Sahara Jam

Naš cilj je še vedno Todra, iz Agoudala pa pot vodi tudi skozi Dadas Gorge, ki je po Alijevem mnenju bolj slikovita. Dobro, gremo pogledat. Povzpnemo se na prelaz na 3000m, od koder se nam odpre veličasten pogled na kanjon, ki povezuje zgornji del Dadas in Todra Gorga. Fantastika. Srečamo skupino španskih motoristov z maroškim supportom, ki nam zatrjuje, da se vize na Mavretanski meji ne dobi več. K sreči se to kasneje izkaže le kot delno pravilno. Spust po Dadas Gorgu je spet slikovit, vendar v primerjavi s prejšnjim dnevom ne ponuja presežkov. Končamo na južni strani Visokega Atlasa, kjer nas po kamniti puščavi (1500m n.m.) ravna cesta po 80km pripelje do Todre. Ogledamo si sotesko, kjer so menda snemali Indiana Jonesa in v vasi pred njo poiščemo Moho. Pri njem je pred mesecem namreč nočil Henks, ki nam je zanj predal nekaj slik. Moha se nas izredno razveseli (izvemo, da je 7 let “hodil” s slovenko iz Ljubljane), njegov resort je žal zaseden s plezalci, ki lezejo v Todri, ponudi pa nam šotorenje na strehi. Odlično! Sledi obvezna večerja v odličnem vzdušju, puranji ražnjiči (shish kebap) in nadaljevanje s tam tam bobni in berbersko kitaro. Spanje pod milim nebom, ker Domen smrči. Mraz, ampak se splača, v Sloveniji nikoli ne vidiš toliko zvezd. Moha pravi, da je njegov kolega pred 3 dnevi dobil Mavretansko vizo na meji.

Pozno vstajanje in fruštek na prostem. Obvezen metin čaj in čas za pisanje teh vrstic. Postanek v lokalnem Internet shopu, DHCP ne mara naših računalnikov, USB ključek za prenos slik, francoska tipkovnica pa ubija. Dan težav s tehniko, Garmin se je čudežno resetiral in pozabil vse tracke, MapSource install z neta ne dela, ker je samo update, CDja pa ni… No, smo rešili tudi ta problem! Hvala internet.

Skozi Erfoud in Rissani se odpeljemo proti Merzugi. Lokalci ne kažejo več zanimanja za naš avtomobil, zato je vožnja skozi vasi mirna. Ko se bližamo Merzugi se pokrajina okoli nas spreminja, v hamadi (kamniti puščavi) je vedno več peska in v večernem mraku ob cesti opazimo prve znake “pozor kamele”. Kot nam je že rahlo prešlo v navado, v Merzugo pripeljemo ponoči. Med množico tabel pred Merzugo seveda spregledamo tisto za Sable d’Or, za katerega se je Domen odločil, ker je Iza zapisala, da ima evropska stranišča. Priklopimo GPS, v katerem imamo koordinate in jo udarimo počez. Lastnika Rašid in francozinja Isabelle nas ob obveznem čaju informirata o cenah, Doben se odloči, da potuje z Relaxom (vzame sobo), z Rokom pa spet na strehi. Razen izjemnega nočnega neba in gorenjske škrtosti naju v to spet prepriča že pregovorno Domnovo smrčanje (sedaj vem zakaj v Maroku skoraj ni dreves). Pred kasbahom šotori Francoz, ki je s kolesom na poti v Dakar. Po večerji (Tajine z lečo) obvezna seansa na tam-tame. Rock el Kasbah!