Sahara Jam

V banki končno menjajo potovalne čeke, ki smo jih tako nesrečno nosili v Mali in nazaj. Zmedeni uslužbenec sicer potrebuje slabo uro za celoten postopek, kar vznejevolji lokalce v vrsti za nami (vrsta se v maroških bankah drži s predmeti, postavljenimi na pultu), a zadevo končno reši prijazni šef podružnice. Želimo pozdraviti Hasana, vulkanizerja, ki nam je tako uspešno pokrpal gumo, a ga ni v delavnici, ki je medtem zamenjala sponzorja. Goodyear je nadomestil Bridgestone in celotno pročelje so pobarvali na rdeče, še vedno pa prodajajo Savo. Med kavico in rogljički v sosednji kafani k mizi pristopi kake 20 let star lokalec in prosjači. Ne pokažemo prevelikega usmiljenja, je dovolj mlad za delo, pa tudi sicer se nam zdi, da muslimani v nasprotju s črnimi afričani vse preveč prosjačijo. Se pač šlepajo na enega od petih stebrov Islama, ki pravi, da mora vsak musliman po svojih zmožnostih pomagati revnim. Ko prosjača zagleda šef kafane, popolnoma ponori, teče za njim in mu prisoli eno krepko čez zobe. Očitno sta stara znanca.
Ura je 1300, dobro uro po najvišji plimi in čas je za odhod na plažo. Čaka nas namreč zanimiva pista (3E1) po plaži med Laayounom in Tarfayo. Dobro polovico 100km piste odpeljemo po plaži, na nekaj metrov širokem pasu med slanim morjem in suhim saharskim peskom, gume na 1,3 bara, hitrost pa tja do 90 km/h. Ob robu plaže vseskozi stojijo barake iz lesa, blaga in lepenke, pred njimi pa moški ali dva, ponavadi pa tudi pes. Ustavimo se pri dveh nasedlih ladjah, ena v celoti na plaži, druga pa 200m ven v morju. K nam pristopi vojak iz bližnje barake in nam pove, da sta španski ladji nasedli leta 1979, najprej tista na obali, med reševanjem pa še druga. Pove nam še, da so v večini barak na obali nastanjeni vojaki, ki nadzorujejo obalo zaradi afričanov, ki se s čolni prebijajo proti Evropi (Kanarskim otokom), izvajajo pa tudi “protiteroristične aktivnosti”. Ugibamo ali so vojaki tam nastanjeni kazensko, ali pa Maroko tako rešuje problem brezposelnosti. Prekrasen pogled na valove Atlantika ob poti popestri še ena razbitina, čisto na koncu pa vasica nabiralcev alg. Zadnjih 20km piste je – po novem – asfaltnih, saj zaradi pečin vožnja po plaži ni več mogoča. Severno od Tarfaye še enkrat obiščemo plažo, kjer smo prvič prebodli gumo in si privoščimo nekaj voženj in fotosešn. 20km severno od Tarfaye je še zadnja črpalka Atlas-Sahara, kjer avto in jerrycane do vrha natočimo z bencinom po 0,4 evra.
Nadaljujemo po cesti na sever, občudujemo prekrasne valove, ki se lomijo ob obali in v močnem vetru bivakiramo za kupom peska, ki nudi vsaj malo zavetja.

Decemberski dnevi so kratki, zato že zgodaj pridemo v izposojevalnico vozil. Sledi krajša drama, lastnik pravi, da se je prodajalec prejšnji dan zmotil in da cena velja le za 6 ur, potem bi nam rad omejil kilometrino na 200 kilometrov, pa tudi čelade niso takšne, kot jih je obljubil. Pol ure prerekanja kasneje za 500 dirhamov vseeno dobimo vse, razen dobrih čelad – 2 namreč nimata vizirja, pri tretji pa je ves spraskan. Bo že, imamo sončna očala, prehitro pa se tako ali tako ne bomo vozili. Zajašemo obe Yamahi XT 660 in Hondo TransAlp in jo mahnemo proti severu v Atlas. Dvakrat zgrešimo odcep in v drugem poizkusu se Domnu na skoraj novem XTju odtrga veriga. Ustavimo v bližnji vasi in šolski učitelj nam pomaga poklicati izposojevalnico. Domen počaka servis, Rok slika koze, ki plezajo po drevesih, sam pa se udeležim pouka. V majhni vaški učilnici na enkrat poteka 6 razredov osnovne šole, v vsakem pa so največ 4 otroci. Pouk se zaradi atrakcije seveda prekine, zato ga učitelj popestri z mojo predstavitvijo. Vmes pride vleka, zato nam otroci v zborčku odpojejo poslovilno pesem, mi pa odbrzimo na servis v Agadir.
K sreči je veriga hitro popravljena, zato smo že pred 1300 spet na poti. Tokrat skozi Beverly Hills Agadirja (luksuzne vile na prisojni strani hribovja nad Agadirjem) najdemo cesto proti Oulmi in dalje proti Imouzzerju. Asfaltna cesta je groba, ovinki pa ravno pravi za naše motorje. Moti sicer pesek na nekaterih ovinkih, zato pa na cesti skoraj ni prometa; na slabih 150 kilometrih skozi gorovje srečamo 5 avtomobilov. Z morja se povzpnemo na 1100m in se nato spet spuščamo proti obali na zahodu. Vmes prečimo Ait Hammou, jez hidroelektrarne, zgrajene leta 2002. Na jezu pade nekaj fotografij, a me pri izhodu ustavi vojak, ki prijazno zahteva naj vse slike, na katerih je viden jez, izbrišem. Časa za ogled prelepih slapov žal nimamo, zato pa se nam pot oddolži s sončnim zahodom, ravno ko pripeljemo na rob planote na atlantski obali v bližini Afre. Ob poti nazaj na jug občodujemo obalo in surferje, ki lovijo že zadnje valove za tisti dan. Obala severno od Agadirja, prevsem okoli Taghazouta, je namreč surferska meka.
Odličen dan seveda zaključimo z dobro hrano in neomejenimi količinami sladoleda.