Bamako

17. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zaradi poznega prihoda prejšnji večer (v Relaxu smo se ob pivu spraševali, ali imajo lokalna dekleta slab okus za večerne obleke, ali pa smo obkroženi s samimi prijateljicami noči) je Habibi počival pred misijonom. Zjutraj nas zmoti lokalec, ki trdi, da je ponoči odgnal nekoga, ki se je smukal okoli avta in za svoje usluge pričakuje 4500 frankov. Vmeša se drug lokalec iz misijona, ki pravi, da bo 1500 frankov več kot dovolj. Dvomimo sicer, da je zgodba resnična, ampak damo tistih 1500, z avtom je konec koncev vse v redu in to je najbolj pomembno.
Na treh glavnih bankah v Bamaku neuspešno poizkušamo vnovčiti potovalne čeke. Očitno preveč zaupamo Lonely Planetu, zato sedaj naokoli potujemo z 3000 dolarji neuporabnega denarja. Fino. Povrhu vsega Malijske banke, kljub temu da so odprte, v sobotah ne menjajo denarja. Denar zamenjamo pri lokalcu čez cesto, ki nam je menjavo ponujal že dan prej. Menja celo ugodneje kot banka (650 frankov za evro, 450 frankov za dolar), vendar ne menja manjših bankovcev.
Sledi “lavaž – grisaž” (pranje avtomobila in mazanje zglobov) in menjava olja na bencinskem servisu. Upamo, da tokrat brez švas aparata. Gladko sicer ni šlo, mojster je zlezel v mašino in si pri menjavi oljnega filtra pomagal z nogo, ampak na koncu je vse OK! Plačamo 33.000 frankov (~ 50 evrov) za 12 litrov olja in 3500 (~ 5 evrov) za menjavo olja in mazanje zglobov. Prvo pozitivno presenečenje, kar se tiče cen v Maliju.

Ovca transport, beeeeeMestni potniški prometV Bamaku se prodaja vse živoLokalka na ulici v BamakuMenjava denarja na uliciTale oljni filter se bo odvil, pa če se …Mehanik je zgleda bratranec od Boba MarleyaSvežega olja mi daj!

Zvečer spet hrana in pivo v Relaxu. Ena od lokalk se odloči, da bi bil tisti večer pravi zanjo, zato se nepovabljeno prisede. Medtem ko žica za pijačo na moj račun (ki je ne dobi), jo zanima iz kje smo in kako nam je ime. Ker ne govori niti besedice angleško, še manj pa se ji sanja, kje je Slovenija (“Espana?”), se malo pohecam z njo in se predstavim kot “Rašid du Slovenie”. Rok komaj zadržuje smeh.
Ker ji po nekaj časa ne uspemo (ali pa si ne pusti) dopovedati, da iz te moke ne bo kruha, Roka poprosim naj me malo prime za koleno, pa ji bom razložil, da sva geja. A-a, ne gre, “Gay?” začudeno gleda in več kot očitno ne razume. Očitno ta moda še ni dosegla Malija.
Še zadnji poizkus. Vzamem prtiček in nanj narišem sebe (Rašid) in njo. Povlečem puščico in njej se smeji. Potem pa poleg sebe narišem še enega možička ženskega spola (Fatima; če sem se že predstavil kot Rašid, je potrebno držati konsistentnost imen) in malo manjšega otroka (Enes). Pokažem ji, da če jest njo, potem “Fatima & Enes du Slovenie” mene doma “bum bum”. Prečrtam puščico med nama in končno ji kapne. Premakne se nazaj za svojo mizo in spet imamo mir.

Če Rašid njo, potem Fatima in Enes de Slovenie Rašida Bum Bum!

Več komentarjev

Laâyoune, Zahodna Sahara -> Tarfaya, Maroko ->

05. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

V banki končno menjajo potovalne čeke, ki smo jih tako nesrečno nosili v Mali in nazaj. Zmedeni uslužbenec sicer potrebuje slabo uro za celoten postopek, kar vznejevolji lokalce v vrsti za nami (vrsta se v maroških bankah drži s predmeti, postavljenimi na pultu), a zadevo končno reši prijazni šef podružnice. Želimo pozdraviti Hasana, vulkanizerja, ki nam je tako uspešno pokrpal gumo, a ga ni v delavnici, ki je medtem zamenjala sponzorja. Goodyear je nadomestil Bridgestone in celotno pročelje so pobarvali na rdeče, še vedno pa prodajajo Savo. Med kavico in rogljički v sosednji kafani k mizi pristopi kake 20 let star lokalec in prosjači. Ne pokažemo prevelikega usmiljenja, je dovolj mlad za delo, pa tudi sicer se nam zdi, da muslimani v nasprotju s črnimi afričani vse preveč prosjačijo. Se pač šlepajo na enega od petih stebrov Islama, ki pravi, da mora vsak musliman po svojih zmožnostih pomagati revnim. Ko prosjača zagleda šef kafane, popolnoma ponori, teče za njim in mu prisoli eno krepko čez zobe. Očitno sta stara znanca.
Ura je 1300, dobro uro po najvišji plimi in čas je za odhod na plažo. Čaka nas namreč zanimiva pista (3E1) po plaži med Laayounom in Tarfayo. Dobro polovico 100km piste odpeljemo po plaži, na nekaj metrov širokem pasu med slanim morjem in suhim saharskim peskom, gume na 1,3 bara, hitrost pa tja do 90 km/h. Ob robu plaže vseskozi stojijo barake iz lesa, blaga in lepenke, pred njimi pa moški ali dva, ponavadi pa tudi pes. Ustavimo se pri dveh nasedlih ladjah, ena v celoti na plaži, druga pa 200m ven v morju. K nam pristopi vojak iz bližnje barake in nam pove, da sta španski ladji nasedli leta 1979, najprej tista na obali, med reševanjem pa še druga. Pove nam še, da so v večini barak na obali nastanjeni vojaki, ki nadzorujejo obalo zaradi afričanov, ki se s čolni prebijajo proti Evropi (Kanarskim otokom), izvajajo pa tudi “protiteroristične aktivnosti”. Ugibamo ali so vojaki tam nastanjeni kazensko, ali pa Maroko tako rešuje problem brezposelnosti. Prekrasen pogled na valove Atlantika ob poti popestri še ena razbitina, čisto na koncu pa vasica nabiralcev alg. Zadnjih 20km piste je – po novem – asfaltnih, saj zaradi pečin vožnja po plaži ni več mogoča. Severno od Tarfaye še enkrat obiščemo plažo, kjer smo prvič prebodli gumo in si privoščimo nekaj voženj in fotosešn. 20km severno od Tarfaye je še zadnja črpalka Atlas-Sahara, kjer avto in jerrycane do vrha natočimo z bencinom po 0,4 evra.
Nadaljujemo po cesti na sever, občudujemo prekrasne valove, ki se lomijo ob obali in v močnem vetru bivakiramo za kupom peska, ki nudi vsaj malo zavetja.

Sidro na nasedli ladjiShipwreckTečaj za Playboyevega fotografa, drugi delDomen zaliva, ladja rjaviObvoz, ladja na cestiNasedla ladja med Laayounom in TarfayoDrvenje po plažiNasedla ladja in galebiOdsevOdsevHabibi v spiraliTokrat nismo prebodli gume, juhu!Pečine severno od Tarfaye