-> Atar -> Chinguetti

27. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Ob cesti proti Atarju se poleg zlatih sipin začnejo pojavljati črne gore, a prah v zraku ne dopušča kakšnih pametnih fotk. Nekateri razgledi ostanejo le v spominu. Tempomat na 100km/h, desna noga pa počiva tudi po uro in več. 50km pred Atarjem cesta s peska zavije med skalne vrhove in se počasi vzpenja proti Atarju.
Atar je še eno dolgočasno vsa-so-ista mavretansko mesto. Bencin na črpalki po normalni ceni, črpalkar je faca, pralec avtomobilov pa hoče 500 ougij (~ 1,4 evra) za 5 minut dela z izpihavanjem zračnega filtra.
Po dobro zvoženi makedamski pisti (R3) odpeljemo na vzhod proti Chinguettiju. Po 20km ravnine se cesta vzpne na cca 200m visok skalnat plato čez prelaz Ebnou in se na drugi strani počasi spušča proti sipinam Chinguettija. Pista je hitra in očitno vzdrževana, 100km prevozimo v manj kot uri in pol.
Chinguetti, sedmo najsvetejše mesto Islama z okoli 3000 prebivalci in nekoč središče mavrskega kraljestva, se izkaže za najlepše mesto v Mavretaniji. Morda zato, ker je med starim in novim delom mesta 100m širok vadi, za palmami v ozadju pa se pnejo peščene sipine. Merzouga se skrije. Namestimo se v Maure Bleu, izredno simpatičen kompleks francoske lastnice, kjer se za 2500 (~ 7 evrov) po glavi namestimo v beduinskih šotorih. Vzmetnica in zajtrk vključena. Po dolgem času vidimo evropsko straniščno školjko.
Prodajalke pred kempom ponujajo verižice po nekoliko oderuških cenah (3000 ougij za verižico) in se ne pustijo prepričat v manj. Kljub vsemu se s pisanjem po pesku in izvajanju različnih grimas ob različnih cenah imenitno zabavamo, zato njihovim otrokom potalamo par igrač.
Chinguetti nima električnega omrežja, zato že v temi v novem delu mesta najdemo – v soju sveč razsvetljeno – restavracijo v lasti Senegalca. Kuskus je odličen, piščanec koščen, omaka pa okusno pekoča (1500 ougij). Lokalec, ki nas ujame 20m pred restavracijo in nam kao pokaže, kje restavracija je, od lastnika dobi zastonj večerjo. Dokler ni na naš račun, nas ne moti. Pred spanjem pofirbcamo trgovino z lokalnimi spominki na drugi strani ceste in od lastnika ob praznovanju mavretanskega dneva samostojnosti (naslednji dan) dobimo obeske za srečo.
Ponoči spet mraz, očitno bo treba spati v puloverju.

Po pesku je treba bosCesta proti AtarjuVasica v vadiju na poti v AtarPista se iz Atarja dviguje proti prelazu EbnouMaure Bleu na robu vadija v starem delu ChinguettijaNotranjost beduinskega šotora v Maure Bleu

Gorenjska -> Genova -> Tangier

27. Oct 2008 | zapisal | Sahara Jam 2008

Večji del ekipe ubere klasičen štart, po avtocesti do Genove, Borisov LC-4 in Rokov XT sta parkirana na prikolici, prtljaga porazdeljena po Matejevem Nissanu in Gregovi Mazdi. Domen in Jim odrineta dan prej in z HP2 ter 800 GS prevozita še nekaj dodatnih italijanskih ovinkov. Na ladji rahlo dolgčas, v Maroku pa presenečenje – lije kot iz škafa in temperature so neprijetno nizke. Sledi večerni skok do Asilaha.

Motorčki lepo čakajo na nove cesteDaljši kot avtobus, koles pa itak več!Na ladji je rahlo dolgčas (letos ni Ski Challenga?)Boris se pripravlja na oralni pregled na maroški cariniOffroad? Ne, samo dež, blato in mraz prvi dan na cesti Tangier - Chefchaouen

Chefchaouen –> Fes –> Ifrane –> Midelt (430km)

29. Oct 2008 | zapisal | Sahara Jam 2008

Po deževnem dnevu in mrzlem večeru smo se zjutraj zbudili v jutro brez oblačka, a temperatura se vseeno ni hotela dvigniti nad 10 stopinj. Super dan za vožnjo, smo si mislili vsak pri sebi! Pa nam ni bilo usojeno, po pol ure vožnje so se na kup pričeli nabirati temni oblaki, zato smo pot sproti prilagajali vremenu. Ekipa v avtomobilih se je ustavila v Fesu, kjer so si v petih minutah ogledali medino, nato pa pobegnili iz vrveža na sendvič v bližnji supermarket. Motoristi se v Fesu nismo ustavljali temveč smo ga po najkrajši poti obšli. Zavili smo proti Maroškemu Aspen-u, Ifrane. Bolj ko smo se vzenjali, hladneje je bilo in več oblakov se je podilo nad nami. Pripeljali smo se na 2205 m.n.m. temperatura pa se je spustila pod 2 stopinji celzija (manj na Jimovem motorju termometer ne pokaže – najbrž pameten namig BMWjevih konstruktorjev?). Mraz nas je premagal in ustavili smo se na kosilu. V gostilni je bilo prijetno toplo, in ko smo se že skoraj odtalili je zunaj pričelo snežiti. Hec, pa taka Afrika!
Kljub sneženju zajašemo motorje in se, v upanju na toplejše vreme, odpeljemo proti Mideltu – ogrelo se sicer ni, smo pa doživeli prvi pravi afriški sončni zahod. Ko se je že pričenjalo mračiti smo bili še vedno 50 km oddaljeni od Midelta, vsi pa smo nestrpno pogledovali na indikatorje goriva (Boris je že vozil na rezervi). V vasici Zeida smo k sreči našli bencinsko z neosvinčenim bencinom (v hribih ga praktično ni – stare Mercedezove dizelce ga pač ne potrebujejo). Super, samo natankamo in v pol ure smo v Mideltu! Poravnamo račune, prižgemo motorje, ko Boris ves razoračan in jezen ugotovi, da ima prazno gumo. Prvi gumidefekt, kaj bomo pa sedaj? Na črpalki nam ponudijo garažo z lučjo, kjer se lotimo dela. K sreči isti trenutek mimo pripelje David v avtomobilu. Z nekaj naše pomoči je v slabi uri zaflikal počeno zračnico, tako da smo lahko nadaljevali proti Mideltu. Hotelček Atlas kjer smo spali si bomo zapomnili po najožjih hodnikih in stopnišču, po katerih je hoja potekala le v eni smeri. Zadovoljni nad dnevom, si privoščimo večerjo (nekakšen piščanec po maroško), po večerji pa popadamo v postelje!

sahara-jam-2008-013.jpgsahara-jam-2008-014.jpgsahara-jam-2008-015.jpgsahara-jam-2008-016.jpgsahara-jam-2008-017.jpgsahara-jam-2008-018.jpg