Sahara Jam

Gremo, akcija, gas… mudi se, zato ne bom napisal nič več… Najprej Gorica, potem pa Genova… jutri zvečer Barcelona in v Torek zjutraj upajmo Maroko!

Celodnevna vožnja do Genove mine hitro. Tankamo pred Genovo in ob izračunu prve porabe (16l / 1ookm) nas malo stisne. Prtljažnik je na avtocesti padel na testu aerodinamike :). Pred vkrcanjem obvezno žrtje v McDonaldsu. V čakalni vrsti ugotovimo, da smo poleg maroških gastarbajterjev in španskih kamijonarjev skoraj edini turisti. Natisnjen voucher družbe GNV, ki smo ga pred dvemi tedni preko interneta bookirali za €450, zamenjamo za karte, opravimo hitre formalnosti in že smo na ladji. Victory, kakor se ladja imenuje, od zunaj ne izgleda prav nič zmagovalno, a se izkaže za prav prijetno ladjo, nekje na ravni ladij Anek, ki vozijo iz Benetk v Grčijo.

Počivanje na ladji. Ladijski kino je predelan v molilnico, zato se zabavamo po svoje. Rok in Domen bašeta Panđabija (indijska fuga), Primož tipka v lounžu. Med postankom v Barceloni se nam pridruži belgijska ekspedicija, ki v enem mesecu s 15 spački (2CV) in precej supporta namerava prevoziti ruto Bruselj – Benin.

Proti večeru na desni zagledamo Gibraltar, levo pa se ob sončnem zahodu pokaže naš cilj – Afrika. Po izstopu z ladje nas v Tangierju že spet izšolajo na mejni in carinski kontroli. Belgijci nam podajo koordinate kampa v Asilahu, ki ga Garmin potem pokaže 100m v morju. Upam, da imajo do Benina bolj točno route 🙂 Vseeno najdemo kamp v Asilahu, kjer prvo noč prebijemo po Afriško, v šotoru.

Zajtrk v Asilahu, ki je prijetno bivše Portugalsko pristanišče. Otvorimo sezono tradicionalnega maroškega metinega čaja in šibamo proti Chefchauenu kjer naredimo kosilo. V mestu srečamo skupino totalno zadetih Špancev (Chefchaouen je prestolnica gorovja Rif, kjer se pridela 42% svetovnega hašiša), spet srečam istega berberskega prodajalca in pri avtomobilu nam isti težak kot pred dvemi leti hoče prodat hašiš. Ko se spuščamo iz Rifa proti Rabatu zagledamo isti Stop znak, ki sem ga slikal pred dvemi leti, zvečer pa v kaosu Rabata (ki je presenetljivo urejena prestolnica) blizu Medine najdemo stari hotel z roza posteljami. Vsekakor dan Deja-vujev.

Zjutraj smo se podali na lov za Malijsko vizo. Po uri blodenja po fensi četrti Souissi (Beverly Hills Rabata) najdemo rezidenco Beninskega ambasadorja, kjer nas vrtnar končno usmeri v pravo smer. Malijski “man in black” varnostnik z Rokom želi menjati sončna očala, v ambasadi pa za 3x €25 naročimo vize. Za €5 “for coffee” doplačila jih dobimo še isti dan ob 1500.
Uradnica na Malijski ambasadi nam bosonoga preda Malijske vize – brez zapletov. Preverimo kako je z Mavretansko vizo – uradne ure šele naslednji dan + 24 ur čakanja. Brez “for coffee” express ponudbe. Dodatna 2 dneva v Rabatu – ne hvala. Mavretansko vizo se za nekaj doplačila menda dobi tudi na meji, zato odšibamo proti Fesu. Sledi večerni ogled medine.

Zgodnji odhod iz Fesa. Pozno poletje zamenjamo za jesen, ko nas pot vodi skozi Ifrane (Maroški Aspen) preko Srednjega Atlasa mimo Djebel Hebri Teleski (varianta Kranjskogorskega FIS-a) v Midelt. V Mideltu na Garminu priklopimo prvo “offroad” ruto, ki pelje v sotesko Todra. Edine informacije o ruti imamo s strani Samota in Ize (routa E na trackerju z njune strani), ki pa rute zaradi odplavljene ceste nista dokončala. Glede na zračno razdaljo (200km) ocenimo, da bomo zvečer že v Todri. Že na začetku srečamo skupino francoskih motoristov, s katero se potem prehitevamo cel dan.

Pot se začne z dobro prevoznim makedamom, ki se prečno počasi vzpenja pod vznožjem Visokega Atlasa. Pokrajina še najbolj spominja na savano, na levi strani se pnejo zasneženi grebeni Atlasa, desno nekaj sto metrov pod nami v neskončnost segajoča ravnina, okoli nas pa rumena trava in redka nizka drevesa. Kmalu se navadimo pastirčkov, ki sredi ničesar pasejo ovce in koze in z gestami žicajo cigarete. No nekateri še znajo presenetit – otroček ki dobi čokolado in potem hoče fotoaparat, pa malo starejši, ki se nam obesi za zadnji brisalec. Nasmejejo nas nekateri, ki pred našimi očmi najprej na cesto znosijo velike kamne, nato pa jih direktno pred nami umikajo in upajo na bakšiš za čiščenje ceste. Na koncu led prebije težak, ki nas ujame na predelu, kjer je odneslo cesto. Obesi se nam za držalo v avtu, ko pa mu Rok umakne roko totalno ponori in na nas kriči v arabsko-francoski mešanici. Okoli ovinka nato prileti še njegov kolega, ampak na srečo nam rata pobegnit nazaj po poti. Od tu naprej za žicarje ob cesti pokažemo le malo simpatij, tiste najbolj vztrajne preženemo s hupo in heavy-metalskim “ROOOOARRRRR” iz vseh treh grl. Zaleže.

Razen nadležnih lokalcev tu in tam je pot fantastična, del prevozimo po strugi potoka, saj je cesto nekoč očitno odneslo (je to tam, kjer sta se zaustavila Samo in Iza?). V potoku prehitimo nemške motoriste, enemu od njih je voda zalila Africa Twin. Bolj kot se bliža noč, bolj nam je jasno, da je ocena o enem dnevu napačna. Sončni zahod ob 1800 dočakamo na 2800m visokem prelazu, odkoder se spustimo do Agoudala (2400m), kjer ob cesti zagledamo Auberge Ibrahim. Prijazni oskrbnik Ali nam naredi omleto in pokaže sobo. Ponoči zunaj gladko minus, mi pa sobo pogrejemo na prijaznih 10.

Naš cilj je še vedno Todra, iz Agoudala pa pot vodi tudi skozi Dadas Gorge, ki je po Alijevem mnenju bolj slikovita. Dobro, gremo pogledat. Povzpnemo se na prelaz na 3000m, od koder se nam odpre veličasten pogled na kanjon, ki povezuje zgornji del Dadas in Todra Gorga. Fantastika. Srečamo skupino španskih motoristov z maroškim supportom, ki nam zatrjuje, da se vize na Mavretanski meji ne dobi več. K sreči se to kasneje izkaže le kot delno pravilno. Spust po Dadas Gorgu je spet slikovit, vendar v primerjavi s prejšnjim dnevom ne ponuja presežkov. Končamo na južni strani Visokega Atlasa, kjer nas po kamniti puščavi (1500m n.m.) ravna cesta po 80km pripelje do Todre. Ogledamo si sotesko, kjer so menda snemali Indiana Jonesa in v vasi pred njo poiščemo Moho. Pri njem je pred mesecem namreč nočil Henks, ki nam je zanj predal nekaj slik. Moha se nas izredno razveseli (izvemo, da je 7 let “hodil” s slovenko iz Ljubljane), njegov resort je žal zaseden s plezalci, ki lezejo v Todri, ponudi pa nam šotorenje na strehi. Odlično! Sledi obvezna večerja v odličnem vzdušju, puranji ražnjiči (shish kebap) in nadaljevanje s tam tam bobni in berbersko kitaro. Spanje pod milim nebom, ker Domen smrči. Mraz, ampak se splača, v Sloveniji nikoli ne vidiš toliko zvezd. Moha pravi, da je njegov kolega pred 3 dnevi dobil Mavretansko vizo na meji.

Pozno vstajanje in fruštek na prostem. Obvezen metin čaj in čas za pisanje teh vrstic. Postanek v lokalnem Internet shopu, DHCP ne mara naših računalnikov, USB ključek za prenos slik, francoska tipkovnica pa ubija. Dan težav s tehniko, Garmin se je čudežno resetiral in pozabil vse tracke, MapSource install z neta ne dela, ker je samo update, CDja pa ni… No, smo rešili tudi ta problem! Hvala internet.

Skozi Erfoud in Rissani se odpeljemo proti Merzugi. Lokalci ne kažejo več zanimanja za naš avtomobil, zato je vožnja skozi vasi mirna. Ko se bližamo Merzugi se pokrajina okoli nas spreminja, v hamadi (kamniti puščavi) je vedno več peska in v večernem mraku ob cesti opazimo prve znake “pozor kamele”. Kot nam je že rahlo prešlo v navado, v Merzugo pripeljemo ponoči. Med množico tabel pred Merzugo seveda spregledamo tisto za Sable d’Or, za katerega se je Domen odločil, ker je Iza zapisala, da ima evropska stranišča. Priklopimo GPS, v katerem imamo koordinate in jo udarimo počez. Lastnika Rašid in francozinja Isabelle nas ob obveznem čaju informirata o cenah, Doben se odloči, da potuje z Relaxom (vzame sobo), z Rokom pa spet na strehi. Razen izjemnega nočnega neba in gorenjske škrtosti naju v to spet prepriča že pregovorno Domnovo smrčanje (sedaj vem zakaj v Maroku skoraj ni dreves). Pred kasbahom šotori Francoz, ki je s kolesom na poti v Dakar. Po večerji (Tajine z lečo) obvezna seansa na tam-tame. Rock el Kasbah!

Avto izpraznimo vse odvečne teže in se odpravimo na izlet okoli Erg Chebbija, največjega maroškega peščenega morja. Začetna kamnita pista nam ne predstavlja večjih problemov, ob prihodu na pesek pa se avto hitro pogrezne. Poskačemo ven, spustimo gume na 1,5 bara, vmes poklepetamo z mimoidočim berberskim vodičem kamel in gasa naprej. Opogumljeni z boljšim oprijemom takoj zavijemo proti sipinam in se naivno zaženemo v največjo pred nami. A-a, “no go mister”. V nekaj poizkusih hitro spoznamo osnove vožnje po sipkem pesku (predvsem pa nobenih diagonal!).

Ker še nismo pripravljeni prijeti za lopato, avto parkiramo in se s snežno (peščeno? peskovno? peskasto? popeskano?) desko peš odpravimo na vrh kake 50m visoke sipine. Z Rokom odvijugava vsak svojo nedotaknjeno flanko peska (sanje vsakega deskarja, med eno in drugo furo veter poskrbi, da je flanka vedno sveža), Domen pa med tem pri teku navzdol izgubi očala (skok v ribo). To seveda ugotovi šele pri avtu. No gremo pa še enkrat gor. V dveh urah pohajkovanja po sipinah pri prijetnih 25C popijemo vsak po liter in pol vode.

Po kratkem deskarskem intermezzu se odpravimo naprej. Vožnja po vzhodni strani Erg Chebbija nam ponudi mešanico kamnitih in peščenih pist, ki jih Landcruiser z užitkom požira (pa nafto tudi). Iskanje sence za tuna-brejk nas pelje skozi brezpotja camel-grassa (senca, tuna, počitek, razgled na sipine).
S polnimi želodčki pridemo na jugo-vzhodno stran Erg Chebbija, kjer naletimo na špansko ekipo, ki pripravljajo poligon za evropski press test novega Cherokeeja. Ko pripeljemo k tovornjaku in trem parkiranim Cherokeejem, celotna ekipa začne občudovat našo Toyoto (“You have the best car!”).
Za naslednjo sipino ugotovimo, da v Erg Chebbiju nisi nikoli sam. Niso bili pastirčki, ampak francoska ekipa s tremi Toyotami. Po kratkem merjenju moči (Rok v našem avtu odneha, francoz nasede – sledi reševanje z gurtno), si zaželimo “bon voyage”. Sledi najboljši del celotne poti, 5m visoke sipine si na jugo-vzhodnem delu sledijo kot valovi, pesek dobro drži in Toyoti se smeji. Cesta nazaj do Merzouge, sončni zahod pa si popestrimo s pumpanjem gum. Toyota je uspešno prestala prvi dan v peskovniku, lopate so ostale v prtljažniku, zato si zasluži novo ime – Dromedar Habibi.
Še ena noč v Sable d’Or, spet večerja v slikoviti družbi, napol nori francoski kolesar, hecni vodič kamel, šefe Rašid pa gladko zvrne naše darilo – pol litra šnopsa.