Sahara Jam

Za spremembo vstanemo pred sončnim vzhodom. Ob 0800 smo že na pisti. Pri vojaški karavli (meja z Alžirijo je kakih 20km proti jugu) zgrešimo pisto, zato nekoliko zadržano obračamo. Pristopijo 4 vojaki v natikačih in starih trenerkah in nas prijazno usmerijo v pravo smer. Omenijo še, da so nas videli dan poprej, ko smo kampirali kakih 20km stran od karavle.
Začetni utrujajoči kolovoz poln večjih kamnov, ki nas omeji na 20km/h, nas vodi čez manjši greben, od koder se odpre pogled še najbolj podoben tistemu z lune. Nekaj kilometrov dolga planota, z vseh strani obdana z gorskim grebenom, počez pa pista, kjer z veliko rezerve lahko vozimo 100km/h. Na sredi planote nas ustavi vodnjak, poskačemo ven, osvežitev in obvezno fotkanje.
Po prečenju grebena, na drugi strani planote, poleg hišice iz blatnih opek čez kolovoz visi veriga. Poleg hišice visoka antena – vojska. Okoli vogala prileti vojak (spet v natikačih) in zahteva potni list. Vzame Domnovega in nama z Rokom pokaže, da bo eden dovolj. Vpraša po cigaretu (ki ga dobi) in kakšni majici (ki je ne dobi) in nam umakne verigo. “Bon Voyage!”.
V zadnjem delu poti zapeljemo v veliko oazo, kjer spet zgrešimo Garminov track. Po pomoti se peljemo skozi vas – palme, hiše iz blatnih opek, ženske v črnih feredžah, cel kup osličkov, Maroko, ki se ga ob cesti ne vidi. Sredi vasi prometna nesreča – osliček je očitno popustil pod težo starejšega občana in oba sta zletela po tleh. Lokalni otroci zavarujejo mesto nesreče in nas usmerijo naokoli. Nekaj deklet, ki si ob pogledu na nas ne zakrijejo obraza, ima izredno lepe poteze obraza. V nasprotju z našimi pričakovanji, smo v preteklih dneh ob cesti videli presenetljivo veliko lepih punc.
Pisto končamo kakih 30km južno od Zagore, koder se zapeljemo po asfaltu. Cesta je široka le za eno vozilo, na obeh straneh pa je še kak meter do dva peščene bankine. Nihče od lokalcev, ki vozijo nasproti se ne umakne, očitno je vera v kismet (usodo) večja od strahu pred našim Habibijem.
V Zagori lokalec na mopedu nabira stranke za “Garage”, opazi naš umazan avto in po preverjanju cene se odpeljemo tja. 10 evrov za čiščenje znotraj in zunaj (lavage) in mazanje zglobov (graissage). Domen lastnika vpraša če imajo v trgovini čez cesto cigarete, ta se zlaže da ne in ga odpelje v mesto. Mimogrede se “slučajno” ustavita v trgovini njegovega prijatelja, ki mu sili vse živo. Domen zavrne nakup in ob prihodu nazaj v past zvabi Roka. “Bo šel še on pogledat.” Začetna cena za tuareško ruto – 600 dirhamov (~54 evrov). Noro.
Počasi se mudi, maroško avto zavarovanje nam traja le še 5 dni, zato se podamo nazaj na asfalt in proti obali. Do večera dosežemo Agadir in najdemo hotel 100km južneje v Aglou, ki spominja na socialistična letovišča na hrvaški obali. Vmes prečkamo 30 vzporednik.

Jutranji internet z domnevno satelitsko povezavo se izkaže za slabega. Odhod v deželo Dogonov. Nekaj ducatov Dogonskih vasic se razteza okoli 150 kilometrov dolge skalne pečine. “One of the top-10-places-to-see-before-you-die” pravi Lonely. Nismo preveč navdušeni nad običajnim 2-5 dnevnim turističnim trekanjem od vasice do vasice, si pa izberemo menda dobro prevozno pot Bandiagara – Yawa – Madougou – Douentza.
Skalnat kolovoz v prvem delu nas kmalu preseneti z zelenimi polji na obeh straneh, ki predstavljajo dober kontrast v primerjavi z okolico, ampak najbolj zanimiv del se prične, ko dosežemo pečine. Najprej nas preseneti lokalec, ki mimo prijaha na biku (volu?), potem pa se nam oko ustavi na neskončnem razgledu po kake 200 metrov nižje ležeči savani. Nedaleč na jugo-vzhodu leži Burkina Faso. Po ozki poti se spustimo navzdol in spet srečamo angleška motorista. Udarimo namišljeno dirko po vzporednih pistah, ki skozi savano pravokotno na pečino vodijo na jugo-vzhod. Orientiramo se po zemljevidu v Lonely-ju, pista naj bi zavijala proti severu, medtem ko naš GPS vztrajno kaže proti jugu. Po nekaj popravkih in debati z lokalnimi pastirji končno najdemo pravo pot na sever.
Na poti peljemo skozi nekaj Dogonskih vasic, ozke poti med blatnimi hiškami vsakič znova predstavljajo logistični problem – “Pazi da jim žleba ne odbiješ!”. Vmes nas obvezno opazuje pol vasi, mi pa občudujemo njihove džamije, hišiče s čarovniškimi klobuki (enake kot dan poprej) in nekaj kar označimo kot “siesta” hišice. Na slikovito izrezljanih stebrih je ponavadi 2-3 metra slame (za izolacijo?), pod njo pa v vsaki vasi počiva nekaj starejših lokalcev.
Med dvema vasicama srečamo 2 lokalki z otroci, ki po svoji barvitosti izstopajo od ostalih lokalcev. Postanek za slikanje, a se omehčajo šele, ko odpremo vrečke z darili. Potalamo nekaj majic, ko pa Rok iz vrečke potegne velikega plišastega medvedka in ga hoče dati eni izmed deklic, se vse deklice neznansko prestrašijo. Očitno so vajene samo kamel in osličkov, v Dogonu pa je precej prisoten tudi animizem, ki se v Afriki nasploh precej meša z Islamom in Krščanstvom. Komaj jih prepričamo, da medvedek ne grize, ko Domen pokaže še plišasto opico in oponaša opičje glasove – spet en kup kričanja in bežanja. Mamici vseeno sprejmeta darila in ena izmed njiju medvedka posadi na hrbet tako kot dojenčka – se bodo že doma privadili na novega člana družine.
Do Douentze vodi dobra s tankim slojem peska prekrita pista, ki nudi dovolj užitkov ob vožnji (in popestri dogajanje z nekaj precej čudnimi znaki na še bolj čudnih mestih), tam pa spet zavijemo na asfalt proti vzhodu. Sledi 150 kilometrov ceste med do 500 metrov visokimi skalnimi monoliti, ki spominjajo na ameriški Monument Valley, na koncu katere nas čaka naš cilj – Fatimina dlan (Main de Fatima), gora ki spominja na navzgor obrnjeno dlan s petimi prsti, ime pa je dobila po amuletu, ki je prisoten tud v muslimanski tradiciji. Bivakiramo pod vznožjem Fatime, ducat kilometrov pred mestom Hombori.