Laâyoune -> Dakhla

08. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Vstajanje pred sončnim vzhodom in hitro proti Laâyoune, vulkanizer čaka. Tik pred prihodom na cesto, levo kampirata dva ob Pajerotu z belo-rdečimi registracijami. “Belgijci”, peljemo mimo. “Počak, LJ, LJ!”. Res je, znaki na tablicah spominjajo na slovenske, izvozna registracija? Peljemo mimo, odpremo okno, “Živjo”. Dekle pri avtomobilu ostane brez besed, očitno ji ni jasno… Kratek trenutek začudenja in smeh. Maja in Matej potujeta v Senegal, kjer Maja v vasi na jugovzhodu države dokončuje doktorat. Tema? Šimpanzi. Izmenjamo nekaj besed in naše naslove, če bo bog dal, se nazaj grede ustavimo v Senegalu. Inšalah!
Pred Laâyoune spet policijska kontrola, nasmeh in prijazne besede, brez problemov. V mestu takoj najdemo vulkanizerja, pred njim pa velik napis Sava in razstavljene Trenta, Intensa, Perfecta… Made in Slovenia. Nad njimi spletni naslov Savine strani, pri nastanku katere je sodeloval tudi Domen. Kdo bi si mislil… Vulkanizer pravi, da lahko zaflika gumo, mi pa vmes na super fruštek (do sitega francoskih rogljičkov in kave – 50 dirhamov (4.5 evrov) za vse) in internet.
Hasan v delavnici na pogled kvalitetno pokrpa gumo, jo scentrira, spiha zračni filter in celotno mašino, pregleda vse tekočine, dolije tekočino v oba akumulatorja. Mene že malo skrbi vse to motoviljenje okoli avtomobila, nismo se še namreč pogodili za ceno. Na koncu za vse skupaj plačamo 20 evrov, zato Hasanu damo še 5 evrov za počez, za kar nam je več kot očitno zelo hvaležen.
Sledi vožnja proti Dakhli, 500km same ravnine z vasjo vsakih 100km. Pokrajina se na celotni poti ne spremeni niti za milimeter, neskončna peščena ravnina posejana z redkim grmičevjem. Monotonost pretrgajo redne policijske kontrole, “Passport, profession?” “Engineour, Sportsman, Student!” in bencinski servisi Atlas Sahara. Ker maroška vlada vzpodbuja naseljevanje v Zahodni Sahari, je eden izmed ukrepov, ki koristi tudi nam, nizka cena bencina – dobre 4 dirhame (~ 0,4 evre) za liter. Ob točenju goriva ugotovimo, da z našo porabo slabih 13 litrov na 100 kilometrov potujemo po ceni 5 evrov na 100 kilometrov, kar je 4x manj kot na poti do Genove in primerljivo s kakšnim Lupom v Sloveniji 🙂
Prihod v Dakhlo, ekonomsko središče Zahodne Sahare, ki leži na koncu 40km dolgega polotoka v večernih urah. Hotel za 120 dirhamov (~ 11 evrov) za vse tri (dobra kombinacija – soba s pogledom na morje in skupni čučovec) in večerno pohajkovanje ob mestni promenadi. Razlika v primerjavi z Marokom je očitna, lokalci se ne menijo preveč za nas, nihče nam ničesar ne prodaja, v trgovinah so cene že v začetku nižje. Mir motijo le ženske, ki hodijo okoli in beračijo za dirhame, vendar tudi te odidejo že ob prvem “No”. Pri nakupu praznih DVDjev spoznamo Ahmeda, Saharca (Sahrawi) ki je pred desetimi leti 6 mesecev potoval po republikah bivše Jugoslavije in za silo celo govori srbsko. Pospremi nas do dobre restavracije in nam med potjo, poleg nekaj vzklikov “dobra devojka”, po tihem razloži situacijo v Dakhli in Zahodni Sahari nasploh. Saharci seveda niso navdušeni nad maroško zasedbo, še manj pa nad priseljevanjem maročanov, ki jih imajo večinoma za slabe ljudi. Ločevanje med Saharci in Maročani tudi za nas ni preveč težko, Saharci z nami govorijo špansko, Maročani francosko. Omeni še, da igra za saharsko nogometno ekipi v Dakhli, ki menda vedno znova premaga maroško, razlika pa je tudi pri navijanju za španski nogomet – Maročani navijajo za kraljevi Real, medtem ko Saharci podpirajo uporno katalonsko Barco. Med pohajkovanjem z Saharcem lastnoročno odkrijem še eno arabsko lastnost – fantje in moški se namreč pogosto držijo za roke. Pri prehodu čez cesto me Ahmed lepo prime za roko in skupaj odšibava čez.

Sava Tyres, tudi v Zahodni SahariHasan, mehanikHasan pod nogeDelavnica za tabliceLokalec na bencinski

Dakhla, Zahodna Sahara -> Nouadhibou, Mavretanija

09. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Jutranji zajtrk z internetom. Končno ugotovimo, zakaj naš laptop v nekaterih Cyber-jih ne dela – mrežno kartico je potrebno nastaviti na 10Mb half-duplex. Me zanima iz kje uvažajo mrežno opremo. Half-duplex očitno deluje tudi internet, nekaj časa samo gor, nekaj časa samo dol.
Odhod proti meji, 350km. Nedaleč od Dakhle prečkamo severni (rakov) povratnik. Tik pred maroško mejno kontrolo sledi ribji file za 35 dirhamov, termometer v avtu kaže 37C.
Formalnosti na maroški strani za nas minejo brez posebnosti, slabše pa jo odnese skupina korejskih študentov z dvema najetima avtomobiloma. Maročan v pisarni pravi, da ne more preveriti njihovih podatkov in jih pošlje nazaj na letališče v Casablanco. 1500 km ovinek – v eno smer. Noro. Korejci so čisto obupani, eden izmed njih poizkuša “Morocco, very good country”. Policist, ki stoji poleg se začne glasno smejati – prilizovanje ne deluje.
Na meji se nam za pomoč skozi mejne formalnosti ponudi Mavretanec, ki malo govori angleško in rusko – poimenujemo ga Rus. Izgleda okej, ampak ko predebatiramo situacijo, se že pridruži 3 francoskim avtomobilom. Vmes nas popade menjalec denarja. Pravi, da za mavretanske vize, uvoz avta in zavarovanje nujno potrebujemo lokalno valuto. Malo dvomimo, pa še tip je nadležno antipatičen, ampak temu pritrdi tudi maroški policist, še bolj pa nas prepriča to, da menjajo tudi Francozi. Ok, naj bo, 100 evrov. Menjalni tečaj? 300 ougij za 1 evro in 200 za 10 dirhamov. Dirhamov ne bomo menjali (1 evro = ~11 dirhamov), barantamo za 350 po evru in pristanemo na 330. Šele kasneje ugotovimo, da menjalni tečaj niti ni bil pretirano slab, na banki menjajo po 360. Mavretanec našteje ougije, vzame evre in hoče it. “Nej kr počaka”, Rok šteje denar. 25000 namesto 33000. Mavretanec se kretensko reži, kao, ups napaka. Doda še nekaj bankovcev in spet hoče oditi, a-a, rok šteje – 30000. Mavretanec se spet reži, menda slabo šteje. Doda še 3000 ougij in menjava je zaključena. Alkohol je v Mavretaniji ilegalen, svinjine se ne dotaknejo, krade se pa lahko… Jebeš takega muslimana. Vse skupaj na maroški kontroli porabimo slabo uro.
Med maroško in mavretansko kontrolo 5km “no mans land”, asfalta ni, pista je v precej slabem stanju. Nato pa obok sredi ničesar z majhno hišico – Republique Islamique de Mauritanie (RIM). Prva mavretanska kontrola, oficir se rokuje z vsakim posebej in pri tem pokaže, da doma meče kvihte (vsakega močno stisne in potegne k sebi). Pregleda celoten avto in si zaželi laptopa. Nima šans. Bo pa Elan nahrbtnik. Ne! Na koncu dobi Mercator nahrbtnik, noter pa nekaj igrač – oboje sicer namenjeno otrokom, ki jih srečamo na poti. Po izplenu se mu izraz na obrazu s trdega vojaškega razleze v širok nasmeh “Very good, very good!”. 50m naprej policijska kontrola. Lesena barakica, ki pri nas ne bi preživela prve zime, znotraj tesnjena s polivinilom. 10 evrov ali 100 dirhamov za 3 dnevno prehodno vizo (plačamo z dirhami), ki se lahko v Nouakchottu podaljša na 1 mesec. Plačilo z ougijami ni mogoče. Sledi še 100 dirhamov za začasni uvoz avta (spet ne sprejemajo ougij) in 4000 (~ 12 evrov) ougij za 10 dnevno zavarovanje avtomobila. Tudi zavarovanje je možno plačati z evri, torej za prehod mavretanske meje ougije ne le da niso potrebne, ampak so celo odveč. Menjalnica na meji menja 300 ougij za evro (čez 3 tedne, na poti nazaj pa – zanimivo – po 350).
Pri nekaterih formalnostih nam, potem ko konča s francozi, pomaga Rus – obrazci so namreč v francoščini, ta pa nam še ne gre najbolje. Mavretanski del meje zaključimo v dobri uri. Po koncu nas prepriča, da je zaradi pogostih kontrol in pozne ure najbolje, da prenočimo v Nouadhibouu. Ponudi se za pomoč pri prečenju cestnih kontrol, ve pa tudi kje se nahaja Kamp Aba, kjer noči tudi eden izmed francoskih avtomobilov (ostala dva sta odšla na pisto proti Atarju). Okej naj bo. Sledijo 3 stroge cestne kontrole, ki kasneje v trojčku, a manj strogo, križajo našo pot po celotni Mavretaniji. Na prvi Rus že od daleč veselo kliče žandarje, a ga ob prihodu eden izmed njih s srepim pogledom hitro utiša. Očitno se ne poznajo tako dobro, kot trdi Rus. Sledi pregled celotne prtljage, zmoti jih dobrih 3 litre šnopsa (borovničk, jegra in brinovca ne najdejo). Rok takoj pokaže na namišljeno ureznino na roki, “medicine!” Ok, za lastno uporabo, ni problema, kot izvemo kasneje pa so Francozom pred nami na tla izlili cel plato piva. Sledita policijska kontrola (potni listi) in carinska (papirji za avto).
Nouadhibou, ki podobno kot Dakhla leži na peščenem polotoku, je obmejna luknja z gostim in kaotičnem prometom. Cesta ima na obeh straneh 2 metra prašne bankine, namenjene prehitevanju, pešcem, trgovanju, posedanju… Afrika. V kampu Aba kampiranje za tri 4500 ougij (~ 13 evrov), razmeroma dobra soba z lastno kopalnico pa 6100. Vzamemo slednje. Rusu damo 3000 ougij, vendar ni zadovoljen. Da brez njega ne bi prišli tako lahko čez kontrole, pa da ne bi našli kempa – 6000 ougij bo ravno prav za popravilo njegovega pokvarjenega avtomobila. Pozabi seveda omenit, da je dobil zastonj prevoz z delovnega mesta v rodno vas in da je čedno vsoto vzporedno z nami že skasiral s strani Francozev. V mraku s prstom kaže na gume, kar razumemo kot prikrito grožnjo, zato pristanemo na 4500 ougij.
Večerna debata s Francozoma v Landcruiserju 60 (letnik 87), Yves in Gvenola. Oba že dobro v 60. letih, ravno tako kot mi prečita Mavretanijo proti Maliju in nadaljujeta v Niger. Če že gremo v isto smer, gremo pa skupaj!

Pozor Mine! Lula se na jugu Zahodne Sahare samo s ceste!Prototip evropske avtomobilske industrijePogled na Mavretansko mejo z “no man’s land”Mavretanska policijska kontrola

Nouadhibou -> Nouakchott ->

10. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zjutraj sta Francoza že v avtu, ko pripakiramo iz hotela. 3 kotrole iz mesta minejo brez zapletov, “Slovenie? Going to Mali?”, očitno nas že poznajo. 500km dolga cesta do glavnega mesta Mavretanije Nouakchotta je nova, okoli nje pa monotona, malo poraščena peščena pokrajina. Sama ravnina. Nouakchott deluje kot prestolnica ene od nemških zveznih dežel – pa ne da bi bil tako urejen, samo Mercedezev je več, kot je hiš v mestu. Od starih 190D do novih srebrnih lepotcev, Unimogov, kombijev, tovornjakov. Tri četrtine vozil krasi trikraka zvezda. V resnici je Nouakchott afriška verzija divjega zapada z okoli 800.000 prebivalci; Mavretanija jih sicer premore 3 milijone – na 1 milijonu kvadratnih kilometrov površine, torej je na okroglo 33x manj poseljena kot Slovenija. Mavretanija predstavlja mejo med Saharo in črno Afriko, zato je tudi prebivalstvo mešano, pol arabskega in pol afriškega izvora. Presenetljivo, kljub temu, da je Mavretanija uradno islamska republika, so ženske relativno odkrite, pa tudi sicer prvi pogled na dogajanje okoli nas – v primerjavi z Marokom – ne razkriva pretiranega konzervativizma.
Postanek na črpalki, kjer menjamo po 335 ougij za 1 evro in tankamo 0,75 evra za liter. Vmes obvezno rokovanje z vsemi na črpalki, sosedovi mulci žicajo darila “cadeau, cadeau”. Po svoje smo atrakcija, niso pa vsiljivi, kot v Maroku. V sosednji trgovini kupimo še zelo dober kruh (v priročni obliki cigar, ki se držijo skupaj – imamo samo v Sloveniji navado, da kruh pečemo v hlebcih, ki se ob rezanju drobijo?), vodo in mandarine.
Sledi pot v notranjost črne celine, proti vzhodu. Pokrajina se spremeni, postane valovita in bolj poraščena z grmičevjem, pesek kontrastno menja barve od skoraj bele do oranžno-rdeče. Dobrih 100km iz Nouakchotta Francoza odvijeta kakih 300m s ceste – “bivac”.
Večerna debata ob Rokovi pašti tunanese pokaže, da sta Francoza legendi. Prvič overland v Afriki daljnega leta 1981, zadnja leta pa dvakrat letno na relaciji Francija – Niger. On je na vse to dodal še 8 let kot Mitsubishijev voznik tovornjaka na rejliju Pariz – Dakar, ko počiva v domači Bretaniji pa vrti še winch v ekipi jadrnice razreda America’s Cup. Ni slabo za letnik 1943 🙂 V avtu imata dvojni rezervoar (200l) in dodatno cisterno (300l). Z enim tankom od Zahodne Sahare, skoraj do Nigra – noro. V kratkem večeru nas naučita še nekaj trikov, sledi zgodnje spanje.

Osamelec pred NouadhibouomMenda najdaljsi vlak na svetu, do 300 vagonov …… prevoz na strehi - prost!Malca! Rok in Francoz tekmujeta…Lokalni prevozCarwreckPostavljanje sotoraKempLahko noc!

-> Ayoun el Atrous

11. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Vstajanje pred sončnim vzhodom, zajtrk in odhod. Pokrajina se počasi spreminja v savano, še vedno pesek a posejan z zlatorumeno travo. Ob cesti vseskozi majhne vasice, tu in tam tudi večje mesto. Čez dan kakih 15 policijskih kontrol, nekatere samo z rokovanjem, druge z direktnim “cadeau!”, na tretjih oddamo “fiši“, vse pa zelo hitro in s širokimi nasmehi na obeh straneh. Kosilo v restavraciji Pri mrtvi kravi (dobesedno).
Po kosilu naprej na vzhod, vožnja po Mavretanskih cestah spominja na igralne avtomate iz osemdesetih – drviš po popolnoma ravni cesti in se izogibaš luknjam, avtomobilom, pešcem, kamelam, oslom, kozam. Bonus točke dobiš za prehitevanje gangstersko črnega Mercedeza, ki vztrajno vozi po sredini ceste. 50km pred Ayoun el Atrous cesta zapelje v vodo. Poplava. Francoz zapelje desno na precej peščeno pisto, ki je najslabša ravno v delu, kjer pridemo do kampa Programa za hrano Združenih Narodov, očitno namenjen ljudem, ki jim je poplavilo domove. Ravno ko ugotovimo, da smo ubrali napačno pot in iščemo primeren kraj za obračanje, prileti kakih 15 nasmejanih otrok črno-afriškega porekla, še posebej simpatični sta dve deklici s kitkami. Stisne nas, da bi jim dali kako igračo, a imamo vse v škatli na strehi, mi pa še vedno sredi sipkega peska z gumami na treh barih. Manj kot uro pred sončnim zahodom in 50km od našega kampa – računica se ne izide, treba je držat gas. Uspemo nazaj do ceste in najdemo uraden obvoz.
Kamp v Ayoun el Atrous je 2000 (~7 evrov) ougij po glavi. Kamp sicer urejen, osebje pa ne preveč prijazno, vodo izklopijo tam nekje ob 2100. Za večerjo francozinja skuha odličen chilli con carne, dobrodošla sprememba v naših prehranjevalnih navadah, pa še prevetri našo sedaj že razštelano prebavo.

Gas cez MavretanijoMavretanijaNa Mavretanskih cestah pa vse zivo …Svez kruh, bolj prakticna embalaza, kot nase struceAuberge - hotelSelitve d.o.o.Restavracija Pri mrtvi kravi… pogled z druge straniIa, ia, ia!Prenosna cirkularkaKlimatiziran brivski salonKozica na kosiluKonec poti, cesta je poplavljena …

Ayoun el Atrous, Mavretanija -> Kayes, Mali

12. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Poizkus menjave denarja v kempu propade, škrti šef ne da več kot 300 na evro. Plačamo torej z 20 evri (kar je po njegovem tečaju enako 6000 ougijam, kolikor stane kamp za tri), šef nekaj časa računa in že na pogled je jasno, da mu ne gre od rok. Domen zato kar počaka, šef nekaj pobrska po denarnici, vrne 2000 ougij in vprašujoče pogleda. Dobro bo, oba se posmejita in kamp je plačan.
Sledi zadnja bencinska pumpa tik pred mejo, kjer dotočimo na polno (bencin v Maliju je namreč dražji) in urejanje Mavretanskih formalnosti (15 minut). Malijski mejni prehod je svojevrstno presenečenje (ki to ne bi smelo biti več – Afrika pač). Namesto zapornic so čez cesto sodi, na iz blata narejeni hišici pa visi Malijska zastava 20×15 cm. Precej skromno za glavno prometno povezavo med Mavretanijo in Malijem. Na mejni kontroli se veliko rokujemo in smejimo drug drugemu, ob vpisu v knjigo, ko policist skuša pravilno prebrati naša imena, še toliko bolj. Začuda nihče ne zahteva nikakršnih “daril”, vseeno jim pustimo nekaj kulijev, saj njihovi ob izpolnjevanju obrazcev pridno crkujejo. Izvemo tudi, da se Malijsko vizo (30 dni) brez problema dobi tudi na meji. Fajn!
Nekaj 10km dalje ob cesti sledi še carinska kontrola (nič brskanja po avtu, samo ureditev začasnega uvoza avta), menjava denarja (630 CFA frankov za evro) in štemplanje na policiji. Vse skupaj plačamo 33.000 frankov za zavarovanje in 2000 frankov za štemplanje na policiji. Za cepljenje proti rumeni mrzlici ne vpraša nihče.
Mali! Končno prava črna Afrika. Ena najbolj revnih držav na svetu (če se ne motim, 4.), hkrati pa model zahodnoafriške demokracije. Že nekaj kilometrov naprej ob cesti, ko naredimo postanek za kosilo, pod bližnjim bav-babom sedi kakih 8 lokalcev, ki so si ob oddihu s polja pripravili kosilo. Mi se pripeljemo z dvema do konca naloženima Landcruiserja in potem oni nas vabijo na kosilo. Noro. Že prvi stik z lokalci pokaže njihovo pravo plat. Za razliko od vedno nadležnih Arabcev nas sicer radovedno opazujejo (in pogledujejo po vsebini avtomobila), ampak držijo kulturno distanco. Predvsem pa so vedno nasmejani!
Kmalu se naše poti s Francozoma razidejo, onedva drvita naprej na vzhod proti Nigru, mi pa na zahod, proti Senegalu v najmanj razvito provinco Malija – Kayes. Cesta proti Kayesu je odlična, široka asfaltna cesta brez prometa. Prihod v Kayes pa (že spet) svojevrsten kulturni šok – mesto z okoli 100.000 prebivalci s slabo, oz. pardon, brez infrastrukture. Večinoma makedamske ulice (mogoče pa je asfalt samo prekrit s prahom?) si delimo s svojevrstnimi lokalnimi oblikami prevoza, kravami, ki jih ženejo s paše (?), tržnico in smetmi, vse skupaj dodatno začinjeno z različnimi vonjavami. Komaj najdemo naše prenočišče v fundaciji Mahdi Kaama Musundo, kjer za dvoposteljno sobo plačamo 8000 CFA (~ 13 evrov). Soba je še en afriški stereotip, postelje z mrežami proti komarjem, pod stropom ogromen ventilator, ki meša vroč zrak, pod balkonom pa tržnica z vsemi vonjavami.
Rok že v mraku na balkonu slika Domna, potem pa poizkusi, kako dobro deluje avto-fokus v temi. Kakih 30 metrov stran na tržnici očitno nekdo narobe razume trzanje bliskavice (Canon 30D namreč v temi ostri s pomočjo utripanja bliskavice) in prične vpiti. Ker se lokalca nikakor ne da umirit, Rok in Domen stopita dol da preverita zadevo. Vse skupaj se konča v pisarni upravnika fundacije, ki po dobrih 15 minutah umiri lokalca in nesporazum se konča s stiskom rok. In razlog za nastanek situacije? Preden odideta iz pisarne, upravnik Roku prišepne, da ima lokalec 2 ženi, na tržnici pa je sedel s tretjo (bodočo? :)), mi pa smo menda zbirali dokazni material. Si predstavljam kako hudo je doma, če varaš 2 ženi…
Za večerjo obiščemo lokalno restavracijo s Senegalskimi jedmi. Ob pogledu na restavracijo bi namesto Senegal lahko pisalo tudi Salmonela, ampak lakota naredi svoje. Zmenimo se za Senegalske špagete “avec Poule”, a nam ne uspe izvedeti cene. Iz žepa zato potegnem 5000 frankov (~ 8 evrov) in kažem na denar. “Oui, ok” mi vzame denar, v ceno si iz hladilnika vzamemo še 3 kokakole in zadeva je zaključena. No, piščanca tisti večer nismo videli, so bili pa špageti z mešanico trdo kuhanih jajc in govedine res odlični, pa tudi prebava je preživela. Za ambient je poskrbela kaseta s senegalsko glasbo in celotna družina, ki si je prišla pogledat letos verjetno edine bele goste. V obeh dneh v Kayesu vidimo le še enega belca, Švicarja, ki ga srečamo na banki.

Se en CarwreckRok, zakaj skoz slikava bencinske in carwrecke?Malijska kontrola na glavni prometnici Mavretanija - MaliOb cesti prvi znaki crne AfrikeLokalec gre po drva …… Francoz bi raje lovil antilopeLokalni poljedelci pri kosilu pod bau-babomKraj, kjer se locimo od FrancozevBencinska v MalijuRadza Maharadza Didi se skriva za drevesom. A otroke strasi?Pogled z balkona na trznico, KayesLokalci postrojeni pri vecerni molitvi

Kayes ->

13. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Jutranji odhod na pisto proti Bamaku (cca 500km). Švicar z banke pravi, da je kakih 80 km piste zelo slabe. Pot proti prvi vmesni točki Bafoulabe-ju teče navzgor ob reki Senegal, tik ob ozkotirni železnici in cesta se hitro spremeni v slab kolovoz, kjer vozimo do 30km/h. “Aha, to bo najbrž ta slab del”. Pomota! Slabši del je še pred nami. Cel dan se izgubljamo po poteh, ki včasih so, drugič jih spet ni… Kolesnice se čudežno izgubljajo in se spet prikažejo na navidezno popolnoma nelogičnih krajih. Stavek dneva: “Tlele pa zih ne bo šlo več naprej.” Pa je šlo, vsakič znova. Toleranca do neprehodnih predelov in prask na straneh avtomobila se tekom dneva viša. Šele kasneje, ob prihodu domov ugotovimo, da so se na isti pisti pred 9 leti že zatikali Slovenci.
Skozi prvih nekaj vasi se mirno peljemo in se čudimo nasmejanim facam, ki nam mahajo. “Bonjour!” “Sava?” “Sava buen!” vsakič znova. Blatne hišice krite s slamo, nobene elektrike, nobenih avtomobilov ali motorjev, ženske nosijo vodo iz bližnjega vodnjaka, pa taki iskreni nasmehi. Skoraj vse ženske imajo na hrbtu opasanega dojenčka. Vsi po vrsti se z veseljem nastavljajo fotoaparatu, zato se nama z Rokom smeji vsaj tako kot njim. Kaj hitro se vsi trije nalezemo njihove dobre volje. Po kakih treh prevoženih vasicah nam pade na pamet, da imamo polno škatlo igrač in vsakovrstnih pripomočkov, ki jih je za Malijske otroke pripravila Tina (v bistvu je pred našim odhodom organizirala celo akcijo, hvala Tina!). Ustavimo v senci in nekaj vreč premaknemo v avto.
Za prvim ovinkom naletimo na tri pastirje ovac, tečejo za avtom, ker nam hočejo povedati, da smo zgrešili pot. V zahvalo pobrskamo po vrečki presenečenja in najdemo klobuk – evo eden je “odrajtan”. Rok brska naprej, sam pa najdem frizbi in pastirčke vmes učim metanja. Ugotovimo, da imamo na žalost le ženske obleke, a jih to ne moti. Vsak dobi svojo majico, ker jim je všeč frizbi, pa jim damo še tega. Vsi se izjemno veseli zahvaljujejo, mi pa že nazaj po očitno napačni poti.
Ob poteh in stranpoteh vseskozi srečujemo lokalce, mamicam in otrokom podarjamo plišaste igračke in fotografiramo nasmejane obraze. Ob vsem dogajanju gre še nam malo na otročje. Nekoliko nam je žal, ker nimamo primernih daril (oblek) za fante, ampak sedaj je prepozno. Če bi vedeli, kakšno veselje naredimo s takšnimi malenkostmi, bi zadaj priklopili še prikolico!
Kmalu na desni zagledamo napis “Chutes de Gouina”. Na zemljevidu je označeno kot zanimivost, a se nam ne sanja, kaj “chutes” pomeni. Ni važno, gremo pogledat. Vozimo že nekaj kilometrov, na obeh straneh pa samo grmovje, ko se naenkrat spustimo na obrežje reke. Lokalnega ribiča zmotimo pri kuhanju kosila, nekaj kilometrov naprej pa v daljavi zagledamo veličastne slapove. To bo to! Ribič nas usmeri na pravo pot in v nekaj minutah smo že tam. Atrakcija prve vrste, okoli nas pa ni žive duše. Sledi skupinska fotka in izdelava šifona (saharski hladilnik).
Nekaj kilometrov naprej sredi trave kampira cela družina, otrokom spet talamo igračke, vmes pa pritisnem “fotko potovanja”. Noro kako fotogenični so Afričani, hvala bogu še niso osvojili prisiljenih nasmehov, ki jih ob fotografiranju kažejo naši otroci.
V naslednji vasi se pokaže nov logističen problem. Med polji pripeljemo v vas, kjer se pot vije med hišico in sosedovo ograjo. Rok skoči ven in preceni situacijo, “bo šlo, sam počas!”. Naš podvig hitro pritegne celo vas in ko uspešno pridemo skozi, je avto že obkrožen z radovedneži. Spet igračke in skupinska fotka z božičkom 🙂
Zadnji del poti je precej težak, poln skal in velikega kamenja, nekajkrat poskačemo iz avtomobila in iz kamenja gradimo traso. Noč nas ujame kake 25km pred Bafoulabejem, zato se vkampiramo na skalni polici. V celotnem dnevu smo prevozili 85 kilometrov, upamo da je to tisti “ta slabi” del poti.

Glavna in najbolj cista ulica v KayesuDober del ceste Kayes - BafaulabeJutranji postroj pred soloOslicek v garaziSe ena oblika lokalnega transportaSlikovita pot ob reki SenegalNas Habibi prevec pokuri, a bomo zamenjal?Bau-babBlatne hisice v vasi ob potiPastircki z novimi pridobitvamiSestankovalnica v srediscu vsake vasiLokalka z obicajnim naborom dobrin na glaviPot postaja malo manj prijaznaOkolica Kayesa je precej zaimiva za ornitologeLokalka z otrokom in novo igracko… pa se en portretRibicu na obrezju Senegala se kuha kosiloChutes de GouinaChutes de GouinaSkupinska pri Chutes de GouinaDesno: sifon, afriski frigoKacji pastirBau-bab in Dromedar HabibiBau-babA jo domov prpelemo?Hm, a bo slo tukej skoz …… itak!Skupinska fotka z lokalci in bozickom!Za konec dneva pa se malo skalovja

-> Bafoulabé ->

14. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Za jutranjo telovadbo takoj premetavanje kamnov, cesto je na nekaj koncih potrebno podložit, da ne rečem naredit. Med vožnjo gledamo smetišče, ki se kopiči v našem avtu in se sprašujemo, kje bi se znebili kakih 15 praznih plastenk, ki so se nam nabrale v zadnjih dveh dneh. Mogoče bi prav prišle lokalcem? V naslednji vasi na cesti zmotimo nekaj lokalk pri drobljenju žitaric. Eni izmed njih ponudimo prazno plastenko – “ooooo, bidon!” – v 10 sekundah okoli avta stoji 10 lokalcev, vsi segajo skozi okno in grabijo za plastenke kot za suho zlato. Problem rešen v obojestransko veselje.
Nekje vmes zadanemo ob ozkotirno železnico, ki izgleda bolj malo uporabljana. Na bližnjem podhodu nas preseneti grafit <- Budapest | Bamako ->. Predvidevamo, da je delo kakih norih madžarov, ki so prav tako tavali po teh brezpotji. Šele kasneje izvemo, da gre za vse bolj uveljavljen amaterski rejli iz Budimpešte v Bamako, na katerem leto kasneje sodeluje tudi prva slovenska ekipa.
Okoli poldneva smo končno v Bafoulabe-ju, prvi in kot se izkaže kasneje tudi najtežji in najzanimivejši del poti je za nami. Bafoulabe je največje mesto 100km naokoli, a po naših merilih… ahhh. Na edini črpalki 10km južno iz mesta dotočimo bencin. Števec se ustavi na 44 litrih. Nemogoče, kazalec v avtu je pred točenjem kazal dobrih 5/8 90-litrskega tanka. Kratek izračun porabe (44 litrov za 150km) pokaže, da je Habibi postal pošteno požrešen, ali pa so nas po suhem nategnili. Seveda slednje, ampak kaj naj, to je Afrika. Naslednjič bomo raje tankali prek jerry canov, po 20 in 20 litrov če bo treba.
Reko prečkamo preko edinega mosta daleč naokoli, kjer si isto traso delijo vlak, pešci in lokalni promet. Na srečo se na drugi strani odpre vaška avtocesta (kakih 8 metrov široka pista), kar nam da upanja, da bomo naslednji dan zares v Bamaku. Sredi ničesar v lokalni restavraciji jemo dobro ribo in malo slabšega piščanca. Medtem ko Domna peljejo na stranišče (ki je na drugem koncu vasi), z Rokom našemu širokemu naboru tujih jezikov dodava še Češčino. Lastnik restavracije je namreč pred 20 leti na Češkem študiral veterino in sporazumevanje nam gre presenetljivo dobro od rok.
Ob cesti srečamo malo starejšo mamico z enoletnim otrokom, ki nas vštopa do svoje vasi, kakih 10 kilometrov dalje. Mamici se smeji, otrok pa zbegano gleda skozi okno, očitno mu naša hitrost ni najbolj jasna. Mali je očitno lačen, zato ga mamica med vožnjo še malo podoji in ko jo odložimo, jo takoj obkroži pol vasi. Verjetno so jo spraševali, če imamo leder zice in električne šipe. Utaborimo se tik ob cesti, nekaj 10 kilometrov od Kite.

Africa Sunrise<- Budapest   Bamako ->LokvanjVoca pere zobeLokalke meljejo zitoObvezna skupinska, potem ko smo potalali “bidone”… in slovo skozi zadnje oknoBencinska, kjer nas po suhem n……..Edini most cez reko, za vlak, lokalce in - nasLokalna restavracija pri “Cehu”Mamica z otrokom …… ki ji nudimo prevoz (pa se Primoz vidi dojenje od blizu)Lavage … bencin je drag, sparamo pri pucanju avta

-> Kita -> Bamako

15. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Po zajtrku se nam ob pospravljanju šotora pridruži 10 lokalcev, ki so na jutranji poti proti 5km oddaljeni farmi. Najprej se 10 minut igramo Big Brother (mi pospravljamo opremo, oni brez besed stojijo na varni razdalji okoli nas in nas opazujejo), potem pa mimo pride lokalec z radijem in navija Radio Mali FM. Domen ga hitro (pri skromni izbiri postaj ni ravno težko) nastavi še na radiju v avtu in požanje vsesplošno odobravanje. Eden izmer lokalcev ima staro razmajano kolo, povprašamo še ostale, zakaj nimajo koles in povedo, da na farmo hodijo delat tudi zato, da bi si lahko kupuli kolo. V Lonelyju preberemo, da lokalci na podeželju Malija delajo tudi za 15 dolarjev na mesec. Potalamo škatlico Aspirinov in se poslovimo.
Popoldne smo že v Bamaku, milijonski prestolnici Malija. Naredimo napako in za hotel, ki sta nam ga priporočila Francoza, povprašamo lokalnega taksista. Z druge strani že skoči drugi lokalec, ki nam menda lahko pomaga, oba sedeta v taksi in nas peljeta do napačnega hotela. Tam v taksi skoči še lastnik sosednjega hotela in preden se zavedamo, proti željeni destinaciji vozimo za taksijem, v katerem sedijo 4 ljudje, ki nam kao pomagajo. Željeni hotel je žal zaseden, lastnika prejšnjih dveh uprizorita manjšo sceno (očitno se kregata, v hotel katerega od njiju naj bi sedaj šli mi), medtem nam nekdo tretji že utruja z vodenjem po mestu. Očitno prijaznost Malijskih ljudi, ki sem jo opisoval pred dnevi velja le za podeželje. Lepo se zahvalimo vsem in pobegnemo s prizorišča. Preverimo Lonely in po uri beganja po zaprašenih ulicah (slabše prevozne kot Malijske piste) najdemo Katoliški misijon. Poceni a čiste sobe in prijeten ograjen vrt, kjer varno spravimo avto. Prava oaza sredi Bamaške džungle. Zvečer internet v fensi hotelu, wireless in ledrasti fotelji. Žal ne vleče nikamor, zato po pol ure obupamo. Bamako samo potrdi, da je Mali glede na stopnjo razvitosti nesramno drag. Cene obrokov v najbolj zanikrnih restavracijah se začnejo pri 5 evrih, cene prenočišč prav tako (s tem, da se prenočišča za 10 evrov niti slučajno ne morejo primerjati z našimi hostli), nič drugače ni v trgovinah – cel kup uvožene robe, dražje kot pri nas. Turistov praktično ni, zato ne razumemo, kdo od lokalcev si vse to sploh lahko privošči.

Radio Mali FMImetnik 3 dnevne kartice BigBrother - White Men Camping 2007Afriska pista, zraven pa vasicaSlama Transport d.n.o.

Bamako

17. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zaradi poznega prihoda prejšnji večer (v Relaxu smo se ob pivu spraševali, ali imajo lokalna dekleta slab okus za večerne obleke, ali pa smo obkroženi s samimi prijateljicami noči) je Habibi počival pred misijonom. Zjutraj nas zmoti lokalec, ki trdi, da je ponoči odgnal nekoga, ki se je smukal okoli avta in za svoje usluge pričakuje 4500 frankov. Vmeša se drug lokalec iz misijona, ki pravi, da bo 1500 frankov več kot dovolj. Dvomimo sicer, da je zgodba resnična, ampak damo tistih 1500, z avtom je konec koncev vse v redu in to je najbolj pomembno.
Na treh glavnih bankah v Bamaku neuspešno poizkušamo vnovčiti potovalne čeke. Očitno preveč zaupamo Lonely Planetu, zato sedaj naokoli potujemo z 3000 dolarji neuporabnega denarja. Fino. Povrhu vsega Malijske banke, kljub temu da so odprte, v sobotah ne menjajo denarja. Denar zamenjamo pri lokalcu čez cesto, ki nam je menjavo ponujal že dan prej. Menja celo ugodneje kot banka (650 frankov za evro, 450 frankov za dolar), vendar ne menja manjših bankovcev.
Sledi “lavaž – grisaž” (pranje avtomobila in mazanje zglobov) in menjava olja na bencinskem servisu. Upamo, da tokrat brez švas aparata. Gladko sicer ni šlo, mojster je zlezel v mašino in si pri menjavi oljnega filtra pomagal z nogo, ampak na koncu je vse OK! Plačamo 33.000 frankov (~ 50 evrov) za 12 litrov olja in 3500 (~ 5 evrov) za menjavo olja in mazanje zglobov. Prvo pozitivno presenečenje, kar se tiče cen v Maliju.

Ovca transport, beeeeeMestni potniški prometV Bamaku se prodaja vse živoLokalka na ulici v BamakuMenjava denarja na uliciTale oljni filter se bo odvil, pa če se …Mehanik je zgleda bratranec od Boba MarleyaSvežega olja mi daj!

Zvečer spet hrana in pivo v Relaxu. Ena od lokalk se odloči, da bi bil tisti večer pravi zanjo, zato se nepovabljeno prisede. Medtem ko žica za pijačo na moj račun (ki je ne dobi), jo zanima iz kje smo in kako nam je ime. Ker ne govori niti besedice angleško, še manj pa se ji sanja, kje je Slovenija (“Espana?”), se malo pohecam z njo in se predstavim kot “Rašid du Slovenie”. Rok komaj zadržuje smeh.
Ker ji po nekaj časa ne uspemo (ali pa si ne pusti) dopovedati, da iz te moke ne bo kruha, Roka poprosim naj me malo prime za koleno, pa ji bom razložil, da sva geja. A-a, ne gre, “Gay?” začudeno gleda in več kot očitno ne razume. Očitno ta moda še ni dosegla Malija.
Še zadnji poizkus. Vzamem prtiček in nanj narišem sebe (Rašid) in njo. Povlečem puščico in njej se smeji. Potem pa poleg sebe narišem še enega možička ženskega spola (Fatima; če sem se že predstavil kot Rašid, je potrebno držati konsistentnost imen) in malo manjšega otroka (Enes). Pokažem ji, da če jest njo, potem “Fatima & Enes du Slovenie” mene doma “bum bum”. Prečrtam puščico med nama in končno ji kapne. Premakne se nazaj za svojo mizo in spet imamo mir.

Če Rašid njo, potem Fatima in Enes de Slovenie Rašida Bum Bum!

Več komentarjev

Bamako ->

18. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Jutranji odhod iz Bamaka proti Djenne. 450 kilometrov relativno dobrega asfalta, pokrajina pa vseskozi enaka, sama ravnina in grmičevje. Dogajanje poživijo nekoliko drugačne hišice v vaseh, še vedno narejene iz blata in s slamnato streho, ampak s štirimi vogali in streho v obliki čarovniškega klobuka.
V vaseh ob cestah vseskozi prodajajo lubenice, ustavimo v eni izmed njih in takoj nas obkroži 10 prodajalk. Vzamemo 2 lubenici in ugibamo, koliko staneta pri nas. Prodajalki porinem 1000 frankov in že hočem zapreti okno, ko mi vrne 600 frankov – 0,3 evra za lubenico. Lokalci, ki še niso okuženi s turizmom so v Maliju neverjetno pošteni.
Prvo lubenico pospravimo pod slikovitim bau-babom ob cesti, na katerem visijo čebeljnjaki. Ravno ko si po pomoti odrežem pol palca se poleg ustavita dva kombija nemških turistov – očitno smo se ustavili pod najbolj slikovitim bau-babom na trasi Bamako – Mopti. Umikam se švabici, ki jo slika mož, a me ta povabi zraven, “Alt Frau, alt Baum, ich brauche ein junge Mann” (približen zapis). Nemci odidejo, Domen pa za grmom postori, kar še cesar postori peš. Z druge strani ga zmotita dve lokalki, obvezno potalamo par igrač v zameno za fotosešn. Vidimo še eno lokalno navado (dojenje ko otroku zapaše), midva z Rokom pa pridno slikava. Ko bova kot Playboyeva fotografa čez desetletja dajala intervjuje, ne bova pozabila omenit, kje sva slikala najino prvo joško.
Bivak 40km pred Djenne.

Bau-babČebelji panji na bau-babuLokalci domna zasačijo pri izhodu iz grmovjaKo je lakota, je lakota…Božiček spet na deluKravja kopalnicaTovornjak / avtobus, običajen prizor v Maliju

Novejše objave »