Proti večeru na desni zagledamo Gibraltar, levo pa se ob sončnem zahodu pokaže naš cilj – Afrika. Po izstopu z ladje nas v Tangierju že spet izšolajo na mejni in carinski kontroli. Belgijci nam podajo koordinate kampa v Asilahu, ki ga Garmin potem pokaže 100m v morju. Upam, da imajo do Benina bolj točno route 🙂 Vseeno najdemo kamp v Asilahu, kjer prvo noč prebijemo po Afriško, v šotoru.
Jutranji zajtrk z internetom. Končno ugotovimo, zakaj naš laptop v nekaterih Cyber-jih ne dela – mrežno kartico je potrebno nastaviti na 10Mb half-duplex. Me zanima iz kje uvažajo mrežno opremo. Half-duplex očitno deluje tudi internet, nekaj časa samo gor, nekaj časa samo dol.
Odhod proti meji, 350km. Nedaleč od Dakhle prečkamo severni (rakov) povratnik. Tik pred maroško mejno kontrolo sledi ribji file za 35 dirhamov, termometer v avtu kaže 37C.
Formalnosti na maroški strani za nas minejo brez posebnosti, slabše pa jo odnese skupina korejskih študentov z dvema najetima avtomobiloma. Maročan v pisarni pravi, da ne more preveriti njihovih podatkov in jih pošlje nazaj na letališče v Casablanco. 1500 km ovinek – v eno smer. Noro. Korejci so čisto obupani, eden izmed njih poizkuša “Morocco, very good country”. Policist, ki stoji poleg se začne glasno smejati – prilizovanje ne deluje.
Na meji se nam za pomoč skozi mejne formalnosti ponudi Mavretanec, ki malo govori angleško in rusko – poimenujemo ga Rus. Izgleda okej, ampak ko predebatiramo situacijo, se že pridruži 3 francoskim avtomobilom. Vmes nas popade menjalec denarja. Pravi, da za mavretanske vize, uvoz avta in zavarovanje nujno potrebujemo lokalno valuto. Malo dvomimo, pa še tip je nadležno antipatičen, ampak temu pritrdi tudi maroški policist, še bolj pa nas prepriča to, da menjajo tudi Francozi. Ok, naj bo, 100 evrov. Menjalni tečaj? 300 ougij za 1 evro in 200 za 10 dirhamov. Dirhamov ne bomo menjali (1 evro = ~11 dirhamov), barantamo za 350 po evru in pristanemo na 330. Šele kasneje ugotovimo, da menjalni tečaj niti ni bil pretirano slab, na banki menjajo po 360. Mavretanec našteje ougije, vzame evre in hoče it. “Nej kr počaka”, Rok šteje denar. 25000 namesto 33000. Mavretanec se kretensko reži, kao, ups napaka. Doda še nekaj bankovcev in spet hoče oditi, a-a, rok šteje – 30000. Mavretanec se spet reži, menda slabo šteje. Doda še 3000 ougij in menjava je zaključena. Alkohol je v Mavretaniji ilegalen, svinjine se ne dotaknejo, krade se pa lahko… Jebeš takega muslimana. Vse skupaj na maroški kontroli porabimo slabo uro.
Med maroško in mavretansko kontrolo 5km “no mans land”, asfalta ni, pista je v precej slabem stanju. Nato pa obok sredi ničesar z majhno hišico – Republique Islamique de Mauritanie (RIM). Prva mavretanska kontrola, oficir se rokuje z vsakim posebej in pri tem pokaže, da doma meče kvihte (vsakega močno stisne in potegne k sebi). Pregleda celoten avto in si zaželi laptopa. Nima šans. Bo pa Elan nahrbtnik. Ne! Na koncu dobi Mercator nahrbtnik, noter pa nekaj igrač – oboje sicer namenjeno otrokom, ki jih srečamo na poti. Po izplenu se mu izraz na obrazu s trdega vojaškega razleze v širok nasmeh “Very good, very good!”. 50m naprej policijska kontrola. Lesena barakica, ki pri nas ne bi preživela prve zime, znotraj tesnjena s polivinilom. 10 evrov ali 100 dirhamov za 3 dnevno prehodno vizo (plačamo z dirhami), ki se lahko v Nouakchottu podaljša na 1 mesec. Plačilo z ougijami ni mogoče. Sledi še 100 dirhamov za začasni uvoz avta (spet ne sprejemajo ougij) in 4000 (~ 12 evrov) ougij za 10 dnevno zavarovanje avtomobila. Tudi zavarovanje je možno plačati z evri, torej za prehod mavretanske meje ougije ne le da niso potrebne, ampak so celo odveč. Menjalnica na meji menja 300 ougij za evro (čez 3 tedne, na poti nazaj pa – zanimivo – po 350).
Pri nekaterih formalnostih nam, potem ko konča s francozi, pomaga Rus – obrazci so namreč v francoščini, ta pa nam še ne gre najbolje. Mavretanski del meje zaključimo v dobri uri. Po koncu nas prepriča, da je zaradi pogostih kontrol in pozne ure najbolje, da prenočimo v Nouadhibouu. Ponudi se za pomoč pri prečenju cestnih kontrol, ve pa tudi kje se nahaja Kamp Aba, kjer noči tudi eden izmed francoskih avtomobilov (ostala dva sta odšla na pisto proti Atarju). Okej naj bo. Sledijo 3 stroge cestne kontrole, ki kasneje v trojčku, a manj strogo, križajo našo pot po celotni Mavretaniji. Na prvi Rus že od daleč veselo kliče žandarje, a ga ob prihodu eden izmed njih s srepim pogledom hitro utiša. Očitno se ne poznajo tako dobro, kot trdi Rus. Sledi pregled celotne prtljage, zmoti jih dobrih 3 litre šnopsa (borovničk, jegra in brinovca ne najdejo). Rok takoj pokaže na namišljeno ureznino na roki, “medicine!” Ok, za lastno uporabo, ni problema, kot izvemo kasneje pa so Francozom pred nami na tla izlili cel plato piva. Sledita policijska kontrola (potni listi) in carinska (papirji za avto).
Nouadhibou, ki podobno kot Dakhla leži na peščenem polotoku, je obmejna luknja z gostim in kaotičnem prometom. Cesta ima na obeh straneh 2 metra prašne bankine, namenjene prehitevanju, pešcem, trgovanju, posedanju… Afrika. V kampu Aba kampiranje za tri 4500 ougij (~ 13 evrov), razmeroma dobra soba z lastno kopalnico pa 6100. Vzamemo slednje. Rusu damo 3000 ougij, vendar ni zadovoljen. Da brez njega ne bi prišli tako lahko čez kontrole, pa da ne bi našli kempa – 6000 ougij bo ravno prav za popravilo njegovega pokvarjenega avtomobila. Pozabi seveda omenit, da je dobil zastonj prevoz z delovnega mesta v rodno vas in da je čedno vsoto vzporedno z nami že skasiral s strani Francozev. V mraku s prstom kaže na gume, kar razumemo kot prikrito grožnjo, zato pristanemo na 4500 ougij.
Večerna debata s Francozoma v Landcruiserju 60 (letnik 87), Yves in Gvenola. Oba že dobro v 60. letih, ravno tako kot mi prečita Mavretanijo proti Maliju in nadaljujeta v Niger. Če že gremo v isto smer, gremo pa skupaj!
Poizkus menjave denarja v kempu propade, škrti šef ne da več kot 300 na evro. Plačamo torej z 20 evri (kar je po njegovem tečaju enako 6000 ougijam, kolikor stane kamp za tri), šef nekaj časa računa in že na pogled je jasno, da mu ne gre od rok. Domen zato kar počaka, šef nekaj pobrska po denarnici, vrne 2000 ougij in vprašujoče pogleda. Dobro bo, oba se posmejita in kamp je plačan.
Sledi zadnja bencinska pumpa tik pred mejo, kjer dotočimo na polno (bencin v Maliju je namreč dražji) in urejanje Mavretanskih formalnosti (15 minut). Malijski mejni prehod je svojevrstno presenečenje (ki to ne bi smelo biti več – Afrika pač). Namesto zapornic so čez cesto sodi, na iz blata narejeni hišici pa visi Malijska zastava 20×15 cm. Precej skromno za glavno prometno povezavo med Mavretanijo in Malijem. Na mejni kontroli se veliko rokujemo in smejimo drug drugemu, ob vpisu v knjigo, ko policist skuša pravilno prebrati naša imena, še toliko bolj. Začuda nihče ne zahteva nikakršnih “daril”, vseeno jim pustimo nekaj kulijev, saj njihovi ob izpolnjevanju obrazcev pridno crkujejo. Izvemo tudi, da se Malijsko vizo (30 dni) brez problema dobi tudi na meji. Fajn!
Nekaj 10km dalje ob cesti sledi še carinska kontrola (nič brskanja po avtu, samo ureditev začasnega uvoza avta), menjava denarja (630 CFA frankov za evro) in štemplanje na policiji. Vse skupaj plačamo 33.000 frankov za zavarovanje in 2000 frankov za štemplanje na policiji. Za cepljenje proti rumeni mrzlici ne vpraša nihče.
Mali! Končno prava črna Afrika. Ena najbolj revnih držav na svetu (če se ne motim, 4.), hkrati pa model zahodnoafriške demokracije. Že nekaj kilometrov naprej ob cesti, ko naredimo postanek za kosilo, pod bližnjim bav-babom sedi kakih 8 lokalcev, ki so si ob oddihu s polja pripravili kosilo. Mi se pripeljemo z dvema do konca naloženima Landcruiserja in potem oni nas vabijo na kosilo. Noro. Že prvi stik z lokalci pokaže njihovo pravo plat. Za razliko od vedno nadležnih Arabcev nas sicer radovedno opazujejo (in pogledujejo po vsebini avtomobila), ampak držijo kulturno distanco. Predvsem pa so vedno nasmejani!
Kmalu se naše poti s Francozoma razidejo, onedva drvita naprej na vzhod proti Nigru, mi pa na zahod, proti Senegalu v najmanj razvito provinco Malija – Kayes. Cesta proti Kayesu je odlična, široka asfaltna cesta brez prometa. Prihod v Kayes pa (že spet) svojevrsten kulturni šok – mesto z okoli 100.000 prebivalci s slabo, oz. pardon, brez infrastrukture. Večinoma makedamske ulice (mogoče pa je asfalt samo prekrit s prahom?) si delimo s svojevrstnimi lokalnimi oblikami prevoza, kravami, ki jih ženejo s paše (?), tržnico in smetmi, vse skupaj dodatno začinjeno z različnimi vonjavami. Komaj najdemo naše prenočišče v fundaciji Mahdi Kaama Musundo, kjer za dvoposteljno sobo plačamo 8000 CFA (~ 13 evrov). Soba je še en afriški stereotip, postelje z mrežami proti komarjem, pod stropom ogromen ventilator, ki meša vroč zrak, pod balkonom pa tržnica z vsemi vonjavami.
Rok že v mraku na balkonu slika Domna, potem pa poizkusi, kako dobro deluje avto-fokus v temi. Kakih 30 metrov stran na tržnici očitno nekdo narobe razume trzanje bliskavice (Canon 30D namreč v temi ostri s pomočjo utripanja bliskavice) in prične vpiti. Ker se lokalca nikakor ne da umirit, Rok in Domen stopita dol da preverita zadevo. Vse skupaj se konča v pisarni upravnika fundacije, ki po dobrih 15 minutah umiri lokalca in nesporazum se konča s stiskom rok. In razlog za nastanek situacije? Preden odideta iz pisarne, upravnik Roku prišepne, da ima lokalec 2 ženi, na tržnici pa je sedel s tretjo (bodočo? :)), mi pa smo menda zbirali dokazni material. Si predstavljam kako hudo je doma, če varaš 2 ženi…
Za večerjo obiščemo lokalno restavracijo s Senegalskimi jedmi. Ob pogledu na restavracijo bi namesto Senegal lahko pisalo tudi Salmonela, ampak lakota naredi svoje. Zmenimo se za Senegalske špagete “avec Poule”, a nam ne uspe izvedeti cene. Iz žepa zato potegnem 5000 frankov (~ 8 evrov) in kažem na denar. “Oui, ok” mi vzame denar, v ceno si iz hladilnika vzamemo še 3 kokakole in zadeva je zaključena. No, piščanca tisti večer nismo videli, so bili pa špageti z mešanico trdo kuhanih jajc in govedine res odlični, pa tudi prebava je preživela. Za ambient je poskrbela kaseta s senegalsko glasbo in celotna družina, ki si je prišla pogledat letos verjetno edine bele goste. V obeh dneh v Kayesu vidimo le še enega belca, Švicarja, ki ga srečamo na banki.
V prvi vasi ob poti poberemo lokalca, ki štopa proti Lere. Izkaže se, da je Lere 30 km stran od kraja, kjer smo preluknjali gumo. Kraj ima vulkanizerja, ki pravi, da nam lahko zrihta novo gumo. “BF Goodrich 285/75/16?” “Oui, oui!” Čez četrt ure okoli vogala privali 15″ Pirelli Scorpion. Položi jo na počeno Goodrichko, češ, saj je skoraj ista, pa še platišče vam prodam zraven. Nič ne bo, snamemo drugo rezervo in jo namesto počene namestimo na platišče, majster pa počeno gumo zašije (dobesedno). Skupaj z zračnico bo še vedno bolje za rezervo kot nič.
Vmes se z lastnikom edine črpalke v mestu dogovorimo za nakup goriva, glede na odmaknjenost lokacije 275 frankov za liter ni pretirana cena. V nasprotju z vsemi informacijami je cena povsod drugod v Maliju, tudi v Timbuktuju, enaka.
Ob izhodu iz Lere opravimo Malijske izstopne formalnosti. Policista za izhodni štempelj hočeta 5000 frankov (~ 8 evrov) po glavi. Zdi se nam drago, zato domen poizkuša s slovenskimi tolarji. Policista občudujeta Prešerna in nas vprašata koliko je to vredno. Ker ima policist na mizi telefon, mi pa moramo opraviti še carinske formalnosti, malo cviknemo in raje pokažemo ameriške dolarje. Policist od nekje najde lokalca, ki pokliče na banko in poizve za tečajno razmerje. Ko vsi trije, sicer slabo razmerje 400 frankov za dolar, poizkušajo kombinirati s 5000 franki, se na papirju pred njimi izrisujejo neke čudne številke, kot npr. 64.000 dolarjev. Lokalec poizkuša s križnim računom, a ne gre. Policista se vedno bolj nagibata k temu, da bi vzela kar tolarski tisočak, nas pa po pol ure vse skupaj začne že dolgočasiti, zato plačamo 15.000 frankov in odidemo. Carinske formalnosti opravimo v nekaj minutah.
Nadaljujemo proti 70km oddaljeni Mavretanski meji in kake pet kilometrov pred mejo nas pri tarzanovi kolibi ustavi vojak. Razburjen nam poizkuša dopovedati, da vozimo po “Rue avec Grand Camion” in da z našim “petit” avtom moramo obrnit. Sanja se nam ne kam bi nas rad poslal, na zemljevidu 100 km nazaj ni nobenega odcepa, a vojak s Kalašnikom v roki izgleda sila resno. Domen kaže na naš avto, “Grand Camion”, vojak razburjeno nekaj žlubodra. Iza grmovja nato uspe priklicati šefa te tročlanske patrulje (očitno je počel, kar se pač v savani za grmovjem počne), ta pa nam ves nasmejan poda roko, in zaželi “Bon Voyage!”. Olajšani nad razpletom situacije vsem trem potalamo kulije, ki omehčajo tudi prej razburjenega vojaka. Povedo nam še, da dnevno to pot v povprečju prevozijo 4 tovornjaki. Zanimiva služba.
Na Mavretanski strani v Fassala Nere, majhni vasi sredi ničesar, najdemo policijsko postajo. Že spet sila resni Mavretanski policisti pravijo, da moramo počakati komisarja. Ta pride v civilu, v njihovi tradicionalni belo-modri halji in hitro omehča ozračje. Vzorec, ki se v Mavretaniji pogosto ponavlja, trenutno prisotni policisti so v prvem stiku sila uradni, ko pa pride njihov nadrejeni, so kar naenkrat krotki kot ovčice. Komisar nas po brezplačnem štempljanju potnih listov vpraša, če potrebujemo menjavo denarja in nas pelje še do banke (ki je zaprta) in nato do svojega strica, lastnika trgovine, ki nam sicer po malo manj ugodni valuti zamenja nekaj denarja. Nato nas pospremi do carine, ki je zaprta in nas odpelje še do carinikove hiše. Očitno ga ni doma, zato nas usmeri na pravo pot in pravi naj carinske formalnosti (začasni uvoz avta) uredimo v 90km oddaljenem Bassikounou. Za popotnico nam na listek napiše še ime in telefonsko številko.
Na poti (peščena pista) spet poberemo lokalca, ki nam v Bassikonou pokaže, kje je carina. Tudi ta je zaprta. Bivakiramo 10km naprej od mesta.
200 kilometorov piste do Neme spet vodi skozi nekaj neprivlačnih Mavretanskih vasi. Ravno ko se sprašujemo, kako po tako razriti pisti lahko vozijo tovornjaki, peljemo mimo šleparja, ki se mu je na bok prevrnila polno naložena prikolica. Paketi ležijo naokoli, šoferja pa v senci kabine kuhata čaj.
V Nemi nam uspe urediti obezno avtomobilsko zavarovanje, carina pa je – že spet – zaprta. Na srečo se v Nemi začne asfaltna cesta, ki povezuje Nemo z več kot 1000 kilometrov oddaljenim Nouakchottom.
100 km kasneje v Timbedghi nov poizkus. Carina je odprta! Ali bi lahko lepo prosim začasno uvozili naš avto? Ne bo šlo, nimajo pravega obrazca za uvoz avta… Naj probamo v Ayoun el Atrous, 170 km naprej. Bivakiramo nekaj kilometrov pred Ayounom.
Tretji dan v Mavretaniji, mi pa še vedno brez carine. Pa pravijo, da je v Mavretaniji problem prodati star avto, ker ti že na meji v potni list vpišejo registracijo in brez avta ne moreš zapustiti države. V Ayounu končno najdemo carinika, a tudi ta nima pravega obrazca. V Domnov potni list napiše krajši prosti spis in udari štempelj. To je to.
Na poti proti Kiffi nas na carinski kontroli za prevoz prosi eden od carinikov, s katerim potem med vožnjo delamo primerjave med Slovenijo in Mavretanijo. Vse možne oblike transporta popestri poln Mercedes, ki ima 2 potnika še na strehi (z nogami se držita za odprto okno) in enega na zadnjem steklu.
Bivakiramo v bližini Alega, kjer mesec za tem pobijejo francosko družino, zaradi česar odpovedo Dakar 2008. Hm.
Spet v Nouakchottu. Kle pa je gužva. Izgubljeni v poplavi Mercedezev se prebijemo do centra, zamenjamo denar po odličnih 360 ougij za evro in gremo takoj zapravljat v fast food k Libanoncu. Sledi še super hiter internet. Skoraj civilizacija 😉
Internet v Confortu je hiter, a nas, ko plačamo, lokalec hoče nategnit. Zaračuna nam 2200 ougij (~ 6 evrov) po glavi, medtem ko je ura interneta po ceniku 300 ougij. Po protestu popravi na 1200 ougij in kaže na listek, kjer je zapisana ura začetka uporabe in ki ga je vsak izmed nas na začetku dobil na mizo. Seveda je na listke zapisal napačno uro, tako da nam zaračuna uro več, a tega nismo opazili.
Pri točenju bencina natočimo še 2 jerrycana vode. Črpalkar nam hoče zaračunati 1000 ougij (~ 3 evre) na jerrycan. Nekaj časa se grdo gledamo, že hočem izliti vodo ven iz jerryjev, potem pa Domen zadevo umiri z nakupom šestorčka pitne vode (300 ougij za 1.5l plastenko). Črpalkar je užaljen, mi pa si mislimo svoje o sedaj že pregovornem Mavretanskem nategovanju.
Na cesti proti Atarju se po počitku v Sahelu spet vrnemo v pravo Saharo, nizke sipine na obeh straneh in redko grmičevje. Policisti, žandarji in cariniki že spet zahtevajo fishi-je in žicajo darila, ampak ko dobijo oboje smo mimo kontrole v manj kot minuti.
Proti večeru s ceste zavijemo med bele sipine in postavimo šotor. Trda podlaga med sipinami je posuta s školjkami, Rok pa nekje izkoplje nekakšen kristal. Proti jutru se temperatura spusti pod 10 stopinj in prvič po postanku pri Aliju v Agoudalu nas spet zebe.
Pista vodi čez sipine Azefala, prve 30 kilometrov idealen pesek, potem pa se skoraj 30 kilometrov izgubljamo med gostim camel grassom. Zvožene kolesnice seveda izginejo ravno tam, kjer jih najbolj potrebuješ. Po kosilu se nekaj kilometrov vozimo po tračnicah, zadnjih 100 kilometrov piste pa je trd pesek, po katerem vozimo 80 km/h, ponekod celo do 100. Še pred tretjo popoldne smo že na cesti Nouadhibou – Nouakchott in pred četrto že na meji. Postopki na meji so popolno nasprotje tistim izpred nekaj tednov. Ougije menjamo za dirhame (razmerje 1:35), vse formalnosti minejo hitro in brez zapletov, darila pa tokrat prejemamo mi. Carinik nam med čakanjem ponudi piškote, menjalec denarja pa nam pusti, da z njegove prikolice odšravbamo britansko tablico.
Nekoliko več komplicirajo Maročani. Najprej zjagamo maroškega policista, ki nam hoče podati prazne obrazce (ker nima uniforme, ga zamenjamo za “pomagača”), a se zadeva v smehu uredi, potem pa v vrsti čakamo za par domačini. Vseeno formalnosti na obeh straneh uredimo v eni uri in brez stroškov.
Vozimo proti Dakhli in okoli 9h zvečer ugotovimo, da bo ob tej uri v Dakhli težko dobiti večerjo, zato bivakiramo ob pisti v bližini ceste. Luči Dakhle se svetijo z druge strani zaliva, zaradi močnega vetra pa šotor prvič zabijemo s klini.
Še zadnji dan na Maroških cestah. Pri lokalnem prevarantu kupimo in zamenjamo gume na prikolici, nato v Tangierju opravimo še zadnje nakupe v Marjane supermarket in se odpeljemo v gužvo pristanišča. Spet manjša zmeda, a nam tokrat za razliko od lani uspe najti pisarno GNV, ki se nahaja v nekem skladišču. Po opravljenih obveznostih do carine, policije in še koga (brez večjih težav), se 18.11.2008 ob 0200 vkrcamo na ladjo in Afriki pomahamo v slovo. Do naslednjič.