Dakhla

02. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Ponovimo jutranji ritual s kavico on rogljički, z večino lokalci tu na promenadi smo že na živjo. Nato jo mahnemo na rt na konec polotoka, na katerem leži Dakhla. Med mestom in rtom je posejanih čuda smeti, ki se zatikajo za redko grmičevje. Še posebej nas nasmeje ograja okoli neke stavbe, ki očitno služi kot lovilec smeti.
Na rtu je pravi mali ribiški geto, pred njim pa nekaj sto modrih čolnov, ki jih ponoči uporabljajo za ribolov. Nekaj lokalcev tudi podnevi kar s peščene obale lovi ribe, mi pa se med vožnjo po plaži lepo pogreznemo. Gume z 2,8 bara na 1,7, pa je šlo brez problemov dalje.
V upanju, da bi nekje lahko najeli ATVje (štirikolesnike), ki jih baje izposojajo pri neki kitesurf šoli, se po zahodni obali peljemo nazaj na sever. ATVjev nismo našli, zato pa končamo na drugi strani polotoka, kjer je okoli zaliva na večih točkah parkiranih cel kup kemperjev. Zaliv je namreč idealna točka za kajtsurferje – okoli zaliva povsod široke, ravne plaže, voda v zalivu zelo nizka, navzdol po zalivu pa močan, konstanten veter … in nikjer nobenih dreves ali skal.
Opazujemo in slikamo kajterje in surferje, eden od lokalcev opazi, da ga slikam, pride na obalo in prosi naj mu pošljem slike. Email napiše v pesek in me vabi na drugo stran zaliva v kajt šolo. Vabljivo, ampak če so cene iste, kot jih imajo španci na drugi strani polotoka (6 urni začetni tečaj – €170), ne bo šlo… gre preveč za bencin. Pridemo nazaj, ko bomo imeli svojo opremo, 100%! Drugi lokalci medtem na plaži igrajo nogomet in se zabavajo na različne načine, eden izmed njih pa nas povabi v bližnji šotor na čaj. Po čaju poizkusimo vožnjo po mokrem pesku, ki se razteza daleč naokoli, a se tudi z 1,7 bara tako pogrezamo, da raje odvijemo nazaj na cesto. Je že bolje kosilo v McAyi na promenadi, kot pa lopatenje v popoldanskem soncu.

Če smeti ne odnese v morje, pristanejo na ograjiFreddy Miller brejkdensa na plaži v DakhliRibiški čolni na rtu DakhlaNekemu ribiču je v spominu ostala … MajdaRibiški čolni na rtu DakhlaPa smo se vkopali… gume na 1,7 pa dalje!Kdo se boji črnega moža?Kitesurferski zaliv pred DakhloKitesurferski zaliv pred DakhloLokalni kajtsurferKitesurfingKitesurfing, štartDakhla KitesurfingDakhla KitesurfingDakhla KitesurfingDakhla KitesurfingDakhla KitesurfingDakhla Kitesurfing

Dakhla -> Iraifia

03. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Še zadnji zajtrk na promenadi, potem pa gas proti 500km oddaljenemu Laayoune. Vmes nam Moro priporoča postanek pri vrelcih Iraifia, ki ležijo na 50km s ceste v notranjost. Pista je vse od odcepa pri bencinski črpalki dobro markirana z belimi kamni na obeh straneh in kot kaže, bomo v Iraifii v dobri uri. Na robu rahlo peščenega dela v daljavi sredi peščene ravnine zagledamo zelenje – oaza, to bo to! Nekaj trenutkov kasneje se na armaturni plošči prižge polovica lučk. “Menjalnik se pregreva. Pa hladilna tekočina. Pa mašina. Uh?” – “To ne more bit, lej lučka za ročno tud gori, zih je štrom šu!” Odpremo pokrov motorja, voda vre, minuta tišine. Oba jermena hladilnika sta šla v maloro, na servisu pred odhodom niso opazili, da nista več v najboljšem stanju. Brez jermena temperatura hladilne tekočine doseže najvišji nivo v dveh minutah. Gumo že imamo rezervno, pa filtre, pa WD40, pa olje in destilirano vodo… Ampak jermen? To je nekaj, kar se menja vsake nekaj let na servisu?
50km, ki smo jih prevozili v dobri uri s prižgano klimo in iPodom se kar naenkrat zdi hudičevo veliko. V glavi se slika scenarij pešačenja čez puščavo – 50km po žgočem soncu, vroča voda iz jerrycana in vsake nekaj kilometrov fatamorgana – privid oaze s Toyotinimi hostesami. Saj res, oaza, le 5km pred nami. Ne more biti tako hudo, najprej kruh in tuna, potem pa dalje. Najlonskih nogavic žal nimamo (čeprav sumim, da Rok skriva par), zato namesto jermena uporabimo plastične vezice. “Dela!” Ja, pol poti do oaze, potem pa se vezice pretrgajo. Vseeno pripeljemo do oaze, ravno ko temperatura spet naraste do vrha.
V oazi je nekaj betonskih bazenov s toplo vodo, ki smrdi po žveplu, okoli njih pa nekaj lokalcev in dva parkirana Land Rover Defenderja, Santani. Eden izmed lastnikov je ravno namestil rezervno gumo (na zračnici prebodle že ima kake 15 flik), kratka debata in ponudi se nam za vleko do bencinske pumpe ob cesti. Na srečo je študiral v Rabatu in zelo dobro govori angleško. Naveže vrv, 12 letnega sina vzamemo v naš avto, sam pa se prisedem v Land Roverja. Avto je stereotipen Land Rover, ki ga vozijo lokalci – v kristusovih letih, razpadla armaturka pa diskretno pokrita s tepihom, ki ga na krajeh krasijo cofki. Naše 3 tone za ubogega Land Roverja predstavljajo veliko breme, stalno reduktor in 1-2 prestava. Kljub temu se vkopljemo že v prvem pesku, na srečo naš avto v kratkih intervalih še vedno deluje, zato mu lahko pomagamo. Land Rover vseskozi pridno kuha in kmalu sledi prvo dolivanje vode iz jerrycana. Vmes sine začne žicat mobilni telelefon, ki ga je videl v avtu. Presede se v Land Roverja in očetu stalno teži naj mi prevaja, kaj bi rad imel. Mobilni telefon, pa iPod. Skromno. No mogoče še moj fotoaparat. Oče ga v smehu miri, a fant izgleda kar vztrajen. Pri drugem postanku za dolivanje vode, se ne da motiti, mirno odpre zadnja vrata našega avtomobila in zvedavo opazuje po notranjosti. Ko Rok zavrne njegove želje po telefonu, se mulec vrže v tla, vsede v Land Roverja in hoče odpeljat. Oče ga komaj umiri. Vse skupaj spominja na močno razvajenega slovenskega mulca. Sledijo še trije postanki za dolivanje vode in dva postanka za menjavo vlečne vrvi, ki se trga (končno uporabimo našo 10-tonsko vlečno vrv), med katerimi bi mulca najraje pošteno na koleno, a je oče faca, tako ali tako pa nimamo pretirane izbire. Mali namreč pridno vohlja po našem avtu, ki ga moramo zato kar zaklepati, pleza po avtu na prtljažnik in nam nasploh žre živce. Vseeno nam po štirih urah že ponoči uspe priti nazaj do bencinske pumpe. Zadnji del poti nas ujame Hasan z drugim Land Roverjem, ki od nekod pripelje nov jermen. Za vleko se uskladimo pri 600 dirhamih (55 evrov), jermen pa zamenja lastnika za 200 dirhamov. Je pač nuja. Rok mulcu podari še par hlač in ga pri tem prijateljsko lopne po rami, tako da se mali skoraj sesede v tla – od takrat naprej ne tečnari več.
Saharca nas povabita v restavracijo in častita večerjo (ki jo na koncu sicer dobita nazaj, ker jima pošenkamo novo zračnico), ob debati izvemo da ima naš šlepar v puščavi 40 kamel, ki jih vsak dan pridno molze. 5 litrov zjutraj in 5 litrov zvečer – od vsake kamele. Drugi v oazi dela kot geolog in pravi, da dobro pozna Morota – naj bi mu podaril listnato vzmetenje za Land Roverja. Bivakiramo za stavbo na drugi strani ceste. Na cesti smo, jermen imamo, naslednji dan rabimo samo še vleko do 140km oddaljenega Boujdourja, kjer je najbližji avtomehanik.

Naša jutranja pekarna v DakhliSahrawi Capuccino - toplo mleko in instant kavaJutranja kava v El JazeriBarcelona, 3000kmDomen: hm, kje pa je mašina?Rok se smeji (tukaj je še verjel, da bodo vezice zdržale)Rok šravba, jest pa namakam noge v IraifiiZainteresirani člani Land Rover kluba me kontaktirajte za povečavoLand Rover od znotraj. Kje so pa lederzici?Za Land Roverjem v sončni zahod…

Iraifia -> Laâyoune

04. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

“Operacija vleka” bo predvidoma celodnevni proces, zato obvezna omleta in kava v restavraciji. Med zajtrkom premlevamo možnosti – vleka lokalca bo draga, tovornjaki preveč divjajo in so nevarni, idealno bi bilo dobiti kakega evropskega overlanderja. Ker samoten LandCruiser z odprto havbo sredi ničesar vzbuja več empatije, kot parkiran na bencinski črpalki, nakupimo zalogo sladkorja in se odločimo, da se odpleljemo nekaj kilometrov dalje. Bašemo se s Snickersom in prečkamo cesto proti avtu, ko z juga proti nam pripeljeta 2 LandCruiserja. “Ustav ga!” – “A ne se j***, nemc je!” Landcruiser 80 z nemško in 78 z nizozemsko registracijo ustavita, Nemca sta Nemca, Nizozemec pa – Hrvat. Par besed in Karli že odpre škatlo z orodjem in leži pod našim avtom, Rok mu pomaga, midva pa debatirava z ženo Eleonore in možem njene sestre Hrvatom Zdenkom. Vsi se izkažejo za totalne face. Po slabi uri zajebancije Karli ugotovi, da imamo za kak centimeter predolg jermen – ne bo šlo. Ni problema, ima on rezervnega, 10 let izkušenj po Sahari naredi svoje. Vmes lokalec mimo v naročju prinese kozo in izgine za vogal. Jermen je končno na pravem mestu, mi pa si pošteno oddahnemo. Lokalec izza zidu pride z odrto kozo v eni in kozjo glavo v drugi roki. Lavor krvi postavi na nedavno prebeljen zid, ki mu doda sveže rdeče odtenke. Avto je še pred kosilom popravljen. Sreča je na strani neum… erm pogumnih!
Nemca za jermen in menjavo nočeta ničesar, zato jih povabimo na kosilo v Boujdour. Pri kosilu teče zanimiva debata, med katero ugotovimo, da smo prevozili skoraj isto pot, srečali nekaj istih overlanderjev, predvsem pa se strinjamo, da smo eni redkih normalnih evropejcev v teh krajih. 60% jih je novodobnih hipijev, ki se neuspešno poizkušajo znebiti civilizacijskih norm, 30% pa francozev, ki se, kot pravi že stari rek, večinoma “pravijo francuze”. In kot je rekla Eleonore – da se nekateri ne umivajo, jim ne pomaga pri infiltraciji med lokalce.
Izmenjamo naslove in se poslovimo, cesta proti Laayoune v primerjavi s prejšnjim dnevom mine brez posebnosti. V Laayounu spimo v hotelu Sahel, očitno ves čas prehajamo iz Sahare v Sahel in obratno. Blizu hotela najdemo lokalno picerijo, po dolgem času bi se pica prav prilegla. Zanimiv je pogled na jedilnik, manjka namreč ključna sestavina vsake pice – šunka. Zadovoljimo se s piščančjo pico, na kateri ni piščančja salama, ampak kosi piščančjega mesa. Okusno!

Kje si, jermen?Po izpeljanem servisu, oddih na plažiLandCruiser 80, 78, 100Valovi na obali Zahodne Sahare

Laâyoune, Zahodna Sahara -> Tarfaya, Maroko ->

05. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

V banki končno menjajo potovalne čeke, ki smo jih tako nesrečno nosili v Mali in nazaj. Zmedeni uslužbenec sicer potrebuje slabo uro za celoten postopek, kar vznejevolji lokalce v vrsti za nami (vrsta se v maroških bankah drži s predmeti, postavljenimi na pultu), a zadevo končno reši prijazni šef podružnice. Želimo pozdraviti Hasana, vulkanizerja, ki nam je tako uspešno pokrpal gumo, a ga ni v delavnici, ki je medtem zamenjala sponzorja. Goodyear je nadomestil Bridgestone in celotno pročelje so pobarvali na rdeče, še vedno pa prodajajo Savo. Med kavico in rogljički v sosednji kafani k mizi pristopi kake 20 let star lokalec in prosjači. Ne pokažemo prevelikega usmiljenja, je dovolj mlad za delo, pa tudi sicer se nam zdi, da muslimani v nasprotju s črnimi afričani vse preveč prosjačijo. Se pač šlepajo na enega od petih stebrov Islama, ki pravi, da mora vsak musliman po svojih zmožnostih pomagati revnim. Ko prosjača zagleda šef kafane, popolnoma ponori, teče za njim in mu prisoli eno krepko čez zobe. Očitno sta stara znanca.
Ura je 1300, dobro uro po najvišji plimi in čas je za odhod na plažo. Čaka nas namreč zanimiva pista (3E1) po plaži med Laayounom in Tarfayo. Dobro polovico 100km piste odpeljemo po plaži, na nekaj metrov širokem pasu med slanim morjem in suhim saharskim peskom, gume na 1,3 bara, hitrost pa tja do 90 km/h. Ob robu plaže vseskozi stojijo barake iz lesa, blaga in lepenke, pred njimi pa moški ali dva, ponavadi pa tudi pes. Ustavimo se pri dveh nasedlih ladjah, ena v celoti na plaži, druga pa 200m ven v morju. K nam pristopi vojak iz bližnje barake in nam pove, da sta španski ladji nasedli leta 1979, najprej tista na obali, med reševanjem pa še druga. Pove nam še, da so v večini barak na obali nastanjeni vojaki, ki nadzorujejo obalo zaradi afričanov, ki se s čolni prebijajo proti Evropi (Kanarskim otokom), izvajajo pa tudi “protiteroristične aktivnosti”. Ugibamo ali so vojaki tam nastanjeni kazensko, ali pa Maroko tako rešuje problem brezposelnosti. Prekrasen pogled na valove Atlantika ob poti popestri še ena razbitina, čisto na koncu pa vasica nabiralcev alg. Zadnjih 20km piste je – po novem – asfaltnih, saj zaradi pečin vožnja po plaži ni več mogoča. Severno od Tarfaye še enkrat obiščemo plažo, kjer smo prvič prebodli gumo in si privoščimo nekaj voženj in fotosešn. 20km severno od Tarfaye je še zadnja črpalka Atlas-Sahara, kjer avto in jerrycane do vrha natočimo z bencinom po 0,4 evra.
Nadaljujemo po cesti na sever, občudujemo prekrasne valove, ki se lomijo ob obali in v močnem vetru bivakiramo za kupom peska, ki nudi vsaj malo zavetja.

Sidro na nasedli ladjiShipwreckTečaj za Playboyevega fotografa, drugi delDomen zaliva, ladja rjaviObvoz, ladja na cestiNasedla ladja med Laayounom in TarfayoDrvenje po plažiNasedla ladja in galebiOdsevOdsevHabibi v spiraliTokrat nismo prebodli gume, juhu!Pečine severno od Tarfaye

« Starejše objave