Sahara Jam

Bivak med sipinami, polna luna in čista tišina …
V šotoru pa trije tipi gledajo pirate s Karibov.

Popoldansko poležavanje v oazi Chinguetti, edini lepi vasi v Mavretaniji.
Prijetno vzdušje in zvečer spet hladno!

Južna sredi kupa kamenja.
Menda je tale plac zanimiv za Google Earth.
Vsaj enkrat boste mel boljši razgled kot mi v živo.

p.s. Jani: Se splača pogledat, malčajo točno na sredi vrtinca 🙂

Zgodnji odhod proti Ouadaneju. Že začetek piste v peščenem vadiju pred Maure Bleu obeta, zato so gume hitro na 1,5 bara. Track R7 iz Sahara Overland kmalu zapusti vadi v sipine proti severu, mi pa nadaljujemo po južni strani vadija. Križarimo čez nizke sipine, med redkimi drevesi in camel grassom, pesek je sipek a se ne vdira preveč, brez težav držimo hitrost nad 50km/h. Vseskozi držimo smer 5-10km južneje od tracka R7 v bližini večine kolesnic v tej smeri. Vsake toliko peljemo mimo večje oaze in nekje na polovici poti prečimo nekaj ducat metrov visok kamnit prelaz. Zadnjih 20km vodi čez nekaj metrov visoke sipine, ki si kot valovi brezkončno sledijo ena drugi. Občutek v avtu še najbolj spominja na vožnjo z gliserjem.
Prihod v Ouadane. Slikovito staro mesto (danes ghost town) na skalni polici jim je po mavretansko uspelo skazit z anteno za mobitel. Tudi novi del mesta je skoraj prazen in med nešteto trgovinami nam komaj uspe najti kruh. Spet nas zasuje lokalna mularija, ki žica darila.
Ker v Chinguettiju nismo natočili jerrycanov, hitra kalkulacija porabe po pesku pa pravi “tam nekje nad 30 litrov”, se odločimo za iskanje bencinske. Iskanje se kmalu sprevrže v pravi podvig, za lažje razumevanje bom izpostavil tri lokacije. Lokacija A je center Ouadaneja na 50m visokem platoju, lokacija B je kompleks hiš ležečih slab kilometer stran pod platojem in lokacija C je prizorišče lokalnega praznovanja dneva neodvisnosti v vadiju 2 kilometra stran.
Torej… V B poberemo lokalca s kavkaškimi potezami, ki ga odpeljemo na 3 lokacije okoli A. Pove nam, da je šef bencinske v C. Odpeljemo v C, poberemo nekoga, ki trdi, da je šef bencinske (recimo mu Ali). Odpeljemo ga po ključe pumpe v B, nato pa se peljemo do črpalke v A, kjer naredimo krog po mestu in spet končamo pri črpalki. Ključ kao ni pravi, zato spet krog okoli A, nato pa iskat nekoga v C. Med potjo le tega srečamo v B, zato se vrnemo k črpalki v A. Izkaže se, da je ta tretji pravi lastnik črpalke, tankamo po 280 (~ 0,8 evra) za liter. Vse skupaj nam vzame uro in pol.
Nadaljujemo po pisti R8 do Guelb er Richat. Guelb je bila do pred nekaj desetletij kraj brez pomena, ko so astronavti na enem izmed zgodnjih poletov ugotovili, da se iz vesolja na tem kraju vidi ogromen krater, lokalci pa o tem niso vedeli ničesar. Misterij so razkrili geologi. Ogromno skalno formo v obliki krogle, ki jo je počasi dvigovala magma so erodirali zunanji dejavniki, zaradi česar so na relativno ravni površini nastali koncentrični krogi, ki so tako dobro vidni iz vesolja.
Dobrih 40km piste, spet precej peska, ki ga popestri del v Guelbu, ko se je po pesku potrebno vzpeti na rob enega od koncentričnih krogov. Sahara Overland svetuje nekaj zaleta, a Habibi prileze navzgor brez težav.
V samem centru Guelba pošljemo koordinate (edina točka na tem tripu, kjer bodo domači na spletni strani dejansko imeli več od razgleda, kot mi na terenu) in naberemo nekaj menda zelo starih kamnov. Razgled, glede na lokacijo, nezanimiv. Med malico se nam pridruži starejši lokalec in nas povabi v bližnji hotel (šotor). Ko ga zavrnemo, nam pove, da mu moramo za vstopnino v središče Guelba plačati 20 evrov. Sam se mu kar v faco začnem glasno smejat, nabašemo se v avto in odpeljemo.
Povratek po isti pisti do Oudaneja, od tam pa nazaj proti Chinguettiju. Tokrat sledimo tracku R8, ki se po začetnih peščenih valovih (i-de-a-la!) začne izgubljati med kamenjem. “Saj ne bo dolgo”, so bile besede, ki sem jih 20km kasneje obžaloval. Če bo šlo tako naprej, do noči ne bomo v Chinguettiju! Track se po 20km kamenja potem vseeno odkupi z odličnim delom, trd pesek in spet sipine v obliki valov, ki nas vodijo direktno v najlepši sončni zahod na celem tripu. Rok med vožnjo zleze na streho in se vsede v rezervno gumo, z Domnom pa med vožnjo navijeva glasbo. Naredimo nekaj slik, ki pa samo potrdijo, da se nekaterih stvari enostavno ne da fotografirat, ampak ostanejo le v spominu (sem to že kje napisal?).
V zadnji svetlobi po sončnem zahodu dosežemo Chinguetti. Najboljša vožnja na celem tripu je zaključena.
Maure Bleu so okupirali francoski turisti na tedenskem “Sahara Adventure” (v Atar leti čarter iz Pariza), zato nas receptor zavrne, češ da so polni (povratek v Chinguetti smo glede na opis tracka v Sahara Overland načrtovali šele naslednji dan). Ob odhodu nas opazi šef in ker smo mu očitno všeč, nam vseeno zrihta prazen beduinski šotor.
Spet večerja pri Senegalcu, tokrat riba z rižem in isto pekočo omako. Očitno nas v restavraciji opazi lokalec, ki nam jo je kao pokazal prejšnji dan, zato pride pobrat davek – porcijo kus-kusa. Senegalec nas med kuhanjem povabi v svojo trgovino, kjer prodaja ročne izdelke iz Mavretanije, Malija in Senegala. Z Rokom se zanimava za izrezljani kameli, začetna cena za redne goste – 4000 ougij (~ 11 evrov) po kosu. Končamo pri kupčiji 2 kameli in slonček za 2 litra domačega žganja (hvala Vesna!). Dobro prodan šnops, v Mavretaniji je alkohol ilegalen in ekonomija naredi svoje.

Ista lokacija kot včeraj.
Mavretanski dan neodvisnostismo praznovali s 300 km izletom čez sipine, ki se je končal s sončnim zahodom leta.
Neponovljivo!

Nazaj proti Atarju, tokrat naredimo ovinek čez prelaz Amogjar, ki je bil glavna prometnica pred novo potjo čez prelaz Ebnou. Cesta je slaba, na nekaterih mestih zelo kamnita in ne nudi pretiranih užitkov pri vožnji, ampak razgled je odličen. Na robu platoja pri prelazu Amogjar se odpre razgled na trdnjavo Saganne. V njej je hudo bitko proti Alžirskim Tuaregom boril francoski legionar Gerard Depardieu, v istoimenskem francoskem filmskem spektaklu iz 80. let.
Cesta se nato spusti v kanjon, ki se odpira proti severu. Med prečenjem enega izmed težjih delov se nam ob uporabi reduktorja samodejno vklopi zapora sredinskega diferenciala, ki se nato nikakor noče izklopit. Problem po vseh možnih poizkusih rešimo s 50m vožnje vzratno – diferencial se odklene. Razgled v kanjonu je vso pot slikovit, malenkost spominja na tistega s piste v Atlasu.
Okoli enih smo že v Atarju, napolnimo gorivo v rezervoar in 3 jerrycane, kupimo kruh (vmes nas obkroži cel kup lokalcev, ki nas imajo za Ruse – “Boris Jelcin very good, he says Bush f*** o**!”) in vodo.
Atar zapustimo po cesti proti severu, ki se po 20km spremeni v dobro zvoženo pisto (R2). Na dveh krajih se s skalnega platoja spustimo na nižje ležeči peskovnik, na katerega se odpira dober razgled. Zadnja tretjina poti do Chouma je mešanica lojter in prepletenih pist, zato smo kar veseli, ko pred Choumom zagledamo železnico. Po njej nekajkrat dnevno vozi menda najdaljši vlak na svetu, ki iz notranjosti v Nouadhibou vozi železovo rudo. Železnica natanko proti zahodu sledi mavretansko-maroški meji, ki poteka 5km severneje. 400km ravnine, vseskozi v isto smer, ob njej pa naša pista. Ostajamo na južni strani železnice, saj je severni del, zaradi dolgotrajnega konflikta v Zahodni Sahari, ponekod miniran. Trd začetek z redkimi lojtrami vseskozi seka pesek, ni idealno, a vozimo brez problema. Če se le da, se držimo stran od železnice, okoli katere ležijo stare tračnice in drugi kosi železa – ne želimo si še ene počene gume. Še najbolj kritične so redke vasi ob železnici, okoli katerih v pesku leži vse živo. Pokrajina vseskozi sama ravnina z redkimik skalnimi gorovnji, ki štrlijo iz peska. Proti večeru peljemo mimo Ben Amere, drugega največjega monolita na svetu (prvi je Ayers Rock v Avstraliji).
Šotor postavimo tik ob železnici, med kamnitimi bloki, ki so jih tja očitno pripeljali železničarji in ki nudijo dobro zavetje pred rahlim severnim vetrom. Poimenujemo jih Stonehenge. Med kuhanjem večerje mimo pripeljeta francoska motorista, ki sta namenjena bivakirati pri monolitu. Edina overlanderja, ki jih srečamo na pisti. Ko smo že v šotoru, v daljavi zaslišimo vlak, močne luči z razdalje 10 kilometrov pa osvetljujejo naše kamnite bloke. Z ogromno hrupa mimo pridrvijo 3 lokomotive, za njimi pa nepregledna množica vagonov. Štetje v soju zvezd se ustavi pri 170. Menda so tudi daljši. Ponoči nas pretresejo še 4 vlaki.

Bivak v Stonehengu, tik ob progi baje najdaljšega vlaka na svetu.
Rok ravnokar neuspešno žica kadu od dveh francoskih motoristov.
Jutri Marocco?

p.s. Jani: Na Google earthu se vidi, kako točno je locirana točka iz GPS. So na sredini ceste.

Nazaj v Zahodni Sahari! Da se ne bi razvadili s tušem, bivakiramo! Razgled čez zaliv na razsvetljeno Dakhlo in kuho riža moti le močan veter.

Pista vodi čez sipine Azefala, prve 30 kilometrov idealen pesek, potem pa se skoraj 30 kilometrov izgubljamo med gostim camel grassom. Zvožene kolesnice seveda izginejo ravno tam, kjer jih najbolj potrebuješ. Po kosilu se nekaj kilometrov vozimo po tračnicah, zadnjih 100 kilometrov piste pa je trd pesek, po katerem vozimo 80 km/h, ponekod celo do 100. Še pred tretjo popoldne smo že na cesti Nouadhibou – Nouakchott in pred četrto že na meji. Postopki na meji so popolno nasprotje tistim izpred nekaj tednov. Ougije menjamo za dirhame (razmerje 1:35), vse formalnosti minejo hitro in brez zapletov, darila pa tokrat prejemamo mi. Carinik nam med čakanjem ponudi piškote, menjalec denarja pa nam pusti, da z njegove prikolice odšravbamo britansko tablico.
Nekoliko več komplicirajo Maročani. Najprej zjagamo maroškega policista, ki nam hoče podati prazne obrazce (ker nima uniforme, ga zamenjamo za “pomagača”), a se zadeva v smehu uredi, potem pa v vrsti čakamo za par domačini. Vseeno formalnosti na obeh straneh uredimo v eni uri in brez stroškov.
Vozimo proti Dakhli in okoli 9h zvečer ugotovimo, da bo ob tej uri v Dakhli težko dobiti večerjo, zato bivakiramo ob pisti v bližini ceste. Luči Dakhle se svetijo z druge strani zaliva, zaradi močnega vetra pa šotor prvič zabijemo s klini.