Sahara Jam

Zgodnje vstajanje se zaradi obveznega interneta sprevrže v pozen odhod. Pri iskanju bencina v Merzougi spet naletimo na francoske motoriste iz Atlasa. Tokrat so le trije, četrti s poškodovano nogo leži v bolnišnici v Errachidii. Liter navadnega dizla v Merzougi stane 1 evro ali 10 dirhamov (~0,9 evra), iz večje cisterne pa ga preko lija natočijo v 5-litrskih plastenkah.
Štart po pisti proti Zagori že takoj začnemo z vkopom v pesek. Zaradi dodatne teže se pošteno vkopljemo, spuščanje gum ne pomaga, zato prvič zapoje lopata. Še en kos opreme, ki preverjeno deluje. Sledi hitra kamnita pista, zato gume ponovno napolnimo na 2,5 bara. Med brnenjem kompresorja od pastirčka, ki prihiti k avtu, kupimo nekaj fosilov. Pastirček povpraša po vrednosti avta in medtem ko počasi v pesek pišem številko, se čudi že, ko napišem šele 4 evrske cifre.
Nadaljujemo po pisti, dobro označeni na zemljevidu Maroka, ki ga poganja Garmin; ta ima začuda vrisane vse piste. Vozimo po spreminjajoči se puščavi, ki nam ponuja vse od peščenih pasti, kamnitih kolovozov, dolgih in širokih pist, dokler ne pridemo v del gosto poraščen z grmovjem. Piste z Garmina naenkrat ni nikjer, vozimo med grmovjem in se napol vkopljemo pri izhodu iz vadija. Okoli nas ne leži pesek, ampak prah, ki je izjemno sipek, zato ne tvegamo še enega vkopa in se odločimo za obvoz po pisti, ki teče severno od naše. Sledi mešanica vožnje med grmovjem in preko manjših suhih strug. Proti večeru v delu, ki spominja na savano, opazimo čredo nekaj deset kamel, ki se prosto pasejo naokoli. V naslednji vasi otroci spet skačejo okoli Habibija, zato se z Rokom na sprednjih sedežih domisliva nove taktike. Nadaneva si tuareške turbane in si zakrijeva obraz. Ko presenečeni otroci ugotovijo prevaro, smo mi že mimo. V smehu si izberemo nova imena, ki pritičejo izgledu – Rok postane Rašid, Primož Khaled in Domen Didi.
Noč nas spet ujame sredi ničesar, parkiramo nedaleč od piste in postavimo šotor. Makaroni in spanje ob 2100.

Jutranji prihod v Marakeš (Marrakech), meko vseh obiskovalcev Maroka, kraj kjer se lahko nakupi vse in kjer si vseskozi nadlegovan. Med iskanjem hotela v eni izmed ozkih uličic nasproti nas pripelje lokalec na motorju, zagleda Domna, kako na sprednjem levem sedežu (ker imamo angleški avto, je volan na desni strani) med vožnjo brezskrbno debatira z lokalcem čez cesto. Očitno prepričan, da ga bo Domen povozil, se pred avtom prebrne po tleh in naredi cel šov. Komaj mu pokažemo, da vozi Rok na drugi strani in da je njegov problem, če se meče po tleh, ob vsem skupaj se začne zabavati še nekaj mimoidočih in lokalec brez besed osramočeno odpelje naprej.
Obvezen ogled trga Djemaa el Fna, kjer si privoščimo tradicionalni pomarančni sok (3dh) in tajine v eni od bližnjih restavracij. Popoldne preživimo v vrvežu marakeške tržnice, osnove barantanja sedaj že poznamo, trgovci tekajo za nami, nekateri pluvajo po tleh in zganjajo celo dramo, eden od njih je do mene na koncu nesramno žaljiv. Bog pomagaj, je treba na trdo, če ne te n**** po dolgem in počez. Majico na primer z začetnih 200 dirhamov (18 evrov) zbijem na 35, pa sem prepričan, da so še vedno dobro zaslužili. Domen si kupi tradicionalno maroško dželabo (100 dirhamov) in naju z Rokom med pomerjanjem dodobra nasmeje. Ogledamo si še enega od tradicionalnih hamamov, luštno, a so cene preveč turistične. Na glavnem trgu kasneje srečamo nekoga v puloverju Telekom Slovenije in pristanemo na večerji v eni od roštiljada stojnic na Djemii s 3 skupinami Slovencev. Po dolgem času je fino spet slišati kakega Slovenca, izmenjamo nekaj izkušenj, Aleš pa nam preda nekaj nakupljenih spominkov, ki jih noče vleči na letalo. V smehu preverimo, če nam v arganovo olje ni slučajno podtaknil kakšnega hašiša.