Sahara Jam

Zajtrk s pogledom na morje (pomirjujoče), nato pa po cesti na jug. Prvič nas zaustavi policija (policijske kontrole so sicer zelo pogoste, a v glavnem ustavljajo le lokalce). “Slovenie – le petit” skuša Domen omiliti morebitno kazen. “Oui, oui, football team” očitno pozna policist. “Zlatko Zahovič” poizkusim sam. “Oui! Bon voyage!” in že smo na poti.
Pri Tan-Tanu SMS-amo Andreja Moroviča – Mora, ki s skupino ravno zapušča Zahodno Saharo. Izmenjamo podatke o vozilih in se srečamo na cesti. Sledi prijeten klepet, izmenjamo nekaj izkušenj, Andrej postreže z informacijami o prečenju mavretanske meje. Od junija 2007 se na meji dobi le še 3-dnevno prehodno vizo. V redu, bomo šibali v Mali in si Mavretanijo ogledali na poti nazaj. Moro nam zelo pomaga z informacijo, da je prečkanje kontrol v Zahodni Sahari in Mavretaniji veliko hitrejše z uporabo t.i. “fishier”, papirja na katerem so zapisani vsi podatki o osebah in vozilu in ki ga policistu / cariniku / žandarju enostavno pomoliš skozi okno in si s tem prihraniš dolgotrajno prepisovanje podatkov. V prihodnjih dneh so nam fišiji prihranili nekaj dragocenih ur časa. Omeni še “restavracijo” v naslednji vasi, kjer si kasneje privoščimo ribe. Rok in Domen si roke umijeta z vodo iz soda, sam presodim, da so po pol dneva moje še vedno bolj čiste kot voda v sodu. Pred kosilom pozabimo povprašat za ceno, zato je na koncu ta višja – 110 dirhamov (~10 evrov) za ribe, kokakolo in čaj. Solato mirno pustimo, naj prebavne težave še malo počakajo.
Dalje na jug, ves čas vožnja po cesti ob morju. Pred Tarfayo na desni zagledamo nasedlo ladjo in se odločimo za foto sešn. Sledi obvezna vožnja po plaži in previden izhod preko sipkega peska. BFGoodrich All Terrain so zak…. PSSSSTTTTTT. “Fak.” “A spuša?” “Ja kako?” “A nis vidu skale?” “Ne!”. Guma spušča… zapeljemo se do bližnje bencinske, kjer se začne servis. Zdolgočaseni uslužbenec na bencinski zvedavo opazuje. Snamemo gumo, ki je z zadnje strani lepo presekana. Odšibamo v Tarfayo, ki je nekaj kilometrov stran. V prvi garaži pokažemo na našo gumo, “nuevo?”. Majster iz garaže privali staro gumo, katere edina ujemajoča dimenzija je premer platišča. Bomo poizkusili v Laâyoune, večjem mestu kake 80km južneje.
Vmes prečkamo mejo med Marokom in Zahodno Saharo. Zahodna Sahara je de facto pod upravo Maroka, vse odkar so jo leta 1975 zapustili španci in se je leta 1979 pod pritiskom Polisaria (upora prvotnih prebivalcev Zahode Sahare) umaknila Mavretanija. Danes je pokrajina mirna, se pa že od leta 1992 pogajajo o pogojih referenduma, ki bo dokončno uredil status pokrajine. Zahodna Sahara je tudi jabolko spora med Marokom in Alžirijo, ki si želi dostop do Atlantika.
Na poti proti Laâyoune Domen ugotovi, da more nekje blizu nas biti večje turistično mesto, saj Garmin kar naenkrat kaže čuda zanimivih točk… 180km vzhodno? V morju? Kanarski otoki! Civilizacija, pa tako blizu… kaj bi dali sedaj za dobrega vulkanizerja. Proti večeru se ustavimo v Camp des Beduins, priljubljena točka vseh Slovencev, ki putujejo v tej smeri. Belgijski par, ki vodi kamp, nam postreže z ugodnim prenočiščem v beduinskem šotoru in nekoliko dragim kameljim tajinom. Ampak je treba probat, kamele se ne je vsak dan. Sladka, v datljevi omaki, se vleče podobno kot govedina, ampak ima poseben, v bistvu dober okus. Podebatiramo z belgijsko ekspedicijo, ki v Gambijo pelje stare avtomobile (na pol avanturistična, na pol dobrodelna ekspedicija).

Štempljamo potne liste v lokalni turistični organizaciji v Timbuktuju (pač hočemo štempelj Tombouctou) in spet po lojtri na zahod, proti Goundamu. Hecno kako slabi sta obe poti v tako veliko mesto – prenešeno v naše razmere razmere, bi to pomenilo, da bi iz Kranja vodili samo dve makedamski cesti, ena v Koper in druga v Mursko Soboto. Srečamo angleškega motorista na KTM LC-4 Adventure 640, ki nas je noro vesel, “finaly someone who speaks english”. S kolegom sta se pol leta pripravljala na pot do Južnoafriške Republike, ko so jima 3 dni pred predvidenim odhodom v Angliji ukradli motorje. Po vikendu samopomilovanja v lokalnem pabu, sta rekla “fuck it”, kupila nove motorje in šla na pot. Razšla sta se pred dnevi in se menda spet snideta v Timbuktuju.
Cesta se po Goundamu hitro spremeni v peščeno pisto, ki se izgublja med nizkimi drevesi. Na kontrolni točki v eni izmed vasi spet širimo nabor jezikov, “Sprechen Sie Deutch?”. Kilometer dalje na levi spet zagledamo reko Niger. Termometer v avtu kaže 38 stopinj, čas je za kosilo, Niger s 24 stopinjami pa vabi. Preoblečemo se v kopalke in pomalčamo sardine, ko mimo na motorju pripelje policist s kontrolne točke. “Passen Sie auf!”
Eden od lokalcev mu je povedal, da se 3 belci preoblačijo v kopalke, pa nas je prišel opozorit, naj se ne oddaljujemo preveč od obale, v reki so namreč povodni konji. Držimo se obale, a nam ne vzame veselja, po 3 tednih na soncu je bil že čas za takšno osvežitev.
Pot proti Lere je precej zamotana, več vzporedih pist se ves čas križa, nekatere so pod vodo, druge vodijo med trnji akacije (avč!), zato za smer pogosto sprašujemo lokalce. Ni nam najbolj všeč, da po njihovem pot vodi po južni strani jezer Tanda in Kabaro, medtem ko je na karti narisana na severu. Pogosto poizkušamo ubrati pot bolj proti zahodu in med enim izmed takih “izletov” s piste med zavijanjem okoli termitnjaka zagledam lesen štrcelj, ki moli iz peska, poizkušam se mu izogniti, a narobe precenim razdaljo – guma spusti v 5 sekundah. Štrcelj sem podrgnil z notranjo stranjo gume, na enakem mestu, kot smo preluknjali že prvo gumo pri izhodu s plaže.
Med menjavo gume, se eden od vijakov na platišču noče odviti. Špricamo z WD40, a ne pomaga. Spomnimo se, kako so “mojstri” v Bamaku odtrgali vijak na istem platišču in nas malo stisne. Odtrgan vijak s preluknjano gumo sredi ničesar… Ni fajn. Snamemo Jacka in njegov ročaj uporabimo kot daljši vzvod na ključu, po nekaj mučnih trenutkih nam uspe. Rezerva je nameščena in ker nas vmes ujame mrak, bivakiramo na mestu zločina.

Nazaj proti Atarju, tokrat naredimo ovinek čez prelaz Amogjar, ki je bil glavna prometnica pred novo potjo čez prelaz Ebnou. Cesta je slaba, na nekaterih mestih zelo kamnita in ne nudi pretiranih užitkov pri vožnji, ampak razgled je odličen. Na robu platoja pri prelazu Amogjar se odpre razgled na trdnjavo Saganne. V njej je hudo bitko proti Alžirskim Tuaregom boril francoski legionar Gerard Depardieu, v istoimenskem francoskem filmskem spektaklu iz 80. let.
Cesta se nato spusti v kanjon, ki se odpira proti severu. Med prečenjem enega izmed težjih delov se nam ob uporabi reduktorja samodejno vklopi zapora sredinskega diferenciala, ki se nato nikakor noče izklopit. Problem po vseh možnih poizkusih rešimo s 50m vožnje vzratno – diferencial se odklene. Razgled v kanjonu je vso pot slikovit, malenkost spominja na tistega s piste v Atlasu.
Okoli enih smo že v Atarju, napolnimo gorivo v rezervoar in 3 jerrycane, kupimo kruh (vmes nas obkroži cel kup lokalcev, ki nas imajo za Ruse – “Boris Jelcin very good, he says Bush f*** o**!”) in vodo.
Atar zapustimo po cesti proti severu, ki se po 20km spremeni v dobro zvoženo pisto (R2). Na dveh krajih se s skalnega platoja spustimo na nižje ležeči peskovnik, na katerega se odpira dober razgled. Zadnja tretjina poti do Chouma je mešanica lojter in prepletenih pist, zato smo kar veseli, ko pred Choumom zagledamo železnico. Po njej nekajkrat dnevno vozi menda najdaljši vlak na svetu, ki iz notranjosti v Nouadhibou vozi železovo rudo. Železnica natanko proti zahodu sledi mavretansko-maroški meji, ki poteka 5km severneje. 400km ravnine, vseskozi v isto smer, ob njej pa naša pista. Ostajamo na južni strani železnice, saj je severni del, zaradi dolgotrajnega konflikta v Zahodni Sahari, ponekod miniran. Trd začetek z redkimi lojtrami vseskozi seka pesek, ni idealno, a vozimo brez problema. Če se le da, se držimo stran od železnice, okoli katere ležijo stare tračnice in drugi kosi železa – ne želimo si še ene počene gume. Še najbolj kritične so redke vasi ob železnici, okoli katerih v pesku leži vse živo. Pokrajina vseskozi sama ravnina z redkimik skalnimi gorovnji, ki štrlijo iz peska. Proti večeru peljemo mimo Ben Amere, drugega največjega monolita na svetu (prvi je Ayers Rock v Avstraliji).
Šotor postavimo tik ob železnici, med kamnitimi bloki, ki so jih tja očitno pripeljali železničarji in ki nudijo dobro zavetje pred rahlim severnim vetrom. Poimenujemo jih Stonehenge. Med kuhanjem večerje mimo pripeljeta francoska motorista, ki sta namenjena bivakirati pri monolitu. Edina overlanderja, ki jih srečamo na pisti. Ko smo že v šotoru, v daljavi zaslišimo vlak, močne luči z razdalje 10 kilometrov pa osvetljujejo naše kamnite bloke. Z ogromno hrupa mimo pridrvijo 3 lokomotive, za njimi pa nepregledna množica vagonov. Štetje v soju zvezd se ustavi pri 170. Menda so tudi daljši. Ponoči nas pretresejo še 4 vlaki.

Še zadnji zajtrk na promenadi, potem pa gas proti 500km oddaljenemu Laayoune. Vmes nam Moro priporoča postanek pri vrelcih Iraifia, ki ležijo na 50km s ceste v notranjost. Pista je vse od odcepa pri bencinski črpalki dobro markirana z belimi kamni na obeh straneh in kot kaže, bomo v Iraifii v dobri uri. Na robu rahlo peščenega dela v daljavi sredi peščene ravnine zagledamo zelenje – oaza, to bo to! Nekaj trenutkov kasneje se na armaturni plošči prižge polovica lučk. “Menjalnik se pregreva. Pa hladilna tekočina. Pa mašina. Uh?” – “To ne more bit, lej lučka za ročno tud gori, zih je štrom šu!” Odpremo pokrov motorja, voda vre, minuta tišine. Oba jermena hladilnika sta šla v maloro, na servisu pred odhodom niso opazili, da nista več v najboljšem stanju. Brez jermena temperatura hladilne tekočine doseže najvišji nivo v dveh minutah. Gumo že imamo rezervno, pa filtre, pa WD40, pa olje in destilirano vodo… Ampak jermen? To je nekaj, kar se menja vsake nekaj let na servisu?
50km, ki smo jih prevozili v dobri uri s prižgano klimo in iPodom se kar naenkrat zdi hudičevo veliko. V glavi se slika scenarij pešačenja čez puščavo – 50km po žgočem soncu, vroča voda iz jerrycana in vsake nekaj kilometrov fatamorgana – privid oaze s Toyotinimi hostesami. Saj res, oaza, le 5km pred nami. Ne more biti tako hudo, najprej kruh in tuna, potem pa dalje. Najlonskih nogavic žal nimamo (čeprav sumim, da Rok skriva par), zato namesto jermena uporabimo plastične vezice. “Dela!” Ja, pol poti do oaze, potem pa se vezice pretrgajo. Vseeno pripeljemo do oaze, ravno ko temperatura spet naraste do vrha.
V oazi je nekaj betonskih bazenov s toplo vodo, ki smrdi po žveplu, okoli njih pa nekaj lokalcev in dva parkirana Land Rover Defenderja, Santani. Eden izmed lastnikov je ravno namestil rezervno gumo (na zračnici prebodle že ima kake 15 flik), kratka debata in ponudi se nam za vleko do bencinske pumpe ob cesti. Na srečo je študiral v Rabatu in zelo dobro govori angleško. Naveže vrv, 12 letnega sina vzamemo v naš avto, sam pa se prisedem v Land Roverja. Avto je stereotipen Land Rover, ki ga vozijo lokalci – v kristusovih letih, razpadla armaturka pa diskretno pokrita s tepihom, ki ga na krajeh krasijo cofki. Naše 3 tone za ubogega Land Roverja predstavljajo veliko breme, stalno reduktor in 1-2 prestava. Kljub temu se vkopljemo že v prvem pesku, na srečo naš avto v kratkih intervalih še vedno deluje, zato mu lahko pomagamo. Land Rover vseskozi pridno kuha in kmalu sledi prvo dolivanje vode iz jerrycana. Vmes sine začne žicat mobilni telelefon, ki ga je videl v avtu. Presede se v Land Roverja in očetu stalno teži naj mi prevaja, kaj bi rad imel. Mobilni telefon, pa iPod. Skromno. No mogoče še moj fotoaparat. Oče ga v smehu miri, a fant izgleda kar vztrajen. Pri drugem postanku za dolivanje vode, se ne da motiti, mirno odpre zadnja vrata našega avtomobila in zvedavo opazuje po notranjosti. Ko Rok zavrne njegove želje po telefonu, se mulec vrže v tla, vsede v Land Roverja in hoče odpeljat. Oče ga komaj umiri. Vse skupaj spominja na močno razvajenega slovenskega mulca. Sledijo še trije postanki za dolivanje vode in dva postanka za menjavo vlečne vrvi, ki se trga (končno uporabimo našo 10-tonsko vlečno vrv), med katerimi bi mulca najraje pošteno na koleno, a je oče faca, tako ali tako pa nimamo pretirane izbire. Mali namreč pridno vohlja po našem avtu, ki ga moramo zato kar zaklepati, pleza po avtu na prtljažnik in nam nasploh žre živce. Vseeno nam po štirih urah že ponoči uspe priti nazaj do bencinske pumpe. Zadnji del poti nas ujame Hasan z drugim Land Roverjem, ki od nekod pripelje nov jermen. Za vleko se uskladimo pri 600 dirhamih (55 evrov), jermen pa zamenja lastnika za 200 dirhamov. Je pač nuja. Rok mulcu podari še par hlač in ga pri tem prijateljsko lopne po rami, tako da se mali skoraj sesede v tla – od takrat naprej ne tečnari več.
Saharca nas povabita v restavracijo in častita večerjo (ki jo na koncu sicer dobita nazaj, ker jima pošenkamo novo zračnico), ob debati izvemo da ima naš šlepar v puščavi 40 kamel, ki jih vsak dan pridno molze. 5 litrov zjutraj in 5 litrov zvečer – od vsake kamele. Drugi v oazi dela kot geolog in pravi, da dobro pozna Morota – naj bi mu podaril listnato vzmetenje za Land Roverja. Bivakiramo za stavbo na drugi strani ceste. Na cesti smo, jermen imamo, naslednji dan rabimo samo še vleko do 140km oddaljenega Boujdourja, kjer je najbližji avtomehanik.

Evropski zajtrk na sončku ob bazenu. Smo edini gostje v hotelu, tako da je postrežba hitra – v bistvu imamo svojega butlerja. Luksuz, na katerega bi se prav lahko navadili. Poiščemo izposojevalnico koles, kjer spet srečamo Terryja. Izposojevalec se ne da, 60 dirhamov po kosu za neke leve bicikle, ali 100 dirhamov za “very good bycicles from our partners from England”. Malo nas živcira, ker nikakor noče spustiti cene, zato odidemo iz izposojevalnice. Priteče za nami in spusti na 85 dirhamov. Naj bo. Sabo vzamemo še Terryja in se odpravimo proti jugu. Roku še v mestu spusti guma, torej je izid počenih gum sedaj izenačen. Po menjavi nas pot vodi rahlo navkreber in v prvi vasi ob Napoleonovem palcu odvijemo na pisto. Nebo brez oblačka in dobrih dvajset stopinj je ravno pravšnjih za kolesarski izlet. Še nekaj kilometrov in pridemo do pobarvanih skal. Nekemu belgijskemu umetniku se je pred 22 leti očitno zdelo zabavno, da bi skale v idilični pokrajini pobarval v modre in rdeče odtenke. Uspelo mu je pobarvati celo kopico skal, s čimer se je zapisal v turistično ponudbo teh krajev. Pobarvane skale nas zelo zabavajo, lokalce pa malo manj, saj barva menda pronica v podtalnico. V 80. varovanje okolja še ni bilo moderno. Po nekaj kilometrih vožnje navkreber, kljub slikoviti pokrajini obupamo, naše zadnjice so vajene lederzicev, ne pa kolesarskih sedežev, pa tudi kondicija po mesecu sedenja ni v najboljšem stanju. Spust po skalah in pesku je vseeno odličen in kolesarski izlet nas pusti navdušene. Tafraoute je pravi mali outdoor biser Maroka, za katerega očitno ne ve veliko ljudi. Agadir lahko počaka, tu bomo izkoristili še en dan.

Zjutraj se zberemo pri vozilih in hitro ugotovimo, da Davidu in Borisu primanjkuje spanca, ter da ju preganja hud maček, pravzaprav neka vrsta puščavskega tigra. To seveda ni ovira za nadaljevanje poti, zato po zajtrku in spihovanju peska z motorjev vsi skupaj odjahamo proti Mhamidu. Sonce in vročina sta nam bila stalna spremljevalca na poti. Na zadnji bencinski črpalki, 30 km pred Mhamidom, David na KTM-u opazi da je zadnja guma prazna (že spet). Med menjavo in pregledom gume ponovno srečamo Jacquesa in njegovo odpravo, poklepetamo, okrepčamo, se poslovimo in odpeljemo proti Mhamidu. Vasica Mhamid z ogromno otrok na in ob cesti. Najdemo kamp v izgradnji, kjer se dogovorimo (barantanje z lokalci je itak obvezno) za ugodno ceno sobe (sobe so nove, velike, s toplo vodo in čistim WC-jem). V tem času David, Jim, Rok in Boris pregledajo zračnico na KTM-u in jo zamenjajo (že spet). Po menjavi je guma OK. Nastanimo se v sobe in po večerji popadamo v postelje.