Sahara Jam

Zgodnje vstajanje se zaradi obveznega interneta sprevrže v pozen odhod. Pri iskanju bencina v Merzougi spet naletimo na francoske motoriste iz Atlasa. Tokrat so le trije, četrti s poškodovano nogo leži v bolnišnici v Errachidii. Liter navadnega dizla v Merzougi stane 1 evro ali 10 dirhamov (~0,9 evra), iz večje cisterne pa ga preko lija natočijo v 5-litrskih plastenkah.
Štart po pisti proti Zagori že takoj začnemo z vkopom v pesek. Zaradi dodatne teže se pošteno vkopljemo, spuščanje gum ne pomaga, zato prvič zapoje lopata. Še en kos opreme, ki preverjeno deluje. Sledi hitra kamnita pista, zato gume ponovno napolnimo na 2,5 bara. Med brnenjem kompresorja od pastirčka, ki prihiti k avtu, kupimo nekaj fosilov. Pastirček povpraša po vrednosti avta in medtem ko počasi v pesek pišem številko, se čudi že, ko napišem šele 4 evrske cifre.
Nadaljujemo po pisti, dobro označeni na zemljevidu Maroka, ki ga poganja Garmin; ta ima začuda vrisane vse piste. Vozimo po spreminjajoči se puščavi, ki nam ponuja vse od peščenih pasti, kamnitih kolovozov, dolgih in širokih pist, dokler ne pridemo v del gosto poraščen z grmovjem. Piste z Garmina naenkrat ni nikjer, vozimo med grmovjem in se napol vkopljemo pri izhodu iz vadija. Okoli nas ne leži pesek, ampak prah, ki je izjemno sipek, zato ne tvegamo še enega vkopa in se odločimo za obvoz po pisti, ki teče severno od naše. Sledi mešanica vožnje med grmovjem in preko manjših suhih strug. Proti večeru v delu, ki spominja na savano, opazimo čredo nekaj deset kamel, ki se prosto pasejo naokoli. V naslednji vasi otroci spet skačejo okoli Habibija, zato se z Rokom na sprednjih sedežih domisliva nove taktike. Nadaneva si tuareške turbane in si zakrijeva obraz. Ko presenečeni otroci ugotovijo prevaro, smo mi že mimo. V smehu si izberemo nova imena, ki pritičejo izgledu – Rok postane Rašid, Primož Khaled in Domen Didi.
Noč nas spet ujame sredi ničesar, parkiramo nedaleč od piste in postavimo šotor. Makaroni in spanje ob 2100.

Vstajanje pred sončnim vzhodom in hitro proti Laâyoune, vulkanizer čaka. Tik pred prihodom na cesto, levo kampirata dva ob Pajerotu z belo-rdečimi registracijami. “Belgijci”, peljemo mimo. “Počak, LJ, LJ!”. Res je, znaki na tablicah spominjajo na slovenske, izvozna registracija? Peljemo mimo, odpremo okno, “Živjo”. Dekle pri avtomobilu ostane brez besed, očitno ji ni jasno… Kratek trenutek začudenja in smeh. Maja in Matej potujeta v Senegal, kjer Maja v vasi na jugovzhodu države dokončuje doktorat. Tema? Šimpanzi. Izmenjamo nekaj besed in naše naslove, če bo bog dal, se nazaj grede ustavimo v Senegalu. Inšalah!
Pred Laâyoune spet policijska kontrola, nasmeh in prijazne besede, brez problemov. V mestu takoj najdemo vulkanizerja, pred njim pa velik napis Sava in razstavljene Trenta, Intensa, Perfecta… Made in Slovenia. Nad njimi spletni naslov Savine strani, pri nastanku katere je sodeloval tudi Domen. Kdo bi si mislil… Vulkanizer pravi, da lahko zaflika gumo, mi pa vmes na super fruštek (do sitega francoskih rogljičkov in kave – 50 dirhamov (4.5 evrov) za vse) in internet.
Hasan v delavnici na pogled kvalitetno pokrpa gumo, jo scentrira, spiha zračni filter in celotno mašino, pregleda vse tekočine, dolije tekočino v oba akumulatorja. Mene že malo skrbi vse to motoviljenje okoli avtomobila, nismo se še namreč pogodili za ceno. Na koncu za vse skupaj plačamo 20 evrov, zato Hasanu damo še 5 evrov za počez, za kar nam je več kot očitno zelo hvaležen.
Sledi vožnja proti Dakhli, 500km same ravnine z vasjo vsakih 100km. Pokrajina se na celotni poti ne spremeni niti za milimeter, neskončna peščena ravnina posejana z redkim grmičevjem. Monotonost pretrgajo redne policijske kontrole, “Passport, profession?” “Engineour, Sportsman, Student!” in bencinski servisi Atlas Sahara. Ker maroška vlada vzpodbuja naseljevanje v Zahodni Sahari, je eden izmed ukrepov, ki koristi tudi nam, nizka cena bencina – dobre 4 dirhame (~ 0,4 evre) za liter. Ob točenju goriva ugotovimo, da z našo porabo slabih 13 litrov na 100 kilometrov potujemo po ceni 5 evrov na 100 kilometrov, kar je 4x manj kot na poti do Genove in primerljivo s kakšnim Lupom v Sloveniji 🙂
Prihod v Dakhlo, ekonomsko središče Zahodne Sahare, ki leži na koncu 40km dolgega polotoka v večernih urah. Hotel za 120 dirhamov (~ 11 evrov) za vse tri (dobra kombinacija – soba s pogledom na morje in skupni čučovec) in večerno pohajkovanje ob mestni promenadi. Razlika v primerjavi z Marokom je očitna, lokalci se ne menijo preveč za nas, nihče nam ničesar ne prodaja, v trgovinah so cene že v začetku nižje. Mir motijo le ženske, ki hodijo okoli in beračijo za dirhame, vendar tudi te odidejo že ob prvem “No”. Pri nakupu praznih DVDjev spoznamo Ahmeda, Saharca (Sahrawi) ki je pred desetimi leti 6 mesecev potoval po republikah bivše Jugoslavije in za silo celo govori srbsko. Pospremi nas do dobre restavracije in nam med potjo, poleg nekaj vzklikov “dobra devojka”, po tihem razloži situacijo v Dakhli in Zahodni Sahari nasploh. Saharci seveda niso navdušeni nad maroško zasedbo, še manj pa nad priseljevanjem maročanov, ki jih imajo večinoma za slabe ljudi. Ločevanje med Saharci in Maročani tudi za nas ni preveč težko, Saharci z nami govorijo špansko, Maročani francosko. Omeni še, da igra za saharsko nogometno ekipi v Dakhli, ki menda vedno znova premaga maroško, razlika pa je tudi pri navijanju za španski nogomet – Maročani navijajo za kraljevi Real, medtem ko Saharci podpirajo uporno katalonsko Barco. Med pohajkovanjem z Saharcem lastnoročno odkrijem še eno arabsko lastnost – fantje in moški se namreč pogosto držijo za roke. Pri prehodu čez cesto me Ahmed lepo prime za roko in skupaj odšibava čez.

Poizkus menjave denarja v kempu propade, škrti šef ne da več kot 300 na evro. Plačamo torej z 20 evri (kar je po njegovem tečaju enako 6000 ougijam, kolikor stane kamp za tri), šef nekaj časa računa in že na pogled je jasno, da mu ne gre od rok. Domen zato kar počaka, šef nekaj pobrska po denarnici, vrne 2000 ougij in vprašujoče pogleda. Dobro bo, oba se posmejita in kamp je plačan.
Sledi zadnja bencinska pumpa tik pred mejo, kjer dotočimo na polno (bencin v Maliju je namreč dražji) in urejanje Mavretanskih formalnosti (15 minut). Malijski mejni prehod je svojevrstno presenečenje (ki to ne bi smelo biti več – Afrika pač). Namesto zapornic so čez cesto sodi, na iz blata narejeni hišici pa visi Malijska zastava 20×15 cm. Precej skromno za glavno prometno povezavo med Mavretanijo in Malijem. Na mejni kontroli se veliko rokujemo in smejimo drug drugemu, ob vpisu v knjigo, ko policist skuša pravilno prebrati naša imena, še toliko bolj. Začuda nihče ne zahteva nikakršnih “daril”, vseeno jim pustimo nekaj kulijev, saj njihovi ob izpolnjevanju obrazcev pridno crkujejo. Izvemo tudi, da se Malijsko vizo (30 dni) brez problema dobi tudi na meji. Fajn!
Nekaj 10km dalje ob cesti sledi še carinska kontrola (nič brskanja po avtu, samo ureditev začasnega uvoza avta), menjava denarja (630 CFA frankov za evro) in štemplanje na policiji. Vse skupaj plačamo 33.000 frankov za zavarovanje in 2000 frankov za štemplanje na policiji. Za cepljenje proti rumeni mrzlici ne vpraša nihče.
Mali! Končno prava črna Afrika. Ena najbolj revnih držav na svetu (če se ne motim, 4.), hkrati pa model zahodnoafriške demokracije. Že nekaj kilometrov naprej ob cesti, ko naredimo postanek za kosilo, pod bližnjim bav-babom sedi kakih 8 lokalcev, ki so si ob oddihu s polja pripravili kosilo. Mi se pripeljemo z dvema do konca naloženima Landcruiserja in potem oni nas vabijo na kosilo. Noro. Že prvi stik z lokalci pokaže njihovo pravo plat. Za razliko od vedno nadležnih Arabcev nas sicer radovedno opazujejo (in pogledujejo po vsebini avtomobila), ampak držijo kulturno distanco. Predvsem pa so vedno nasmejani!
Kmalu se naše poti s Francozoma razidejo, onedva drvita naprej na vzhod proti Nigru, mi pa na zahod, proti Senegalu v najmanj razvito provinco Malija – Kayes. Cesta proti Kayesu je odlična, široka asfaltna cesta brez prometa. Prihod v Kayes pa (že spet) svojevrsten kulturni šok – mesto z okoli 100.000 prebivalci s slabo, oz. pardon, brez infrastrukture. Večinoma makedamske ulice (mogoče pa je asfalt samo prekrit s prahom?) si delimo s svojevrstnimi lokalnimi oblikami prevoza, kravami, ki jih ženejo s paše (?), tržnico in smetmi, vse skupaj dodatno začinjeno z različnimi vonjavami. Komaj najdemo naše prenočišče v fundaciji Mahdi Kaama Musundo, kjer za dvoposteljno sobo plačamo 8000 CFA (~ 13 evrov). Soba je še en afriški stereotip, postelje z mrežami proti komarjem, pod stropom ogromen ventilator, ki meša vroč zrak, pod balkonom pa tržnica z vsemi vonjavami.
Rok že v mraku na balkonu slika Domna, potem pa poizkusi, kako dobro deluje avto-fokus v temi. Kakih 30 metrov stran na tržnici očitno nekdo narobe razume trzanje bliskavice (Canon 30D namreč v temi ostri s pomočjo utripanja bliskavice) in prične vpiti. Ker se lokalca nikakor ne da umirit, Rok in Domen stopita dol da preverita zadevo. Vse skupaj se konča v pisarni upravnika fundacije, ki po dobrih 15 minutah umiri lokalca in nesporazum se konča s stiskom rok. In razlog za nastanek situacije? Preden odideta iz pisarne, upravnik Roku prišepne, da ima lokalec 2 ženi, na tržnici pa je sedel s tretjo (bodočo? :)), mi pa smo menda zbirali dokazni material. Si predstavljam kako hudo je doma, če varaš 2 ženi…
Za večerjo obiščemo lokalno restavracijo s Senegalskimi jedmi. Ob pogledu na restavracijo bi namesto Senegal lahko pisalo tudi Salmonela, ampak lakota naredi svoje. Zmenimo se za Senegalske špagete “avec Poule”, a nam ne uspe izvedeti cene. Iz žepa zato potegnem 5000 frankov (~ 8 evrov) in kažem na denar. “Oui, ok” mi vzame denar, v ceno si iz hladilnika vzamemo še 3 kokakole in zadeva je zaključena. No, piščanca tisti večer nismo videli, so bili pa špageti z mešanico trdo kuhanih jajc in govedine res odlični, pa tudi prebava je preživela. Za ambient je poskrbela kaseta s senegalsko glasbo in celotna družina, ki si je prišla pogledat letos verjetno edine bele goste. V obeh dneh v Kayesu vidimo le še enega belca, Švicarja, ki ga srečamo na banki.

Ob cesti proti Atarju se poleg zlatih sipin začnejo pojavljati črne gore, a prah v zraku ne dopušča kakšnih pametnih fotk. Nekateri razgledi ostanejo le v spominu. Tempomat na 100km/h, desna noga pa počiva tudi po uro in več. 50km pred Atarjem cesta s peska zavije med skalne vrhove in se počasi vzpenja proti Atarju.
Atar je še eno dolgočasno vsa-so-ista mavretansko mesto. Bencin na črpalki po normalni ceni, črpalkar je faca, pralec avtomobilov pa hoče 500 ougij (~ 1,4 evra) za 5 minut dela z izpihavanjem zračnega filtra.
Po dobro zvoženi makedamski pisti (R3) odpeljemo na vzhod proti Chinguettiju. Po 20km ravnine se cesta vzpne na cca 200m visok skalnat plato čez prelaz Ebnou in se na drugi strani počasi spušča proti sipinam Chinguettija. Pista je hitra in očitno vzdrževana, 100km prevozimo v manj kot uri in pol.
Chinguetti, sedmo najsvetejše mesto Islama z okoli 3000 prebivalci in nekoč središče mavrskega kraljestva, se izkaže za najlepše mesto v Mavretaniji. Morda zato, ker je med starim in novim delom mesta 100m širok vadi, za palmami v ozadju pa se pnejo peščene sipine. Merzouga se skrije. Namestimo se v Maure Bleu, izredno simpatičen kompleks francoske lastnice, kjer se za 2500 (~ 7 evrov) po glavi namestimo v beduinskih šotorih. Vzmetnica in zajtrk vključena. Po dolgem času vidimo evropsko straniščno školjko.
Prodajalke pred kempom ponujajo verižice po nekoliko oderuških cenah (3000 ougij za verižico) in se ne pustijo prepričat v manj. Kljub vsemu se s pisanjem po pesku in izvajanju različnih grimas ob različnih cenah imenitno zabavamo, zato njihovim otrokom potalamo par igrač.
Chinguetti nima električnega omrežja, zato že v temi v novem delu mesta najdemo – v soju sveč razsvetljeno – restavracijo v lasti Senegalca. Kuskus je odličen, piščanec koščen, omaka pa okusno pekoča (1500 ougij). Lokalec, ki nas ujame 20m pred restavracijo in nam kao pokaže, kje restavracija je, od lastnika dobi zastonj večerjo. Dokler ni na naš račun, nas ne moti. Pred spanjem pofirbcamo trgovino z lokalnimi spominki na drugi strani ceste in od lastnika ob praznovanju mavretanskega dneva samostojnosti (naslednji dan) dobimo obeske za srečo.
Ponoči spet mraz, očitno bo treba spati v puloverju.

Zgodnji odhod proti Ouadaneju. Že začetek piste v peščenem vadiju pred Maure Bleu obeta, zato so gume hitro na 1,5 bara. Track R7 iz Sahara Overland kmalu zapusti vadi v sipine proti severu, mi pa nadaljujemo po južni strani vadija. Križarimo čez nizke sipine, med redkimi drevesi in camel grassom, pesek je sipek a se ne vdira preveč, brez težav držimo hitrost nad 50km/h. Vseskozi držimo smer 5-10km južneje od tracka R7 v bližini večine kolesnic v tej smeri. Vsake toliko peljemo mimo večje oaze in nekje na polovici poti prečimo nekaj ducat metrov visok kamnit prelaz. Zadnjih 20km vodi čez nekaj metrov visoke sipine, ki si kot valovi brezkončno sledijo ena drugi. Občutek v avtu še najbolj spominja na vožnjo z gliserjem.
Prihod v Ouadane. Slikovito staro mesto (danes ghost town) na skalni polici jim je po mavretansko uspelo skazit z anteno za mobitel. Tudi novi del mesta je skoraj prazen in med nešteto trgovinami nam komaj uspe najti kruh. Spet nas zasuje lokalna mularija, ki žica darila.
Ker v Chinguettiju nismo natočili jerrycanov, hitra kalkulacija porabe po pesku pa pravi “tam nekje nad 30 litrov”, se odločimo za iskanje bencinske. Iskanje se kmalu sprevrže v pravi podvig, za lažje razumevanje bom izpostavil tri lokacije. Lokacija A je center Ouadaneja na 50m visokem platoju, lokacija B je kompleks hiš ležečih slab kilometer stran pod platojem in lokacija C je prizorišče lokalnega praznovanja dneva neodvisnosti v vadiju 2 kilometra stran.
Torej… V B poberemo lokalca s kavkaškimi potezami, ki ga odpeljemo na 3 lokacije okoli A. Pove nam, da je šef bencinske v C. Odpeljemo v C, poberemo nekoga, ki trdi, da je šef bencinske (recimo mu Ali). Odpeljemo ga po ključe pumpe v B, nato pa se peljemo do črpalke v A, kjer naredimo krog po mestu in spet končamo pri črpalki. Ključ kao ni pravi, zato spet krog okoli A, nato pa iskat nekoga v C. Med potjo le tega srečamo v B, zato se vrnemo k črpalki v A. Izkaže se, da je ta tretji pravi lastnik črpalke, tankamo po 280 (~ 0,8 evra) za liter. Vse skupaj nam vzame uro in pol.
Nadaljujemo po pisti R8 do Guelb er Richat. Guelb je bila do pred nekaj desetletij kraj brez pomena, ko so astronavti na enem izmed zgodnjih poletov ugotovili, da se iz vesolja na tem kraju vidi ogromen krater, lokalci pa o tem niso vedeli ničesar. Misterij so razkrili geologi. Ogromno skalno formo v obliki krogle, ki jo je počasi dvigovala magma so erodirali zunanji dejavniki, zaradi česar so na relativno ravni površini nastali koncentrični krogi, ki so tako dobro vidni iz vesolja.
Dobrih 40km piste, spet precej peska, ki ga popestri del v Guelbu, ko se je po pesku potrebno vzpeti na rob enega od koncentričnih krogov. Sahara Overland svetuje nekaj zaleta, a Habibi prileze navzgor brez težav.
V samem centru Guelba pošljemo koordinate (edina točka na tem tripu, kjer bodo domači na spletni strani dejansko imeli več od razgleda, kot mi na terenu) in naberemo nekaj menda zelo starih kamnov. Razgled, glede na lokacijo, nezanimiv. Med malico se nam pridruži starejši lokalec in nas povabi v bližnji hotel (šotor). Ko ga zavrnemo, nam pove, da mu moramo za vstopnino v središče Guelba plačati 20 evrov. Sam se mu kar v faco začnem glasno smejat, nabašemo se v avto in odpeljemo.
Povratek po isti pisti do Oudaneja, od tam pa nazaj proti Chinguettiju. Tokrat sledimo tracku R8, ki se po začetnih peščenih valovih (i-de-a-la!) začne izgubljati med kamenjem. “Saj ne bo dolgo”, so bile besede, ki sem jih 20km kasneje obžaloval. Če bo šlo tako naprej, do noči ne bomo v Chinguettiju! Track se po 20km kamenja potem vseeno odkupi z odličnim delom, trd pesek in spet sipine v obliki valov, ki nas vodijo direktno v najlepši sončni zahod na celem tripu. Rok med vožnjo zleze na streho in se vsede v rezervno gumo, z Domnom pa med vožnjo navijeva glasbo. Naredimo nekaj slik, ki pa samo potrdijo, da se nekaterih stvari enostavno ne da fotografirat, ampak ostanejo le v spominu (sem to že kje napisal?).
V zadnji svetlobi po sončnem zahodu dosežemo Chinguetti. Najboljša vožnja na celem tripu je zaključena.
Maure Bleu so okupirali francoski turisti na tedenskem “Sahara Adventure” (v Atar leti čarter iz Pariza), zato nas receptor zavrne, češ da so polni (povratek v Chinguetti smo glede na opis tracka v Sahara Overland načrtovali šele naslednji dan). Ob odhodu nas opazi šef in ker smo mu očitno všeč, nam vseeno zrihta prazen beduinski šotor.
Spet večerja pri Senegalcu, tokrat riba z rižem in isto pekočo omako. Očitno nas v restavraciji opazi lokalec, ki nam jo je kao pokazal prejšnji dan, zato pride pobrat davek – porcijo kus-kusa. Senegalec nas med kuhanjem povabi v svojo trgovino, kjer prodaja ročne izdelke iz Mavretanije, Malija in Senegala. Z Rokom se zanimava za izrezljani kameli, začetna cena za redne goste – 4000 ougij (~ 11 evrov) po kosu. Končamo pri kupčiji 2 kameli in slonček za 2 litra domačega žganja (hvala Vesna!). Dobro prodan šnops, v Mavretaniji je alkohol ilegalen in ekonomija naredi svoje.

Ponovimo jutranji ritual s kavico on rogljički, z večino lokalci tu na promenadi smo že na živjo. Nato jo mahnemo na rt na konec polotoka, na katerem leži Dakhla. Med mestom in rtom je posejanih čuda smeti, ki se zatikajo za redko grmičevje. Še posebej nas nasmeje ograja okoli neke stavbe, ki očitno služi kot lovilec smeti.
Na rtu je pravi mali ribiški geto, pred njim pa nekaj sto modrih čolnov, ki jih ponoči uporabljajo za ribolov. Nekaj lokalcev tudi podnevi kar s peščene obale lovi ribe, mi pa se med vožnjo po plaži lepo pogreznemo. Gume z 2,8 bara na 1,7, pa je šlo brez problemov dalje.
V upanju, da bi nekje lahko najeli ATVje (štirikolesnike), ki jih baje izposojajo pri neki kitesurf šoli, se po zahodni obali peljemo nazaj na sever. ATVjev nismo našli, zato pa končamo na drugi strani polotoka, kjer je okoli zaliva na večih točkah parkiranih cel kup kemperjev. Zaliv je namreč idealna točka za kajtsurferje – okoli zaliva povsod široke, ravne plaže, voda v zalivu zelo nizka, navzdol po zalivu pa močan, konstanten veter … in nikjer nobenih dreves ali skal.
Opazujemo in slikamo kajterje in surferje, eden od lokalcev opazi, da ga slikam, pride na obalo in prosi naj mu pošljem slike. Email napiše v pesek in me vabi na drugo stran zaliva v kajt šolo. Vabljivo, ampak če so cene iste, kot jih imajo španci na drugi strani polotoka (6 urni začetni tečaj – €170), ne bo šlo… gre preveč za bencin. Pridemo nazaj, ko bomo imeli svojo opremo, 100%! Drugi lokalci medtem na plaži igrajo nogomet in se zabavajo na različne načine, eden izmed njih pa nas povabi v bližnji šotor na čaj. Po čaju poizkusimo vožnjo po mokrem pesku, ki se razteza daleč naokoli, a se tudi z 1,7 bara tako pogrezamo, da raje odvijemo nazaj na cesto. Je že bolje kosilo v McAyi na promenadi, kot pa lopatenje v popoldanskem soncu.

V banki končno menjajo potovalne čeke, ki smo jih tako nesrečno nosili v Mali in nazaj. Zmedeni uslužbenec sicer potrebuje slabo uro za celoten postopek, kar vznejevolji lokalce v vrsti za nami (vrsta se v maroških bankah drži s predmeti, postavljenimi na pultu), a zadevo končno reši prijazni šef podružnice. Želimo pozdraviti Hasana, vulkanizerja, ki nam je tako uspešno pokrpal gumo, a ga ni v delavnici, ki je medtem zamenjala sponzorja. Goodyear je nadomestil Bridgestone in celotno pročelje so pobarvali na rdeče, še vedno pa prodajajo Savo. Med kavico in rogljički v sosednji kafani k mizi pristopi kake 20 let star lokalec in prosjači. Ne pokažemo prevelikega usmiljenja, je dovolj mlad za delo, pa tudi sicer se nam zdi, da muslimani v nasprotju s črnimi afričani vse preveč prosjačijo. Se pač šlepajo na enega od petih stebrov Islama, ki pravi, da mora vsak musliman po svojih zmožnostih pomagati revnim. Ko prosjača zagleda šef kafane, popolnoma ponori, teče za njim in mu prisoli eno krepko čez zobe. Očitno sta stara znanca.
Ura je 1300, dobro uro po najvišji plimi in čas je za odhod na plažo. Čaka nas namreč zanimiva pista (3E1) po plaži med Laayounom in Tarfayo. Dobro polovico 100km piste odpeljemo po plaži, na nekaj metrov širokem pasu med slanim morjem in suhim saharskim peskom, gume na 1,3 bara, hitrost pa tja do 90 km/h. Ob robu plaže vseskozi stojijo barake iz lesa, blaga in lepenke, pred njimi pa moški ali dva, ponavadi pa tudi pes. Ustavimo se pri dveh nasedlih ladjah, ena v celoti na plaži, druga pa 200m ven v morju. K nam pristopi vojak iz bližnje barake in nam pove, da sta španski ladji nasedli leta 1979, najprej tista na obali, med reševanjem pa še druga. Pove nam še, da so v večini barak na obali nastanjeni vojaki, ki nadzorujejo obalo zaradi afričanov, ki se s čolni prebijajo proti Evropi (Kanarskim otokom), izvajajo pa tudi “protiteroristične aktivnosti”. Ugibamo ali so vojaki tam nastanjeni kazensko, ali pa Maroko tako rešuje problem brezposelnosti. Prekrasen pogled na valove Atlantika ob poti popestri še ena razbitina, čisto na koncu pa vasica nabiralcev alg. Zadnjih 20km piste je – po novem – asfaltnih, saj zaradi pečin vožnja po plaži ni več mogoča. Severno od Tarfaye še enkrat obiščemo plažo, kjer smo prvič prebodli gumo in si privoščimo nekaj voženj in fotosešn. 20km severno od Tarfaye je še zadnja črpalka Atlas-Sahara, kjer avto in jerrycane do vrha natočimo z bencinom po 0,4 evra.
Nadaljujemo po cesti na sever, občudujemo prekrasne valove, ki se lomijo ob obali in v močnem vetru bivakiramo za kupom peska, ki nudi vsaj malo zavetja.

Po deževnem dnevu in mrzlem večeru smo se zjutraj zbudili v jutro brez oblačka, a temperatura se vseeno ni hotela dvigniti nad 10 stopinj. Super dan za vožnjo, smo si mislili vsak pri sebi! Pa nam ni bilo usojeno, po pol ure vožnje so se na kup pričeli nabirati temni oblaki, zato smo pot sproti prilagajali vremenu. Ekipa v avtomobilih se je ustavila v Fesu, kjer so si v petih minutah ogledali medino, nato pa pobegnili iz vrveža na sendvič v bližnji supermarket. Motoristi se v Fesu nismo ustavljali temveč smo ga po najkrajši poti obšli. Zavili smo proti Maroškemu Aspen-u, Ifrane. Bolj ko smo se vzenjali, hladneje je bilo in več oblakov se je podilo nad nami. Pripeljali smo se na 2205 m.n.m. temperatura pa se je spustila pod 2 stopinji celzija (manj na Jimovem motorju termometer ne pokaže – najbrž pameten namig BMWjevih konstruktorjev?). Mraz nas je premagal in ustavili smo se na kosilu. V gostilni je bilo prijetno toplo, in ko smo se že skoraj odtalili je zunaj pričelo snežiti. Hec, pa taka Afrika!
Kljub sneženju zajašemo motorje in se, v upanju na toplejše vreme, odpeljemo proti Mideltu – ogrelo se sicer ni, smo pa doživeli prvi pravi afriški sončni zahod. Ko se je že pričenjalo mračiti smo bili še vedno 50 km oddaljeni od Midelta, vsi pa smo nestrpno pogledovali na indikatorje goriva (Boris je že vozil na rezervi). V vasici Zeida smo k sreči našli bencinsko z neosvinčenim bencinom (v hribih ga praktično ni – stare Mercedezove dizelce ga pač ne potrebujejo). Super, samo natankamo in v pol ure smo v Mideltu! Poravnamo račune, prižgemo motorje, ko Boris ves razoračan in jezen ugotovi, da ima prazno gumo. Prvi gumidefekt, kaj bomo pa sedaj? Na črpalki nam ponudijo garažo z lučjo, kjer se lotimo dela. K sreči isti trenutek mimo pripelje David v avtomobilu. Z nekaj naše pomoči je v slabi uri zaflikal počeno zračnico, tako da smo lahko nadaljevali proti Mideltu. Hotelček Atlas kjer smo spali si bomo zapomnili po najožjih hodnikih in stopnišču, po katerih je hoja potekala le v eni smeri. Zadovoljni nad dnevom, si privoščimo večerjo (nekakšen piščanec po maroško), po večerji pa popadamo v postelje!

Ker nam ni bilo usojeno Merzougo zapustiti po brezpotjih, smo se zjutraj po skupinskem slikanju z Rachidom in Isabelle počasi odpravili proti Risaniju, po nove zaloge bencina. Bencinsko črpalko smo zapustili v smeri Tazzarina (Babel anyone?) in doline Draa. Cesta je lepa in vožnja lagodna.
V Tazzarinu se malo porazgubimo, nekateri v menjalnice, nekateri na bencinsko črpalko, drugi pa po trgovinicah po kruh in podobne zadeve. Med raziskovanjem vasice v obcestnem caffeju naletimo na motorista Jacques-a iz Belgije. Hitro ugotovimo da ima možakar nek hud motor, pa tudi njegov izgled kaže na to, da je pravi puščavski lisjak. Razloži nam, da je soudeleženec osme skupne odprave Marhaba 2008. Na začudenje vseh, se nam ponudi za vodiča po offroadu med Tazzarinom in Zagoro. Ponudbo hitro sprejememo, zmečemo odvečne stvari v avtomobile in že dirkamo za Jacquesom.
Že po nekaj metrih offroada nam je takoj postalo jasno, da se bo treba pošteno potruditi, če bomo hoteli držati Jacquesov ritem vožnje. Prvi je davek hitrosti plačal Boris. Na ostrem ovinku mu ni uspelo zaviti in je preko enega skočil v sosednji puščavski vodnjak. Glede na to, da je pol motorja viselo v vodnjak, Boris pa se je zakotalil med kamenje, so bile posledice minimalne (razbita prednja luč)! Jacques nas je vodil po nepozabnih brezpotjih, potovalna hitrost pa je bila enaka gorenjski avtocesti (tu ne mislim na viaduktu Peračica) – hiiiiiiiiiiiitraaaaaaaaaa!
Po izjemni dirki v mraku pridemo v Zagoro, kjer se Jacquesu zahvalimo s pivom. Motoristi oddirkamo v center Zagore kjer se sestanemo z avtomobilisti in skupaj odkrijemo kamp s simpatičnimi bungalovi. Z gostiteljem Abdulom in ostalimi se posedemo v berberski šotor in zaklepetamo v noč. Posebno sta se vživela David in Boris, ki sta poskušala napiti Abdula in ostale, ampak sta po nekaj uricah ugotovila, da to sploh ni mačji kašelj. Abdul in lokalci so iz žepov potegnili vse svoje domače pridelke (nekakšen maroški jegermaister, maroško vino in seveda domači maroški hasis) in tako se je zabava zavlekla dolgo v noč in jutro.