Sahara Jam

Vstajanje pred sončnim vzhodom, zajtrk in odhod. Pokrajina se počasi spreminja v savano, še vedno pesek a posejan z zlatorumeno travo. Ob cesti vseskozi majhne vasice, tu in tam tudi večje mesto. Čez dan kakih 15 policijskih kontrol, nekatere samo z rokovanjem, druge z direktnim “cadeau!”, na tretjih oddamo “fiši“, vse pa zelo hitro in s širokimi nasmehi na obeh straneh. Kosilo v restavraciji Pri mrtvi kravi (dobesedno).
Po kosilu naprej na vzhod, vožnja po Mavretanskih cestah spominja na igralne avtomate iz osemdesetih – drviš po popolnoma ravni cesti in se izogibaš luknjam, avtomobilom, pešcem, kamelam, oslom, kozam. Bonus točke dobiš za prehitevanje gangstersko črnega Mercedeza, ki vztrajno vozi po sredini ceste. 50km pred Ayoun el Atrous cesta zapelje v vodo. Poplava. Francoz zapelje desno na precej peščeno pisto, ki je najslabša ravno v delu, kjer pridemo do kampa Programa za hrano Združenih Narodov, očitno namenjen ljudem, ki jim je poplavilo domove. Ravno ko ugotovimo, da smo ubrali napačno pot in iščemo primeren kraj za obračanje, prileti kakih 15 nasmejanih otrok črno-afriškega porekla, še posebej simpatični sta dve deklici s kitkami. Stisne nas, da bi jim dali kako igračo, a imamo vse v škatli na strehi, mi pa še vedno sredi sipkega peska z gumami na treh barih. Manj kot uro pred sončnim zahodom in 50km od našega kampa – računica se ne izide, treba je držat gas. Uspemo nazaj do ceste in najdemo uraden obvoz.
Kamp v Ayoun el Atrous je 2000 (~7 evrov) ougij po glavi. Kamp sicer urejen, osebje pa ne preveč prijazno, vodo izklopijo tam nekje ob 2100. Za večerjo francozinja skuha odličen chilli con carne, dobrodošla sprememba v naših prehranjevalnih navadah, pa še prevetri našo sedaj že razštelano prebavo.

Ker nam ni bilo usojeno Merzougo zapustiti po brezpotjih, smo se zjutraj po skupinskem slikanju z Rachidom in Isabelle počasi odpravili proti Risaniju, po nove zaloge bencina. Bencinsko črpalko smo zapustili v smeri Tazzarina (Babel anyone?) in doline Draa. Cesta je lepa in vožnja lagodna.
V Tazzarinu se malo porazgubimo, nekateri v menjalnice, nekateri na bencinsko črpalko, drugi pa po trgovinicah po kruh in podobne zadeve. Med raziskovanjem vasice v obcestnem caffeju naletimo na motorista Jacques-a iz Belgije. Hitro ugotovimo da ima možakar nek hud motor, pa tudi njegov izgled kaže na to, da je pravi puščavski lisjak. Razloži nam, da je soudeleženec osme skupne odprave Marhaba 2008. Na začudenje vseh, se nam ponudi za vodiča po offroadu med Tazzarinom in Zagoro. Ponudbo hitro sprejememo, zmečemo odvečne stvari v avtomobile in že dirkamo za Jacquesom.
Že po nekaj metrih offroada nam je takoj postalo jasno, da se bo treba pošteno potruditi, če bomo hoteli držati Jacquesov ritem vožnje. Prvi je davek hitrosti plačal Boris. Na ostrem ovinku mu ni uspelo zaviti in je preko enega skočil v sosednji puščavski vodnjak. Glede na to, da je pol motorja viselo v vodnjak, Boris pa se je zakotalil med kamenje, so bile posledice minimalne (razbita prednja luč)! Jacques nas je vodil po nepozabnih brezpotjih, potovalna hitrost pa je bila enaka gorenjski avtocesti (tu ne mislim na viaduktu Peračica) – hiiiiiiiiiiiitraaaaaaaaaa!
Po izjemni dirki v mraku pridemo v Zagoro, kjer se Jacquesu zahvalimo s pivom. Motoristi oddirkamo v center Zagore kjer se sestanemo z avtomobilisti in skupaj odkrijemo kamp s simpatičnimi bungalovi. Z gostiteljem Abdulom in ostalimi se posedemo v berberski šotor in zaklepetamo v noč. Posebno sta se vživela David in Boris, ki sta poskušala napiti Abdula in ostale, ampak sta po nekaj uricah ugotovila, da to sploh ni mačji kašelj. Abdul in lokalci so iz žepov potegnili vse svoje domače pridelke (nekakšen maroški jegermaister, maroško vino in seveda domači maroški hasis) in tako se je zabava zavlekla dolgo v noč in jutro.

Zjutraj se zberemo pri vozilih in hitro ugotovimo, da Davidu in Borisu primanjkuje spanca, ter da ju preganja hud maček, pravzaprav neka vrsta puščavskega tigra. To seveda ni ovira za nadaljevanje poti, zato po zajtrku in spihovanju peska z motorjev vsi skupaj odjahamo proti Mhamidu. Sonce in vročina sta nam bila stalna spremljevalca na poti. Na zadnji bencinski črpalki, 30 km pred Mhamidom, David na KTM-u opazi da je zadnja guma prazna (že spet). Med menjavo in pregledom gume ponovno srečamo Jacquesa in njegovo odpravo, poklepetamo, okrepčamo, se poslovimo in odpeljemo proti Mhamidu. Vasica Mhamid z ogromno otrok na in ob cesti. Najdemo kamp v izgradnji, kjer se dogovorimo (barantanje z lokalci je itak obvezno) za ugodno ceno sobe (sobe so nove, velike, s toplo vodo in čistim WC-jem). V tem času David, Jim, Rok in Boris pregledajo zračnico na KTM-u in jo zamenjajo (že spet). Po menjavi je guma OK. Nastanimo se v sobe in po večerji popadamo v postelje.