prevoz (~ 5 evrov).
100 metrov od brega nas prehitijo turistični LandCruiserji, lokalni vodiči, kjer koli jih že srečamo, vedno vozijo z gasom do konca. Cesta vseskozi vodi po nasipu, na levi in desni pa drevesa in voda. No, nekaj kilometrov naprej eden od LandCruiserjev stoji na koncu 15 metrov dolge črte v asfaltu, turisti zbegano stojijo zunaj, eden od lokalcev pa nazaj na cesto vali gumo na platišču. Kako jim je uspelo izgubiti celo kolo, brez da bi prej ugotovili, da je nekaj narobe, nam ni jasno, so jo pa srečno odnesli, avto bi lahko z lahkoto odneslo v drevo ali v vodo.
Pozen prihod v Timbuktu (po francosko Tombouctou), spimo na strehi hotela-kempa Tomboctou, ki je za naš proračun edino sprejemljivo prenočišče (3500 frankov po glavi), sobe so v Timbuktuju glede na ponudbo nesramno drage. Večerni ogled mesta samo potrdi, kar smo sicer že vedeli – Timbuktu, legendarno mesto, ki je na ključni poziciji na jugu Sahare in hkrati ob glavni prometnici, reki Niger, stoletja predstavljalo južni cilj trans-saharskih karavan, je danes le še navaden kup peska. Mesto, v katerem je v 14. stoletju samo Islamska univerza gostila več kot 25.000 učenjakov, je očitno šlo v nos sultanu iz Fesa, ki je v 16. stoletju poslal celo vojsko, da ga zravna z zemljo in od takrat si ni nikoli v resnici opomoglo. Mesto je nedavno prizadel še Tuareški upor leta 1990, po katerem je Malijska vojska zaprla in pobila precej Tuaregov. Danes je mesto z 30.000 prebivalci mirno in pod Plamenico miru (spomenik zgrajen po koncu Tuareškega upora) smo si v restavraciji Amanar privoščili dobro večerjo. Izvemo, da sta prejšnji dan tam menda večerjali dve Slovenki, zato smo iz firbca preverili njun hotel (Azalai). Naj bi odšli tisto dopoldne, škoda.

Fatima v jutranji svetlobiNajdaljša lojtra na svetu, Douentza - Timbuktu, 150+ kmTuristični LandCruiserji na obrežju NigerjaTihožitje na obrežju NigraNiger z okoli 24 stopinjami vabi!Mali napenja mišice“Mister, cadeu?” - “Si še premlad da bi kadu!”Rok po šolsko zapelje na trajektKapitan Primož. “Sail Ho!”Rok ujet na strehi Habibija, zadaj “pristanišče”Sprehod skozi generacijo LandCruiserjevKapitan vozi brezročnoObrežje NigerjaObrežje NigraObrežje NigraLandCruiser nekaj minut pred nami izgubi koloSončni zahod na obrežju Nigra, lahko pa tudi kje drugje

Chinguetti -> Ouadane -> Guelb er Richat -> Ouadane -> Chinguetti

28. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zgodnji odhod proti Ouadaneju. Že začetek piste v peščenem vadiju pred Maure Bleu obeta, zato so gume hitro na 1,5 bara. Track R7 iz Sahara Overland kmalu zapusti vadi v sipine proti severu, mi pa nadaljujemo po južni strani vadija. Križarimo čez nizke sipine, med redkimi drevesi in camel grassom, pesek je sipek a se ne vdira preveč, brez težav držimo hitrost nad 50km/h. Vseskozi držimo smer 5-10km južneje od tracka R7 v bližini večine kolesnic v tej smeri. Vsake toliko peljemo mimo večje oaze in nekje na polovici poti prečimo nekaj ducat metrov visok kamnit prelaz. Zadnjih 20km vodi čez nekaj metrov visoke sipine, ki si kot valovi brezkončno sledijo ena drugi. Občutek v avtu še najbolj spominja na vožnjo z gliserjem.
Prihod v Ouadane. Slikovito staro mesto (danes ghost town) na skalni polici jim je po mavretansko uspelo skazit z anteno za mobitel. Tudi novi del mesta je skoraj prazen in med nešteto trgovinami nam komaj uspe najti kruh. Spet nas zasuje lokalna mularija, ki žica darila.
Ker v Chinguettiju nismo natočili jerrycanov, hitra kalkulacija porabe po pesku pa pravi “tam nekje nad 30 litrov”, se odločimo za iskanje bencinske. Iskanje se kmalu sprevrže v pravi podvig, za lažje razumevanje bom izpostavil tri lokacije. Lokacija A je center Ouadaneja na 50m visokem platoju, lokacija B je kompleks hiš ležečih slab kilometer stran pod platojem in lokacija C je prizorišče lokalnega praznovanja dneva neodvisnosti v vadiju 2 kilometra stran.
Torej… V B poberemo lokalca s kavkaškimi potezami, ki ga odpeljemo na 3 lokacije okoli A. Pove nam, da je šef bencinske v C. Odpeljemo v C, poberemo nekoga, ki trdi, da je šef bencinske (recimo mu Ali). Odpeljemo ga po ključe pumpe v B, nato pa se peljemo do črpalke v A, kjer naredimo krog po mestu in spet končamo pri črpalki. Ključ kao ni pravi, zato spet krog okoli A, nato pa iskat nekoga v C. Med potjo le tega srečamo v B, zato se vrnemo k črpalki v A. Izkaže se, da je ta tretji pravi lastnik črpalke, tankamo po 280 (~ 0,8 evra) za liter. Vse skupaj nam vzame uro in pol.
Nadaljujemo po pisti R8 do Guelb er Richat. Guelb je bila do pred nekaj desetletij kraj brez pomena, ko so astronavti na enem izmed zgodnjih poletov ugotovili, da se iz vesolja na tem kraju vidi ogromen krater, lokalci pa o tem niso vedeli ničesar. Misterij so razkrili geologi. Ogromno skalno formo v obliki krogle, ki jo je počasi dvigovala magma so erodirali zunanji dejavniki, zaradi česar so na relativno ravni površini nastali koncentrični krogi, ki so tako dobro vidni iz vesolja.
Dobrih 40km piste, spet precej peska, ki ga popestri del v Guelbu, ko se je po pesku potrebno vzpeti na rob enega od koncentričnih krogov. Sahara Overland svetuje nekaj zaleta, a Habibi prileze navzgor brez težav.
V samem centru Guelba pošljemo koordinate (edina točka na tem tripu, kjer bodo domači na spletni strani dejansko imeli več od razgleda, kot mi na terenu) in naberemo nekaj menda zelo starih kamnov. Razgled, glede na lokacijo, nezanimiv. Med malico se nam pridruži starejši lokalec in nas povabi v bližnji hotel (šotor). Ko ga zavrnemo, nam pove, da mu moramo za vstopnino v središče Guelba plačati 20 evrov. Sam se mu kar v faco začnem glasno smejat, nabašemo se v avto in odpeljemo.
Povratek po isti pisti do Oudaneja, od tam pa nazaj proti Chinguettiju. Tokrat sledimo tracku R8, ki se po začetnih peščenih valovih (i-de-a-la!) začne izgubljati med kamenjem. “Saj ne bo dolgo”, so bile besede, ki sem jih 20km kasneje obžaloval. Če bo šlo tako naprej, do noči ne bomo v Chinguettiju! Track se po 20km kamenja potem vseeno odkupi z odličnim delom, trd pesek in spet sipine v obliki valov, ki nas vodijo direktno v najlepši sončni zahod na celem tripu. Rok med vožnjo zleze na streho in se vsede v rezervno gumo, z Domnom pa med vožnjo navijeva glasbo. Naredimo nekaj slik, ki pa samo potrdijo, da se nekaterih stvari enostavno ne da fotografirat, ampak ostanejo le v spominu (sem to že kje napisal?).
V zadnji svetlobi po sončnem zahodu dosežemo Chinguetti. Najboljša vožnja na celem tripu je zaključena.
Maure Bleu so okupirali francoski turisti na tedenskem “Sahara Adventure” (v Atar leti čarter iz Pariza), zato nas receptor zavrne, češ da so polni (povratek v Chinguetti smo glede na opis tracka v Sahara Overland načrtovali šele naslednji dan). Ob odhodu nas opazi šef in ker smo mu očitno všeč, nam vseeno zrihta prazen beduinski šotor.
Spet večerja pri Senegalcu, tokrat riba z rižem in isto pekočo omako. Očitno nas v restavraciji opazi lokalec, ki nam jo je kao pokazal prejšnji dan, zato pride pobrat davek – porcijo kus-kusa. Senegalec nas med kuhanjem povabi v svojo trgovino, kjer prodaja ročne izdelke iz Mavretanije, Malija in Senegala. Z Rokom se zanimava za izrezljani kameli, začetna cena za redne goste – 4000 ougij (~ 11 evrov) po kosu. Končamo pri kupčiji 2 kameli in slonček za 2 litra domačega žganja (hvala Vesna!). Dobro prodan šnops, v Mavretaniji je alkohol ilegalen in ekonomija naredi svoje.

Začetek piste v vadijuGume na 1,5 baraIzhod iz vadijaPrelaz na pol poti do OuadanejaGas!Habibi pod saharskim nebomSaharsko neboStari del OuadanejaDomen v Ouadaneju kopuje kruhLokalna fešta ob mavretanskem dnevu neodvisnostiRočna pumpa, OuadaneGuelb er Richat, center. Je že lepše vid’t s satelita!Guelb er Richat iz vesoljaSpust z enega od krogov v GuelbuCeste ni, poti pa polnoPo peščenih valovih v sončni zahod … ideala!Rok na strehi, Primož za volanom, Domen za mikrofonom… gas!

Mavretanija -> Dakhla, Zahodna Sahara

30. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Pista vodi čez sipine Azefala, prve 30 kilometrov idealen pesek, potem pa se skoraj 30 kilometrov izgubljamo med gostim camel grassom. Zvožene kolesnice seveda izginejo ravno tam, kjer jih najbolj potrebuješ. Po kosilu se nekaj kilometrov vozimo po tračnicah, zadnjih 100 kilometrov piste pa je trd pesek, po katerem vozimo 80 km/h, ponekod celo do 100. Še pred tretjo popoldne smo že na cesti Nouadhibou – Nouakchott in pred četrto že na meji. Postopki na meji so popolno nasprotje tistim izpred nekaj tednov. Ougije menjamo za dirhame (razmerje 1:35), vse formalnosti minejo hitro in brez zapletov, darila pa tokrat prejemamo mi. Carinik nam med čakanjem ponudi piškote, menjalec denarja pa nam pusti, da z njegove prikolice odšravbamo britansko tablico.
Nekoliko več komplicirajo Maročani. Najprej zjagamo maroškega policista, ki nam hoče podati prazne obrazce (ker nima uniforme, ga zamenjamo za “pomagača”), a se zadeva v smehu uredi, potem pa v vrsti čakamo za par domačini. Vseeno formalnosti na obeh straneh uredimo v eni uri in brez stroškov.
Vozimo proti Dakhli in okoli 9h zvečer ugotovimo, da bo ob tej uri v Dakhli težko dobiti večerjo, zato bivakiramo ob pisti v bližini ceste. Luči Dakhle se svetijo z druge strani zaliva, zaradi močnega vetra pa šotor prvič zabijemo s klini.

Tale kamn bi lahko vzel s sabo za spomin?Šotor v zavetju, Domen poziraA bo šlo tukej dol?Kamenine v peskuBFGoodrich AT, malo koplje, malo grabi :)Najdaljši vlak… strojevodja …… in vagoni.Adijo Mavretanija!Ojej… Domna prtiska na WC, ob cesti pa tale znak!Pozor mine (in trije Slovenci ob cesti)

Mhamid –> Foum Zgouid –> Tata -> Tafraout

11. Nov 2008 | zapisal | Sahara Jam 2008

Ker smo že prejšnji večer naredili plan, da gredo avtomobili do Foum Zguida po cesti, motoristi pa “počez”, se nato srečamo in po cesti nadaljujemo to Tate, zjutraj rečemo le hiter živijo in že šibamo vsak po svoje.
Motoristi smo se zagnali po že znani pisti do Chigage, tam pa smo optimistično zapeljali v sipine in sledili naporni pisti, polni kolesnic. Jim je v enem kovčku motorja tovoril 10l bencina za rezervo, da pa je bil enakomerno obtežen je v drugi kovček naložil še orodje. Z obteženim zadkom je med kolesnicami sipkega peska in prahu njegova vožnja izgledala kot rodeo. Metalo ga je meter levo, meter desno – kapo dol, da obvladaš tako težo, moraš biti res spreten na motorju. Ostali smo nekako pilotirali malo po pisti, malo zraven nje. Po približno 10km smo imeli vsi že poln ***** premetavanja in smo iskali le še čim krajšo pot ven.
Skoraj smo že zapustili neprijeten odsek, ko se je Jim prekucnil. Pobere motor, poskuša speljati – ne gre! “What the **** is wrong”, prične vpiti! Rok je bil ravno poleg, skupaj postavita motor na centralno stojalo in pričneta ugotavljati kaj bi bilo narobe! Pridružita se še Domen ter Boris in skupaj začnemo ugotavljati, zakaj se v neutral (po domače ler) vse skupaj normalno vrti, ko pa poizkušamo dati v prestavo pa vse skupaj crkne, kot da bi nekaj mehansko blokiralo kolo.
Kaj pa sedaj? Motor ne dela, pred nami pa še najmanj 1km sipin… Izvedemo črnogorski manever, zavlečemo se v senco bližnjega drevesa in poklapani v tišini rišemo po pesku. Čez približno 45 minut se zasliši zvok avtomobila! Poskačemo do piste in čakamo kaj se bo prikazalo. Izkaže se, da sta dva terenca lokalnih agencij, ki prevažata turiste. S težavo ju ustavimo, šoferja pač ne kažeta pretiranega zanimanja da bi nam pomagala. Na koncu se dogovorimo, da nam pokažeta najhitrejšo pot iz sipin, ter nas usmerita v najbližnjo vas. Boris in Rok poskačeta na motorje in sledita terencema.
Ko pridejo ven iz sipin jima vodič pokaže zgradbo na vrhu hribčka, češ, pojdita tja, imajo 4×4 avtomobil. Ugotovita, da je to postojanka nekakšnega čuvaja puščave, ki pa na žalost ne zna niti besede angleško! Hm, z rokami nekako razložita kaj se nam je pripetilo in kako bi lahko pomagal! Malo prikrojita razdaljo, kako daleč v puščavi smo ostali, se zdilata za 500 Dirhamov in reševalna akcija se prične!
Možakar hitro ugotovi, da je motor dlje kot je bilo rečeno, ter prične kazat kazalec za gorivo, ki mirno stoji na praznem delu skale. Končno pridemo do Jima in Domna, vsi skupaj že zagrabimo motor, da bi ga naložili na pick up-a, ko možakar pravi, da je 500 Dirhamov premalo. Za vsega skupaj 20km nas olupi za 1000 Dirhamov (100€), naložimo motor in gremo. Kdo sploh potrebuje mondena turistična naselja – dokler turistom v pesku crkujejo motorji, posel cveti! Pri njegovi postojanki se dogovorimo še za prevoz do prvega mesta. Rok in Boris gresta z motorji naprej, Domen in Jim pa skupaj čakata na prihod novega vlečnega vozila. Izkaže se, da je nov prevoz Land Rover, v katerega pa motor nekako ne paše. Jim odmontira krmilo in vetrobran in motor končno pristane v vozilu.
Ker se je vse kupaj precej zavleklo, proti Foum Zguoid-u krenejo že v temi. Domen je imel na motorju kar nekaj težav zaradi orientacije ponoči. Šofer Land Roverja po poti pridno ustavlja domačinom, tako da je na koncu avto čisto poln, nekaj ljudi pa je še na strehi. No, tudi teh 70 km ni bilo ravno poceni, saj je možakar hotel imeti 1500 Dirhamov (150 €). “Javni prevoz subvencionira EU” – v praksi. Boris in Rok, že vsa naveličana čakanja v Foum Zguidu, končno zaslišita Domnov motor in ko se zagledamo morala v trenutku zraste! Privoščimo si večerjo in se odpravimo spat – odločimo se, da bomo za motor in prevoze naprej poskrbeli jutri. Pred spancem seveda debata o nevarnih sipinah v puščavi če v bližini ni prave pomoči.
Avtomobili so pred mrakom prispeli v Tato, kjer so našli prijeten hotel s prijaznimi gostitelji. Gregor je podlegel bolezni in zaspal, ostali pa so predebatirali in prepili noč z lokalci. Izkaže se, da je bila pot avtomobilistov še bolj hardcore offroad kot naša (beri: cesta na zemljevidu je, v resnici pa še v gradnji).
Motoristi so se zjutraj zbudili v upanju na ugodno rešitev pokvarjenega Jimovega BMW-ja. Začetek je izgledal slab in tako se je tudi končalo. Jim je na koncu lokalcu plačal 300 € za prevoz motorja do Casablance, kjer naj bi bil uradni BMW servis. Skupina se je razšla. Jim proti Casablanci, Rok, Boris, Domen pa proti 350 km oddaljenem Tafraoutu. Na poti jih je presenetil mraz tako da so oblečeni kot severni medvedje v mraku prišli v prijetno gorsko mestece.
Cela odprava, razen Jima, se je dobila v neverjetno urejenem hotelu Saint Antoine (čiste velike sobe, bazen, kaj bi govoril – odlično) za 10 € na osebo. Markantna točka, ki smo si jo zapomnili že lani. Takoj predebatiramo vse dogodke, povečerjamo in popadamo po udobnih posteljah. Fotografsko vsi dogodki niso popolnoma zabeleženi, ker so bile druge stvari bolj pomembne, za povrh vsega pa je Jim večino slik odpeljal sabo v Casablanco. Update kdaj drugič 😉

sahara-jam-2008-064.jpgsahara-jam-2008-065.jpgsahara-jam-2008-066.jpgsahara-jam-2008-067.jpgsahara-jam-2008-068.jpgsahara-jam-2008-069.jpg

1 komentar