Todra Gorge -> Merzouga

03. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Pozno vstajanje in fruštek na prostem. Obvezen metin čaj in čas za pisanje teh vrstic. Postanek v lokalnem Internet shopu, DHCP ne mara naših računalnikov, USB ključek za prenos slik, francoska tipkovnica pa ubija. Dan težav s tehniko, Garmin se je čudežno resetiral in pozabil vse tracke, MapSource install z neta ne dela, ker je samo update, CDja pa ni… No, smo rešili tudi ta problem! Hvala internet.

Moha s sinomMoha uglašuje berbersko kitaroJutranji update v TodriMohin sine

Skozi Erfoud in Rissani se odpeljemo proti Merzugi. Lokalci ne kažejo več zanimanja za naš avtomobil, zato je vožnja skozi vasi mirna. Ko se bližamo Merzugi se pokrajina okoli nas spreminja, v hamadi (kamniti puščavi) je vedno več peska in v večernem mraku ob cesti opazimo prve znake “pozor kamele”. Kot nam je že rahlo prešlo v navado, v Merzugo pripeljemo ponoči. Med množico tabel pred Merzugo seveda spregledamo tisto za Sable d’Or, za katerega se je Domen odločil, ker je Iza zapisala, da ima evropska stranišča. Priklopimo GPS, v katerem imamo koordinate in jo udarimo počez. Lastnika Rašid in francozinja Isabelle nas ob obveznem čaju informirata o cenah, Doben se odloči, da potuje z Relaxom (vzame sobo), z Rokom pa spet na strehi. Razen izjemnega nočnega neba in gorenjske škrtosti naju v to spet prepriča že pregovorno Domnovo smrčanje (sedaj vem zakaj v Maroku skoraj ni dreves). Pred kasbahom šotori Francoz, ki je s kolesom na poti v Dakar. Po večerji (Tajine z lečo) obvezna seansa na tam-tame. Rock el Kasbah!

RokPrimož na cesti proti ErfouduSončni zahod pri ErfouduVečerja v Sable d’OrSeansa s tam-tami

1 komentar

Merzouga in Erg Chebbi

04. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Avto izpraznimo vse odvečne teže in se odpravimo na izlet okoli Erg Chebbija, največjega maroškega peščenega morja. Začetna kamnita pista nam ne predstavlja večjih problemov, ob prihodu na pesek pa se avto hitro pogrezne. Poskačemo ven, spustimo gume na 1,5 bara, vmes poklepetamo z mimoidočim berberskim vodičem kamel in gasa naprej. Opogumljeni z boljšim oprijemom takoj zavijemo proti sipinam in se naivno zaženemo v največjo pred nami. A-a, “no go mister”. V nekaj poizkusih hitro spoznamo osnove vožnje po sipkem pesku (predvsem pa nobenih diagonal!).

Jutranji razgled s prenočišča na strehi kasbahaHabibi, habibi, habibi, habibi!Vodič kamel

Ker še nismo pripravljeni prijeti za lopato, avto parkiramo in se s snežno (peščeno? peskovno? peskasto? popeskano?) desko peš odpravimo na vrh kake 50m visoke sipine. Z Rokom odvijugava vsak svojo nedotaknjeno flanko peska (sanje vsakega deskarja, med eno in drugo furo veter poskrbi, da je flanka vedno sveža), Domen pa med tem pri teku navzdol izgubi očala (skok v ribo). To seveda ugotovi šele pri avtu. No gremo pa še enkrat gor. V dveh urah pohajkovanja po sipinah pri prijetnih 25C popijemo vsak po liter in pol vode.

Primož na avdiciji za Ski Servis FinžgarRok borda s sipinePrimož pa v stilu rodeaDomen pa kar pešRok bi bordal še naprejBordat smo učili tudi lokalceDomen se pogaja za nakup fosila“Ej teledva bi mi kr pasala, a?”

Po kratkem deskarskem intermezzu se odpravimo naprej. Vožnja po vzhodni strani Erg Chebbija nam ponudi mešanico kamnitih in peščenih pist, ki jih Landcruiser z užitkom požira (pa nafto tudi). Iskanje sence za tuna-brejk nas pelje skozi brezpotja camel-grassa (senca, tuna, počitek, razgled na sipine).
S polnimi želodčki pridemo na jugo-vzhodno stran Erg Chebbija, kjer naletimo na špansko ekipo, ki pripravljajo poligon za evropski press test novega Cherokeeja. Ko pripeljemo k tovornjaku in trem parkiranim Cherokeejem, celotna ekipa začne občudovat našo Toyoto (“You have the best car!”).
Za naslednjo sipino ugotovimo, da v Erg Chebbiju nisi nikoli sam. Niso bili pastirčki, ampak francoska ekipa s tremi Toyotami. Po kratkem merjenju moči (Rok v našem avtu odneha, francoz nasede – sledi reševanje z gurtno), si zaželimo “bon voyage”. Sledi najboljši del celotne poti, 5m visoke sipine si na jugo-vzhodnem delu sledijo kot valovi, pesek dobro drži in Toyoti se smeji. Cesta nazaj do Merzouge, sončni zahod pa si popestrimo s pumpanjem gum. Toyota je uspešno prestala prvi dan v peskovniku, lopate so ostale v prtljažniku, zato si zasluži novo ime – Dromedar Habibi.
Še ena noč v Sable d’Or, spet večerja v slikoviti družbi, napol nori francoski kolesar, hecni vodič kamel, šefe Rašid pa gladko zvrne naše darilo – pol litra šnopsa.

Stopinje v peskuŠe ena reklamnaRokov preizkus v borbi s francoziFrancoz pa do vrha, ampak se zakoplje“A bo šlo?” - “Šparej ga, more še do Malija pridt!”

Merzouga ->

05. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zgodnje vstajanje se zaradi obveznega interneta sprevrže v pozen odhod. Pri iskanju bencina v Merzougi spet naletimo na francoske motoriste iz Atlasa. Tokrat so le trije, četrti s poškodovano nogo leži v bolnišnici v Errachidii. Liter navadnega dizla v Merzougi stane 1 evro ali 10 dirhamov (~0,9 evra), iz večje cisterne pa ga preko lija natočijo v 5-litrskih plastenkah.
Štart po pisti proti Zagori že takoj začnemo z vkopom v pesek. Zaradi dodatne teže se pošteno vkopljemo, spuščanje gum ne pomaga, zato prvič zapoje lopata. Še en kos opreme, ki preverjeno deluje. Sledi hitra kamnita pista, zato gume ponovno napolnimo na 2,5 bara. Med brnenjem kompresorja od pastirčka, ki prihiti k avtu, kupimo nekaj fosilov. Pastirček povpraša po vrednosti avta in medtem ko počasi v pesek pišem številko, se čudi že, ko napišem šele 4 evrske cifre.
Nadaljujemo po pisti, dobro označeni na zemljevidu Maroka, ki ga poganja Garmin; ta ima začuda vrisane vse piste. Vozimo po spreminjajoči se puščavi, ki nam ponuja vse od peščenih pasti, kamnitih kolovozov, dolgih in širokih pist, dokler ne pridemo v del gosto poraščen z grmovjem. Piste z Garmina naenkrat ni nikjer, vozimo med grmovjem in se napol vkopljemo pri izhodu iz vadija. Okoli nas ne leži pesek, ampak prah, ki je izjemno sipek, zato ne tvegamo še enega vkopa in se odločimo za obvoz po pisti, ki teče severno od naše. Sledi mešanica vožnje med grmovjem in preko manjših suhih strug. Proti večeru v delu, ki spominja na savano, opazimo čredo nekaj deset kamel, ki se prosto pasejo naokoli. V naslednji vasi otroci spet skačejo okoli Habibija, zato se z Rokom na sprednjih sedežih domisliva nove taktike. Nadaneva si tuareške turbane in si zakrijeva obraz. Ko presenečeni otroci ugotovijo prevaro, smo mi že mimo. V smehu si izberemo nova imena, ki pritičejo izgledu – Rok postane Rašid, Primož Khaled in Domen Didi.
Noč nas spet ujame sredi ničesar, parkiramo nedaleč od piste in postavimo šotor. Makaroni in spanje ob 2100.

Bencinska v Merzougi, merska enota - 5 litrovPrvih 10 minut, pa že v peskuLokalni pastirček pred pedikuroFoto safariSkooook :)DrevoA bo kej prahu v avtu?Čez drn in strn, pa čez vadi, če je treba…Peš se daleč prideKontrastiOsamelecŠe en izhod iz vadija, lopata na sliki le za okrasTale je pa daleč priplavala!Mama Africa!Je bolje po kolesnicah …… ali kar povprek?Sončni zahod s kamelo

Laâyoune -> Dakhla

08. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Vstajanje pred sončnim vzhodom in hitro proti Laâyoune, vulkanizer čaka. Tik pred prihodom na cesto, levo kampirata dva ob Pajerotu z belo-rdečimi registracijami. “Belgijci”, peljemo mimo. “Počak, LJ, LJ!”. Res je, znaki na tablicah spominjajo na slovenske, izvozna registracija? Peljemo mimo, odpremo okno, “Živjo”. Dekle pri avtomobilu ostane brez besed, očitno ji ni jasno… Kratek trenutek začudenja in smeh. Maja in Matej potujeta v Senegal, kjer Maja v vasi na jugovzhodu države dokončuje doktorat. Tema? Šimpanzi. Izmenjamo nekaj besed in naše naslove, če bo bog dal, se nazaj grede ustavimo v Senegalu. Inšalah!
Pred Laâyoune spet policijska kontrola, nasmeh in prijazne besede, brez problemov. V mestu takoj najdemo vulkanizerja, pred njim pa velik napis Sava in razstavljene Trenta, Intensa, Perfecta… Made in Slovenia. Nad njimi spletni naslov Savine strani, pri nastanku katere je sodeloval tudi Domen. Kdo bi si mislil… Vulkanizer pravi, da lahko zaflika gumo, mi pa vmes na super fruštek (do sitega francoskih rogljičkov in kave – 50 dirhamov (4.5 evrov) za vse) in internet.
Hasan v delavnici na pogled kvalitetno pokrpa gumo, jo scentrira, spiha zračni filter in celotno mašino, pregleda vse tekočine, dolije tekočino v oba akumulatorja. Mene že malo skrbi vse to motoviljenje okoli avtomobila, nismo se še namreč pogodili za ceno. Na koncu za vse skupaj plačamo 20 evrov, zato Hasanu damo še 5 evrov za počez, za kar nam je več kot očitno zelo hvaležen.
Sledi vožnja proti Dakhli, 500km same ravnine z vasjo vsakih 100km. Pokrajina se na celotni poti ne spremeni niti za milimeter, neskončna peščena ravnina posejana z redkim grmičevjem. Monotonost pretrgajo redne policijske kontrole, “Passport, profession?” “Engineour, Sportsman, Student!” in bencinski servisi Atlas Sahara. Ker maroška vlada vzpodbuja naseljevanje v Zahodni Sahari, je eden izmed ukrepov, ki koristi tudi nam, nizka cena bencina – dobre 4 dirhame (~ 0,4 evre) za liter. Ob točenju goriva ugotovimo, da z našo porabo slabih 13 litrov na 100 kilometrov potujemo po ceni 5 evrov na 100 kilometrov, kar je 4x manj kot na poti do Genove in primerljivo s kakšnim Lupom v Sloveniji 🙂
Prihod v Dakhlo, ekonomsko središče Zahodne Sahare, ki leži na koncu 40km dolgega polotoka v večernih urah. Hotel za 120 dirhamov (~ 11 evrov) za vse tri (dobra kombinacija – soba s pogledom na morje in skupni čučovec) in večerno pohajkovanje ob mestni promenadi. Razlika v primerjavi z Marokom je očitna, lokalci se ne menijo preveč za nas, nihče nam ničesar ne prodaja, v trgovinah so cene že v začetku nižje. Mir motijo le ženske, ki hodijo okoli in beračijo za dirhame, vendar tudi te odidejo že ob prvem “No”. Pri nakupu praznih DVDjev spoznamo Ahmeda, Saharca (Sahrawi) ki je pred desetimi leti 6 mesecev potoval po republikah bivše Jugoslavije in za silo celo govori srbsko. Pospremi nas do dobre restavracije in nam med potjo, poleg nekaj vzklikov “dobra devojka”, po tihem razloži situacijo v Dakhli in Zahodni Sahari nasploh. Saharci seveda niso navdušeni nad maroško zasedbo, še manj pa nad priseljevanjem maročanov, ki jih imajo večinoma za slabe ljudi. Ločevanje med Saharci in Maročani tudi za nas ni preveč težko, Saharci z nami govorijo špansko, Maročani francosko. Omeni še, da igra za saharsko nogometno ekipi v Dakhli, ki menda vedno znova premaga maroško, razlika pa je tudi pri navijanju za španski nogomet – Maročani navijajo za kraljevi Real, medtem ko Saharci podpirajo uporno katalonsko Barco. Med pohajkovanjem z Saharcem lastnoročno odkrijem še eno arabsko lastnost – fantje in moški se namreč pogosto držijo za roke. Pri prehodu čez cesto me Ahmed lepo prime za roko in skupaj odšibava čez.

Sava Tyres, tudi v Zahodni SahariHasan, mehanikHasan pod nogeDelavnica za tabliceLokalec na bencinski

Nouadhibou -> Nouakchott ->

10. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zjutraj sta Francoza že v avtu, ko pripakiramo iz hotela. 3 kotrole iz mesta minejo brez zapletov, “Slovenie? Going to Mali?”, očitno nas že poznajo. 500km dolga cesta do glavnega mesta Mavretanije Nouakchotta je nova, okoli nje pa monotona, malo poraščena peščena pokrajina. Sama ravnina. Nouakchott deluje kot prestolnica ene od nemških zveznih dežel – pa ne da bi bil tako urejen, samo Mercedezev je več, kot je hiš v mestu. Od starih 190D do novih srebrnih lepotcev, Unimogov, kombijev, tovornjakov. Tri četrtine vozil krasi trikraka zvezda. V resnici je Nouakchott afriška verzija divjega zapada z okoli 800.000 prebivalci; Mavretanija jih sicer premore 3 milijone – na 1 milijonu kvadratnih kilometrov površine, torej je na okroglo 33x manj poseljena kot Slovenija. Mavretanija predstavlja mejo med Saharo in črno Afriko, zato je tudi prebivalstvo mešano, pol arabskega in pol afriškega izvora. Presenetljivo, kljub temu, da je Mavretanija uradno islamska republika, so ženske relativno odkrite, pa tudi sicer prvi pogled na dogajanje okoli nas – v primerjavi z Marokom – ne razkriva pretiranega konzervativizma.
Postanek na črpalki, kjer menjamo po 335 ougij za 1 evro in tankamo 0,75 evra za liter. Vmes obvezno rokovanje z vsemi na črpalki, sosedovi mulci žicajo darila “cadeau, cadeau”. Po svoje smo atrakcija, niso pa vsiljivi, kot v Maroku. V sosednji trgovini kupimo še zelo dober kruh (v priročni obliki cigar, ki se držijo skupaj – imamo samo v Sloveniji navado, da kruh pečemo v hlebcih, ki se ob rezanju drobijo?), vodo in mandarine.
Sledi pot v notranjost črne celine, proti vzhodu. Pokrajina se spremeni, postane valovita in bolj poraščena z grmičevjem, pesek kontrastno menja barve od skoraj bele do oranžno-rdeče. Dobrih 100km iz Nouakchotta Francoza odvijeta kakih 300m s ceste – “bivac”.
Večerna debata ob Rokovi pašti tunanese pokaže, da sta Francoza legendi. Prvič overland v Afriki daljnega leta 1981, zadnja leta pa dvakrat letno na relaciji Francija – Niger. On je na vse to dodal še 8 let kot Mitsubishijev voznik tovornjaka na rejliju Pariz – Dakar, ko počiva v domači Bretaniji pa vrti še winch v ekipi jadrnice razreda America’s Cup. Ni slabo za letnik 1943 🙂 V avtu imata dvojni rezervoar (200l) in dodatno cisterno (300l). Z enim tankom od Zahodne Sahare, skoraj do Nigra – noro. V kratkem večeru nas naučita še nekaj trikov, sledi zgodnje spanje.

Osamelec pred NouadhibouomMenda najdaljsi vlak na svetu, do 300 vagonov …… prevoz na strehi - prost!Malca! Rok in Francoz tekmujeta…Lokalni prevozCarwreckPostavljanje sotoraKempLahko noc!

-> Nouakchott ->

26. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Spet v Nouakchottu. Kle pa je gužva. Izgubljeni v poplavi Mercedezev se prebijemo do centra, zamenjamo denar po odličnih 360 ougij za evro in gremo takoj zapravljat v fast food k Libanoncu. Sledi še super hiter internet. Skoraj civilizacija 😉

Aktualni tečaj za OugijoOvca transport (ja kam nej jih pa da, v avtu je že 9 ljudi)Še en avtoprevoznikPred soncem se lahko skriješ tudi pod kruhMavretanska SaharaSahara

Internet v Confortu je hiter, a nas, ko plačamo, lokalec hoče nategnit. Zaračuna nam 2200 ougij (~ 6 evrov) po glavi, medtem ko je ura interneta po ceniku 300 ougij. Po protestu popravi na 1200 ougij in kaže na listek, kjer je zapisana ura začetka uporabe in ki ga je vsak izmed nas na začetku dobil na mizo. Seveda je na listke zapisal napačno uro, tako da nam zaračuna uro več, a tega nismo opazili.
Pri točenju bencina natočimo še 2 jerrycana vode. Črpalkar nam hoče zaračunati 1000 ougij (~ 3 evre) na jerrycan. Nekaj časa se grdo gledamo, že hočem izliti vodo ven iz jerryjev, potem pa Domen zadevo umiri z nakupom šestorčka pitne vode (300 ougij za 1.5l plastenko). Črpalkar je užaljen, mi pa si mislimo svoje o sedaj že pregovornem Mavretanskem nategovanju.
Na cesti proti Atarju se po počitku v Sahelu spet vrnemo v pravo Saharo, nizke sipine na obeh straneh in redko grmičevje. Policisti, žandarji in cariniki že spet zahtevajo fishi-je in žicajo darila, ampak ko dobijo oboje smo mimo kontrole v manj kot minuti.
Proti večeru s ceste zavijemo med bele sipine in postavimo šotor. Trda podlaga med sipinami je posuta s školjkami, Rok pa nekje izkoplje nekakšen kristal. Proti jutru se temperatura spusti pod 10 stopinj in prvič po postanku pri Aliju v Agoudalu nas spet zebe.

Hrošček v puščaviDomen, 180 nose landing čez sipinoPrimož, method čez sipinoRok, backflip čez sipinoFotograf pod skokom pa v pripravljenostiČe ni kina, bomo pa sončni zahod gledal…Kdo bo šotor postavlal? Ti! Ne, ti!

Več komentarjev

-> Atar -> Chinguetti

27. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Ob cesti proti Atarju se poleg zlatih sipin začnejo pojavljati črne gore, a prah v zraku ne dopušča kakšnih pametnih fotk. Nekateri razgledi ostanejo le v spominu. Tempomat na 100km/h, desna noga pa počiva tudi po uro in več. 50km pred Atarjem cesta s peska zavije med skalne vrhove in se počasi vzpenja proti Atarju.
Atar je še eno dolgočasno vsa-so-ista mavretansko mesto. Bencin na črpalki po normalni ceni, črpalkar je faca, pralec avtomobilov pa hoče 500 ougij (~ 1,4 evra) za 5 minut dela z izpihavanjem zračnega filtra.
Po dobro zvoženi makedamski pisti (R3) odpeljemo na vzhod proti Chinguettiju. Po 20km ravnine se cesta vzpne na cca 200m visok skalnat plato čez prelaz Ebnou in se na drugi strani počasi spušča proti sipinam Chinguettija. Pista je hitra in očitno vzdrževana, 100km prevozimo v manj kot uri in pol.
Chinguetti, sedmo najsvetejše mesto Islama z okoli 3000 prebivalci in nekoč središče mavrskega kraljestva, se izkaže za najlepše mesto v Mavretaniji. Morda zato, ker je med starim in novim delom mesta 100m širok vadi, za palmami v ozadju pa se pnejo peščene sipine. Merzouga se skrije. Namestimo se v Maure Bleu, izredno simpatičen kompleks francoske lastnice, kjer se za 2500 (~ 7 evrov) po glavi namestimo v beduinskih šotorih. Vzmetnica in zajtrk vključena. Po dolgem času vidimo evropsko straniščno školjko.
Prodajalke pred kempom ponujajo verižice po nekoliko oderuških cenah (3000 ougij za verižico) in se ne pustijo prepričat v manj. Kljub vsemu se s pisanjem po pesku in izvajanju različnih grimas ob različnih cenah imenitno zabavamo, zato njihovim otrokom potalamo par igrač.
Chinguetti nima električnega omrežja, zato že v temi v novem delu mesta najdemo – v soju sveč razsvetljeno – restavracijo v lasti Senegalca. Kuskus je odličen, piščanec koščen, omaka pa okusno pekoča (1500 ougij). Lokalec, ki nas ujame 20m pred restavracijo in nam kao pokaže, kje restavracija je, od lastnika dobi zastonj večerjo. Dokler ni na naš račun, nas ne moti. Pred spanjem pofirbcamo trgovino z lokalnimi spominki na drugi strani ceste in od lastnika ob praznovanju mavretanskega dneva samostojnosti (naslednji dan) dobimo obeske za srečo.
Ponoči spet mraz, očitno bo treba spati v puloverju.

Po pesku je treba bosCesta proti AtarjuVasica v vadiju na poti v AtarPista se iz Atarja dviguje proti prelazu EbnouMaure Bleu na robu vadija v starem delu ChinguettijaNotranjost beduinskega šotora v Maure Bleu

Dakhla -> Iraifia

03. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Še zadnji zajtrk na promenadi, potem pa gas proti 500km oddaljenemu Laayoune. Vmes nam Moro priporoča postanek pri vrelcih Iraifia, ki ležijo na 50km s ceste v notranjost. Pista je vse od odcepa pri bencinski črpalki dobro markirana z belimi kamni na obeh straneh in kot kaže, bomo v Iraifii v dobri uri. Na robu rahlo peščenega dela v daljavi sredi peščene ravnine zagledamo zelenje – oaza, to bo to! Nekaj trenutkov kasneje se na armaturni plošči prižge polovica lučk. “Menjalnik se pregreva. Pa hladilna tekočina. Pa mašina. Uh?” – “To ne more bit, lej lučka za ročno tud gori, zih je štrom šu!” Odpremo pokrov motorja, voda vre, minuta tišine. Oba jermena hladilnika sta šla v maloro, na servisu pred odhodom niso opazili, da nista več v najboljšem stanju. Brez jermena temperatura hladilne tekočine doseže najvišji nivo v dveh minutah. Gumo že imamo rezervno, pa filtre, pa WD40, pa olje in destilirano vodo… Ampak jermen? To je nekaj, kar se menja vsake nekaj let na servisu?
50km, ki smo jih prevozili v dobri uri s prižgano klimo in iPodom se kar naenkrat zdi hudičevo veliko. V glavi se slika scenarij pešačenja čez puščavo – 50km po žgočem soncu, vroča voda iz jerrycana in vsake nekaj kilometrov fatamorgana – privid oaze s Toyotinimi hostesami. Saj res, oaza, le 5km pred nami. Ne more biti tako hudo, najprej kruh in tuna, potem pa dalje. Najlonskih nogavic žal nimamo (čeprav sumim, da Rok skriva par), zato namesto jermena uporabimo plastične vezice. “Dela!” Ja, pol poti do oaze, potem pa se vezice pretrgajo. Vseeno pripeljemo do oaze, ravno ko temperatura spet naraste do vrha.
V oazi je nekaj betonskih bazenov s toplo vodo, ki smrdi po žveplu, okoli njih pa nekaj lokalcev in dva parkirana Land Rover Defenderja, Santani. Eden izmed lastnikov je ravno namestil rezervno gumo (na zračnici prebodle že ima kake 15 flik), kratka debata in ponudi se nam za vleko do bencinske pumpe ob cesti. Na srečo je študiral v Rabatu in zelo dobro govori angleško. Naveže vrv, 12 letnega sina vzamemo v naš avto, sam pa se prisedem v Land Roverja. Avto je stereotipen Land Rover, ki ga vozijo lokalci – v kristusovih letih, razpadla armaturka pa diskretno pokrita s tepihom, ki ga na krajeh krasijo cofki. Naše 3 tone za ubogega Land Roverja predstavljajo veliko breme, stalno reduktor in 1-2 prestava. Kljub temu se vkopljemo že v prvem pesku, na srečo naš avto v kratkih intervalih še vedno deluje, zato mu lahko pomagamo. Land Rover vseskozi pridno kuha in kmalu sledi prvo dolivanje vode iz jerrycana. Vmes sine začne žicat mobilni telelefon, ki ga je videl v avtu. Presede se v Land Roverja in očetu stalno teži naj mi prevaja, kaj bi rad imel. Mobilni telefon, pa iPod. Skromno. No mogoče še moj fotoaparat. Oče ga v smehu miri, a fant izgleda kar vztrajen. Pri drugem postanku za dolivanje vode, se ne da motiti, mirno odpre zadnja vrata našega avtomobila in zvedavo opazuje po notranjosti. Ko Rok zavrne njegove želje po telefonu, se mulec vrže v tla, vsede v Land Roverja in hoče odpeljat. Oče ga komaj umiri. Vse skupaj spominja na močno razvajenega slovenskega mulca. Sledijo še trije postanki za dolivanje vode in dva postanka za menjavo vlečne vrvi, ki se trga (končno uporabimo našo 10-tonsko vlečno vrv), med katerimi bi mulca najraje pošteno na koleno, a je oče faca, tako ali tako pa nimamo pretirane izbire. Mali namreč pridno vohlja po našem avtu, ki ga moramo zato kar zaklepati, pleza po avtu na prtljažnik in nam nasploh žre živce. Vseeno nam po štirih urah že ponoči uspe priti nazaj do bencinske pumpe. Zadnji del poti nas ujame Hasan z drugim Land Roverjem, ki od nekod pripelje nov jermen. Za vleko se uskladimo pri 600 dirhamih (55 evrov), jermen pa zamenja lastnika za 200 dirhamov. Je pač nuja. Rok mulcu podari še par hlač in ga pri tem prijateljsko lopne po rami, tako da se mali skoraj sesede v tla – od takrat naprej ne tečnari več.
Saharca nas povabita v restavracijo in častita večerjo (ki jo na koncu sicer dobita nazaj, ker jima pošenkamo novo zračnico), ob debati izvemo da ima naš šlepar v puščavi 40 kamel, ki jih vsak dan pridno molze. 5 litrov zjutraj in 5 litrov zvečer – od vsake kamele. Drugi v oazi dela kot geolog in pravi, da dobro pozna Morota – naj bi mu podaril listnato vzmetenje za Land Roverja. Bivakiramo za stavbo na drugi strani ceste. Na cesti smo, jermen imamo, naslednji dan rabimo samo še vleko do 140km oddaljenega Boujdourja, kjer je najbližji avtomehanik.

Naša jutranja pekarna v DakhliSahrawi Capuccino - toplo mleko in instant kavaJutranja kava v El JazeriBarcelona, 3000kmDomen: hm, kje pa je mašina?Rok se smeji (tukaj je še verjel, da bodo vezice zdržale)Rok šravba, jest pa namakam noge v IraifiiZainteresirani člani Land Rover kluba me kontaktirajte za povečavoLand Rover od znotraj. Kje so pa lederzici?Za Land Roverjem v sončni zahod…

Midelt –> Erfoud -> Merzouga (272km)

30. Oct 2008 | zapisal | Sahara Jam 2008

Lepo sončno jutro, hladno ozračje in dva člana z zdravstvenimi težavami – Jana in Matej sta se zbudila z bolečinami v želodcu. Po zajtrku se odpeljemo proti Erfoudu. Sonček nam vliva upanje, da se bomo končno naužili nekaj afriške toplote, a po nekaj kilometrih nam postane kristalno jasno, da bo vožnja hladna, kljub temu pa prijetna. Približno na pol poti smo se vsi skupaj ustavili na začetku soteske Ziz, klepet, malo fotk, gasa naprej. Ravno ko smo se motoristi ogreli in začeli uživati v ovinkih, smo že prispeli v Erfoud. Jani in Mateju se je zdaj z zdravstvenimi težavami pridružil še Domen!
Avtomobilisti so po skupnem postanku naredili le nekaj kilometrov, nato pa so se zaradi nevzdržnih zdravstvenih težav ustavili. Jana in Matej nista več mogla voziti, zato sta po dobri uri počivanja avtomobile prevzela Gregor in Gorazd.
Ko smo se v Erfoudu spet našli, smo hitro ugotovili, da bolniki ne bodo nadaljevali poti. Odločili smo se da motoristi nadaljujemo pot v Merzougo, ostali pa pridejo za nami naslednji dan. V Merzougi nas v Sable d’Or prijazno sprejela Isabelle in Rachid. Boris, David in Jim so se sprostili ob okusni večerji, kasneje na večernem potepanju po Merzougi pa jih je sredi puščave ujela nevihta. Rok je večerjo preskočil, ker je ravno tako začutil želodčne težave.

sahara-jam-2008-019.jpgsahara-jam-2008-020.jpgsahara-jam-2008-021.jpgsahara-jam-2008-022.jpgsahara-jam-2008-023.jpg

Merzouga & Erg Chebbi II

03. Nov 2008 | zapisal | Sahara Jam 2008

Še vedno smo tu 😉 V Merzougi se zbudimo v lepo sončno jutro brez oblačka na obzorju. Poskačemo iz postelj, na hitro sedemo k zajtrku (spet marmelada in premalo kruha) ter si v mislih že rišemo poti po brezpotjih. Preverimo še zadnje detajle na motorjih in avtomobilih in se spet proti Erg Chebbi-ju. Nismo se že dobro zapodili po pesku, ko se nad nami že začnejo zgrinjati temni oblaki, veter s peskom pa nam slabi vidljivost. Ujel nas je peščeni vihar! Motoristi se zgubljamo pred očmi terencev, vihar pa kar ne pojenja, nasprotno – vedno slabše je. Obrnemo se in gremo nazaj proti vasi.
A v Maroku res nisi vsak konec tedna in čas, ki ga imamo na voljo je potrebno izkoristit – v vasi ne zavijemo nazaj v bazo, ampak spet proti bližnjim sipinam. Velika igra v pesku se prične!. Gregor preizkusi svojo Mazdo B2500, Matej Nissana Terrano, Rok Yamahco XT, David in Boris KTM LC4, Jim BMW F800 GS in Domen BMW HP2 (EPP!).
“FUCKING GREAT, PARADISE” je kričal Jim po sipinah in spet pobiral svojo težko mrcino iz peska. Po nekaj urah smo se vsi veseli in navdušeni vrnili nazaj v naš kasbah. V pričakovanju na lepše jutro brez viharja smo odšli na zaslužen počitek, zunaj pa je še naprej divjal peščeni vihar.
Naslednji dan so se motoristi sami brez spremstva (terenci) zapodili okrog Erg Chebbi-ja. Sipine, skoki, offroad proge… vse kar si človek zaželi. Že smo obkrožili Erg Chebbi, ko smo naleteli na prijazen par (nemec in avstrijka), ki nam je postregel s kavo. Po okrepčilu pa smo v bližini naleteli na raj! Velike sipine, luknje, bazeni, peščene “bande”, vrhovi sipin – kot da bi jih veter tja postavil kot park za naše motorje. F**** odlično – za tiste, ki radi sproščajo adrenalin, Erg Chebbi vabi! Nismo in nismo hoteli nazaj v kasbah, ampak fantastičen sončni zahod nas je opomnil in opozoril, da zna biti puščava v temi nevarna in nepredvidljiva. Oddirkali smo nazaj, kjer smo ob večerji in metinem čaju premlevali in debatirali o norem dnevu.
Po dobrem spancu se zjutraj skupaj z avtomobilisti ponovno odpravimo okoli Chebbi-ja. Tole se že malo ponavlja, kajne? Ampak dobrih stvari se ne da pustit za seboj… Na robu sipin se ustavimo na krajši počitek. Vsi si že pretegujemo krake, Jim pa še vedno sedi na motorju in v smehu razlaga: “Moj motor se prižge sam od sebe, samo ključ obrnem!” Po hitrem pregledu ugotovimo, da se je zaskočilo stikalo za vžig. Medtem ko Jim in David odpravljata težavo, se ostali pogajamo za cene mineralov, ki nam jih prodajajo lokalci. Po slabi uri oddirkamo naprej, zabava se prične takoj ko motoji in avtomobili pod seboj začutijo saharski pesek – čez sipine, ob sipinah, med grmovjem, po suhi rečni strugi, … Povsod nas je dosti. V zadnji četrtini poti, se zapeljemo v senco dreves in grmovja ter si skuhamo puščavsko kosilo (pasta italiana).
Na poti nazaj se ustavimo še na policijski postaji, kjer nam malo pokvarijo dan. Povejo nam namreč da je pista (offroad) do Zagore prenevarna! Kaj pa sedaj, se spogledamo. Hitro si pogledamo zemljevid, ter določimo asfaltno traso do Zagore. Po večerji kar popadamo v postelje, saj nas je pesek pošteno utrudil.

sahara-jam-2008-034.jpgsahara-jam-2008-035.jpgsahara-jam-2008-036.jpgsahara-jam-2008-037.jpgsahara-jam-2008-038.jpgsahara-jam-2008-039.jpgsahara-jam-2008-040.jpgsahara-jam-2008-041.jpgsahara-jam-2008-042.jpgsahara-jam-2008-043.jpgsahara-jam-2008-044.jpgsahara-jam-2008-045.jpgsahara-jam-2008-046.jpgsahara-jam-2008-047.jpgsahara-jam-2008-048.jpgsahara-jam-2008-049.jpgsahara-jam-2008-050.jpgsahara-jam-2008-051.jpgsahara-jam-2008-052.jpgsahara-jam-2008-053.jpg

Novejše objave »