Sahara Jam

Vstajanje pred sončnim vzhodom in hitro proti Laâyoune, vulkanizer čaka. Tik pred prihodom na cesto, levo kampirata dva ob Pajerotu z belo-rdečimi registracijami. “Belgijci”, peljemo mimo. “Počak, LJ, LJ!”. Res je, znaki na tablicah spominjajo na slovenske, izvozna registracija? Peljemo mimo, odpremo okno, “Živjo”. Dekle pri avtomobilu ostane brez besed, očitno ji ni jasno… Kratek trenutek začudenja in smeh. Maja in Matej potujeta v Senegal, kjer Maja v vasi na jugovzhodu države dokončuje doktorat. Tema? Šimpanzi. Izmenjamo nekaj besed in naše naslove, če bo bog dal, se nazaj grede ustavimo v Senegalu. Inšalah!
Pred Laâyoune spet policijska kontrola, nasmeh in prijazne besede, brez problemov. V mestu takoj najdemo vulkanizerja, pred njim pa velik napis Sava in razstavljene Trenta, Intensa, Perfecta… Made in Slovenia. Nad njimi spletni naslov Savine strani, pri nastanku katere je sodeloval tudi Domen. Kdo bi si mislil… Vulkanizer pravi, da lahko zaflika gumo, mi pa vmes na super fruštek (do sitega francoskih rogljičkov in kave – 50 dirhamov (4.5 evrov) za vse) in internet.
Hasan v delavnici na pogled kvalitetno pokrpa gumo, jo scentrira, spiha zračni filter in celotno mašino, pregleda vse tekočine, dolije tekočino v oba akumulatorja. Mene že malo skrbi vse to motoviljenje okoli avtomobila, nismo se še namreč pogodili za ceno. Na koncu za vse skupaj plačamo 20 evrov, zato Hasanu damo še 5 evrov za počez, za kar nam je več kot očitno zelo hvaležen.
Sledi vožnja proti Dakhli, 500km same ravnine z vasjo vsakih 100km. Pokrajina se na celotni poti ne spremeni niti za milimeter, neskončna peščena ravnina posejana z redkim grmičevjem. Monotonost pretrgajo redne policijske kontrole, “Passport, profession?” “Engineour, Sportsman, Student!” in bencinski servisi Atlas Sahara. Ker maroška vlada vzpodbuja naseljevanje v Zahodni Sahari, je eden izmed ukrepov, ki koristi tudi nam, nizka cena bencina – dobre 4 dirhame (~ 0,4 evre) za liter. Ob točenju goriva ugotovimo, da z našo porabo slabih 13 litrov na 100 kilometrov potujemo po ceni 5 evrov na 100 kilometrov, kar je 4x manj kot na poti do Genove in primerljivo s kakšnim Lupom v Sloveniji 🙂
Prihod v Dakhlo, ekonomsko središče Zahodne Sahare, ki leži na koncu 40km dolgega polotoka v večernih urah. Hotel za 120 dirhamov (~ 11 evrov) za vse tri (dobra kombinacija – soba s pogledom na morje in skupni čučovec) in večerno pohajkovanje ob mestni promenadi. Razlika v primerjavi z Marokom je očitna, lokalci se ne menijo preveč za nas, nihče nam ničesar ne prodaja, v trgovinah so cene že v začetku nižje. Mir motijo le ženske, ki hodijo okoli in beračijo za dirhame, vendar tudi te odidejo že ob prvem “No”. Pri nakupu praznih DVDjev spoznamo Ahmeda, Saharca (Sahrawi) ki je pred desetimi leti 6 mesecev potoval po republikah bivše Jugoslavije in za silo celo govori srbsko. Pospremi nas do dobre restavracije in nam med potjo, poleg nekaj vzklikov “dobra devojka”, po tihem razloži situacijo v Dakhli in Zahodni Sahari nasploh. Saharci seveda niso navdušeni nad maroško zasedbo, še manj pa nad priseljevanjem maročanov, ki jih imajo večinoma za slabe ljudi. Ločevanje med Saharci in Maročani tudi za nas ni preveč težko, Saharci z nami govorijo špansko, Maročani francosko. Omeni še, da igra za saharsko nogometno ekipi v Dakhli, ki menda vedno znova premaga maroško, razlika pa je tudi pri navijanju za španski nogomet – Maročani navijajo za kraljevi Real, medtem ko Saharci podpirajo uporno katalonsko Barco. Med pohajkovanjem z Saharcem lastnoročno odkrijem še eno arabsko lastnost – fantje in moški se namreč pogosto držijo za roke. Pri prehodu čez cesto me Ahmed lepo prime za roko in skupaj odšibava čez.

Jutranji zajtrk z internetom. Končno ugotovimo, zakaj naš laptop v nekaterih Cyber-jih ne dela – mrežno kartico je potrebno nastaviti na 10Mb half-duplex. Me zanima iz kje uvažajo mrežno opremo. Half-duplex očitno deluje tudi internet, nekaj časa samo gor, nekaj časa samo dol.
Odhod proti meji, 350km. Nedaleč od Dakhle prečkamo severni (rakov) povratnik. Tik pred maroško mejno kontrolo sledi ribji file za 35 dirhamov, termometer v avtu kaže 37C.
Formalnosti na maroški strani za nas minejo brez posebnosti, slabše pa jo odnese skupina korejskih študentov z dvema najetima avtomobiloma. Maročan v pisarni pravi, da ne more preveriti njihovih podatkov in jih pošlje nazaj na letališče v Casablanco. 1500 km ovinek – v eno smer. Noro. Korejci so čisto obupani, eden izmed njih poizkuša “Morocco, very good country”. Policist, ki stoji poleg se začne glasno smejati – prilizovanje ne deluje.
Na meji se nam za pomoč skozi mejne formalnosti ponudi Mavretanec, ki malo govori angleško in rusko – poimenujemo ga Rus. Izgleda okej, ampak ko predebatiramo situacijo, se že pridruži 3 francoskim avtomobilom. Vmes nas popade menjalec denarja. Pravi, da za mavretanske vize, uvoz avta in zavarovanje nujno potrebujemo lokalno valuto. Malo dvomimo, pa še tip je nadležno antipatičen, ampak temu pritrdi tudi maroški policist, še bolj pa nas prepriča to, da menjajo tudi Francozi. Ok, naj bo, 100 evrov. Menjalni tečaj? 300 ougij za 1 evro in 200 za 10 dirhamov. Dirhamov ne bomo menjali (1 evro = ~11 dirhamov), barantamo za 350 po evru in pristanemo na 330. Šele kasneje ugotovimo, da menjalni tečaj niti ni bil pretirano slab, na banki menjajo po 360. Mavretanec našteje ougije, vzame evre in hoče it. “Nej kr počaka”, Rok šteje denar. 25000 namesto 33000. Mavretanec se kretensko reži, kao, ups napaka. Doda še nekaj bankovcev in spet hoče oditi, a-a, rok šteje – 30000. Mavretanec se spet reži, menda slabo šteje. Doda še 3000 ougij in menjava je zaključena. Alkohol je v Mavretaniji ilegalen, svinjine se ne dotaknejo, krade se pa lahko… Jebeš takega muslimana. Vse skupaj na maroški kontroli porabimo slabo uro.
Med maroško in mavretansko kontrolo 5km “no mans land”, asfalta ni, pista je v precej slabem stanju. Nato pa obok sredi ničesar z majhno hišico – Republique Islamique de Mauritanie (RIM). Prva mavretanska kontrola, oficir se rokuje z vsakim posebej in pri tem pokaže, da doma meče kvihte (vsakega močno stisne in potegne k sebi). Pregleda celoten avto in si zaželi laptopa. Nima šans. Bo pa Elan nahrbtnik. Ne! Na koncu dobi Mercator nahrbtnik, noter pa nekaj igrač – oboje sicer namenjeno otrokom, ki jih srečamo na poti. Po izplenu se mu izraz na obrazu s trdega vojaškega razleze v širok nasmeh “Very good, very good!”. 50m naprej policijska kontrola. Lesena barakica, ki pri nas ne bi preživela prve zime, znotraj tesnjena s polivinilom. 10 evrov ali 100 dirhamov za 3 dnevno prehodno vizo (plačamo z dirhami), ki se lahko v Nouakchottu podaljša na 1 mesec. Plačilo z ougijami ni mogoče. Sledi še 100 dirhamov za začasni uvoz avta (spet ne sprejemajo ougij) in 4000 (~ 12 evrov) ougij za 10 dnevno zavarovanje avtomobila. Tudi zavarovanje je možno plačati z evri, torej za prehod mavretanske meje ougije ne le da niso potrebne, ampak so celo odveč. Menjalnica na meji menja 300 ougij za evro (čez 3 tedne, na poti nazaj pa – zanimivo – po 350).
Pri nekaterih formalnostih nam, potem ko konča s francozi, pomaga Rus – obrazci so namreč v francoščini, ta pa nam še ne gre najbolje. Mavretanski del meje zaključimo v dobri uri. Po koncu nas prepriča, da je zaradi pogostih kontrol in pozne ure najbolje, da prenočimo v Nouadhibouu. Ponudi se za pomoč pri prečenju cestnih kontrol, ve pa tudi kje se nahaja Kamp Aba, kjer noči tudi eden izmed francoskih avtomobilov (ostala dva sta odšla na pisto proti Atarju). Okej naj bo. Sledijo 3 stroge cestne kontrole, ki kasneje v trojčku, a manj strogo, križajo našo pot po celotni Mavretaniji. Na prvi Rus že od daleč veselo kliče žandarje, a ga ob prihodu eden izmed njih s srepim pogledom hitro utiša. Očitno se ne poznajo tako dobro, kot trdi Rus. Sledi pregled celotne prtljage, zmoti jih dobrih 3 litre šnopsa (borovničk, jegra in brinovca ne najdejo). Rok takoj pokaže na namišljeno ureznino na roki, “medicine!” Ok, za lastno uporabo, ni problema, kot izvemo kasneje pa so Francozom pred nami na tla izlili cel plato piva. Sledita policijska kontrola (potni listi) in carinska (papirji za avto).
Nouadhibou, ki podobno kot Dakhla leži na peščenem polotoku, je obmejna luknja z gostim in kaotičnem prometom. Cesta ima na obeh straneh 2 metra prašne bankine, namenjene prehitevanju, pešcem, trgovanju, posedanju… Afrika. V kampu Aba kampiranje za tri 4500 ougij (~ 13 evrov), razmeroma dobra soba z lastno kopalnico pa 6100. Vzamemo slednje. Rusu damo 3000 ougij, vendar ni zadovoljen. Da brez njega ne bi prišli tako lahko čez kontrole, pa da ne bi našli kempa – 6000 ougij bo ravno prav za popravilo njegovega pokvarjenega avtomobila. Pozabi seveda omenit, da je dobil zastonj prevoz z delovnega mesta v rodno vas in da je čedno vsoto vzporedno z nami že skasiral s strani Francozev. V mraku s prstom kaže na gume, kar razumemo kot prikrito grožnjo, zato pristanemo na 4500 ougij.
Večerna debata s Francozoma v Landcruiserju 60 (letnik 87), Yves in Gvenola. Oba že dobro v 60. letih, ravno tako kot mi prečita Mavretanijo proti Maliju in nadaljujeta v Niger. Če že gremo v isto smer, gremo pa skupaj!

Pista vodi čez sipine Azefala, prve 30 kilometrov idealen pesek, potem pa se skoraj 30 kilometrov izgubljamo med gostim camel grassom. Zvožene kolesnice seveda izginejo ravno tam, kjer jih najbolj potrebuješ. Po kosilu se nekaj kilometrov vozimo po tračnicah, zadnjih 100 kilometrov piste pa je trd pesek, po katerem vozimo 80 km/h, ponekod celo do 100. Še pred tretjo popoldne smo že na cesti Nouadhibou – Nouakchott in pred četrto že na meji. Postopki na meji so popolno nasprotje tistim izpred nekaj tednov. Ougije menjamo za dirhame (razmerje 1:35), vse formalnosti minejo hitro in brez zapletov, darila pa tokrat prejemamo mi. Carinik nam med čakanjem ponudi piškote, menjalec denarja pa nam pusti, da z njegove prikolice odšravbamo britansko tablico.
Nekoliko več komplicirajo Maročani. Najprej zjagamo maroškega policista, ki nam hoče podati prazne obrazce (ker nima uniforme, ga zamenjamo za “pomagača”), a se zadeva v smehu uredi, potem pa v vrsti čakamo za par domačini. Vseeno formalnosti na obeh straneh uredimo v eni uri in brez stroškov.
Vozimo proti Dakhli in okoli 9h zvečer ugotovimo, da bo ob tej uri v Dakhli težko dobiti večerjo, zato bivakiramo ob pisti v bližini ceste. Luči Dakhle se svetijo z druge strani zaliva, zaradi močnega vetra pa šotor prvič zabijemo s klini.

Zjutraj še vedno piha, zato samo na hitro pospravimo šotor in jo mahnemo proti Dakhli. Časa je dovolj, zato se odločimo, da bomo po dolgem času zabluzili dan. Na promenadi si privoščimo kavo in čokoladne rogljičke ter se grejemo na soncu. Vse skupaj še najbolj spominja na spomladansko kavo v Portorožu – sonček, veter in brez turistov.
Nastanimo se v hotelu Sahara, za 30 dirhamov (~ 3 evre) po glavi dobimo celo topel tuš. Sledi popoldne na internetu v Cyberju takoj čez trg pred hotelom, hitra povezava, ugodna tarifa (5 dirhamov na uro), na koncu pa nam šef račun še zaokroži navzdol. Ne bi verjel, da so Saharci sosedje oderuških Mavretancev… V Cyberju spoznamo lokalca, ki priča hrvatski, 4 leta je študiral eksplozive na vojni akademiji v Zagrebu. Skupaj ugotovimo, da je precej Saharcev v 70. in 80. letih študiralo v Jugoslaviji. Kalamari v španski restavraciji ne upravičijo visoke cene.

Ponovimo jutranji ritual s kavico on rogljički, z večino lokalci tu na promenadi smo že na živjo. Nato jo mahnemo na rt na konec polotoka, na katerem leži Dakhla. Med mestom in rtom je posejanih čuda smeti, ki se zatikajo za redko grmičevje. Še posebej nas nasmeje ograja okoli neke stavbe, ki očitno služi kot lovilec smeti.
Na rtu je pravi mali ribiški geto, pred njim pa nekaj sto modrih čolnov, ki jih ponoči uporabljajo za ribolov. Nekaj lokalcev tudi podnevi kar s peščene obale lovi ribe, mi pa se med vožnjo po plaži lepo pogreznemo. Gume z 2,8 bara na 1,7, pa je šlo brez problemov dalje.
V upanju, da bi nekje lahko najeli ATVje (štirikolesnike), ki jih baje izposojajo pri neki kitesurf šoli, se po zahodni obali peljemo nazaj na sever. ATVjev nismo našli, zato pa končamo na drugi strani polotoka, kjer je okoli zaliva na večih točkah parkiranih cel kup kemperjev. Zaliv je namreč idealna točka za kajtsurferje – okoli zaliva povsod široke, ravne plaže, voda v zalivu zelo nizka, navzdol po zalivu pa močan, konstanten veter … in nikjer nobenih dreves ali skal.
Opazujemo in slikamo kajterje in surferje, eden od lokalcev opazi, da ga slikam, pride na obalo in prosi naj mu pošljem slike. Email napiše v pesek in me vabi na drugo stran zaliva v kajt šolo. Vabljivo, ampak če so cene iste, kot jih imajo španci na drugi strani polotoka (6 urni začetni tečaj – €170), ne bo šlo… gre preveč za bencin. Pridemo nazaj, ko bomo imeli svojo opremo, 100%! Drugi lokalci medtem na plaži igrajo nogomet in se zabavajo na različne načine, eden izmed njih pa nas povabi v bližnji šotor na čaj. Po čaju poizkusimo vožnjo po mokrem pesku, ki se razteza daleč naokoli, a se tudi z 1,7 bara tako pogrezamo, da raje odvijemo nazaj na cesto. Je že bolje kosilo v McAyi na promenadi, kot pa lopatenje v popoldanskem soncu.

Še zadnji zajtrk na promenadi, potem pa gas proti 500km oddaljenemu Laayoune. Vmes nam Moro priporoča postanek pri vrelcih Iraifia, ki ležijo na 50km s ceste v notranjost. Pista je vse od odcepa pri bencinski črpalki dobro markirana z belimi kamni na obeh straneh in kot kaže, bomo v Iraifii v dobri uri. Na robu rahlo peščenega dela v daljavi sredi peščene ravnine zagledamo zelenje – oaza, to bo to! Nekaj trenutkov kasneje se na armaturni plošči prižge polovica lučk. “Menjalnik se pregreva. Pa hladilna tekočina. Pa mašina. Uh?” – “To ne more bit, lej lučka za ročno tud gori, zih je štrom šu!” Odpremo pokrov motorja, voda vre, minuta tišine. Oba jermena hladilnika sta šla v maloro, na servisu pred odhodom niso opazili, da nista več v najboljšem stanju. Brez jermena temperatura hladilne tekočine doseže najvišji nivo v dveh minutah. Gumo že imamo rezervno, pa filtre, pa WD40, pa olje in destilirano vodo… Ampak jermen? To je nekaj, kar se menja vsake nekaj let na servisu?
50km, ki smo jih prevozili v dobri uri s prižgano klimo in iPodom se kar naenkrat zdi hudičevo veliko. V glavi se slika scenarij pešačenja čez puščavo – 50km po žgočem soncu, vroča voda iz jerrycana in vsake nekaj kilometrov fatamorgana – privid oaze s Toyotinimi hostesami. Saj res, oaza, le 5km pred nami. Ne more biti tako hudo, najprej kruh in tuna, potem pa dalje. Najlonskih nogavic žal nimamo (čeprav sumim, da Rok skriva par), zato namesto jermena uporabimo plastične vezice. “Dela!” Ja, pol poti do oaze, potem pa se vezice pretrgajo. Vseeno pripeljemo do oaze, ravno ko temperatura spet naraste do vrha.
V oazi je nekaj betonskih bazenov s toplo vodo, ki smrdi po žveplu, okoli njih pa nekaj lokalcev in dva parkirana Land Rover Defenderja, Santani. Eden izmed lastnikov je ravno namestil rezervno gumo (na zračnici prebodle že ima kake 15 flik), kratka debata in ponudi se nam za vleko do bencinske pumpe ob cesti. Na srečo je študiral v Rabatu in zelo dobro govori angleško. Naveže vrv, 12 letnega sina vzamemo v naš avto, sam pa se prisedem v Land Roverja. Avto je stereotipen Land Rover, ki ga vozijo lokalci – v kristusovih letih, razpadla armaturka pa diskretno pokrita s tepihom, ki ga na krajeh krasijo cofki. Naše 3 tone za ubogega Land Roverja predstavljajo veliko breme, stalno reduktor in 1-2 prestava. Kljub temu se vkopljemo že v prvem pesku, na srečo naš avto v kratkih intervalih še vedno deluje, zato mu lahko pomagamo. Land Rover vseskozi pridno kuha in kmalu sledi prvo dolivanje vode iz jerrycana. Vmes sine začne žicat mobilni telelefon, ki ga je videl v avtu. Presede se v Land Roverja in očetu stalno teži naj mi prevaja, kaj bi rad imel. Mobilni telefon, pa iPod. Skromno. No mogoče še moj fotoaparat. Oče ga v smehu miri, a fant izgleda kar vztrajen. Pri drugem postanku za dolivanje vode, se ne da motiti, mirno odpre zadnja vrata našega avtomobila in zvedavo opazuje po notranjosti. Ko Rok zavrne njegove želje po telefonu, se mulec vrže v tla, vsede v Land Roverja in hoče odpeljat. Oče ga komaj umiri. Vse skupaj spominja na močno razvajenega slovenskega mulca. Sledijo še trije postanki za dolivanje vode in dva postanka za menjavo vlečne vrvi, ki se trga (končno uporabimo našo 10-tonsko vlečno vrv), med katerimi bi mulca najraje pošteno na koleno, a je oče faca, tako ali tako pa nimamo pretirane izbire. Mali namreč pridno vohlja po našem avtu, ki ga moramo zato kar zaklepati, pleza po avtu na prtljažnik in nam nasploh žre živce. Vseeno nam po štirih urah že ponoči uspe priti nazaj do bencinske pumpe. Zadnji del poti nas ujame Hasan z drugim Land Roverjem, ki od nekod pripelje nov jermen. Za vleko se uskladimo pri 600 dirhamih (55 evrov), jermen pa zamenja lastnika za 200 dirhamov. Je pač nuja. Rok mulcu podari še par hlač in ga pri tem prijateljsko lopne po rami, tako da se mali skoraj sesede v tla – od takrat naprej ne tečnari več.
Saharca nas povabita v restavracijo in častita večerjo (ki jo na koncu sicer dobita nazaj, ker jima pošenkamo novo zračnico), ob debati izvemo da ima naš šlepar v puščavi 40 kamel, ki jih vsak dan pridno molze. 5 litrov zjutraj in 5 litrov zvečer – od vsake kamele. Drugi v oazi dela kot geolog in pravi, da dobro pozna Morota – naj bi mu podaril listnato vzmetenje za Land Roverja. Bivakiramo za stavbo na drugi strani ceste. Na cesti smo, jermen imamo, naslednji dan rabimo samo še vleko do 140km oddaljenega Boujdourja, kjer je najbližji avtomehanik.