Sahara Jam

Ker nam ni bilo usojeno Merzougo zapustiti po brezpotjih, smo se zjutraj po skupinskem slikanju z Rachidom in Isabelle počasi odpravili proti Risaniju, po nove zaloge bencina. Bencinsko črpalko smo zapustili v smeri Tazzarina (Babel anyone?) in doline Draa. Cesta je lepa in vožnja lagodna.
V Tazzarinu se malo porazgubimo, nekateri v menjalnice, nekateri na bencinsko črpalko, drugi pa po trgovinicah po kruh in podobne zadeve. Med raziskovanjem vasice v obcestnem caffeju naletimo na motorista Jacques-a iz Belgije. Hitro ugotovimo da ima možakar nek hud motor, pa tudi njegov izgled kaže na to, da je pravi puščavski lisjak. Razloži nam, da je soudeleženec osme skupne odprave Marhaba 2008. Na začudenje vseh, se nam ponudi za vodiča po offroadu med Tazzarinom in Zagoro. Ponudbo hitro sprejememo, zmečemo odvečne stvari v avtomobile in že dirkamo za Jacquesom.
Že po nekaj metrih offroada nam je takoj postalo jasno, da se bo treba pošteno potruditi, če bomo hoteli držati Jacquesov ritem vožnje. Prvi je davek hitrosti plačal Boris. Na ostrem ovinku mu ni uspelo zaviti in je preko enega skočil v sosednji puščavski vodnjak. Glede na to, da je pol motorja viselo v vodnjak, Boris pa se je zakotalil med kamenje, so bile posledice minimalne (razbita prednja luč)! Jacques nas je vodil po nepozabnih brezpotjih, potovalna hitrost pa je bila enaka gorenjski avtocesti (tu ne mislim na viaduktu Peračica) – hiiiiiiiiiiiitraaaaaaaaaa!
Po izjemni dirki v mraku pridemo v Zagoro, kjer se Jacquesu zahvalimo s pivom. Motoristi oddirkamo v center Zagore kjer se sestanemo z avtomobilisti in skupaj odkrijemo kamp s simpatičnimi bungalovi. Z gostiteljem Abdulom in ostalimi se posedemo v berberski šotor in zaklepetamo v noč. Posebno sta se vživela David in Boris, ki sta poskušala napiti Abdula in ostale, ampak sta po nekaj uricah ugotovila, da to sploh ni mačji kašelj. Abdul in lokalci so iz žepov potegnili vse svoje domače pridelke (nekakšen maroški jegermaister, maroško vino in seveda domači maroški hasis) in tako se je zabava zavlekla dolgo v noč in jutro.

Po zajtrku s kupom starih špancev, ki so nam pojedli vsa kuhana jajca (“spanish bastards!”), smo se motorisiti in avtomobilisti skupaj odpravili raziskovat brezpotja v okolici Mhamida (Erg Chigaga). Na začetku smo naleteli na manjše sipine, ki so predvsem motoristom povzročale nemalo preglavic (izjemno mehek pesek s skritimi luknjami na sipinah), saj so v trenutku vsi ležali po pesku. V nadaljevanju so sipine prešle v trdnejšo ravnino, ki smo jo prečkali vsak po svoji liniji, ter se ponovno srečali pri sipinah Chigaga.
Počitek na soncu in čas za izvajanje norčij po pesku! Kot otroci smo se zagnali v sipine in ure so minevale kot minute. Kaj čmo, človek baje živi samo enkrat. Po počitku in igranju smo pot nadaljevali proti skalnatemu offroadu. Poskušali smo prečkati manjšo gorsko verigo, ampak smo po nekaj poizkusih obupali in zapeljali proti cestnemu prelazu. Na drugi strani smo se motoristi takoj zapodili na makedamsko pisto ob vznožju gorovja in mimogrede našli offroad prelaz, ki smo ga z druge strani iskali zaman. Avtomobilisti so medtem po cesti odpeljali na bencinsko črpalko, napolni vozila in posode za gorivo (jerry cans).
Ko so bile posode za gorivo polne, smo se vrnili preko prej najdenega prelaza proti Mhamidu. Offroad prelaz se je izkazal za precej skalnatega, vendar adrenalinski in zadosti odbit za nadaljevanje poti. Najden prelaz, prijetna pista in ozka asfaltna cesta nas pripeljeta v Mhamid in naš kamp.
Pregled vozil (Matej ugotovi problem na zavorah svojega Nissana, ki pa ga ob pomoči Gorazda odpravi), nato pa maroški kuskus, bobni po večerji in zaslužen spanec.