Sahara Jam

Zajtrk v Asilahu, ki je prijetno bivše Portugalsko pristanišče. Otvorimo sezono tradicionalnega maroškega metinega čaja in šibamo proti Chefchauenu kjer naredimo kosilo. V mestu srečamo skupino totalno zadetih Špancev (Chefchaouen je prestolnica gorovja Rif, kjer se pridela 42% svetovnega hašiša), spet srečam istega berberskega prodajalca in pri avtomobilu nam isti težak kot pred dvemi leti hoče prodat hašiš. Ko se spuščamo iz Rifa proti Rabatu zagledamo isti Stop znak, ki sem ga slikal pred dvemi leti, zvečer pa v kaosu Rabata (ki je presenetljivo urejena prestolnica) blizu Medine najdemo stari hotel z roza posteljami. Vsekakor dan Deja-vujev.

Pozno vstajanje in fruštek na prostem. Obvezen metin čaj in čas za pisanje teh vrstic. Postanek v lokalnem Internet shopu, DHCP ne mara naših računalnikov, USB ključek za prenos slik, francoska tipkovnica pa ubija. Dan težav s tehniko, Garmin se je čudežno resetiral in pozabil vse tracke, MapSource install z neta ne dela, ker je samo update, CDja pa ni… No, smo rešili tudi ta problem! Hvala internet.

Skozi Erfoud in Rissani se odpeljemo proti Merzugi. Lokalci ne kažejo več zanimanja za naš avtomobil, zato je vožnja skozi vasi mirna. Ko se bližamo Merzugi se pokrajina okoli nas spreminja, v hamadi (kamniti puščavi) je vedno več peska in v večernem mraku ob cesti opazimo prve znake “pozor kamele”. Kot nam je že rahlo prešlo v navado, v Merzugo pripeljemo ponoči. Med množico tabel pred Merzugo seveda spregledamo tisto za Sable d’Or, za katerega se je Domen odločil, ker je Iza zapisala, da ima evropska stranišča. Priklopimo GPS, v katerem imamo koordinate in jo udarimo počez. Lastnika Rašid in francozinja Isabelle nas ob obveznem čaju informirata o cenah, Doben se odloči, da potuje z Relaxom (vzame sobo), z Rokom pa spet na strehi. Razen izjemnega nočnega neba in gorenjske škrtosti naju v to spet prepriča že pregovorno Domnovo smrčanje (sedaj vem zakaj v Maroku skoraj ni dreves). Pred kasbahom šotori Francoz, ki je s kolesom na poti v Dakar. Po večerji (Tajine z lečo) obvezna seansa na tam-tame. Rock el Kasbah!

Zajtrk s pogledom na morje (pomirjujoče), nato pa po cesti na jug. Prvič nas zaustavi policija (policijske kontrole so sicer zelo pogoste, a v glavnem ustavljajo le lokalce). “Slovenie – le petit” skuša Domen omiliti morebitno kazen. “Oui, oui, football team” očitno pozna policist. “Zlatko Zahovič” poizkusim sam. “Oui! Bon voyage!” in že smo na poti.
Pri Tan-Tanu SMS-amo Andreja Moroviča – Mora, ki s skupino ravno zapušča Zahodno Saharo. Izmenjamo podatke o vozilih in se srečamo na cesti. Sledi prijeten klepet, izmenjamo nekaj izkušenj, Andrej postreže z informacijami o prečenju mavretanske meje. Od junija 2007 se na meji dobi le še 3-dnevno prehodno vizo. V redu, bomo šibali v Mali in si Mavretanijo ogledali na poti nazaj. Moro nam zelo pomaga z informacijo, da je prečkanje kontrol v Zahodni Sahari in Mavretaniji veliko hitrejše z uporabo t.i. “fishier”, papirja na katerem so zapisani vsi podatki o osebah in vozilu in ki ga policistu / cariniku / žandarju enostavno pomoliš skozi okno in si s tem prihraniš dolgotrajno prepisovanje podatkov. V prihodnjih dneh so nam fišiji prihranili nekaj dragocenih ur časa. Omeni še “restavracijo” v naslednji vasi, kjer si kasneje privoščimo ribe. Rok in Domen si roke umijeta z vodo iz soda, sam presodim, da so po pol dneva moje še vedno bolj čiste kot voda v sodu. Pred kosilom pozabimo povprašat za ceno, zato je na koncu ta višja – 110 dirhamov (~10 evrov) za ribe, kokakolo in čaj. Solato mirno pustimo, naj prebavne težave še malo počakajo.
Dalje na jug, ves čas vožnja po cesti ob morju. Pred Tarfayo na desni zagledamo nasedlo ladjo in se odločimo za foto sešn. Sledi obvezna vožnja po plaži in previden izhod preko sipkega peska. BFGoodrich All Terrain so zak…. PSSSSTTTTTT. “Fak.” “A spuša?” “Ja kako?” “A nis vidu skale?” “Ne!”. Guma spušča… zapeljemo se do bližnje bencinske, kjer se začne servis. Zdolgočaseni uslužbenec na bencinski zvedavo opazuje. Snamemo gumo, ki je z zadnje strani lepo presekana. Odšibamo v Tarfayo, ki je nekaj kilometrov stran. V prvi garaži pokažemo na našo gumo, “nuevo?”. Majster iz garaže privali staro gumo, katere edina ujemajoča dimenzija je premer platišča. Bomo poizkusili v Laâyoune, večjem mestu kake 80km južneje.
Vmes prečkamo mejo med Marokom in Zahodno Saharo. Zahodna Sahara je de facto pod upravo Maroka, vse odkar so jo leta 1975 zapustili španci in se je leta 1979 pod pritiskom Polisaria (upora prvotnih prebivalcev Zahode Sahare) umaknila Mavretanija. Danes je pokrajina mirna, se pa že od leta 1992 pogajajo o pogojih referenduma, ki bo dokončno uredil status pokrajine. Zahodna Sahara je tudi jabolko spora med Marokom in Alžirijo, ki si želi dostop do Atlantika.
Na poti proti Laâyoune Domen ugotovi, da more nekje blizu nas biti večje turistično mesto, saj Garmin kar naenkrat kaže čuda zanimivih točk… 180km vzhodno? V morju? Kanarski otoki! Civilizacija, pa tako blizu… kaj bi dali sedaj za dobrega vulkanizerja. Proti večeru se ustavimo v Camp des Beduins, priljubljena točka vseh Slovencev, ki putujejo v tej smeri. Belgijski par, ki vodi kamp, nam postreže z ugodnim prenočiščem v beduinskem šotoru in nekoliko dragim kameljim tajinom. Ampak je treba probat, kamele se ne je vsak dan. Sladka, v datljevi omaki, se vleče podobno kot govedina, ampak ima poseben, v bistvu dober okus. Podebatiramo z belgijsko ekspedicijo, ki v Gambijo pelje stare avtomobile (na pol avanturistična, na pol dobrodelna ekspedicija).

200 kilometorov piste do Neme spet vodi skozi nekaj neprivlačnih Mavretanskih vasi. Ravno ko se sprašujemo, kako po tako razriti pisti lahko vozijo tovornjaki, peljemo mimo šleparja, ki se mu je na bok prevrnila polno naložena prikolica. Paketi ležijo naokoli, šoferja pa v senci kabine kuhata čaj.
V Nemi nam uspe urediti obezno avtomobilsko zavarovanje, carina pa je – že spet – zaprta. Na srečo se v Nemi začne asfaltna cesta, ki povezuje Nemo z več kot 1000 kilometrov oddaljenim Nouakchottom.
100 km kasneje v Timbedghi nov poizkus. Carina je odprta! Ali bi lahko lepo prosim začasno uvozili naš avto? Ne bo šlo, nimajo pravega obrazca za uvoz avta… Naj probamo v Ayoun el Atrous, 170 km naprej. Bivakiramo nekaj kilometrov pred Ayounom.

Zjutraj še vedno piha, zato samo na hitro pospravimo šotor in jo mahnemo proti Dakhli. Časa je dovolj, zato se odločimo, da bomo po dolgem času zabluzili dan. Na promenadi si privoščimo kavo in čokoladne rogljičke ter se grejemo na soncu. Vse skupaj še najbolj spominja na spomladansko kavo v Portorožu – sonček, veter in brez turistov.
Nastanimo se v hotelu Sahara, za 30 dirhamov (~ 3 evre) po glavi dobimo celo topel tuš. Sledi popoldne na internetu v Cyberju takoj čez trg pred hotelom, hitra povezava, ugodna tarifa (5 dirhamov na uro), na koncu pa nam šef račun še zaokroži navzdol. Ne bi verjel, da so Saharci sosedje oderuških Mavretancev… V Cyberju spoznamo lokalca, ki priča hrvatski, 4 leta je študiral eksplozive na vojni akademiji v Zagrebu. Skupaj ugotovimo, da je precej Saharcev v 70. in 80. letih študiralo v Jugoslaviji. Kalamari v španski restavraciji ne upravičijo visoke cene.

Ponovimo jutranji ritual s kavico on rogljički, z večino lokalci tu na promenadi smo že na živjo. Nato jo mahnemo na rt na konec polotoka, na katerem leži Dakhla. Med mestom in rtom je posejanih čuda smeti, ki se zatikajo za redko grmičevje. Še posebej nas nasmeje ograja okoli neke stavbe, ki očitno služi kot lovilec smeti.
Na rtu je pravi mali ribiški geto, pred njim pa nekaj sto modrih čolnov, ki jih ponoči uporabljajo za ribolov. Nekaj lokalcev tudi podnevi kar s peščene obale lovi ribe, mi pa se med vožnjo po plaži lepo pogreznemo. Gume z 2,8 bara na 1,7, pa je šlo brez problemov dalje.
V upanju, da bi nekje lahko najeli ATVje (štirikolesnike), ki jih baje izposojajo pri neki kitesurf šoli, se po zahodni obali peljemo nazaj na sever. ATVjev nismo našli, zato pa končamo na drugi strani polotoka, kjer je okoli zaliva na večih točkah parkiranih cel kup kemperjev. Zaliv je namreč idealna točka za kajtsurferje – okoli zaliva povsod široke, ravne plaže, voda v zalivu zelo nizka, navzdol po zalivu pa močan, konstanten veter … in nikjer nobenih dreves ali skal.
Opazujemo in slikamo kajterje in surferje, eden od lokalcev opazi, da ga slikam, pride na obalo in prosi naj mu pošljem slike. Email napiše v pesek in me vabi na drugo stran zaliva v kajt šolo. Vabljivo, ampak če so cene iste, kot jih imajo španci na drugi strani polotoka (6 urni začetni tečaj – €170), ne bo šlo… gre preveč za bencin. Pridemo nazaj, ko bomo imeli svojo opremo, 100%! Drugi lokalci medtem na plaži igrajo nogomet in se zabavajo na različne načine, eden izmed njih pa nas povabi v bližnji šotor na čaj. Po čaju poizkusimo vožnjo po mokrem pesku, ki se razteza daleč naokoli, a se tudi z 1,7 bara tako pogrezamo, da raje odvijemo nazaj na cesto. Je že bolje kosilo v McAyi na promenadi, kot pa lopatenje v popoldanskem soncu.

Odpeljemo se 20km severno od Essaouire, v Oum el Aioun, prijetno vasico, ki jo sestavlja vsega ducat hiš. Na jugu vasice je nekaj evropskih avtodomov, v vasici ena sama kafana, 15 metrov nižje pa enkratna plaža. Sprehodimo se po plaži, a se nam mudi naprej.
Pot nas skozi Marrakech vodi proti Jebel Toubkalu, najvišji gori Atlasa, Maroka in severne Afrike. Rok bi se rad povzpel na 4167m visok vrh, nama z Domnom pa tudi ne bi škodilo malo zimskega veselja.
Podrobnega zemljevida nimamo, zato se s pomočjo GPSa in nekaj nasprotujočih si nasvetov domačinov odpravimo proti vasici Asni in za njo ležeči dolini Imlil, ki je, kot izvemo kasneje, najbolj popularno izhodišče za osvajanje Toubkala. Kljub temu se pred dolino usmerimo proti napačnemu cilju, maroškemu smučarskemu centru Oukaimedene. Dve uri navkreber po precej razritem makedamu je poplačanih z razgledom na slikovite vasice. Lokalci ob cesti spet žicajo najbolj osnovne dobrine in to le 50 kilometrov stran od Marrakecha, katerega luči se ponoči s tega dela Atlasa zelo dobro vidi. Kontrasti v Maroku so ogromni. Za razliko od tistih med Mideltom in Agoudalom imajo tu v vsaki vasi vsaj elektriko. Na višini 1600m nekoliko razočarano zagledamo dobro asfaltno cesto, ki po drugi dolini vodi do Oukaimedena. Eh. Vseeno je vzpon odličen, v nekaj urah poletje zamenjamo za pomlad in na koncu zimo, tik pred prihodom v 2600m visoko ležeč Ouakaimeden nas pričaka sneg. Mrači se, lokalci ravno končujejo s smučarijo, mi pa v kratkih hlačah in natikačih poskačemo ven iz avta in sprašujemo po hotelu. Sezona se uradno začne šele okoli Božiča, zato je večina hotelov zaprtih. Povprašamo v prijetni planinski koči, a nas cena (~ 40 evrov po osebi, z zajtrkom in večerjo) odvrne. Vseeno spijemo čaj, skozi okno opazujemo zasnežene gore in se grejemo ob peči na drva. Idealno okolje za vzpodbujanje domotožja. Sezona, podobno kot na Voglu, traja od sredine decembra do konca marca, le da običajno zapade tja do meter in pol snega. Preverimo lokalno specialko in ugotovimo, da bi za vzpon na Jebel Toubkal s te strani potrebovali 2 do 3 dni, ki jih žal nimamo. Maročana v koči sicer žicamo za popust, a pokaže na kamero nad točilnim pultom – francoska lastnika ga preko interneta opazujeta iz Francije in kakršno koli soliranje odpade. Povprašamo še v sosednjem hotelu, ki je še nekoliko dražji, nič ne bo, sankanje odpade.
Odpeljemo se v dolino, kjer na pol poti do Marrakecha prespimo v vasici Douar Ouriki.

Misterij o količini lokalcev, ki prenočujejo v našem hotelu je zjutraj razjasnjen. Dogajanje pod našim oknom že okoli 5h začne motiti naš spanec in ko okoli 8h pogledamo skozi okno, ugotovimo da na ulicah pod hotelom poteka ovčja tržnica. Pogled na maroško ovčjo tržnico zna biti za evropejce, vajene, da meso kupujemo v obliki zlato zapečenih kroketkov – zanimiv. Cel kup ovac zvezanih leži na ulici, nekateri jih po 2, 3 tlačijo v prtljažnike osebnih avtomobilov, drugi jih po 20 prevažajo v Toyotinih pick-upih, tretji jih privežejo čez prtljažnik svojega mopeda, bolj lokalni pa jih okoli vozijo na povodcu ali zvezane v samokolnicah. Ker se ovce upirajo razdružitvi (čredni nagon) z vsemi štirimi, je zanimiv prijem bolj izkušenih lokalcev – ovco zagrabi pod repom in jo kot “šajtrgo” vozijo naokoli po sprednjih nogah.
Habibi pred hotelom je seveda obdan z lokalci, zato se komaj prebijemo proti glavni cesti in jo mahnemo proti Meknesu. Ogled trga el Hedim, ki se razteza med medino in vrati Bab el Mansour nam prepreči množica ljudi, ki ceste zapre že daleč od starega dela mesta – očitno je tudi v Meknesu dan trgovanja. Časa nam primankuje, zato si privoščimo kratek postanek v drugi največji znamenitosti Meknesa – McDonaldsu.
20 kilometrov severno tik poleg slikovitega mesta Moulay Idriss, ki se pne po celotni površini hriba in je poimenovano po ustanovitelju Fesa, obiščemo največjo ohranjeno rimsko naselbino na maroških tleh – Volubilis. Prijetno nizka vstopnina (10 dirhamov) in ravno pravšnja temperatura za sprehod po preteklosti. Prijaznim vodičem pri vhodu razložimo, da sem strokovnjak za stari Rim in se jih na hitro znebimo. Mesto je dobro ohranjeno, predvsem pa turistov skoraj ni, zato je sprehod bolj avtentičen kot bi bil po samem Rimu. Okoli Volubilisa se raztezajo v zeleno odeta polja in travniki, ki v tem času bolj kot na Maroko spominjajo na Irsko. Ko smo pred slabima dvema mesecema tu peljali proti jugu, je prevladovala rumena barva.
Zadnji dan si želimo preživeti v enem od najbolj luštnih mestec v Maroku – Chefchaouenu, ki smo ga na poti navzdol le bežno obiskali. Na poti se v mestu Ouezzane spet ustavimo pri sedaj že uradno največkrat fotografiranem stop znaku in se na koncu za 200 dirhamov (18 evrov) ustalimo v simpatičnem hotelu Ahrazem, kjer v sedaj že mrzlem Chefchaouenu spet cenimo topel tuš. Večerjamo v eni od bolj boemskih restavracij nad glavnim trgom v Chaoenu – berberska omleta (čebula + paradižnik) in metin čaj. Pred spanjem še internet v Cyberju, kjer začuda delajo 3 luštne lokalke, ki se nam vseskozi nasmihajo. Chefchaouen ima že tako poseben čar, sedaj pa še dobra in poceni hrana, ter lepa dekleta… zakaj moramo jutri domov? Lokalke smo prišparali za naslednji obisk Maroka. 😉