Dakhla

02. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Ponovimo jutranji ritual s kavico on rogljički, z večino lokalci tu na promenadi smo že na živjo. Nato jo mahnemo na rt na konec polotoka, na katerem leži Dakhla. Med mestom in rtom je posejanih čuda smeti, ki se zatikajo za redko grmičevje. Še posebej nas nasmeje ograja okoli neke stavbe, ki očitno služi kot lovilec smeti.
Na rtu je pravi mali ribiški geto, pred njim pa nekaj sto modrih čolnov, ki jih ponoči uporabljajo za ribolov. Nekaj lokalcev tudi podnevi kar s peščene obale lovi ribe, mi pa se med vožnjo po plaži lepo pogreznemo. Gume z 2,8 bara na 1,7, pa je šlo brez problemov dalje.
V upanju, da bi nekje lahko najeli ATVje (štirikolesnike), ki jih baje izposojajo pri neki kitesurf šoli, se po zahodni obali peljemo nazaj na sever. ATVjev nismo našli, zato pa končamo na drugi strani polotoka, kjer je okoli zaliva na večih točkah parkiranih cel kup kemperjev. Zaliv je namreč idealna točka za kajtsurferje – okoli zaliva povsod široke, ravne plaže, voda v zalivu zelo nizka, navzdol po zalivu pa močan, konstanten veter … in nikjer nobenih dreves ali skal.
Opazujemo in slikamo kajterje in surferje, eden od lokalcev opazi, da ga slikam, pride na obalo in prosi naj mu pošljem slike. Email napiše v pesek in me vabi na drugo stran zaliva v kajt šolo. Vabljivo, ampak če so cene iste, kot jih imajo španci na drugi strani polotoka (6 urni začetni tečaj – €170), ne bo šlo… gre preveč za bencin. Pridemo nazaj, ko bomo imeli svojo opremo, 100%! Drugi lokalci medtem na plaži igrajo nogomet in se zabavajo na različne načine, eden izmed njih pa nas povabi v bližnji šotor na čaj. Po čaju poizkusimo vožnjo po mokrem pesku, ki se razteza daleč naokoli, a se tudi z 1,7 bara tako pogrezamo, da raje odvijemo nazaj na cesto. Je že bolje kosilo v McAyi na promenadi, kot pa lopatenje v popoldanskem soncu.

Če smeti ne odnese v morje, pristanejo na ograjiFreddy Miller brejkdensa na plaži v DakhliRibiški čolni na rtu DakhlaNekemu ribiču je v spominu ostala … MajdaRibiški čolni na rtu DakhlaPa smo se vkopali… gume na 1,7 pa dalje!Kdo se boji črnega moža?Kitesurferski zaliv pred DakhloKitesurferski zaliv pred DakhloLokalni kajtsurferKitesurfingKitesurfing, štartDakhla KitesurfingDakhla KitesurfingDakhla KitesurfingDakhla KitesurfingDakhla KitesurfingDakhla Kitesurfing

Agadir -> Imouzzer -> Afra -> Taghazoute -> Agadir

11. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Decemberski dnevi so kratki, zato že zgodaj pridemo v izposojevalnico vozil. Sledi krajša drama, lastnik pravi, da se je prodajalec prejšnji dan zmotil in da cena velja le za 6 ur, potem bi nam rad omejil kilometrino na 200 kilometrov, pa tudi čelade niso takšne, kot jih je obljubil. Pol ure prerekanja kasneje za 500 dirhamov vseeno dobimo vse, razen dobrih čelad – 2 namreč nimata vizirja, pri tretji pa je ves spraskan. Bo že, imamo sončna očala, prehitro pa se tako ali tako ne bomo vozili. Zajašemo obe Yamahi XT 660 in Hondo TransAlp in jo mahnemo proti severu v Atlas. Dvakrat zgrešimo odcep in v drugem poizkusu se Domnu na skoraj novem XTju odtrga veriga. Ustavimo v bližnji vasi in šolski učitelj nam pomaga poklicati izposojevalnico. Domen počaka servis, Rok slika koze, ki plezajo po drevesih, sam pa se udeležim pouka. V majhni vaški učilnici na enkrat poteka 6 razredov osnovne šole, v vsakem pa so največ 4 otroci. Pouk se zaradi atrakcije seveda prekine, zato ga učitelj popestri z mojo predstavitvijo. Vmes pride vleka, zato nam otroci v zborčku odpojejo poslovilno pesem, mi pa odbrzimo na servis v Agadir.
K sreči je veriga hitro popravljena, zato smo že pred 1300 spet na poti. Tokrat skozi Beverly Hills Agadirja (luksuzne vile na prisojni strani hribovja nad Agadirjem) najdemo cesto proti Oulmi in dalje proti Imouzzerju. Asfaltna cesta je groba, ovinki pa ravno pravi za naše motorje. Moti sicer pesek na nekaterih ovinkih, zato pa na cesti skoraj ni prometa; na slabih 150 kilometrih skozi gorovje srečamo 5 avtomobilov. Z morja se povzpnemo na 1100m in se nato spet spuščamo proti obali na zahodu. Vmes prečimo Ait Hammou, jez hidroelektrarne, zgrajene leta 2002. Na jezu pade nekaj fotografij, a me pri izhodu ustavi vojak, ki prijazno zahteva naj vse slike, na katerih je viden jez, izbrišem. Časa za ogled prelepih slapov žal nimamo, zato pa se nam pot oddolži s sončnim zahodom, ravno ko pripeljemo na rob planote na atlantski obali v bližini Afre. Ob poti nazaj na jug občodujemo obalo in surferje, ki lovijo že zadnje valove za tisti dan. Obala severno od Agadirja, prevsem okoli Taghazouta, je namreč surferska meka.
Odličen dan seveda zaključimo z dobro hrano in neomejenimi količinami sladoleda.

Honda TransAlp, 2x Yamaha XT 660, Primož in DomenPretrgana veriga na Domnovi YamahiDomen v šolskem stranišču, učenca pa se učita kako se to dela po evropskoPrimož pa medtem pri pouku geometrijeNaš novi gost je …Maroško božično drevo? Ne, koze na drevesu!Rok na Hondi TransAlpYamaha!Domen s sedaj popravljeno Yamaho XTPrimož in DomenRokFotka na jezu, edina sprejemljiva za vojaka :)Spust k obali AtlantikaMotor, valovi, sončni zahod… Maroko :)

Agadir -> Essaouira

12. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Ob obali proti Essaouiri, kraju, ki mi je s potovanja izpred dveh let ostal v spominu po dobri hrani. Če je Agadir maroški Portorož, potem je Essaouira maroški Piran. Valovi manjši kot dan poprej, a v vodi vseeno videvamo ogromno surferjev, ki večinoma sedijo na deskah in čakajo na pravi val.
V Essaouiri več ljudi, podražili so parkirnino, razmah turizma pa se opazi tudi po nadležnih lokalcih, ki žicajo, ponujajo apartmaje ipd. Ponudba je vseeno razširjena, nekateri prodajajo kolačke, med njimi pa za posebno ceno tudi “magične” kolačke. Essaouira je konec koncev kraj, kjer je nekaj časa prebival tudi Jimi Hendrix in je pred prihodom turizma imela hipijski pedigre. Pogledamo si nekaj apartmajev, kupimo par maroških svetilk, narejenih iz kozje kože, nato pa se odpravimo na obalo, kjer se nahajajo nizke hišice s svežo morsko hrano. Ponudba je precejšnja, zato vzamemo kar “supersize” meni – za 100 dirhamov po glavi se najemo škampov, lignjev, rakov, rakcev, rib in ribic kolikor nam dopušča prostor v želodcu. Solata in pijača sta všteti v ceni. Po kosilu in kavici poiščemo hotel ob plaži, zunaj medine.
Essaouira zaradi množice turistov in spremljajočega nadlegovanja v nasprotju s prvim obiskom sicer malenkost razočara, pa tudi cene so v primerjavi z Agadirjem, ki je bolj razvit, višje, a dobra hrana na koncu odtehta vse skupaj – na morske dobrote smo čakali že celo potovanje.

Admiral GalebGaleba na ulični svetilkiEssaouiraRibiški čolni v EssaouiriJavni prevoz v Marini EssaouiraRibič čisti ulov, maček in galebi pa čakajo na svoj deležPogled s streh Essaouire na AtlantikUličice EssaouireEssaouiraPonudba morske hrane - “Šefe, daj nam vse!”… pa še tele rakce za povrh!Morska hrana … njami!Sončni zahod v Essaouiri

Več komentarjev