Sahara Jam

Tretji dan v Mavretaniji, mi pa še vedno brez carine. Pa pravijo, da je v Mavretaniji problem prodati star avto, ker ti že na meji v potni list vpišejo registracijo in brez avta ne moreš zapustiti države. V Ayounu končno najdemo carinika, a tudi ta nima pravega obrazca. V Domnov potni list napiše krajši prosti spis in udari štempelj. To je to.
Na poti proti Kiffi nas na carinski kontroli za prevoz prosi eden od carinikov, s katerim potem med vožnjo delamo primerjave med Slovenijo in Mavretanijo. Vse možne oblike transporta popestri poln Mercedes, ki ima 2 potnika še na strehi (z nogami se držita za odprto okno) in enega na zadnjem steklu.
Bivakiramo v bližini Alega, kjer mesec za tem pobijejo francosko družino, zaradi česar odpovedo Dakar 2008. Hm.

Spet v Nouakchottu. Kle pa je gužva. Izgubljeni v poplavi Mercedezev se prebijemo do centra, zamenjamo denar po odličnih 360 ougij za evro in gremo takoj zapravljat v fast food k Libanoncu. Sledi še super hiter internet. Skoraj civilizacija 😉

Internet v Confortu je hiter, a nas, ko plačamo, lokalec hoče nategnit. Zaračuna nam 2200 ougij (~ 6 evrov) po glavi, medtem ko je ura interneta po ceniku 300 ougij. Po protestu popravi na 1200 ougij in kaže na listek, kjer je zapisana ura začetka uporabe in ki ga je vsak izmed nas na začetku dobil na mizo. Seveda je na listke zapisal napačno uro, tako da nam zaračuna uro več, a tega nismo opazili.
Pri točenju bencina natočimo še 2 jerrycana vode. Črpalkar nam hoče zaračunati 1000 ougij (~ 3 evre) na jerrycan. Nekaj časa se grdo gledamo, že hočem izliti vodo ven iz jerryjev, potem pa Domen zadevo umiri z nakupom šestorčka pitne vode (300 ougij za 1.5l plastenko). Črpalkar je užaljen, mi pa si mislimo svoje o sedaj že pregovornem Mavretanskem nategovanju.
Na cesti proti Atarju se po počitku v Sahelu spet vrnemo v pravo Saharo, nizke sipine na obeh straneh in redko grmičevje. Policisti, žandarji in cariniki že spet zahtevajo fishi-je in žicajo darila, ampak ko dobijo oboje smo mimo kontrole v manj kot minuti.
Proti večeru s ceste zavijemo med bele sipine in postavimo šotor. Trda podlaga med sipinami je posuta s školjkami, Rok pa nekje izkoplje nekakšen kristal. Proti jutru se temperatura spusti pod 10 stopinj in prvič po postanku pri Aliju v Agoudalu nas spet zebe.

Ob cesti proti Atarju se poleg zlatih sipin začnejo pojavljati črne gore, a prah v zraku ne dopušča kakšnih pametnih fotk. Nekateri razgledi ostanejo le v spominu. Tempomat na 100km/h, desna noga pa počiva tudi po uro in več. 50km pred Atarjem cesta s peska zavije med skalne vrhove in se počasi vzpenja proti Atarju.
Atar je še eno dolgočasno vsa-so-ista mavretansko mesto. Bencin na črpalki po normalni ceni, črpalkar je faca, pralec avtomobilov pa hoče 500 ougij (~ 1,4 evra) za 5 minut dela z izpihavanjem zračnega filtra.
Po dobro zvoženi makedamski pisti (R3) odpeljemo na vzhod proti Chinguettiju. Po 20km ravnine se cesta vzpne na cca 200m visok skalnat plato čez prelaz Ebnou in se na drugi strani počasi spušča proti sipinam Chinguettija. Pista je hitra in očitno vzdrževana, 100km prevozimo v manj kot uri in pol.
Chinguetti, sedmo najsvetejše mesto Islama z okoli 3000 prebivalci in nekoč središče mavrskega kraljestva, se izkaže za najlepše mesto v Mavretaniji. Morda zato, ker je med starim in novim delom mesta 100m širok vadi, za palmami v ozadju pa se pnejo peščene sipine. Merzouga se skrije. Namestimo se v Maure Bleu, izredno simpatičen kompleks francoske lastnice, kjer se za 2500 (~ 7 evrov) po glavi namestimo v beduinskih šotorih. Vzmetnica in zajtrk vključena. Po dolgem času vidimo evropsko straniščno školjko.
Prodajalke pred kempom ponujajo verižice po nekoliko oderuških cenah (3000 ougij za verižico) in se ne pustijo prepričat v manj. Kljub vsemu se s pisanjem po pesku in izvajanju različnih grimas ob različnih cenah imenitno zabavamo, zato njihovim otrokom potalamo par igrač.
Chinguetti nima električnega omrežja, zato že v temi v novem delu mesta najdemo – v soju sveč razsvetljeno – restavracijo v lasti Senegalca. Kuskus je odličen, piščanec koščen, omaka pa okusno pekoča (1500 ougij). Lokalec, ki nas ujame 20m pred restavracijo in nam kao pokaže, kje restavracija je, od lastnika dobi zastonj večerjo. Dokler ni na naš račun, nas ne moti. Pred spanjem pofirbcamo trgovino z lokalnimi spominki na drugi strani ceste in od lastnika ob praznovanju mavretanskega dneva samostojnosti (naslednji dan) dobimo obeske za srečo.
Ponoči spet mraz, očitno bo treba spati v puloverju.

Zgodnji odhod proti Ouadaneju. Že začetek piste v peščenem vadiju pred Maure Bleu obeta, zato so gume hitro na 1,5 bara. Track R7 iz Sahara Overland kmalu zapusti vadi v sipine proti severu, mi pa nadaljujemo po južni strani vadija. Križarimo čez nizke sipine, med redkimi drevesi in camel grassom, pesek je sipek a se ne vdira preveč, brez težav držimo hitrost nad 50km/h. Vseskozi držimo smer 5-10km južneje od tracka R7 v bližini večine kolesnic v tej smeri. Vsake toliko peljemo mimo večje oaze in nekje na polovici poti prečimo nekaj ducat metrov visok kamnit prelaz. Zadnjih 20km vodi čez nekaj metrov visoke sipine, ki si kot valovi brezkončno sledijo ena drugi. Občutek v avtu še najbolj spominja na vožnjo z gliserjem.
Prihod v Ouadane. Slikovito staro mesto (danes ghost town) na skalni polici jim je po mavretansko uspelo skazit z anteno za mobitel. Tudi novi del mesta je skoraj prazen in med nešteto trgovinami nam komaj uspe najti kruh. Spet nas zasuje lokalna mularija, ki žica darila.
Ker v Chinguettiju nismo natočili jerrycanov, hitra kalkulacija porabe po pesku pa pravi “tam nekje nad 30 litrov”, se odločimo za iskanje bencinske. Iskanje se kmalu sprevrže v pravi podvig, za lažje razumevanje bom izpostavil tri lokacije. Lokacija A je center Ouadaneja na 50m visokem platoju, lokacija B je kompleks hiš ležečih slab kilometer stran pod platojem in lokacija C je prizorišče lokalnega praznovanja dneva neodvisnosti v vadiju 2 kilometra stran.
Torej… V B poberemo lokalca s kavkaškimi potezami, ki ga odpeljemo na 3 lokacije okoli A. Pove nam, da je šef bencinske v C. Odpeljemo v C, poberemo nekoga, ki trdi, da je šef bencinske (recimo mu Ali). Odpeljemo ga po ključe pumpe v B, nato pa se peljemo do črpalke v A, kjer naredimo krog po mestu in spet končamo pri črpalki. Ključ kao ni pravi, zato spet krog okoli A, nato pa iskat nekoga v C. Med potjo le tega srečamo v B, zato se vrnemo k črpalki v A. Izkaže se, da je ta tretji pravi lastnik črpalke, tankamo po 280 (~ 0,8 evra) za liter. Vse skupaj nam vzame uro in pol.
Nadaljujemo po pisti R8 do Guelb er Richat. Guelb je bila do pred nekaj desetletij kraj brez pomena, ko so astronavti na enem izmed zgodnjih poletov ugotovili, da se iz vesolja na tem kraju vidi ogromen krater, lokalci pa o tem niso vedeli ničesar. Misterij so razkrili geologi. Ogromno skalno formo v obliki krogle, ki jo je počasi dvigovala magma so erodirali zunanji dejavniki, zaradi česar so na relativno ravni površini nastali koncentrični krogi, ki so tako dobro vidni iz vesolja.
Dobrih 40km piste, spet precej peska, ki ga popestri del v Guelbu, ko se je po pesku potrebno vzpeti na rob enega od koncentričnih krogov. Sahara Overland svetuje nekaj zaleta, a Habibi prileze navzgor brez težav.
V samem centru Guelba pošljemo koordinate (edina točka na tem tripu, kjer bodo domači na spletni strani dejansko imeli več od razgleda, kot mi na terenu) in naberemo nekaj menda zelo starih kamnov. Razgled, glede na lokacijo, nezanimiv. Med malico se nam pridruži starejši lokalec in nas povabi v bližnji hotel (šotor). Ko ga zavrnemo, nam pove, da mu moramo za vstopnino v središče Guelba plačati 20 evrov. Sam se mu kar v faco začnem glasno smejat, nabašemo se v avto in odpeljemo.
Povratek po isti pisti do Oudaneja, od tam pa nazaj proti Chinguettiju. Tokrat sledimo tracku R8, ki se po začetnih peščenih valovih (i-de-a-la!) začne izgubljati med kamenjem. “Saj ne bo dolgo”, so bile besede, ki sem jih 20km kasneje obžaloval. Če bo šlo tako naprej, do noči ne bomo v Chinguettiju! Track se po 20km kamenja potem vseeno odkupi z odličnim delom, trd pesek in spet sipine v obliki valov, ki nas vodijo direktno v najlepši sončni zahod na celem tripu. Rok med vožnjo zleze na streho in se vsede v rezervno gumo, z Domnom pa med vožnjo navijeva glasbo. Naredimo nekaj slik, ki pa samo potrdijo, da se nekaterih stvari enostavno ne da fotografirat, ampak ostanejo le v spominu (sem to že kje napisal?).
V zadnji svetlobi po sončnem zahodu dosežemo Chinguetti. Najboljša vožnja na celem tripu je zaključena.
Maure Bleu so okupirali francoski turisti na tedenskem “Sahara Adventure” (v Atar leti čarter iz Pariza), zato nas receptor zavrne, češ da so polni (povratek v Chinguetti smo glede na opis tracka v Sahara Overland načrtovali šele naslednji dan). Ob odhodu nas opazi šef in ker smo mu očitno všeč, nam vseeno zrihta prazen beduinski šotor.
Spet večerja pri Senegalcu, tokrat riba z rižem in isto pekočo omako. Očitno nas v restavraciji opazi lokalec, ki nam jo je kao pokazal prejšnji dan, zato pride pobrat davek – porcijo kus-kusa. Senegalec nas med kuhanjem povabi v svojo trgovino, kjer prodaja ročne izdelke iz Mavretanije, Malija in Senegala. Z Rokom se zanimava za izrezljani kameli, začetna cena za redne goste – 4000 ougij (~ 11 evrov) po kosu. Končamo pri kupčiji 2 kameli in slonček za 2 litra domačega žganja (hvala Vesna!). Dobro prodan šnops, v Mavretaniji je alkohol ilegalen in ekonomija naredi svoje.

Nazaj proti Atarju, tokrat naredimo ovinek čez prelaz Amogjar, ki je bil glavna prometnica pred novo potjo čez prelaz Ebnou. Cesta je slaba, na nekaterih mestih zelo kamnita in ne nudi pretiranih užitkov pri vožnji, ampak razgled je odličen. Na robu platoja pri prelazu Amogjar se odpre razgled na trdnjavo Saganne. V njej je hudo bitko proti Alžirskim Tuaregom boril francoski legionar Gerard Depardieu, v istoimenskem francoskem filmskem spektaklu iz 80. let.
Cesta se nato spusti v kanjon, ki se odpira proti severu. Med prečenjem enega izmed težjih delov se nam ob uporabi reduktorja samodejno vklopi zapora sredinskega diferenciala, ki se nato nikakor noče izklopit. Problem po vseh možnih poizkusih rešimo s 50m vožnje vzratno – diferencial se odklene. Razgled v kanjonu je vso pot slikovit, malenkost spominja na tistega s piste v Atlasu.
Okoli enih smo že v Atarju, napolnimo gorivo v rezervoar in 3 jerrycane, kupimo kruh (vmes nas obkroži cel kup lokalcev, ki nas imajo za Ruse – “Boris Jelcin very good, he says Bush f*** o**!”) in vodo.
Atar zapustimo po cesti proti severu, ki se po 20km spremeni v dobro zvoženo pisto (R2). Na dveh krajih se s skalnega platoja spustimo na nižje ležeči peskovnik, na katerega se odpira dober razgled. Zadnja tretjina poti do Chouma je mešanica lojter in prepletenih pist, zato smo kar veseli, ko pred Choumom zagledamo železnico. Po njej nekajkrat dnevno vozi menda najdaljši vlak na svetu, ki iz notranjosti v Nouadhibou vozi železovo rudo. Železnica natanko proti zahodu sledi mavretansko-maroški meji, ki poteka 5km severneje. 400km ravnine, vseskozi v isto smer, ob njej pa naša pista. Ostajamo na južni strani železnice, saj je severni del, zaradi dolgotrajnega konflikta v Zahodni Sahari, ponekod miniran. Trd začetek z redkimi lojtrami vseskozi seka pesek, ni idealno, a vozimo brez problema. Če se le da, se držimo stran od železnice, okoli katere ležijo stare tračnice in drugi kosi železa – ne želimo si še ene počene gume. Še najbolj kritične so redke vasi ob železnici, okoli katerih v pesku leži vse živo. Pokrajina vseskozi sama ravnina z redkimik skalnimi gorovnji, ki štrlijo iz peska. Proti večeru peljemo mimo Ben Amere, drugega največjega monolita na svetu (prvi je Ayers Rock v Avstraliji).
Šotor postavimo tik ob železnici, med kamnitimi bloki, ki so jih tja očitno pripeljali železničarji in ki nudijo dobro zavetje pred rahlim severnim vetrom. Poimenujemo jih Stonehenge. Med kuhanjem večerje mimo pripeljeta francoska motorista, ki sta namenjena bivakirati pri monolitu. Edina overlanderja, ki jih srečamo na pisti. Ko smo že v šotoru, v daljavi zaslišimo vlak, močne luči z razdalje 10 kilometrov pa osvetljujejo naše kamnite bloke. Z ogromno hrupa mimo pridrvijo 3 lokomotive, za njimi pa nepregledna množica vagonov. Štetje v soju zvezd se ustavi pri 170. Menda so tudi daljši. Ponoči nas pretresejo še 4 vlaki.

Pista vodi čez sipine Azefala, prve 30 kilometrov idealen pesek, potem pa se skoraj 30 kilometrov izgubljamo med gostim camel grassom. Zvožene kolesnice seveda izginejo ravno tam, kjer jih najbolj potrebuješ. Po kosilu se nekaj kilometrov vozimo po tračnicah, zadnjih 100 kilometrov piste pa je trd pesek, po katerem vozimo 80 km/h, ponekod celo do 100. Še pred tretjo popoldne smo že na cesti Nouadhibou – Nouakchott in pred četrto že na meji. Postopki na meji so popolno nasprotje tistim izpred nekaj tednov. Ougije menjamo za dirhame (razmerje 1:35), vse formalnosti minejo hitro in brez zapletov, darila pa tokrat prejemamo mi. Carinik nam med čakanjem ponudi piškote, menjalec denarja pa nam pusti, da z njegove prikolice odšravbamo britansko tablico.
Nekoliko več komplicirajo Maročani. Najprej zjagamo maroškega policista, ki nam hoče podati prazne obrazce (ker nima uniforme, ga zamenjamo za “pomagača”), a se zadeva v smehu uredi, potem pa v vrsti čakamo za par domačini. Vseeno formalnosti na obeh straneh uredimo v eni uri in brez stroškov.
Vozimo proti Dakhli in okoli 9h zvečer ugotovimo, da bo ob tej uri v Dakhli težko dobiti večerjo, zato bivakiramo ob pisti v bližini ceste. Luči Dakhle se svetijo z druge strani zaliva, zaradi močnega vetra pa šotor prvič zabijemo s klini.

Zjutraj še vedno piha, zato samo na hitro pospravimo šotor in jo mahnemo proti Dakhli. Časa je dovolj, zato se odločimo, da bomo po dolgem času zabluzili dan. Na promenadi si privoščimo kavo in čokoladne rogljičke ter se grejemo na soncu. Vse skupaj še najbolj spominja na spomladansko kavo v Portorožu – sonček, veter in brez turistov.
Nastanimo se v hotelu Sahara, za 30 dirhamov (~ 3 evre) po glavi dobimo celo topel tuš. Sledi popoldne na internetu v Cyberju takoj čez trg pred hotelom, hitra povezava, ugodna tarifa (5 dirhamov na uro), na koncu pa nam šef račun še zaokroži navzdol. Ne bi verjel, da so Saharci sosedje oderuških Mavretancev… V Cyberju spoznamo lokalca, ki priča hrvatski, 4 leta je študiral eksplozive na vojni akademiji v Zagrebu. Skupaj ugotovimo, da je precej Saharcev v 70. in 80. letih študiralo v Jugoslaviji. Kalamari v španski restavraciji ne upravičijo visoke cene.

Ponovimo jutranji ritual s kavico on rogljički, z večino lokalci tu na promenadi smo že na živjo. Nato jo mahnemo na rt na konec polotoka, na katerem leži Dakhla. Med mestom in rtom je posejanih čuda smeti, ki se zatikajo za redko grmičevje. Še posebej nas nasmeje ograja okoli neke stavbe, ki očitno služi kot lovilec smeti.
Na rtu je pravi mali ribiški geto, pred njim pa nekaj sto modrih čolnov, ki jih ponoči uporabljajo za ribolov. Nekaj lokalcev tudi podnevi kar s peščene obale lovi ribe, mi pa se med vožnjo po plaži lepo pogreznemo. Gume z 2,8 bara na 1,7, pa je šlo brez problemov dalje.
V upanju, da bi nekje lahko najeli ATVje (štirikolesnike), ki jih baje izposojajo pri neki kitesurf šoli, se po zahodni obali peljemo nazaj na sever. ATVjev nismo našli, zato pa končamo na drugi strani polotoka, kjer je okoli zaliva na večih točkah parkiranih cel kup kemperjev. Zaliv je namreč idealna točka za kajtsurferje – okoli zaliva povsod široke, ravne plaže, voda v zalivu zelo nizka, navzdol po zalivu pa močan, konstanten veter … in nikjer nobenih dreves ali skal.
Opazujemo in slikamo kajterje in surferje, eden od lokalcev opazi, da ga slikam, pride na obalo in prosi naj mu pošljem slike. Email napiše v pesek in me vabi na drugo stran zaliva v kajt šolo. Vabljivo, ampak če so cene iste, kot jih imajo španci na drugi strani polotoka (6 urni začetni tečaj – €170), ne bo šlo… gre preveč za bencin. Pridemo nazaj, ko bomo imeli svojo opremo, 100%! Drugi lokalci medtem na plaži igrajo nogomet in se zabavajo na različne načine, eden izmed njih pa nas povabi v bližnji šotor na čaj. Po čaju poizkusimo vožnjo po mokrem pesku, ki se razteza daleč naokoli, a se tudi z 1,7 bara tako pogrezamo, da raje odvijemo nazaj na cesto. Je že bolje kosilo v McAyi na promenadi, kot pa lopatenje v popoldanskem soncu.

Še zadnji zajtrk na promenadi, potem pa gas proti 500km oddaljenemu Laayoune. Vmes nam Moro priporoča postanek pri vrelcih Iraifia, ki ležijo na 50km s ceste v notranjost. Pista je vse od odcepa pri bencinski črpalki dobro markirana z belimi kamni na obeh straneh in kot kaže, bomo v Iraifii v dobri uri. Na robu rahlo peščenega dela v daljavi sredi peščene ravnine zagledamo zelenje – oaza, to bo to! Nekaj trenutkov kasneje se na armaturni plošči prižge polovica lučk. “Menjalnik se pregreva. Pa hladilna tekočina. Pa mašina. Uh?” – “To ne more bit, lej lučka za ročno tud gori, zih je štrom šu!” Odpremo pokrov motorja, voda vre, minuta tišine. Oba jermena hladilnika sta šla v maloro, na servisu pred odhodom niso opazili, da nista več v najboljšem stanju. Brez jermena temperatura hladilne tekočine doseže najvišji nivo v dveh minutah. Gumo že imamo rezervno, pa filtre, pa WD40, pa olje in destilirano vodo… Ampak jermen? To je nekaj, kar se menja vsake nekaj let na servisu?
50km, ki smo jih prevozili v dobri uri s prižgano klimo in iPodom se kar naenkrat zdi hudičevo veliko. V glavi se slika scenarij pešačenja čez puščavo – 50km po žgočem soncu, vroča voda iz jerrycana in vsake nekaj kilometrov fatamorgana – privid oaze s Toyotinimi hostesami. Saj res, oaza, le 5km pred nami. Ne more biti tako hudo, najprej kruh in tuna, potem pa dalje. Najlonskih nogavic žal nimamo (čeprav sumim, da Rok skriva par), zato namesto jermena uporabimo plastične vezice. “Dela!” Ja, pol poti do oaze, potem pa se vezice pretrgajo. Vseeno pripeljemo do oaze, ravno ko temperatura spet naraste do vrha.
V oazi je nekaj betonskih bazenov s toplo vodo, ki smrdi po žveplu, okoli njih pa nekaj lokalcev in dva parkirana Land Rover Defenderja, Santani. Eden izmed lastnikov je ravno namestil rezervno gumo (na zračnici prebodle že ima kake 15 flik), kratka debata in ponudi se nam za vleko do bencinske pumpe ob cesti. Na srečo je študiral v Rabatu in zelo dobro govori angleško. Naveže vrv, 12 letnega sina vzamemo v naš avto, sam pa se prisedem v Land Roverja. Avto je stereotipen Land Rover, ki ga vozijo lokalci – v kristusovih letih, razpadla armaturka pa diskretno pokrita s tepihom, ki ga na krajeh krasijo cofki. Naše 3 tone za ubogega Land Roverja predstavljajo veliko breme, stalno reduktor in 1-2 prestava. Kljub temu se vkopljemo že v prvem pesku, na srečo naš avto v kratkih intervalih še vedno deluje, zato mu lahko pomagamo. Land Rover vseskozi pridno kuha in kmalu sledi prvo dolivanje vode iz jerrycana. Vmes sine začne žicat mobilni telelefon, ki ga je videl v avtu. Presede se v Land Roverja in očetu stalno teži naj mi prevaja, kaj bi rad imel. Mobilni telefon, pa iPod. Skromno. No mogoče še moj fotoaparat. Oče ga v smehu miri, a fant izgleda kar vztrajen. Pri drugem postanku za dolivanje vode, se ne da motiti, mirno odpre zadnja vrata našega avtomobila in zvedavo opazuje po notranjosti. Ko Rok zavrne njegove želje po telefonu, se mulec vrže v tla, vsede v Land Roverja in hoče odpeljat. Oče ga komaj umiri. Vse skupaj spominja na močno razvajenega slovenskega mulca. Sledijo še trije postanki za dolivanje vode in dva postanka za menjavo vlečne vrvi, ki se trga (končno uporabimo našo 10-tonsko vlečno vrv), med katerimi bi mulca najraje pošteno na koleno, a je oče faca, tako ali tako pa nimamo pretirane izbire. Mali namreč pridno vohlja po našem avtu, ki ga moramo zato kar zaklepati, pleza po avtu na prtljažnik in nam nasploh žre živce. Vseeno nam po štirih urah že ponoči uspe priti nazaj do bencinske pumpe. Zadnji del poti nas ujame Hasan z drugim Land Roverjem, ki od nekod pripelje nov jermen. Za vleko se uskladimo pri 600 dirhamih (55 evrov), jermen pa zamenja lastnika za 200 dirhamov. Je pač nuja. Rok mulcu podari še par hlač in ga pri tem prijateljsko lopne po rami, tako da se mali skoraj sesede v tla – od takrat naprej ne tečnari več.
Saharca nas povabita v restavracijo in častita večerjo (ki jo na koncu sicer dobita nazaj, ker jima pošenkamo novo zračnico), ob debati izvemo da ima naš šlepar v puščavi 40 kamel, ki jih vsak dan pridno molze. 5 litrov zjutraj in 5 litrov zvečer – od vsake kamele. Drugi v oazi dela kot geolog in pravi, da dobro pozna Morota – naj bi mu podaril listnato vzmetenje za Land Roverja. Bivakiramo za stavbo na drugi strani ceste. Na cesti smo, jermen imamo, naslednji dan rabimo samo še vleko do 140km oddaljenega Boujdourja, kjer je najbližji avtomehanik.

“Operacija vleka” bo predvidoma celodnevni proces, zato obvezna omleta in kava v restavraciji. Med zajtrkom premlevamo možnosti – vleka lokalca bo draga, tovornjaki preveč divjajo in so nevarni, idealno bi bilo dobiti kakega evropskega overlanderja. Ker samoten LandCruiser z odprto havbo sredi ničesar vzbuja več empatije, kot parkiran na bencinski črpalki, nakupimo zalogo sladkorja in se odločimo, da se odpleljemo nekaj kilometrov dalje. Bašemo se s Snickersom in prečkamo cesto proti avtu, ko z juga proti nam pripeljeta 2 LandCruiserja. “Ustav ga!” – “A ne se j***, nemc je!” Landcruiser 80 z nemško in 78 z nizozemsko registracijo ustavita, Nemca sta Nemca, Nizozemec pa – Hrvat. Par besed in Karli že odpre škatlo z orodjem in leži pod našim avtom, Rok mu pomaga, midva pa debatirava z ženo Eleonore in možem njene sestre Hrvatom Zdenkom. Vsi se izkažejo za totalne face. Po slabi uri zajebancije Karli ugotovi, da imamo za kak centimeter predolg jermen – ne bo šlo. Ni problema, ima on rezervnega, 10 let izkušenj po Sahari naredi svoje. Vmes lokalec mimo v naročju prinese kozo in izgine za vogal. Jermen je končno na pravem mestu, mi pa si pošteno oddahnemo. Lokalec izza zidu pride z odrto kozo v eni in kozjo glavo v drugi roki. Lavor krvi postavi na nedavno prebeljen zid, ki mu doda sveže rdeče odtenke. Avto je še pred kosilom popravljen. Sreča je na strani neum… erm pogumnih!
Nemca za jermen in menjavo nočeta ničesar, zato jih povabimo na kosilo v Boujdour. Pri kosilu teče zanimiva debata, med katero ugotovimo, da smo prevozili skoraj isto pot, srečali nekaj istih overlanderjev, predvsem pa se strinjamo, da smo eni redkih normalnih evropejcev v teh krajih. 60% jih je novodobnih hipijev, ki se neuspešno poizkušajo znebiti civilizacijskih norm, 30% pa francozev, ki se, kot pravi že stari rek, večinoma “pravijo francuze”. In kot je rekla Eleonore – da se nekateri ne umivajo, jim ne pomaga pri infiltraciji med lokalce.
Izmenjamo naslove in se poslovimo, cesta proti Laayoune v primerjavi s prejšnjim dnevom mine brez posebnosti. V Laayounu spimo v hotelu Sahel, očitno ves čas prehajamo iz Sahare v Sahel in obratno. Blizu hotela najdemo lokalno picerijo, po dolgem času bi se pica prav prilegla. Zanimiv je pogled na jedilnik, manjka namreč ključna sestavina vsake pice – šunka. Zadovoljimo se s piščančjo pico, na kateri ni piščančja salama, ampak kosi piščančjega mesa. Okusno!