Sahara Jam

Vstajanje pred sončnim vzhodom in hitro proti Laâyoune, vulkanizer čaka. Tik pred prihodom na cesto, levo kampirata dva ob Pajerotu z belo-rdečimi registracijami. “Belgijci”, peljemo mimo. “Počak, LJ, LJ!”. Res je, znaki na tablicah spominjajo na slovenske, izvozna registracija? Peljemo mimo, odpremo okno, “Živjo”. Dekle pri avtomobilu ostane brez besed, očitno ji ni jasno… Kratek trenutek začudenja in smeh. Maja in Matej potujeta v Senegal, kjer Maja v vasi na jugovzhodu države dokončuje doktorat. Tema? Šimpanzi. Izmenjamo nekaj besed in naše naslove, če bo bog dal, se nazaj grede ustavimo v Senegalu. Inšalah!
Pred Laâyoune spet policijska kontrola, nasmeh in prijazne besede, brez problemov. V mestu takoj najdemo vulkanizerja, pred njim pa velik napis Sava in razstavljene Trenta, Intensa, Perfecta… Made in Slovenia. Nad njimi spletni naslov Savine strani, pri nastanku katere je sodeloval tudi Domen. Kdo bi si mislil… Vulkanizer pravi, da lahko zaflika gumo, mi pa vmes na super fruštek (do sitega francoskih rogljičkov in kave – 50 dirhamov (4.5 evrov) za vse) in internet.
Hasan v delavnici na pogled kvalitetno pokrpa gumo, jo scentrira, spiha zračni filter in celotno mašino, pregleda vse tekočine, dolije tekočino v oba akumulatorja. Mene že malo skrbi vse to motoviljenje okoli avtomobila, nismo se še namreč pogodili za ceno. Na koncu za vse skupaj plačamo 20 evrov, zato Hasanu damo še 5 evrov za počez, za kar nam je več kot očitno zelo hvaležen.
Sledi vožnja proti Dakhli, 500km same ravnine z vasjo vsakih 100km. Pokrajina se na celotni poti ne spremeni niti za milimeter, neskončna peščena ravnina posejana z redkim grmičevjem. Monotonost pretrgajo redne policijske kontrole, “Passport, profession?” “Engineour, Sportsman, Student!” in bencinski servisi Atlas Sahara. Ker maroška vlada vzpodbuja naseljevanje v Zahodni Sahari, je eden izmed ukrepov, ki koristi tudi nam, nizka cena bencina – dobre 4 dirhame (~ 0,4 evre) za liter. Ob točenju goriva ugotovimo, da z našo porabo slabih 13 litrov na 100 kilometrov potujemo po ceni 5 evrov na 100 kilometrov, kar je 4x manj kot na poti do Genove in primerljivo s kakšnim Lupom v Sloveniji 🙂
Prihod v Dakhlo, ekonomsko središče Zahodne Sahare, ki leži na koncu 40km dolgega polotoka v večernih urah. Hotel za 120 dirhamov (~ 11 evrov) za vse tri (dobra kombinacija – soba s pogledom na morje in skupni čučovec) in večerno pohajkovanje ob mestni promenadi. Razlika v primerjavi z Marokom je očitna, lokalci se ne menijo preveč za nas, nihče nam ničesar ne prodaja, v trgovinah so cene že v začetku nižje. Mir motijo le ženske, ki hodijo okoli in beračijo za dirhame, vendar tudi te odidejo že ob prvem “No”. Pri nakupu praznih DVDjev spoznamo Ahmeda, Saharca (Sahrawi) ki je pred desetimi leti 6 mesecev potoval po republikah bivše Jugoslavije in za silo celo govori srbsko. Pospremi nas do dobre restavracije in nam med potjo, poleg nekaj vzklikov “dobra devojka”, po tihem razloži situacijo v Dakhli in Zahodni Sahari nasploh. Saharci seveda niso navdušeni nad maroško zasedbo, še manj pa nad priseljevanjem maročanov, ki jih imajo večinoma za slabe ljudi. Ločevanje med Saharci in Maročani tudi za nas ni preveč težko, Saharci z nami govorijo špansko, Maročani francosko. Omeni še, da igra za saharsko nogometno ekipi v Dakhli, ki menda vedno znova premaga maroško, razlika pa je tudi pri navijanju za španski nogomet – Maročani navijajo za kraljevi Real, medtem ko Saharci podpirajo uporno katalonsko Barco. Med pohajkovanjem z Saharcem lastnoročno odkrijem še eno arabsko lastnost – fantje in moški se namreč pogosto držijo za roke. Pri prehodu čez cesto me Ahmed lepo prime za roko in skupaj odšibava čez.

Zjutraj sta Francoza že v avtu, ko pripakiramo iz hotela. 3 kotrole iz mesta minejo brez zapletov, “Slovenie? Going to Mali?”, očitno nas že poznajo. 500km dolga cesta do glavnega mesta Mavretanije Nouakchotta je nova, okoli nje pa monotona, malo poraščena peščena pokrajina. Sama ravnina. Nouakchott deluje kot prestolnica ene od nemških zveznih dežel – pa ne da bi bil tako urejen, samo Mercedezev je več, kot je hiš v mestu. Od starih 190D do novih srebrnih lepotcev, Unimogov, kombijev, tovornjakov. Tri četrtine vozil krasi trikraka zvezda. V resnici je Nouakchott afriška verzija divjega zapada z okoli 800.000 prebivalci; Mavretanija jih sicer premore 3 milijone – na 1 milijonu kvadratnih kilometrov površine, torej je na okroglo 33x manj poseljena kot Slovenija. Mavretanija predstavlja mejo med Saharo in črno Afriko, zato je tudi prebivalstvo mešano, pol arabskega in pol afriškega izvora. Presenetljivo, kljub temu, da je Mavretanija uradno islamska republika, so ženske relativno odkrite, pa tudi sicer prvi pogled na dogajanje okoli nas – v primerjavi z Marokom – ne razkriva pretiranega konzervativizma.
Postanek na črpalki, kjer menjamo po 335 ougij za 1 evro in tankamo 0,75 evra za liter. Vmes obvezno rokovanje z vsemi na črpalki, sosedovi mulci žicajo darila “cadeau, cadeau”. Po svoje smo atrakcija, niso pa vsiljivi, kot v Maroku. V sosednji trgovini kupimo še zelo dober kruh (v priročni obliki cigar, ki se držijo skupaj – imamo samo v Sloveniji navado, da kruh pečemo v hlebcih, ki se ob rezanju drobijo?), vodo in mandarine.
Sledi pot v notranjost črne celine, proti vzhodu. Pokrajina se spremeni, postane valovita in bolj poraščena z grmičevjem, pesek kontrastno menja barve od skoraj bele do oranžno-rdeče. Dobrih 100km iz Nouakchotta Francoza odvijeta kakih 300m s ceste – “bivac”.
Večerna debata ob Rokovi pašti tunanese pokaže, da sta Francoza legendi. Prvič overland v Afriki daljnega leta 1981, zadnja leta pa dvakrat letno na relaciji Francija – Niger. On je na vse to dodal še 8 let kot Mitsubishijev voznik tovornjaka na rejliju Pariz – Dakar, ko počiva v domači Bretaniji pa vrti še winch v ekipi jadrnice razreda America’s Cup. Ni slabo za letnik 1943 🙂 V avtu imata dvojni rezervoar (200l) in dodatno cisterno (300l). Z enim tankom od Zahodne Sahare, skoraj do Nigra – noro. V kratkem večeru nas naučita še nekaj trikov, sledi zgodnje spanje.

Jutranji odhod iz Bamaka proti Djenne. 450 kilometrov relativno dobrega asfalta, pokrajina pa vseskozi enaka, sama ravnina in grmičevje. Dogajanje poživijo nekoliko drugačne hišice v vaseh, še vedno narejene iz blata in s slamnato streho, ampak s štirimi vogali in streho v obliki čarovniškega klobuka.
V vaseh ob cestah vseskozi prodajajo lubenice, ustavimo v eni izmed njih in takoj nas obkroži 10 prodajalk. Vzamemo 2 lubenici in ugibamo, koliko staneta pri nas. Prodajalki porinem 1000 frankov in že hočem zapreti okno, ko mi vrne 600 frankov – 0,3 evra za lubenico. Lokalci, ki še niso okuženi s turizmom so v Maliju neverjetno pošteni.
Prvo lubenico pospravimo pod slikovitim bau-babom ob cesti, na katerem visijo čebeljnjaki. Ravno ko si po pomoti odrežem pol palca se poleg ustavita dva kombija nemških turistov – očitno smo se ustavili pod najbolj slikovitim bau-babom na trasi Bamako – Mopti. Umikam se švabici, ki jo slika mož, a me ta povabi zraven, “Alt Frau, alt Baum, ich brauche ein junge Mann” (približen zapis). Nemci odidejo, Domen pa za grmom postori, kar še cesar postori peš. Z druge strani ga zmotita dve lokalki, obvezno potalamo par igrač v zameno za fotosešn. Vidimo še eno lokalno navado (dojenje ko otroku zapaše), midva z Rokom pa pridno slikava. Ko bova kot Playboyeva fotografa čez desetletja dajala intervjuje, ne bova pozabila omenit, kje sva slikala najino prvo joško.
Bivak 40km pred Djenne.

Spet v Nouakchottu. Kle pa je gužva. Izgubljeni v poplavi Mercedezev se prebijemo do centra, zamenjamo denar po odličnih 360 ougij za evro in gremo takoj zapravljat v fast food k Libanoncu. Sledi še super hiter internet. Skoraj civilizacija 😉

Internet v Confortu je hiter, a nas, ko plačamo, lokalec hoče nategnit. Zaračuna nam 2200 ougij (~ 6 evrov) po glavi, medtem ko je ura interneta po ceniku 300 ougij. Po protestu popravi na 1200 ougij in kaže na listek, kjer je zapisana ura začetka uporabe in ki ga je vsak izmed nas na začetku dobil na mizo. Seveda je na listke zapisal napačno uro, tako da nam zaračuna uro več, a tega nismo opazili.
Pri točenju bencina natočimo še 2 jerrycana vode. Črpalkar nam hoče zaračunati 1000 ougij (~ 3 evre) na jerrycan. Nekaj časa se grdo gledamo, že hočem izliti vodo ven iz jerryjev, potem pa Domen zadevo umiri z nakupom šestorčka pitne vode (300 ougij za 1.5l plastenko). Črpalkar je užaljen, mi pa si mislimo svoje o sedaj že pregovornem Mavretanskem nategovanju.
Na cesti proti Atarju se po počitku v Sahelu spet vrnemo v pravo Saharo, nizke sipine na obeh straneh in redko grmičevje. Policisti, žandarji in cariniki že spet zahtevajo fishi-je in žicajo darila, ampak ko dobijo oboje smo mimo kontrole v manj kot minuti.
Proti večeru s ceste zavijemo med bele sipine in postavimo šotor. Trda podlaga med sipinami je posuta s školjkami, Rok pa nekje izkoplje nekakšen kristal. Proti jutru se temperatura spusti pod 10 stopinj in prvič po postanku pri Aliju v Agoudalu nas spet zebe.