-> Bafoulabé ->

14. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Za jutranjo telovadbo takoj premetavanje kamnov, cesto je na nekaj koncih potrebno podložit, da ne rečem naredit. Med vožnjo gledamo smetišče, ki se kopiči v našem avtu in se sprašujemo, kje bi se znebili kakih 15 praznih plastenk, ki so se nam nabrale v zadnjih dveh dneh. Mogoče bi prav prišle lokalcem? V naslednji vasi na cesti zmotimo nekaj lokalk pri drobljenju žitaric. Eni izmed njih ponudimo prazno plastenko – “ooooo, bidon!” – v 10 sekundah okoli avta stoji 10 lokalcev, vsi segajo skozi okno in grabijo za plastenke kot za suho zlato. Problem rešen v obojestransko veselje.
Nekje vmes zadanemo ob ozkotirno železnico, ki izgleda bolj malo uporabljana. Na bližnjem podhodu nas preseneti grafit <- Budapest | Bamako ->. Predvidevamo, da je delo kakih norih madžarov, ki so prav tako tavali po teh brezpotji. Šele kasneje izvemo, da gre za vse bolj uveljavljen amaterski rejli iz Budimpešte v Bamako, na katerem leto kasneje sodeluje tudi prva slovenska ekipa.
Okoli poldneva smo končno v Bafoulabe-ju, prvi in kot se izkaže kasneje tudi najtežji in najzanimivejši del poti je za nami. Bafoulabe je največje mesto 100km naokoli, a po naših merilih… ahhh. Na edini črpalki 10km južno iz mesta dotočimo bencin. Števec se ustavi na 44 litrih. Nemogoče, kazalec v avtu je pred točenjem kazal dobrih 5/8 90-litrskega tanka. Kratek izračun porabe (44 litrov za 150km) pokaže, da je Habibi postal pošteno požrešen, ali pa so nas po suhem nategnili. Seveda slednje, ampak kaj naj, to je Afrika. Naslednjič bomo raje tankali prek jerry canov, po 20 in 20 litrov če bo treba.
Reko prečkamo preko edinega mosta daleč naokoli, kjer si isto traso delijo vlak, pešci in lokalni promet. Na srečo se na drugi strani odpre vaška avtocesta (kakih 8 metrov široka pista), kar nam da upanja, da bomo naslednji dan zares v Bamaku. Sredi ničesar v lokalni restavraciji jemo dobro ribo in malo slabšega piščanca. Medtem ko Domna peljejo na stranišče (ki je na drugem koncu vasi), z Rokom našemu širokemu naboru tujih jezikov dodava še Češčino. Lastnik restavracije je namreč pred 20 leti na Češkem študiral veterino in sporazumevanje nam gre presenetljivo dobro od rok.
Ob cesti srečamo malo starejšo mamico z enoletnim otrokom, ki nas vštopa do svoje vasi, kakih 10 kilometrov dalje. Mamici se smeji, otrok pa zbegano gleda skozi okno, očitno mu naša hitrost ni najbolj jasna. Mali je očitno lačen, zato ga mamica med vožnjo še malo podoji in ko jo odložimo, jo takoj obkroži pol vasi. Verjetno so jo spraševali, če imamo leder zice in električne šipe. Utaborimo se tik ob cesti, nekaj 10 kilometrov od Kite.

Africa Sunrise<- Budapest   Bamako ->LokvanjVoca pere zobeLokalke meljejo zitoObvezna skupinska, potem ko smo potalali “bidone”… in slovo skozi zadnje oknoBencinska, kjer nas po suhem n……..Edini most cez reko, za vlak, lokalce in - nasLokalna restavracija pri “Cehu”Mamica z otrokom …… ki ji nudimo prevoz (pa se Primoz vidi dojenje od blizu)Lavage … bencin je drag, sparamo pri pucanju avta

Marrakech -> Cascades d’Ouzoud -> Khenifra

15. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Pod severnim robom Atlasa nadaljujemo proti Khenifri. Vmes se spet podamo v Atlas za ogled menda najlepših slapov v Maroku, slapovi Ouzoud. Še ena lepa vožnja po ovinkih Atlasa nas dokončno prepriča, da se najlepši razgledi Maroka ne skrivajo v puščavi ali na obali, ampak v gorah.
Dostopa do slapov ni mogoče zgrešiti, vsak lastnik zemljišča ob cesti le tega ponuja kot parkirišče (10dh), poleg tega pa nudi tudi strokovno vodenje. Sprehodimo se skozi oljčni gaj in pridemo naravnost na zgornji rob slapov. Spektakularno! Med oljkami se spustimo navzdol in si slapove ogledamo še od spodaj. Na drugi strani reke zagledamo restavracije in si zaželimo kosila, zato poizkušamo priti čez most. Ta je ves zarjavel in uradno zaprt, zviti domačini pa za 5 dirhamov (pol evra) nudijo prevoz čez vodo s splavom. Očitno se jim splača bolj, kot popravilo mosta. Žal nimajo kuskusa, tako da se odpeljemo naprej, naredimo še en krog skozi Atlas (Azilal) in do večera pristanemo v Khenifri. Pred Khenifro si v lokalni trgovini/restavraciji privoščimo odlično maroško župico in 4 omlete s sirom – za 18 dirhamov (evro in pol). Izven turističnih poti je Maroko zares poceni. Spimo spet v samskem domu (tako smo poimenovali poceni hotele, ker v njih brez izjeme vedno srečujemo samo maroške moške) za 150dh (~13 evrov) in se sprašujemo kaj toliko lokalcev počne po takšnih hotelih.

Ovčka… beeeeCascades d’OuzoudCascades d’OuzoudTrio Adijo v trikotni (t.i. narodnozabavni) kompozicijiSplavi, ki vozijo 5m čez rečicoSplavar pri slapovih OuzoudTajineKjer se Slovenec valja, …