Timbuktu -> Goundam ->

22. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Štempljamo potne liste v lokalni turistični organizaciji v Timbuktuju (pač hočemo štempelj Tombouctou) in spet po lojtri na zahod, proti Goundamu. Hecno kako slabi sta obe poti v tako veliko mesto – prenešeno v naše razmere razmere, bi to pomenilo, da bi iz Kranja vodili samo dve makedamski cesti, ena v Koper in druga v Mursko Soboto. Srečamo angleškega motorista na KTM LC-4 Adventure 640, ki nas je noro vesel, “finaly someone who speaks english”. S kolegom sta se pol leta pripravljala na pot do Južnoafriške Republike, ko so jima 3 dni pred predvidenim odhodom v Angliji ukradli motorje. Po vikendu samopomilovanja v lokalnem pabu, sta rekla “fuck it”, kupila nove motorje in šla na pot. Razšla sta se pred dnevi in se menda spet snideta v Timbuktuju.
Cesta se po Goundamu hitro spremeni v peščeno pisto, ki se izgublja med nizkimi drevesi. Na kontrolni točki v eni izmed vasi spet širimo nabor jezikov, “Sprechen Sie Deutch?”. Kilometer dalje na levi spet zagledamo reko Niger. Termometer v avtu kaže 38 stopinj, čas je za kosilo, Niger s 24 stopinjami pa vabi. Preoblečemo se v kopalke in pomalčamo sardine, ko mimo na motorju pripelje policist s kontrolne točke. “Passen Sie auf!”
Eden od lokalcev mu je povedal, da se 3 belci preoblačijo v kopalke, pa nas je prišel opozorit, naj se ne oddaljujemo preveč od obale, v reki so namreč povodni konji. Držimo se obale, a nam ne vzame veselja, po 3 tednih na soncu je bil že čas za takšno osvežitev.
Pot proti Lere je precej zamotana, več vzporedih pist se ves čas križa, nekatere so pod vodo, druge vodijo med trnji akacije (avč!), zato za smer pogosto sprašujemo lokalce. Ni nam najbolj všeč, da po njihovem pot vodi po južni strani jezer Tanda in Kabaro, medtem ko je na karti narisana na severu. Pogosto poizkušamo ubrati pot bolj proti zahodu in med enim izmed takih “izletov” s piste med zavijanjem okoli termitnjaka zagledam lesen štrcelj, ki moli iz peska, poizkušam se mu izogniti, a narobe precenim razdaljo – guma spusti v 5 sekundah. Štrcelj sem podrgnil z notranjo stranjo gume, na enakem mestu, kot smo preluknjali že prvo gumo pri izhodu s plaže.
Med menjavo gume, se eden od vijakov na platišču noče odviti. Špricamo z WD40, a ne pomaga. Spomnimo se, kako so “mojstri” v Bamaku odtrgali vijak na istem platišču in nas malo stisne. Odtrgan vijak s preluknjano gumo sredi ničesar… Ni fajn. Snamemo Jacka in njegov ročaj uporabimo kot daljši vzvod na ključu, po nekaj mučnih trenutkih nam uspe. Rezerva je nameščena in ker nas vmes ujame mrak, bivakiramo na mestu zločina.

Štempelj Timbuktu v potnem listuGlavna ulica v TimbuktujuAnglež na KTM Adventure 640Kje pa smo?Šole je konec, v mestu so belci!Mister, cadeu!!!Piroga na reki NigerZrak 38C, Niger pa toliko kot Bled poleti… akcija!Kje si, kje si, podvodni konj?Habibi se druži s termitnjakomNajbolje založena štacuna v vasi, kokakola in čajNalepka na vratih hladilnika, notri pa Coca ColaNi vsaka pista pravaVečerni streching pred spanjemDruga načeta guma, prazna v 5 sekundahAfriška romantika

Chinguetti -> Atar -> Choum -> Ben Amera ->

29. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Nazaj proti Atarju, tokrat naredimo ovinek čez prelaz Amogjar, ki je bil glavna prometnica pred novo potjo čez prelaz Ebnou. Cesta je slaba, na nekaterih mestih zelo kamnita in ne nudi pretiranih užitkov pri vožnji, ampak razgled je odličen. Na robu platoja pri prelazu Amogjar se odpre razgled na trdnjavo Saganne. V njej je hudo bitko proti Alžirskim Tuaregom boril francoski legionar Gerard Depardieu, v istoimenskem francoskem filmskem spektaklu iz 80. let.
Cesta se nato spusti v kanjon, ki se odpira proti severu. Med prečenjem enega izmed težjih delov se nam ob uporabi reduktorja samodejno vklopi zapora sredinskega diferenciala, ki se nato nikakor noče izklopit. Problem po vseh možnih poizkusih rešimo s 50m vožnje vzratno – diferencial se odklene. Razgled v kanjonu je vso pot slikovit, malenkost spominja na tistega s piste v Atlasu.
Okoli enih smo že v Atarju, napolnimo gorivo v rezervoar in 3 jerrycane, kupimo kruh (vmes nas obkroži cel kup lokalcev, ki nas imajo za Ruse – “Boris Jelcin very good, he says Bush f*** o**!”) in vodo.
Atar zapustimo po cesti proti severu, ki se po 20km spremeni v dobro zvoženo pisto (R2). Na dveh krajih se s skalnega platoja spustimo na nižje ležeči peskovnik, na katerega se odpira dober razgled. Zadnja tretjina poti do Chouma je mešanica lojter in prepletenih pist, zato smo kar veseli, ko pred Choumom zagledamo železnico. Po njej nekajkrat dnevno vozi menda najdaljši vlak na svetu, ki iz notranjosti v Nouadhibou vozi železovo rudo. Železnica natanko proti zahodu sledi mavretansko-maroški meji, ki poteka 5km severneje. 400km ravnine, vseskozi v isto smer, ob njej pa naša pista. Ostajamo na južni strani železnice, saj je severni del, zaradi dolgotrajnega konflikta v Zahodni Sahari, ponekod miniran. Trd začetek z redkimi lojtrami vseskozi seka pesek, ni idealno, a vozimo brez problema. Če se le da, se držimo stran od železnice, okoli katere ležijo stare tračnice in drugi kosi železa – ne želimo si še ene počene gume. Še najbolj kritične so redke vasi ob železnici, okoli katerih v pesku leži vse živo. Pokrajina vseskozi sama ravnina z redkimik skalnimi gorovnji, ki štrlijo iz peska. Proti večeru peljemo mimo Ben Amere, drugega največjega monolita na svetu (prvi je Ayers Rock v Avstraliji).
Šotor postavimo tik ob železnici, med kamnitimi bloki, ki so jih tja očitno pripeljali železničarji in ki nudijo dobro zavetje pred rahlim severnim vetrom. Poimenujemo jih Stonehenge. Med kuhanjem večerje mimo pripeljeta francoska motorista, ki sta namenjena bivakirati pri monolitu. Edina overlanderja, ki jih srečamo na pisti. Ko smo že v šotoru, v daljavi zaslišimo vlak, močne luči z razdalje 10 kilometrov pa osvetljujejo naše kamnite bloke. Z ogromno hrupa mimo pridrvijo 3 lokomotive, za njimi pa nepregledna množica vagonov. Štetje v soju zvezd se ustavi pri 170. Menda so tudi daljši. Ponoči nas pretresejo še 4 vlaki.

Hello, my name is Camel!Enemu izmed lokalcev v Maure Bleu damo loparjeTrdnjava Saganne s prelaza AmogjarAmogjar, Habibi in v ozadju SaganneSpust z AmogjarjaSpust s prelaza Amogjar, kaskade so bile zgrajene 1945Vhod v SaganneVadi, desno spodaj DomenIzhod iz vadija pod prelazom AmogjarSpust s platoja na pisti Atar - ChoumNa železnici Choum - NouadhibouOdlomek s piste Choum - NouadhibouŽeleznica Choum - NouadhibouBen Amera, drugi največji monolit na svetuSaharsko nebo, drugičSončnim zahodom se ne da upret :)Samoportret na 10s timerjuNajdaljši vlak v sončnem zahodu

Tafraoute

07. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Evropski zajtrk na sončku ob bazenu. Smo edini gostje v hotelu, tako da je postrežba hitra – v bistvu imamo svojega butlerja. Luksuz, na katerega bi se prav lahko navadili. Poiščemo izposojevalnico koles, kjer spet srečamo Terryja. Izposojevalec se ne da, 60 dirhamov po kosu za neke leve bicikle, ali 100 dirhamov za “very good bycicles from our partners from England”. Malo nas živcira, ker nikakor noče spustiti cene, zato odidemo iz izposojevalnice. Priteče za nami in spusti na 85 dirhamov. Naj bo. Sabo vzamemo še Terryja in se odpravimo proti jugu. Roku še v mestu spusti guma, torej je izid počenih gum sedaj izenačen. Po menjavi nas pot vodi rahlo navkreber in v prvi vasi ob Napoleonovem palcu odvijemo na pisto. Nebo brez oblačka in dobrih dvajset stopinj je ravno pravšnjih za kolesarski izlet. Še nekaj kilometrov in pridemo do pobarvanih skal. Nekemu belgijskemu umetniku se je pred 22 leti očitno zdelo zabavno, da bi skale v idilični pokrajini pobarval v modre in rdeče odtenke. Uspelo mu je pobarvati celo kopico skal, s čimer se je zapisal v turistično ponudbo teh krajev. Pobarvane skale nas zelo zabavajo, lokalce pa malo manj, saj barva menda pronica v podtalnico. V 80. varovanje okolja še ni bilo moderno. Po nekaj kilometrih vožnje navkreber, kljub slikoviti pokrajini obupamo, naše zadnjice so vajene lederzicev, ne pa kolesarskih sedežev, pa tudi kondicija po mesecu sedenja ni v najboljšem stanju. Spust po skalah in pesku je vseeno odličen in kolesarski izlet nas pusti navdušene. Tafraoute je pravi mali outdoor biser Maroka, za katerega očitno ne ve veliko ljudi. Agadir lahko počaka, tu bomo izkoristili še en dan.

Jutranje komunikacije ob bazenuZajtrkPrvi kilometer… Rok že flikaVasica blizu TafraoutaTuristi na ulicah vasic v Anti-AtlasuNapoleonov palecMucek pod Napoleonovim palcemTrdonja, Lakotnik in Zvitorepec - V AfrikiZvitorepec na sprehoduMali BudaDomenDomen, AC/DC wannabePobarvane skaleRoka (iz Adams Family)KaktusssssssssssssssssssssPočitek na vrhu grebenaRokPrimožDomen pa raje pešTerryHiške v Tafraoutu

Chefchaouen –> Fes –> Ifrane –> Midelt (430km)

29. Oct 2008 | zapisal | Sahara Jam 2008

Po deževnem dnevu in mrzlem večeru smo se zjutraj zbudili v jutro brez oblačka, a temperatura se vseeno ni hotela dvigniti nad 10 stopinj. Super dan za vožnjo, smo si mislili vsak pri sebi! Pa nam ni bilo usojeno, po pol ure vožnje so se na kup pričeli nabirati temni oblaki, zato smo pot sproti prilagajali vremenu. Ekipa v avtomobilih se je ustavila v Fesu, kjer so si v petih minutah ogledali medino, nato pa pobegnili iz vrveža na sendvič v bližnji supermarket. Motoristi se v Fesu nismo ustavljali temveč smo ga po najkrajši poti obšli. Zavili smo proti Maroškemu Aspen-u, Ifrane. Bolj ko smo se vzenjali, hladneje je bilo in več oblakov se je podilo nad nami. Pripeljali smo se na 2205 m.n.m. temperatura pa se je spustila pod 2 stopinji celzija (manj na Jimovem motorju termometer ne pokaže – najbrž pameten namig BMWjevih konstruktorjev?). Mraz nas je premagal in ustavili smo se na kosilu. V gostilni je bilo prijetno toplo, in ko smo se že skoraj odtalili je zunaj pričelo snežiti. Hec, pa taka Afrika!
Kljub sneženju zajašemo motorje in se, v upanju na toplejše vreme, odpeljemo proti Mideltu – ogrelo se sicer ni, smo pa doživeli prvi pravi afriški sončni zahod. Ko se je že pričenjalo mračiti smo bili še vedno 50 km oddaljeni od Midelta, vsi pa smo nestrpno pogledovali na indikatorje goriva (Boris je že vozil na rezervi). V vasici Zeida smo k sreči našli bencinsko z neosvinčenim bencinom (v hribih ga praktično ni – stare Mercedezove dizelce ga pač ne potrebujejo). Super, samo natankamo in v pol ure smo v Mideltu! Poravnamo račune, prižgemo motorje, ko Boris ves razoračan in jezen ugotovi, da ima prazno gumo. Prvi gumidefekt, kaj bomo pa sedaj? Na črpalki nam ponudijo garažo z lučjo, kjer se lotimo dela. K sreči isti trenutek mimo pripelje David v avtomobilu. Z nekaj naše pomoči je v slabi uri zaflikal počeno zračnico, tako da smo lahko nadaljevali proti Mideltu. Hotelček Atlas kjer smo spali si bomo zapomnili po najožjih hodnikih in stopnišču, po katerih je hoja potekala le v eni smeri. Zadovoljni nad dnevom, si privoščimo večerjo (nekakšen piščanec po maroško), po večerji pa popadamo v postelje!

sahara-jam-2008-013.jpgsahara-jam-2008-014.jpgsahara-jam-2008-015.jpgsahara-jam-2008-016.jpgsahara-jam-2008-017.jpgsahara-jam-2008-018.jpg