Ayoun el Atrous, Mavretanija -> Kayes, Mali

12. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Poizkus menjave denarja v kempu propade, škrti šef ne da več kot 300 na evro. Plačamo torej z 20 evri (kar je po njegovem tečaju enako 6000 ougijam, kolikor stane kamp za tri), šef nekaj časa računa in že na pogled je jasno, da mu ne gre od rok. Domen zato kar počaka, šef nekaj pobrska po denarnici, vrne 2000 ougij in vprašujoče pogleda. Dobro bo, oba se posmejita in kamp je plačan.
Sledi zadnja bencinska pumpa tik pred mejo, kjer dotočimo na polno (bencin v Maliju je namreč dražji) in urejanje Mavretanskih formalnosti (15 minut). Malijski mejni prehod je svojevrstno presenečenje (ki to ne bi smelo biti več – Afrika pač). Namesto zapornic so čez cesto sodi, na iz blata narejeni hišici pa visi Malijska zastava 20×15 cm. Precej skromno za glavno prometno povezavo med Mavretanijo in Malijem. Na mejni kontroli se veliko rokujemo in smejimo drug drugemu, ob vpisu v knjigo, ko policist skuša pravilno prebrati naša imena, še toliko bolj. Začuda nihče ne zahteva nikakršnih “daril”, vseeno jim pustimo nekaj kulijev, saj njihovi ob izpolnjevanju obrazcev pridno crkujejo. Izvemo tudi, da se Malijsko vizo (30 dni) brez problema dobi tudi na meji. Fajn!
Nekaj 10km dalje ob cesti sledi še carinska kontrola (nič brskanja po avtu, samo ureditev začasnega uvoza avta), menjava denarja (630 CFA frankov za evro) in štemplanje na policiji. Vse skupaj plačamo 33.000 frankov za zavarovanje in 2000 frankov za štemplanje na policiji. Za cepljenje proti rumeni mrzlici ne vpraša nihče.
Mali! Končno prava črna Afrika. Ena najbolj revnih držav na svetu (če se ne motim, 4.), hkrati pa model zahodnoafriške demokracije. Že nekaj kilometrov naprej ob cesti, ko naredimo postanek za kosilo, pod bližnjim bav-babom sedi kakih 8 lokalcev, ki so si ob oddihu s polja pripravili kosilo. Mi se pripeljemo z dvema do konca naloženima Landcruiserja in potem oni nas vabijo na kosilo. Noro. Že prvi stik z lokalci pokaže njihovo pravo plat. Za razliko od vedno nadležnih Arabcev nas sicer radovedno opazujejo (in pogledujejo po vsebini avtomobila), ampak držijo kulturno distanco. Predvsem pa so vedno nasmejani!
Kmalu se naše poti s Francozoma razidejo, onedva drvita naprej na vzhod proti Nigru, mi pa na zahod, proti Senegalu v najmanj razvito provinco Malija – Kayes. Cesta proti Kayesu je odlična, široka asfaltna cesta brez prometa. Prihod v Kayes pa (že spet) svojevrsten kulturni šok – mesto z okoli 100.000 prebivalci s slabo, oz. pardon, brez infrastrukture. Večinoma makedamske ulice (mogoče pa je asfalt samo prekrit s prahom?) si delimo s svojevrstnimi lokalnimi oblikami prevoza, kravami, ki jih ženejo s paše (?), tržnico in smetmi, vse skupaj dodatno začinjeno z različnimi vonjavami. Komaj najdemo naše prenočišče v fundaciji Mahdi Kaama Musundo, kjer za dvoposteljno sobo plačamo 8000 CFA (~ 13 evrov). Soba je še en afriški stereotip, postelje z mrežami proti komarjem, pod stropom ogromen ventilator, ki meša vroč zrak, pod balkonom pa tržnica z vsemi vonjavami.
Rok že v mraku na balkonu slika Domna, potem pa poizkusi, kako dobro deluje avto-fokus v temi. Kakih 30 metrov stran na tržnici očitno nekdo narobe razume trzanje bliskavice (Canon 30D namreč v temi ostri s pomočjo utripanja bliskavice) in prične vpiti. Ker se lokalca nikakor ne da umirit, Rok in Domen stopita dol da preverita zadevo. Vse skupaj se konča v pisarni upravnika fundacije, ki po dobrih 15 minutah umiri lokalca in nesporazum se konča s stiskom rok. In razlog za nastanek situacije? Preden odideta iz pisarne, upravnik Roku prišepne, da ima lokalec 2 ženi, na tržnici pa je sedel s tretjo (bodočo? :)), mi pa smo menda zbirali dokazni material. Si predstavljam kako hudo je doma, če varaš 2 ženi…
Za večerjo obiščemo lokalno restavracijo s Senegalskimi jedmi. Ob pogledu na restavracijo bi namesto Senegal lahko pisalo tudi Salmonela, ampak lakota naredi svoje. Zmenimo se za Senegalske špagete “avec Poule”, a nam ne uspe izvedeti cene. Iz žepa zato potegnem 5000 frankov (~ 8 evrov) in kažem na denar. “Oui, ok” mi vzame denar, v ceno si iz hladilnika vzamemo še 3 kokakole in zadeva je zaključena. No, piščanca tisti večer nismo videli, so bili pa špageti z mešanico trdo kuhanih jajc in govedine res odlični, pa tudi prebava je preživela. Za ambient je poskrbela kaseta s senegalsko glasbo in celotna družina, ki si je prišla pogledat letos verjetno edine bele goste. V obeh dneh v Kayesu vidimo le še enega belca, Švicarja, ki ga srečamo na banki.

Se en CarwreckRok, zakaj skoz slikava bencinske in carwrecke?Malijska kontrola na glavni prometnici Mavretanija - MaliOb cesti prvi znaki crne AfrikeLokalec gre po drva …… Francoz bi raje lovil antilopeLokalni poljedelci pri kosilu pod bau-babomKraj, kjer se locimo od FrancozevBencinska v MalijuRadza Maharadza Didi se skriva za drevesom. A otroke strasi?Pogled z balkona na trznico, KayesLokalci postrojeni pri vecerni molitvi

Bamako

17. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zaradi poznega prihoda prejšnji večer (v Relaxu smo se ob pivu spraševali, ali imajo lokalna dekleta slab okus za večerne obleke, ali pa smo obkroženi s samimi prijateljicami noči) je Habibi počival pred misijonom. Zjutraj nas zmoti lokalec, ki trdi, da je ponoči odgnal nekoga, ki se je smukal okoli avta in za svoje usluge pričakuje 4500 frankov. Vmeša se drug lokalec iz misijona, ki pravi, da bo 1500 frankov več kot dovolj. Dvomimo sicer, da je zgodba resnična, ampak damo tistih 1500, z avtom je konec koncev vse v redu in to je najbolj pomembno.
Na treh glavnih bankah v Bamaku neuspešno poizkušamo vnovčiti potovalne čeke. Očitno preveč zaupamo Lonely Planetu, zato sedaj naokoli potujemo z 3000 dolarji neuporabnega denarja. Fino. Povrhu vsega Malijske banke, kljub temu da so odprte, v sobotah ne menjajo denarja. Denar zamenjamo pri lokalcu čez cesto, ki nam je menjavo ponujal že dan prej. Menja celo ugodneje kot banka (650 frankov za evro, 450 frankov za dolar), vendar ne menja manjših bankovcev.
Sledi “lavaž – grisaž” (pranje avtomobila in mazanje zglobov) in menjava olja na bencinskem servisu. Upamo, da tokrat brez švas aparata. Gladko sicer ni šlo, mojster je zlezel v mašino in si pri menjavi oljnega filtra pomagal z nogo, ampak na koncu je vse OK! Plačamo 33.000 frankov (~ 50 evrov) za 12 litrov olja in 3500 (~ 5 evrov) za menjavo olja in mazanje zglobov. Prvo pozitivno presenečenje, kar se tiče cen v Maliju.

Ovca transport, beeeeeMestni potniški prometV Bamaku se prodaja vse živoLokalka na ulici v BamakuMenjava denarja na uliciTale oljni filter se bo odvil, pa če se …Mehanik je zgleda bratranec od Boba MarleyaSvežega olja mi daj!

Zvečer spet hrana in pivo v Relaxu. Ena od lokalk se odloči, da bi bil tisti večer pravi zanjo, zato se nepovabljeno prisede. Medtem ko žica za pijačo na moj račun (ki je ne dobi), jo zanima iz kje smo in kako nam je ime. Ker ne govori niti besedice angleško, še manj pa se ji sanja, kje je Slovenija (“Espana?”), se malo pohecam z njo in se predstavim kot “Rašid du Slovenie”. Rok komaj zadržuje smeh.
Ker ji po nekaj časa ne uspemo (ali pa si ne pusti) dopovedati, da iz te moke ne bo kruha, Roka poprosim naj me malo prime za koleno, pa ji bom razložil, da sva geja. A-a, ne gre, “Gay?” začudeno gleda in več kot očitno ne razume. Očitno ta moda še ni dosegla Malija.
Še zadnji poizkus. Vzamem prtiček in nanj narišem sebe (Rašid) in njo. Povlečem puščico in njej se smeji. Potem pa poleg sebe narišem še enega možička ženskega spola (Fatima; če sem se že predstavil kot Rašid, je potrebno držati konsistentnost imen) in malo manjšega otroka (Enes). Pokažem ji, da če jest njo, potem “Fatima & Enes du Slovenie” mene doma “bum bum”. Prečrtam puščico med nama in končno ji kapne. Premakne se nazaj za svojo mizo in spet imamo mir.

Če Rašid njo, potem Fatima in Enes de Slovenie Rašida Bum Bum!

Več komentarjev

-> Lere, Mali -> Fassala Nere, Mavretanija -> Bassikonou ->

23. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

V prvi vasi ob poti poberemo lokalca, ki štopa proti Lere. Izkaže se, da je Lere 30 km stran od kraja, kjer smo preluknjali gumo. Kraj ima vulkanizerja, ki pravi, da nam lahko zrihta novo gumo. “BF Goodrich 285/75/16?” “Oui, oui!” Čez četrt ure okoli vogala privali 15″ Pirelli Scorpion. Položi jo na počeno Goodrichko, češ, saj je skoraj ista, pa še platišče vam prodam zraven. Nič ne bo, snamemo drugo rezervo in jo namesto počene namestimo na platišče, majster pa počeno gumo zašije (dobesedno). Skupaj z zračnico bo še vedno bolje za rezervo kot nič.
Vmes se z lastnikom edine črpalke v mestu dogovorimo za nakup goriva, glede na odmaknjenost lokacije 275 frankov za liter ni pretirana cena. V nasprotju z vsemi informacijami je cena povsod drugod v Maliju, tudi v Timbuktuju, enaka.
Ob izhodu iz Lere opravimo Malijske izstopne formalnosti. Policista za izhodni štempelj hočeta 5000 frankov (~ 8 evrov) po glavi. Zdi se nam drago, zato domen poizkuša s slovenskimi tolarji. Policista občudujeta Prešerna in nas vprašata koliko je to vredno. Ker ima policist na mizi telefon, mi pa moramo opraviti še carinske formalnosti, malo cviknemo in raje pokažemo ameriške dolarje. Policist od nekje najde lokalca, ki pokliče na banko in poizve za tečajno razmerje. Ko vsi trije, sicer slabo razmerje 400 frankov za dolar, poizkušajo kombinirati s 5000 franki, se na papirju pred njimi izrisujejo neke čudne številke, kot npr. 64.000 dolarjev. Lokalec poizkuša s križnim računom, a ne gre. Policista se vedno bolj nagibata k temu, da bi vzela kar tolarski tisočak, nas pa po pol ure vse skupaj začne že dolgočasiti, zato plačamo 15.000 frankov in odidemo. Carinske formalnosti opravimo v nekaj minutah.
Nadaljujemo proti 70km oddaljeni Mavretanski meji in kake pet kilometrov pred mejo nas pri tarzanovi kolibi ustavi vojak. Razburjen nam poizkuša dopovedati, da vozimo po “Rue avec Grand Camion” in da z našim “petit” avtom moramo obrnit. Sanja se nam ne kam bi nas rad poslal, na zemljevidu 100 km nazaj ni nobenega odcepa, a vojak s Kalašnikom v roki izgleda sila resno. Domen kaže na naš avto, “Grand Camion”, vojak razburjeno nekaj žlubodra. Iza grmovja nato uspe priklicati šefa te tročlanske patrulje (očitno je počel, kar se pač v savani za grmovjem počne), ta pa nam ves nasmejan poda roko, in zaželi “Bon Voyage!”. Olajšani nad razpletom situacije vsem trem potalamo kulije, ki omehčajo tudi prej razburjenega vojaka. Povedo nam še, da dnevno to pot v povprečju prevozijo 4 tovornjaki. Zanimiva služba.
Na Mavretanski strani v Fassala Nere, majhni vasi sredi ničesar, najdemo policijsko postajo. Že spet sila resni Mavretanski policisti pravijo, da moramo počakati komisarja. Ta pride v civilu, v njihovi tradicionalni belo-modri halji in hitro omehča ozračje. Vzorec, ki se v Mavretaniji pogosto ponavlja, trenutno prisotni policisti so v prvem stiku sila uradni, ko pa pride njihov nadrejeni, so kar naenkrat krotki kot ovčice. Komisar nas po brezplačnem štempljanju potnih listov vpraša, če potrebujemo menjavo denarja in nas pelje še do banke (ki je zaprta) in nato do svojega strica, lastnika trgovine, ki nam sicer po malo manj ugodni valuti zamenja nekaj denarja. Nato nas pospremi do carine, ki je zaprta in nas odpelje še do carinikove hiše. Očitno ga ni doma, zato nas usmeri na pravo pot in pravi naj carinske formalnosti (začasni uvoz avta) uredimo v 90km oddaljenem Bassikounou. Za popotnico nam na listek napiše še ime in telefonsko številko.
Na poti (peščena pista) spet poberemo lokalca, ki nam v Bassikonou pokaže, kje je carina. Tudi ta je zaprta. Bivakiramo 10km naprej od mesta.

ŠtoparNajboljši vulkanizer 300km naokoliNajsodobnejša oprema za menjavo pnevmatikTole smo pa našli v počeni gumi :)Another one bites the dust…Šiviljski mojster… ali vulkanizer?Vsakodnevna slika v SahariAfrica Sunset

-> Nouakchott ->

26. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Spet v Nouakchottu. Kle pa je gužva. Izgubljeni v poplavi Mercedezev se prebijemo do centra, zamenjamo denar po odličnih 360 ougij za evro in gremo takoj zapravljat v fast food k Libanoncu. Sledi še super hiter internet. Skoraj civilizacija 😉

Aktualni tečaj za OugijoOvca transport (ja kam nej jih pa da, v avtu je že 9 ljudi)Še en avtoprevoznikPred soncem se lahko skriješ tudi pod kruhMavretanska SaharaSahara

Internet v Confortu je hiter, a nas, ko plačamo, lokalec hoče nategnit. Zaračuna nam 2200 ougij (~ 6 evrov) po glavi, medtem ko je ura interneta po ceniku 300 ougij. Po protestu popravi na 1200 ougij in kaže na listek, kjer je zapisana ura začetka uporabe in ki ga je vsak izmed nas na začetku dobil na mizo. Seveda je na listke zapisal napačno uro, tako da nam zaračuna uro več, a tega nismo opazili.
Pri točenju bencina natočimo še 2 jerrycana vode. Črpalkar nam hoče zaračunati 1000 ougij (~ 3 evre) na jerrycan. Nekaj časa se grdo gledamo, že hočem izliti vodo ven iz jerryjev, potem pa Domen zadevo umiri z nakupom šestorčka pitne vode (300 ougij za 1.5l plastenko). Črpalkar je užaljen, mi pa si mislimo svoje o sedaj že pregovornem Mavretanskem nategovanju.
Na cesti proti Atarju se po počitku v Sahelu spet vrnemo v pravo Saharo, nizke sipine na obeh straneh in redko grmičevje. Policisti, žandarji in cariniki že spet zahtevajo fishi-je in žicajo darila, ampak ko dobijo oboje smo mimo kontrole v manj kot minuti.
Proti večeru s ceste zavijemo med bele sipine in postavimo šotor. Trda podlaga med sipinami je posuta s školjkami, Rok pa nekje izkoplje nekakšen kristal. Proti jutru se temperatura spusti pod 10 stopinj in prvič po postanku pri Aliju v Agoudalu nas spet zebe.

Hrošček v puščaviDomen, 180 nose landing čez sipinoPrimož, method čez sipinoRok, backflip čez sipinoFotograf pod skokom pa v pripravljenostiČe ni kina, bomo pa sončni zahod gledal…Kdo bo šotor postavlal? Ti! Ne, ti!

Več komentarjev

Mavretanija -> Dakhla, Zahodna Sahara

30. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Pista vodi čez sipine Azefala, prve 30 kilometrov idealen pesek, potem pa se skoraj 30 kilometrov izgubljamo med gostim camel grassom. Zvožene kolesnice seveda izginejo ravno tam, kjer jih najbolj potrebuješ. Po kosilu se nekaj kilometrov vozimo po tračnicah, zadnjih 100 kilometrov piste pa je trd pesek, po katerem vozimo 80 km/h, ponekod celo do 100. Še pred tretjo popoldne smo že na cesti Nouadhibou – Nouakchott in pred četrto že na meji. Postopki na meji so popolno nasprotje tistim izpred nekaj tednov. Ougije menjamo za dirhame (razmerje 1:35), vse formalnosti minejo hitro in brez zapletov, darila pa tokrat prejemamo mi. Carinik nam med čakanjem ponudi piškote, menjalec denarja pa nam pusti, da z njegove prikolice odšravbamo britansko tablico.
Nekoliko več komplicirajo Maročani. Najprej zjagamo maroškega policista, ki nam hoče podati prazne obrazce (ker nima uniforme, ga zamenjamo za “pomagača”), a se zadeva v smehu uredi, potem pa v vrsti čakamo za par domačini. Vseeno formalnosti na obeh straneh uredimo v eni uri in brez stroškov.
Vozimo proti Dakhli in okoli 9h zvečer ugotovimo, da bo ob tej uri v Dakhli težko dobiti večerjo, zato bivakiramo ob pisti v bližini ceste. Luči Dakhle se svetijo z druge strani zaliva, zaradi močnega vetra pa šotor prvič zabijemo s klini.

Tale kamn bi lahko vzel s sabo za spomin?Šotor v zavetju, Domen poziraA bo šlo tukej dol?Kamenine v peskuBFGoodrich AT, malo koplje, malo grabi :)Najdaljši vlak… strojevodja …… in vagoni.Adijo Mavretanija!Ojej… Domna prtiska na WC, ob cesti pa tale znak!Pozor mine (in trije Slovenci ob cesti)