Sahara Jam

Zjutraj smo se podali na lov za Malijsko vizo. Po uri blodenja po fensi četrti Souissi (Beverly Hills Rabata) najdemo rezidenco Beninskega ambasadorja, kjer nas vrtnar končno usmeri v pravo smer. Malijski “man in black” varnostnik z Rokom želi menjati sončna očala, v ambasadi pa za 3x €25 naročimo vize. Za €5 “for coffee” doplačila jih dobimo še isti dan ob 1500.
Uradnica na Malijski ambasadi nam bosonoga preda Malijske vize – brez zapletov. Preverimo kako je z Mavretansko vizo – uradne ure šele naslednji dan + 24 ur čakanja. Brez “for coffee” express ponudbe. Dodatna 2 dneva v Rabatu – ne hvala. Mavretansko vizo se za nekaj doplačila menda dobi tudi na meji, zato odšibamo proti Fesu. Sledi večerni ogled medine.

Zgodnji odhod iz Fesa. Pozno poletje zamenjamo za jesen, ko nas pot vodi skozi Ifrane (Maroški Aspen) preko Srednjega Atlasa mimo Djebel Hebri Teleski (varianta Kranjskogorskega FIS-a) v Midelt. V Mideltu na Garminu priklopimo prvo “offroad” ruto, ki pelje v sotesko Todra. Edine informacije o ruti imamo s strani Samota in Ize (routa E na trackerju z njune strani), ki pa rute zaradi odplavljene ceste nista dokončala. Glede na zračno razdaljo (200km) ocenimo, da bomo zvečer že v Todri. Že na začetku srečamo skupino francoskih motoristov, s katero se potem prehitevamo cel dan.

Pot se začne z dobro prevoznim makedamom, ki se prečno počasi vzpenja pod vznožjem Visokega Atlasa. Pokrajina še najbolj spominja na savano, na levi strani se pnejo zasneženi grebeni Atlasa, desno nekaj sto metrov pod nami v neskončnost segajoča ravnina, okoli nas pa rumena trava in redka nizka drevesa. Kmalu se navadimo pastirčkov, ki sredi ničesar pasejo ovce in koze in z gestami žicajo cigarete. No nekateri še znajo presenetit – otroček ki dobi čokolado in potem hoče fotoaparat, pa malo starejši, ki se nam obesi za zadnji brisalec. Nasmejejo nas nekateri, ki pred našimi očmi najprej na cesto znosijo velike kamne, nato pa jih direktno pred nami umikajo in upajo na bakšiš za čiščenje ceste. Na koncu led prebije težak, ki nas ujame na predelu, kjer je odneslo cesto. Obesi se nam za držalo v avtu, ko pa mu Rok umakne roko totalno ponori in na nas kriči v arabsko-francoski mešanici. Okoli ovinka nato prileti še njegov kolega, ampak na srečo nam rata pobegnit nazaj po poti. Od tu naprej za žicarje ob cesti pokažemo le malo simpatij, tiste najbolj vztrajne preženemo s hupo in heavy-metalskim “ROOOOARRRRR” iz vseh treh grl. Zaleže.

Razen nadležnih lokalcev tu in tam je pot fantastična, del prevozimo po strugi potoka, saj je cesto nekoč očitno odneslo (je to tam, kjer sta se zaustavila Samo in Iza?). V potoku prehitimo nemške motoriste, enemu od njih je voda zalila Africa Twin. Bolj kot se bliža noč, bolj nam je jasno, da je ocena o enem dnevu napačna. Sončni zahod ob 1800 dočakamo na 2800m visokem prelazu, odkoder se spustimo do Agoudala (2400m), kjer ob cesti zagledamo Auberge Ibrahim. Prijazni oskrbnik Ali nam naredi omleto in pokaže sobo. Ponoči zunaj gladko minus, mi pa sobo pogrejemo na prijaznih 10.

Gas nazaj do Douentze, pogled na iste monolite ob poti je ob jutranji svetlobi spet zanimiv. Sledi najdaljša lojtra na svetu – 200 km ceste, ki povezuje Douentzo in Timbuktu – ena sama lojtra! Hribčki in dolinice si sledijo tako na gosto, da trese že pri 20 km/h. Nekaj časa se trudimo voziti po robu, nato poizkušamo ujeti hitrost, pri kateri občutek tresenja izgine, a se nam pri slabih 80 km/h smili podvozje, zato zavijemo na pisto, ki se vije ob cesti. Zaradi zavojev je pot daljša, je pa zaradi peska v kolesnicah vožnja toliko bolj zabavna.
15km pred Timbuktujem pridemo na rob Nigra, ki ga je potrebno prečkati s trajektom. Zaradi tovornjaka ne pridemo na prvi trajekt, zato čakamo kako uro in pol. Vmes se zabavamo z lokalci, pijemo kokakolo iz hladilne skrinje (verjetno najslabša izbira za odžejat, a se ji pri skoraj 40 stopinjah ne da upret; 500 frankov) in opazujemo Malijske turistične vodiče, ki perejo svoje LandCruiserje. Niger s svojimi 23, 24 stopinjami sicer vabi, a smo že tako prevelika atrakcija. Lokalci so turistično že osveščeni, ena od mamic mi kar sama ponuja, da jo slikam z dojenčkom, pa ne v zameno za “cadeu” ampak kar za franke. To pa ne, prodal se pa ne bom!
Na trajektu samo 9 LandCruiserjev (v celotnem Maliju vidimo za prste ene roke Land Roverjev in ostalih znamk, vsi 4WDji so Toyote). Starejši LandCruiserji se zaganjajo v klančino pred trajektom in kurijo gume, Rok pa šolsko zapelje na trajekt (LandCruiser 100 VX ima za razliko od GX stalni pogon na 4 kolesa) in požanje začudene poglede lokalcev. Parkira tako tesno, da gre ven lahko samo skozi strešno okno in se nato s strehe Habibija pogovarja z lokalnim vodičem na sosednji strehi. Domen se zamoti v pogovoru s 70 letnim inštruktorjem smučanja iz Kitzbila, sam pa zlezem na povelniški most. Skupaj s kapitanom se smejiva lokalcu, ki pri vožnji vzratno vrata zatakne za lestev, ki vodi na most in jih zato ne more zapret. Kapitan splav očitno obvlada, vse gumbe in krmilo premika z nogo. Ob sončnem zahodu dosežemo drugi breg pri kraju Korioume in plačamo 3500 frankov za prevoz (~ 5 evrov).
100 metrov od brega nas prehitijo turistični LandCruiserji, lokalni vodiči, kjer koli jih že srečamo, vedno vozijo z gasom do konca. Cesta vseskozi vodi po nasipu, na levi in desni pa drevesa in voda. No, nekaj kilometrov naprej eden od LandCruiserjev stoji na koncu 15 metrov dolge črte v asfaltu, turisti zbegano stojijo zunaj, eden od lokalcev pa nazaj na cesto vali gumo na platišču. Kako jim je uspelo izgubiti celo kolo, brez da bi prej ugotovili, da je nekaj narobe, nam ni jasno, so jo pa srečno odnesli, avto bi lahko z lahkoto odneslo v drevo ali v vodo.
Pozen prihod v Timbuktu (po francosko Tombouctou), spimo na strehi hotela-kempa Tomboctou, ki je za naš proračun edino sprejemljivo prenočišče (3500 frankov po glavi), sobe so v Timbuktuju glede na ponudbo nesramno drage. Večerni ogled mesta samo potrdi, kar smo sicer že vedeli – Timbuktu, legendarno mesto, ki je na ključni poziciji na jugu Sahare in hkrati ob glavni prometnici, reki Niger, stoletja predstavljalo južni cilj trans-saharskih karavan, je danes le še navaden kup peska. Mesto, v katerem je v 14. stoletju samo Islamska univerza gostila več kot 25.000 učenjakov, je očitno šlo v nos sultanu iz Fesa, ki je v 16. stoletju poslal celo vojsko, da ga zravna z zemljo in od takrat si ni nikoli v resnici opomoglo. Mesto je nedavno prizadel še Tuareški upor leta 1990, po katerem je Malijska vojska zaprla in pobila precej Tuaregov. Danes je mesto z 30.000 prebivalci mirno in pod Plamenico miru (spomenik zgrajen po koncu Tuareškega upora) smo si v restavraciji Amanar privoščili dobro večerjo. Izvemo, da sta prejšnji dan tam menda večerjali dve Slovenki, zato smo iz firbca preverili njun hotel (Azalai). Naj bi odšli tisto dopoldne, škoda.

Misterij o količini lokalcev, ki prenočujejo v našem hotelu je zjutraj razjasnjen. Dogajanje pod našim oknom že okoli 5h začne motiti naš spanec in ko okoli 8h pogledamo skozi okno, ugotovimo da na ulicah pod hotelom poteka ovčja tržnica. Pogled na maroško ovčjo tržnico zna biti za evropejce, vajene, da meso kupujemo v obliki zlato zapečenih kroketkov – zanimiv. Cel kup ovac zvezanih leži na ulici, nekateri jih po 2, 3 tlačijo v prtljažnike osebnih avtomobilov, drugi jih po 20 prevažajo v Toyotinih pick-upih, tretji jih privežejo čez prtljažnik svojega mopeda, bolj lokalni pa jih okoli vozijo na povodcu ali zvezane v samokolnicah. Ker se ovce upirajo razdružitvi (čredni nagon) z vsemi štirimi, je zanimiv prijem bolj izkušenih lokalcev – ovco zagrabi pod repom in jo kot “šajtrgo” vozijo naokoli po sprednjih nogah.
Habibi pred hotelom je seveda obdan z lokalci, zato se komaj prebijemo proti glavni cesti in jo mahnemo proti Meknesu. Ogled trga el Hedim, ki se razteza med medino in vrati Bab el Mansour nam prepreči množica ljudi, ki ceste zapre že daleč od starega dela mesta – očitno je tudi v Meknesu dan trgovanja. Časa nam primankuje, zato si privoščimo kratek postanek v drugi največji znamenitosti Meknesa – McDonaldsu.
20 kilometrov severno tik poleg slikovitega mesta Moulay Idriss, ki se pne po celotni površini hriba in je poimenovano po ustanovitelju Fesa, obiščemo največjo ohranjeno rimsko naselbino na maroških tleh – Volubilis. Prijetno nizka vstopnina (10 dirhamov) in ravno pravšnja temperatura za sprehod po preteklosti. Prijaznim vodičem pri vhodu razložimo, da sem strokovnjak za stari Rim in se jih na hitro znebimo. Mesto je dobro ohranjeno, predvsem pa turistov skoraj ni, zato je sprehod bolj avtentičen kot bi bil po samem Rimu. Okoli Volubilisa se raztezajo v zeleno odeta polja in travniki, ki v tem času bolj kot na Maroko spominjajo na Irsko. Ko smo pred slabima dvema mesecema tu peljali proti jugu, je prevladovala rumena barva.
Zadnji dan si želimo preživeti v enem od najbolj luštnih mestec v Maroku – Chefchaouenu, ki smo ga na poti navzdol le bežno obiskali. Na poti se v mestu Ouezzane spet ustavimo pri sedaj že uradno največkrat fotografiranem stop znaku in se na koncu za 200 dirhamov (18 evrov) ustalimo v simpatičnem hotelu Ahrazem, kjer v sedaj že mrzlem Chefchaouenu spet cenimo topel tuš. Večerjamo v eni od bolj boemskih restavracij nad glavnim trgom v Chaoenu – berberska omleta (čebula + paradižnik) in metin čaj. Pred spanjem še internet v Cyberju, kjer začuda delajo 3 luštne lokalke, ki se nam vseskozi nasmihajo. Chefchaouen ima že tako poseben čar, sedaj pa še dobra in poceni hrana, ter lepa dekleta… zakaj moramo jutri domov? Lokalke smo prišparali za naslednji obisk Maroka. 😉

Po deževnem dnevu in mrzlem večeru smo se zjutraj zbudili v jutro brez oblačka, a temperatura se vseeno ni hotela dvigniti nad 10 stopinj. Super dan za vožnjo, smo si mislili vsak pri sebi! Pa nam ni bilo usojeno, po pol ure vožnje so se na kup pričeli nabirati temni oblaki, zato smo pot sproti prilagajali vremenu. Ekipa v avtomobilih se je ustavila v Fesu, kjer so si v petih minutah ogledali medino, nato pa pobegnili iz vrveža na sendvič v bližnji supermarket. Motoristi se v Fesu nismo ustavljali temveč smo ga po najkrajši poti obšli. Zavili smo proti Maroškemu Aspen-u, Ifrane. Bolj ko smo se vzenjali, hladneje je bilo in več oblakov se je podilo nad nami. Pripeljali smo se na 2205 m.n.m. temperatura pa se je spustila pod 2 stopinji celzija (manj na Jimovem motorju termometer ne pokaže – najbrž pameten namig BMWjevih konstruktorjev?). Mraz nas je premagal in ustavili smo se na kosilu. V gostilni je bilo prijetno toplo, in ko smo se že skoraj odtalili je zunaj pričelo snežiti. Hec, pa taka Afrika!
Kljub sneženju zajašemo motorje in se, v upanju na toplejše vreme, odpeljemo proti Mideltu – ogrelo se sicer ni, smo pa doživeli prvi pravi afriški sončni zahod. Ko se je že pričenjalo mračiti smo bili še vedno 50 km oddaljeni od Midelta, vsi pa smo nestrpno pogledovali na indikatorje goriva (Boris je že vozil na rezervi). V vasici Zeida smo k sreči našli bencinsko z neosvinčenim bencinom (v hribih ga praktično ni – stare Mercedezove dizelce ga pač ne potrebujejo). Super, samo natankamo in v pol ure smo v Mideltu! Poravnamo račune, prižgemo motorje, ko Boris ves razoračan in jezen ugotovi, da ima prazno gumo. Prvi gumidefekt, kaj bomo pa sedaj? Na črpalki nam ponudijo garažo z lučjo, kjer se lotimo dela. K sreči isti trenutek mimo pripelje David v avtomobilu. Z nekaj naše pomoči je v slabi uri zaflikal počeno zračnico, tako da smo lahko nadaljevali proti Mideltu. Hotelček Atlas kjer smo spali si bomo zapomnili po najožjih hodnikih in stopnišču, po katerih je hoja potekala le v eni smeri. Zadovoljni nad dnevom, si privoščimo večerjo (nekakšen piščanec po maroško), po večerji pa popadamo v postelje!