-> Kita -> Bamako
Po zajtrku se nam ob pospravljanju šotora pridruži 10 lokalcev, ki so na jutranji poti proti 5km oddaljeni farmi. Najprej se 10 minut igramo Big Brother (mi pospravljamo opremo, oni brez besed stojijo na varni razdalji okoli nas in nas opazujejo), potem pa mimo pride lokalec z radijem in navija Radio Mali FM. Domen ga hitro (pri skromni izbiri postaj ni ravno težko) nastavi še na radiju v avtu in požanje vsesplošno odobravanje. Eden izmer lokalcev ima staro razmajano kolo, povprašamo še ostale, zakaj nimajo koles in povedo, da na farmo hodijo delat tudi zato, da bi si lahko kupuli kolo. V Lonelyju preberemo, da lokalci na podeželju Malija delajo tudi za 15 dolarjev na mesec. Potalamo škatlico Aspirinov in se poslovimo.
Popoldne smo že v Bamaku, milijonski prestolnici Malija. Naredimo napako in za hotel, ki sta nam ga priporočila Francoza, povprašamo lokalnega taksista. Z druge strani že skoči drugi lokalec, ki nam menda lahko pomaga, oba sedeta v taksi in nas peljeta do napačnega hotela. Tam v taksi skoči še lastnik sosednjega hotela in preden se zavedamo, proti željeni destinaciji vozimo za taksijem, v katerem sedijo 4 ljudje, ki nam kao pomagajo. Željeni hotel je žal zaseden, lastnika prejšnjih dveh uprizorita manjšo sceno (očitno se kregata, v hotel katerega od njiju naj bi sedaj šli mi), medtem nam nekdo tretji že utruja z vodenjem po mestu. Očitno prijaznost Malijskih ljudi, ki sem jo opisoval pred dnevi velja le za podeželje. Lepo se zahvalimo vsem in pobegnemo s prizorišča. Preverimo Lonely in po uri beganja po zaprašenih ulicah (slabše prevozne kot Malijske piste) najdemo Katoliški misijon. Poceni a čiste sobe in prijeten ograjen vrt, kjer varno spravimo avto. Prava oaza sredi Bamaške džungle. Zvečer internet v fensi hotelu, wireless in ledrasti fotelji. Žal ne vleče nikamor, zato po pol ure obupamo. Bamako samo potrdi, da je Mali glede na stopnjo razvitosti nesramno drag. Cene obrokov v najbolj zanikrnih restavracijah se začnejo pri 5 evrih, cene prenočišč prav tako (s tem, da se prenočišča za 10 evrov niti slučajno ne morejo primerjati z našimi hostli), nič drugače ni v trgovinah – cel kup uvožene robe, dražje kot pri nas. Turistov praktično ni, zato ne razumemo, kdo od lokalcev si vse to sploh lahko privošči.
