Asilah -> Chefchaouen -> Rabat

30. Oct 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zajtrk v Asilahu, ki je prijetno bivše Portugalsko pristanišče. Otvorimo sezono tradicionalnega maroškega metinega čaja in šibamo proti Chefchauenu kjer naredimo kosilo. V mestu srečamo skupino totalno zadetih Špancev (Chefchaouen je prestolnica gorovja Rif, kjer se pridela 42% svetovnega hašiša), spet srečam istega berberskega prodajalca in pri avtomobilu nam isti težak kot pred dvemi leti hoče prodat hašiš. Ko se spuščamo iz Rifa proti Rabatu zagledamo isti Stop znak, ki sem ga slikal pred dvemi leti, zvečer pa v kaosu Rabata (ki je presenetljivo urejena prestolnica) blizu Medine najdemo stari hotel z roza posteljami. Vsekakor dan Deja-vujev.

Rok kuha večerjo v AsilahuAsilahAsilahMetin čaj a.k.a. “Berber Whiskey”AsilahTankštelaMaroška zastavaPrimož v Chechaouenu“Modreci” v ChefchaouenuChefchaouenNinja na poti proti RabatuLegendarni stop znak

Rabat -> Fes

31. Oct 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zjutraj smo se podali na lov za Malijsko vizo. Po uri blodenja po fensi četrti Souissi (Beverly Hills Rabata) najdemo rezidenco Beninskega ambasadorja, kjer nas vrtnar končno usmeri v pravo smer. Malijski “man in black” varnostnik z Rokom želi menjati sončna očala, v ambasadi pa za 3x €25 naročimo vize. Za €5 “for coffee” doplačila jih dobimo še isti dan ob 1500.
Uradnica na Malijski ambasadi nam bosonoga preda Malijske vize – brez zapletov. Preverimo kako je z Mavretansko vizo – uradne ure šele naslednji dan + 24 ur čakanja. Brez “for coffee” express ponudbe. Dodatna 2 dneva v Rabatu – ne hvala. Mavretansko vizo se za nekaj doplačila menda dobi tudi na meji, zato odšibamo proti Fesu. Sledi večerni ogled medine.

Agadir -> Essaouira

12. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Ob obali proti Essaouiri, kraju, ki mi je s potovanja izpred dveh let ostal v spominu po dobri hrani. Če je Agadir maroški Portorož, potem je Essaouira maroški Piran. Valovi manjši kot dan poprej, a v vodi vseeno videvamo ogromno surferjev, ki večinoma sedijo na deskah in čakajo na pravi val.
V Essaouiri več ljudi, podražili so parkirnino, razmah turizma pa se opazi tudi po nadležnih lokalcih, ki žicajo, ponujajo apartmaje ipd. Ponudba je vseeno razširjena, nekateri prodajajo kolačke, med njimi pa za posebno ceno tudi “magične” kolačke. Essaouira je konec koncev kraj, kjer je nekaj časa prebival tudi Jimi Hendrix in je pred prihodom turizma imela hipijski pedigre. Pogledamo si nekaj apartmajev, kupimo par maroških svetilk, narejenih iz kozje kože, nato pa se odpravimo na obalo, kjer se nahajajo nizke hišice s svežo morsko hrano. Ponudba je precejšnja, zato vzamemo kar “supersize” meni – za 100 dirhamov po glavi se najemo škampov, lignjev, rakov, rakcev, rib in ribic kolikor nam dopušča prostor v želodcu. Solata in pijača sta všteti v ceni. Po kosilu in kavici poiščemo hotel ob plaži, zunaj medine.
Essaouira zaradi množice turistov in spremljajočega nadlegovanja v nasprotju s prvim obiskom sicer malenkost razočara, pa tudi cene so v primerjavi z Agadirjem, ki je bolj razvit, višje, a dobra hrana na koncu odtehta vse skupaj – na morske dobrote smo čakali že celo potovanje.

Admiral GalebGaleba na ulični svetilkiEssaouiraRibiški čolni v EssaouiriJavni prevoz v Marini EssaouiraRibič čisti ulov, maček in galebi pa čakajo na svoj deležPogled s streh Essaouire na AtlantikUličice EssaouireEssaouiraPonudba morske hrane - “Šefe, daj nam vse!”… pa še tele rakce za povrh!Morska hrana … njami!Sončni zahod v Essaouiri

Več komentarjev

Marakeš (Marrakech)

14. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Jutranji prihod v Marakeš (Marrakech), meko vseh obiskovalcev Maroka, kraj kjer se lahko nakupi vse in kjer si vseskozi nadlegovan. Med iskanjem hotela v eni izmed ozkih uličic nasproti nas pripelje lokalec na motorju, zagleda Domna, kako na sprednjem levem sedežu (ker imamo angleški avto, je volan na desni strani) med vožnjo brezskrbno debatira z lokalcem čez cesto. Očitno prepričan, da ga bo Domen povozil, se pred avtom prebrne po tleh in naredi cel šov. Komaj mu pokažemo, da vozi Rok na drugi strani in da je njegov problem, če se meče po tleh, ob vsem skupaj se začne zabavati še nekaj mimoidočih in lokalec brez besed osramočeno odpelje naprej.
Obvezen ogled trga Djemaa el Fna, kjer si privoščimo tradicionalni pomarančni sok (3dh) in tajine v eni od bližnjih restavracij. Popoldne preživimo v vrvežu marakeške tržnice, osnove barantanja sedaj že poznamo, trgovci tekajo za nami, nekateri pluvajo po tleh in zganjajo celo dramo, eden od njih je do mene na koncu nesramno žaljiv. Bog pomagaj, je treba na trdo, če ne te n**** po dolgem in počez. Majico na primer z začetnih 200 dirhamov (18 evrov) zbijem na 35, pa sem prepričan, da so še vedno dobro zaslužili. Domen si kupi tradicionalno maroško dželabo (100 dirhamov) in naju z Rokom med pomerjanjem dodobra nasmeje. Ogledamo si še enega od tradicionalnih hamamov, luštno, a so cene preveč turistične. Na glavnem trgu kasneje srečamo nekoga v puloverju Telekom Slovenije in pristanemo na večerji v eni od roštiljada stojnic na Djemii s 3 skupinami Slovencev. Po dolgem času je fino spet slišati kakega Slovenca, izmenjamo nekaj izkušenj, Aleš pa nam preda nekaj nakupljenih spominkov, ki jih noče vleči na letalo. V smehu preverimo, če nam v arganovo olje ni slučajno podtaknil kakšnega hašiša.

Krotilec kač na Djemii el Fna, MarrakechPred volitvami kandidati v svoje okence prilepijo svojo sliko, program, itd.Ulice medine v MarrakechuProstor za počitek v enem izmed HammamovVečerja je na mizi…Parkeljčki za nedeljsko kosiloTržnica MarrakechaDomen kupuje dželaboVlaganje v kabelsko televizijo v Marrakechu ni smiselno

Khenifra -> Meknes -> Volubilis -> Chefchaouen

16. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Misterij o količini lokalcev, ki prenočujejo v našem hotelu je zjutraj razjasnjen. Dogajanje pod našim oknom že okoli 5h začne motiti naš spanec in ko okoli 8h pogledamo skozi okno, ugotovimo da na ulicah pod hotelom poteka ovčja tržnica. Pogled na maroško ovčjo tržnico zna biti za evropejce, vajene, da meso kupujemo v obliki zlato zapečenih kroketkov – zanimiv. Cel kup ovac zvezanih leži na ulici, nekateri jih po 2, 3 tlačijo v prtljažnike osebnih avtomobilov, drugi jih po 20 prevažajo v Toyotinih pick-upih, tretji jih privežejo čez prtljažnik svojega mopeda, bolj lokalni pa jih okoli vozijo na povodcu ali zvezane v samokolnicah. Ker se ovce upirajo razdružitvi (čredni nagon) z vsemi štirimi, je zanimiv prijem bolj izkušenih lokalcev – ovco zagrabi pod repom in jo kot “šajtrgo” vozijo naokoli po sprednjih nogah.
Habibi pred hotelom je seveda obdan z lokalci, zato se komaj prebijemo proti glavni cesti in jo mahnemo proti Meknesu. Ogled trga el Hedim, ki se razteza med medino in vrati Bab el Mansour nam prepreči množica ljudi, ki ceste zapre že daleč od starega dela mesta – očitno je tudi v Meknesu dan trgovanja. Časa nam primankuje, zato si privoščimo kratek postanek v drugi največji znamenitosti Meknesa – McDonaldsu.
20 kilometrov severno tik poleg slikovitega mesta Moulay Idriss, ki se pne po celotni površini hriba in je poimenovano po ustanovitelju Fesa, obiščemo največjo ohranjeno rimsko naselbino na maroških tleh – Volubilis. Prijetno nizka vstopnina (10 dirhamov) in ravno pravšnja temperatura za sprehod po preteklosti. Prijaznim vodičem pri vhodu razložimo, da sem strokovnjak za stari Rim in se jih na hitro znebimo. Mesto je dobro ohranjeno, predvsem pa turistov skoraj ni, zato je sprehod bolj avtentičen kot bi bil po samem Rimu. Okoli Volubilisa se raztezajo v zeleno odeta polja in travniki, ki v tem času bolj kot na Maroko spominjajo na Irsko. Ko smo pred slabima dvema mesecema tu peljali proti jugu, je prevladovala rumena barva.
Zadnji dan si želimo preživeti v enem od najbolj luštnih mestec v Maroku – Chefchaouenu, ki smo ga na poti navzdol le bežno obiskali. Na poti se v mestu Ouezzane spet ustavimo pri sedaj že uradno največkrat fotografiranem stop znaku in se na koncu za 200 dirhamov (18 evrov) ustalimo v simpatičnem hotelu Ahrazem, kjer v sedaj že mrzlem Chefchaouenu spet cenimo topel tuš. Večerjamo v eni od bolj boemskih restavracij nad glavnim trgom v Chaoenu – berberska omleta (čebula + paradižnik) in metin čaj. Pred spanjem še internet v Cyberju, kjer začuda delajo 3 luštne lokalke, ki se nam vseskozi nasmihajo. Chefchaouen ima že tako poseben čar, sedaj pa še dobra in poceni hrana, ter lepa dekleta… zakaj moramo jutri domov? Lokalke smo prišparali za naslednji obisk Maroka. 😉

Jutranji vrvež okoli našega avtomobilaZelene maroške livade severno od MeknesaVolubilisMozaik v VolubilisuA to je Jonski steber?Korintski steber, VolubilisVolubilisMoulay Idriss v ozadju VolubilisaVolubilisMaroška panorama, blizu Dar Oulad MrabetZelene livade, tudi to je MarokoLegendarni Stop znak, Ouezzane

Tafraout –> Agadir –> Essaouira (350km)

12. Nov 2008 | zapisal | Sahara Jam 2008

Udobje Tafrouta smo izkoristili vsak po svoje. Hotel z bazenom, internetom, barom in klimo v sobah je Domnu in Roku pomagal pri nabiranju nove energije, no ja, tudi ostali niso ravno pretitravali z aktivnostmi.
Grega, Gorazd, Matej in Jana so drugi dan odpeljali 100 km dolg krog skozi kanjon gorskih oaz – Ait Mansour, Boris in David pa sta z motorji naključno raziskovala brezpotja v okolici Tafrouta, ter se ravno tako kot ostali vrnila v hotel s širokim nasmehom na obrazu.
Ker pa v Maroko nismi prišli le poležavat, smo po dveh dneh užitkov odrinili naprej proti Agadirju. Pot, razen lepo zavite ceste (in lepih razgledov na hribe), ni bila zahtevna, zato smo hitro prispeli v Agadir (maroški Portorož), kjer smo si privoščili le kavico in oddirkali dalje. Malo pred mrakom smo prispeli v mesto Jimi Hendrixa, Essaouiro.
Matej, Jana, Grega in Gorazd so si našli prenočišče zunaj medine, Domen, Boris, David in Rok pa so prenočili v prijetnem hotelčku sredi dogajanja v medini.

sahara-jam-2008-070.jpgsahara-jam-2008-071.jpgsahara-jam-2008-072.jpgsahara-jam-2008-073.jpgsahara-jam-2008-074.jpgsahara-jam-2008-075.jpg

Essaouira –> Marrakech (180km)

13. Nov 2008 | zapisal | Sahara Jam 2008

Dopoldan izkoristimo za hiter ogled mesteca, nato pa spet na pot. Marakeš here we come!
Spet so nam prišle prav informacije od lanskoletnega potepanja, saj smo se nastanili v istem hotelu kot lani (500 m do trga Djemaa el Fna). Zvečer se kot krdelo sestradanih volkov zapodimo na najglasnejšo tržnico na svetu. Le-ta se zvečer spremeni v cirkus hrane, uličnih artistov, krotilcev kač, tečnih prodajalcev. Enastavno kraj, ki naredi vtis na vsakogar, najsi bo v dobrem ali slabem smislu. Tržnica Marakeš naredi nekaj posebnega – vrvež te zapelje naokoli, da moraš biti kar previden, če želiš skozi ozke ulice najti pot nazaj.