Sahara Jam

Še vedno smo tu 😉 V Merzougi se zbudimo v lepo sončno jutro brez oblačka na obzorju. Poskačemo iz postelj, na hitro sedemo k zajtrku (spet marmelada in premalo kruha) ter si v mislih že rišemo poti po brezpotjih. Preverimo še zadnje detajle na motorjih in avtomobilih in se spet proti Erg Chebbi-ju. Nismo se že dobro zapodili po pesku, ko se nad nami že začnejo zgrinjati temni oblaki, veter s peskom pa nam slabi vidljivost. Ujel nas je peščeni vihar! Motoristi se zgubljamo pred očmi terencev, vihar pa kar ne pojenja, nasprotno – vedno slabše je. Obrnemo se in gremo nazaj proti vasi.
A v Maroku res nisi vsak konec tedna in čas, ki ga imamo na voljo je potrebno izkoristit – v vasi ne zavijemo nazaj v bazo, ampak spet proti bližnjim sipinam. Velika igra v pesku se prične!. Gregor preizkusi svojo Mazdo B2500, Matej Nissana Terrano, Rok Yamahco XT, David in Boris KTM LC4, Jim BMW F800 GS in Domen BMW HP2 (EPP!).
“FUCKING GREAT, PARADISE” je kričal Jim po sipinah in spet pobiral svojo težko mrcino iz peska. Po nekaj urah smo se vsi veseli in navdušeni vrnili nazaj v naš kasbah. V pričakovanju na lepše jutro brez viharja smo odšli na zaslužen počitek, zunaj pa je še naprej divjal peščeni vihar.
Naslednji dan so se motoristi sami brez spremstva (terenci) zapodili okrog Erg Chebbi-ja. Sipine, skoki, offroad proge… vse kar si človek zaželi. Že smo obkrožili Erg Chebbi, ko smo naleteli na prijazen par (nemec in avstrijka), ki nam je postregel s kavo. Po okrepčilu pa smo v bližini naleteli na raj! Velike sipine, luknje, bazeni, peščene “bande”, vrhovi sipin – kot da bi jih veter tja postavil kot park za naše motorje. F**** odlično – za tiste, ki radi sproščajo adrenalin, Erg Chebbi vabi! Nismo in nismo hoteli nazaj v kasbah, ampak fantastičen sončni zahod nas je opomnil in opozoril, da zna biti puščava v temi nevarna in nepredvidljiva. Oddirkali smo nazaj, kjer smo ob večerji in metinem čaju premlevali in debatirali o norem dnevu.
Po dobrem spancu se zjutraj skupaj z avtomobilisti ponovno odpravimo okoli Chebbi-ja. Tole se že malo ponavlja, kajne? Ampak dobrih stvari se ne da pustit za seboj… Na robu sipin se ustavimo na krajši počitek. Vsi si že pretegujemo krake, Jim pa še vedno sedi na motorju in v smehu razlaga: “Moj motor se prižge sam od sebe, samo ključ obrnem!” Po hitrem pregledu ugotovimo, da se je zaskočilo stikalo za vžig. Medtem ko Jim in David odpravljata težavo, se ostali pogajamo za cene mineralov, ki nam jih prodajajo lokalci. Po slabi uri oddirkamo naprej, zabava se prične takoj ko motoji in avtomobili pod seboj začutijo saharski pesek – čez sipine, ob sipinah, med grmovjem, po suhi rečni strugi, … Povsod nas je dosti. V zadnji četrtini poti, se zapeljemo v senco dreves in grmovja ter si skuhamo puščavsko kosilo (pasta italiana).
Na poti nazaj se ustavimo še na policijski postaji, kjer nam malo pokvarijo dan. Povejo nam namreč da je pista (offroad) do Zagore prenevarna! Kaj pa sedaj, se spogledamo. Hitro si pogledamo zemljevid, ter določimo asfaltno traso do Zagore. Po večerji kar popadamo v postelje, saj nas je pesek pošteno utrudil.