Nouadhibou -> Nouakchott ->

10. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zjutraj sta Francoza že v avtu, ko pripakiramo iz hotela. 3 kotrole iz mesta minejo brez zapletov, “Slovenie? Going to Mali?”, očitno nas že poznajo. 500km dolga cesta do glavnega mesta Mavretanije Nouakchotta je nova, okoli nje pa monotona, malo poraščena peščena pokrajina. Sama ravnina. Nouakchott deluje kot prestolnica ene od nemških zveznih dežel – pa ne da bi bil tako urejen, samo Mercedezev je več, kot je hiš v mestu. Od starih 190D do novih srebrnih lepotcev, Unimogov, kombijev, tovornjakov. Tri četrtine vozil krasi trikraka zvezda. V resnici je Nouakchott afriška verzija divjega zapada z okoli 800.000 prebivalci; Mavretanija jih sicer premore 3 milijone – na 1 milijonu kvadratnih kilometrov površine, torej je na okroglo 33x manj poseljena kot Slovenija. Mavretanija predstavlja mejo med Saharo in črno Afriko, zato je tudi prebivalstvo mešano, pol arabskega in pol afriškega izvora. Presenetljivo, kljub temu, da je Mavretanija uradno islamska republika, so ženske relativno odkrite, pa tudi sicer prvi pogled na dogajanje okoli nas – v primerjavi z Marokom – ne razkriva pretiranega konzervativizma.
Postanek na črpalki, kjer menjamo po 335 ougij za 1 evro in tankamo 0,75 evra za liter. Vmes obvezno rokovanje z vsemi na črpalki, sosedovi mulci žicajo darila “cadeau, cadeau”. Po svoje smo atrakcija, niso pa vsiljivi, kot v Maroku. V sosednji trgovini kupimo še zelo dober kruh (v priročni obliki cigar, ki se držijo skupaj – imamo samo v Sloveniji navado, da kruh pečemo v hlebcih, ki se ob rezanju drobijo?), vodo in mandarine.
Sledi pot v notranjost črne celine, proti vzhodu. Pokrajina se spremeni, postane valovita in bolj poraščena z grmičevjem, pesek kontrastno menja barve od skoraj bele do oranžno-rdeče. Dobrih 100km iz Nouakchotta Francoza odvijeta kakih 300m s ceste – “bivac”.
Večerna debata ob Rokovi pašti tunanese pokaže, da sta Francoza legendi. Prvič overland v Afriki daljnega leta 1981, zadnja leta pa dvakrat letno na relaciji Francija – Niger. On je na vse to dodal še 8 let kot Mitsubishijev voznik tovornjaka na rejliju Pariz – Dakar, ko počiva v domači Bretaniji pa vrti še winch v ekipi jadrnice razreda America’s Cup. Ni slabo za letnik 1943 🙂 V avtu imata dvojni rezervoar (200l) in dodatno cisterno (300l). Z enim tankom od Zahodne Sahare, skoraj do Nigra – noro. V kratkem večeru nas naučita še nekaj trikov, sledi zgodnje spanje.

Osamelec pred NouadhibouomMenda najdaljsi vlak na svetu, do 300 vagonov …… prevoz na strehi - prost!Malca! Rok in Francoz tekmujeta…Lokalni prevozCarwreckPostavljanje sotoraKempLahko noc!

Chinguetti -> Ouadane -> Guelb er Richat -> Ouadane -> Chinguetti

28. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zgodnji odhod proti Ouadaneju. Že začetek piste v peščenem vadiju pred Maure Bleu obeta, zato so gume hitro na 1,5 bara. Track R7 iz Sahara Overland kmalu zapusti vadi v sipine proti severu, mi pa nadaljujemo po južni strani vadija. Križarimo čez nizke sipine, med redkimi drevesi in camel grassom, pesek je sipek a se ne vdira preveč, brez težav držimo hitrost nad 50km/h. Vseskozi držimo smer 5-10km južneje od tracka R7 v bližini večine kolesnic v tej smeri. Vsake toliko peljemo mimo večje oaze in nekje na polovici poti prečimo nekaj ducat metrov visok kamnit prelaz. Zadnjih 20km vodi čez nekaj metrov visoke sipine, ki si kot valovi brezkončno sledijo ena drugi. Občutek v avtu še najbolj spominja na vožnjo z gliserjem.
Prihod v Ouadane. Slikovito staro mesto (danes ghost town) na skalni polici jim je po mavretansko uspelo skazit z anteno za mobitel. Tudi novi del mesta je skoraj prazen in med nešteto trgovinami nam komaj uspe najti kruh. Spet nas zasuje lokalna mularija, ki žica darila.
Ker v Chinguettiju nismo natočili jerrycanov, hitra kalkulacija porabe po pesku pa pravi “tam nekje nad 30 litrov”, se odločimo za iskanje bencinske. Iskanje se kmalu sprevrže v pravi podvig, za lažje razumevanje bom izpostavil tri lokacije. Lokacija A je center Ouadaneja na 50m visokem platoju, lokacija B je kompleks hiš ležečih slab kilometer stran pod platojem in lokacija C je prizorišče lokalnega praznovanja dneva neodvisnosti v vadiju 2 kilometra stran.
Torej… V B poberemo lokalca s kavkaškimi potezami, ki ga odpeljemo na 3 lokacije okoli A. Pove nam, da je šef bencinske v C. Odpeljemo v C, poberemo nekoga, ki trdi, da je šef bencinske (recimo mu Ali). Odpeljemo ga po ključe pumpe v B, nato pa se peljemo do črpalke v A, kjer naredimo krog po mestu in spet končamo pri črpalki. Ključ kao ni pravi, zato spet krog okoli A, nato pa iskat nekoga v C. Med potjo le tega srečamo v B, zato se vrnemo k črpalki v A. Izkaže se, da je ta tretji pravi lastnik črpalke, tankamo po 280 (~ 0,8 evra) za liter. Vse skupaj nam vzame uro in pol.
Nadaljujemo po pisti R8 do Guelb er Richat. Guelb je bila do pred nekaj desetletij kraj brez pomena, ko so astronavti na enem izmed zgodnjih poletov ugotovili, da se iz vesolja na tem kraju vidi ogromen krater, lokalci pa o tem niso vedeli ničesar. Misterij so razkrili geologi. Ogromno skalno formo v obliki krogle, ki jo je počasi dvigovala magma so erodirali zunanji dejavniki, zaradi česar so na relativno ravni površini nastali koncentrični krogi, ki so tako dobro vidni iz vesolja.
Dobrih 40km piste, spet precej peska, ki ga popestri del v Guelbu, ko se je po pesku potrebno vzpeti na rob enega od koncentričnih krogov. Sahara Overland svetuje nekaj zaleta, a Habibi prileze navzgor brez težav.
V samem centru Guelba pošljemo koordinate (edina točka na tem tripu, kjer bodo domači na spletni strani dejansko imeli več od razgleda, kot mi na terenu) in naberemo nekaj menda zelo starih kamnov. Razgled, glede na lokacijo, nezanimiv. Med malico se nam pridruži starejši lokalec in nas povabi v bližnji hotel (šotor). Ko ga zavrnemo, nam pove, da mu moramo za vstopnino v središče Guelba plačati 20 evrov. Sam se mu kar v faco začnem glasno smejat, nabašemo se v avto in odpeljemo.
Povratek po isti pisti do Oudaneja, od tam pa nazaj proti Chinguettiju. Tokrat sledimo tracku R8, ki se po začetnih peščenih valovih (i-de-a-la!) začne izgubljati med kamenjem. “Saj ne bo dolgo”, so bile besede, ki sem jih 20km kasneje obžaloval. Če bo šlo tako naprej, do noči ne bomo v Chinguettiju! Track se po 20km kamenja potem vseeno odkupi z odličnim delom, trd pesek in spet sipine v obliki valov, ki nas vodijo direktno v najlepši sončni zahod na celem tripu. Rok med vožnjo zleze na streho in se vsede v rezervno gumo, z Domnom pa med vožnjo navijeva glasbo. Naredimo nekaj slik, ki pa samo potrdijo, da se nekaterih stvari enostavno ne da fotografirat, ampak ostanejo le v spominu (sem to že kje napisal?).
V zadnji svetlobi po sončnem zahodu dosežemo Chinguetti. Najboljša vožnja na celem tripu je zaključena.
Maure Bleu so okupirali francoski turisti na tedenskem “Sahara Adventure” (v Atar leti čarter iz Pariza), zato nas receptor zavrne, češ da so polni (povratek v Chinguetti smo glede na opis tracka v Sahara Overland načrtovali šele naslednji dan). Ob odhodu nas opazi šef in ker smo mu očitno všeč, nam vseeno zrihta prazen beduinski šotor.
Spet večerja pri Senegalcu, tokrat riba z rižem in isto pekočo omako. Očitno nas v restavraciji opazi lokalec, ki nam jo je kao pokazal prejšnji dan, zato pride pobrat davek – porcijo kus-kusa. Senegalec nas med kuhanjem povabi v svojo trgovino, kjer prodaja ročne izdelke iz Mavretanije, Malija in Senegala. Z Rokom se zanimava za izrezljani kameli, začetna cena za redne goste – 4000 ougij (~ 11 evrov) po kosu. Končamo pri kupčiji 2 kameli in slonček za 2 litra domačega žganja (hvala Vesna!). Dobro prodan šnops, v Mavretaniji je alkohol ilegalen in ekonomija naredi svoje.

Začetek piste v vadijuGume na 1,5 baraIzhod iz vadijaPrelaz na pol poti do OuadanejaGas!Habibi pod saharskim nebomSaharsko neboStari del OuadanejaDomen v Ouadaneju kopuje kruhLokalna fešta ob mavretanskem dnevu neodvisnostiRočna pumpa, OuadaneGuelb er Richat, center. Je že lepše vid’t s satelita!Guelb er Richat iz vesoljaSpust z enega od krogov v GuelbuCeste ni, poti pa polnoPo peščenih valovih v sončni zahod … ideala!Rok na strehi, Primož za volanom, Domen za mikrofonom… gas!

Dakhla -> Iraifia

03. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Še zadnji zajtrk na promenadi, potem pa gas proti 500km oddaljenemu Laayoune. Vmes nam Moro priporoča postanek pri vrelcih Iraifia, ki ležijo na 50km s ceste v notranjost. Pista je vse od odcepa pri bencinski črpalki dobro markirana z belimi kamni na obeh straneh in kot kaže, bomo v Iraifii v dobri uri. Na robu rahlo peščenega dela v daljavi sredi peščene ravnine zagledamo zelenje – oaza, to bo to! Nekaj trenutkov kasneje se na armaturni plošči prižge polovica lučk. “Menjalnik se pregreva. Pa hladilna tekočina. Pa mašina. Uh?” – “To ne more bit, lej lučka za ročno tud gori, zih je štrom šu!” Odpremo pokrov motorja, voda vre, minuta tišine. Oba jermena hladilnika sta šla v maloro, na servisu pred odhodom niso opazili, da nista več v najboljšem stanju. Brez jermena temperatura hladilne tekočine doseže najvišji nivo v dveh minutah. Gumo že imamo rezervno, pa filtre, pa WD40, pa olje in destilirano vodo… Ampak jermen? To je nekaj, kar se menja vsake nekaj let na servisu?
50km, ki smo jih prevozili v dobri uri s prižgano klimo in iPodom se kar naenkrat zdi hudičevo veliko. V glavi se slika scenarij pešačenja čez puščavo – 50km po žgočem soncu, vroča voda iz jerrycana in vsake nekaj kilometrov fatamorgana – privid oaze s Toyotinimi hostesami. Saj res, oaza, le 5km pred nami. Ne more biti tako hudo, najprej kruh in tuna, potem pa dalje. Najlonskih nogavic žal nimamo (čeprav sumim, da Rok skriva par), zato namesto jermena uporabimo plastične vezice. “Dela!” Ja, pol poti do oaze, potem pa se vezice pretrgajo. Vseeno pripeljemo do oaze, ravno ko temperatura spet naraste do vrha.
V oazi je nekaj betonskih bazenov s toplo vodo, ki smrdi po žveplu, okoli njih pa nekaj lokalcev in dva parkirana Land Rover Defenderja, Santani. Eden izmed lastnikov je ravno namestil rezervno gumo (na zračnici prebodle že ima kake 15 flik), kratka debata in ponudi se nam za vleko do bencinske pumpe ob cesti. Na srečo je študiral v Rabatu in zelo dobro govori angleško. Naveže vrv, 12 letnega sina vzamemo v naš avto, sam pa se prisedem v Land Roverja. Avto je stereotipen Land Rover, ki ga vozijo lokalci – v kristusovih letih, razpadla armaturka pa diskretno pokrita s tepihom, ki ga na krajeh krasijo cofki. Naše 3 tone za ubogega Land Roverja predstavljajo veliko breme, stalno reduktor in 1-2 prestava. Kljub temu se vkopljemo že v prvem pesku, na srečo naš avto v kratkih intervalih še vedno deluje, zato mu lahko pomagamo. Land Rover vseskozi pridno kuha in kmalu sledi prvo dolivanje vode iz jerrycana. Vmes sine začne žicat mobilni telelefon, ki ga je videl v avtu. Presede se v Land Roverja in očetu stalno teži naj mi prevaja, kaj bi rad imel. Mobilni telefon, pa iPod. Skromno. No mogoče še moj fotoaparat. Oče ga v smehu miri, a fant izgleda kar vztrajen. Pri drugem postanku za dolivanje vode, se ne da motiti, mirno odpre zadnja vrata našega avtomobila in zvedavo opazuje po notranjosti. Ko Rok zavrne njegove želje po telefonu, se mulec vrže v tla, vsede v Land Roverja in hoče odpeljat. Oče ga komaj umiri. Vse skupaj spominja na močno razvajenega slovenskega mulca. Sledijo še trije postanki za dolivanje vode in dva postanka za menjavo vlečne vrvi, ki se trga (končno uporabimo našo 10-tonsko vlečno vrv), med katerimi bi mulca najraje pošteno na koleno, a je oče faca, tako ali tako pa nimamo pretirane izbire. Mali namreč pridno vohlja po našem avtu, ki ga moramo zato kar zaklepati, pleza po avtu na prtljažnik in nam nasploh žre živce. Vseeno nam po štirih urah že ponoči uspe priti nazaj do bencinske pumpe. Zadnji del poti nas ujame Hasan z drugim Land Roverjem, ki od nekod pripelje nov jermen. Za vleko se uskladimo pri 600 dirhamih (55 evrov), jermen pa zamenja lastnika za 200 dirhamov. Je pač nuja. Rok mulcu podari še par hlač in ga pri tem prijateljsko lopne po rami, tako da se mali skoraj sesede v tla – od takrat naprej ne tečnari več.
Saharca nas povabita v restavracijo in častita večerjo (ki jo na koncu sicer dobita nazaj, ker jima pošenkamo novo zračnico), ob debati izvemo da ima naš šlepar v puščavi 40 kamel, ki jih vsak dan pridno molze. 5 litrov zjutraj in 5 litrov zvečer – od vsake kamele. Drugi v oazi dela kot geolog in pravi, da dobro pozna Morota – naj bi mu podaril listnato vzmetenje za Land Roverja. Bivakiramo za stavbo na drugi strani ceste. Na cesti smo, jermen imamo, naslednji dan rabimo samo še vleko do 140km oddaljenega Boujdourja, kjer je najbližji avtomehanik.

Naša jutranja pekarna v DakhliSahrawi Capuccino - toplo mleko in instant kavaJutranja kava v El JazeriBarcelona, 3000kmDomen: hm, kje pa je mašina?Rok se smeji (tukaj je še verjel, da bodo vezice zdržale)Rok šravba, jest pa namakam noge v IraifiiZainteresirani člani Land Rover kluba me kontaktirajte za povečavoLand Rover od znotraj. Kje so pa lederzici?Za Land Roverjem v sončni zahod…