Sahara Jam

Gas nazaj do Douentze, pogled na iste monolite ob poti je ob jutranji svetlobi spet zanimiv. Sledi najdaljša lojtra na svetu – 200 km ceste, ki povezuje Douentzo in Timbuktu – ena sama lojtra! Hribčki in dolinice si sledijo tako na gosto, da trese že pri 20 km/h. Nekaj časa se trudimo voziti po robu, nato poizkušamo ujeti hitrost, pri kateri občutek tresenja izgine, a se nam pri slabih 80 km/h smili podvozje, zato zavijemo na pisto, ki se vije ob cesti. Zaradi zavojev je pot daljša, je pa zaradi peska v kolesnicah vožnja toliko bolj zabavna.
15km pred Timbuktujem pridemo na rob Nigra, ki ga je potrebno prečkati s trajektom. Zaradi tovornjaka ne pridemo na prvi trajekt, zato čakamo kako uro in pol. Vmes se zabavamo z lokalci, pijemo kokakolo iz hladilne skrinje (verjetno najslabša izbira za odžejat, a se ji pri skoraj 40 stopinjah ne da upret; 500 frankov) in opazujemo Malijske turistične vodiče, ki perejo svoje LandCruiserje. Niger s svojimi 23, 24 stopinjami sicer vabi, a smo že tako prevelika atrakcija. Lokalci so turistično že osveščeni, ena od mamic mi kar sama ponuja, da jo slikam z dojenčkom, pa ne v zameno za “cadeu” ampak kar za franke. To pa ne, prodal se pa ne bom!
Na trajektu samo 9 LandCruiserjev (v celotnem Maliju vidimo za prste ene roke Land Roverjev in ostalih znamk, vsi 4WDji so Toyote). Starejši LandCruiserji se zaganjajo v klančino pred trajektom in kurijo gume, Rok pa šolsko zapelje na trajekt (LandCruiser 100 VX ima za razliko od GX stalni pogon na 4 kolesa) in požanje začudene poglede lokalcev. Parkira tako tesno, da gre ven lahko samo skozi strešno okno in se nato s strehe Habibija pogovarja z lokalnim vodičem na sosednji strehi. Domen se zamoti v pogovoru s 70 letnim inštruktorjem smučanja iz Kitzbila, sam pa zlezem na povelniški most. Skupaj s kapitanom se smejiva lokalcu, ki pri vožnji vzratno vrata zatakne za lestev, ki vodi na most in jih zato ne more zapret. Kapitan splav očitno obvlada, vse gumbe in krmilo premika z nogo. Ob sončnem zahodu dosežemo drugi breg pri kraju Korioume in plačamo 3500 frankov za prevoz (~ 5 evrov).
100 metrov od brega nas prehitijo turistični LandCruiserji, lokalni vodiči, kjer koli jih že srečamo, vedno vozijo z gasom do konca. Cesta vseskozi vodi po nasipu, na levi in desni pa drevesa in voda. No, nekaj kilometrov naprej eden od LandCruiserjev stoji na koncu 15 metrov dolge črte v asfaltu, turisti zbegano stojijo zunaj, eden od lokalcev pa nazaj na cesto vali gumo na platišču. Kako jim je uspelo izgubiti celo kolo, brez da bi prej ugotovili, da je nekaj narobe, nam ni jasno, so jo pa srečno odnesli, avto bi lahko z lahkoto odneslo v drevo ali v vodo.
Pozen prihod v Timbuktu (po francosko Tombouctou), spimo na strehi hotela-kempa Tomboctou, ki je za naš proračun edino sprejemljivo prenočišče (3500 frankov po glavi), sobe so v Timbuktuju glede na ponudbo nesramno drage. Večerni ogled mesta samo potrdi, kar smo sicer že vedeli – Timbuktu, legendarno mesto, ki je na ključni poziciji na jugu Sahare in hkrati ob glavni prometnici, reki Niger, stoletja predstavljalo južni cilj trans-saharskih karavan, je danes le še navaden kup peska. Mesto, v katerem je v 14. stoletju samo Islamska univerza gostila več kot 25.000 učenjakov, je očitno šlo v nos sultanu iz Fesa, ki je v 16. stoletju poslal celo vojsko, da ga zravna z zemljo in od takrat si ni nikoli v resnici opomoglo. Mesto je nedavno prizadel še Tuareški upor leta 1990, po katerem je Malijska vojska zaprla in pobila precej Tuaregov. Danes je mesto z 30.000 prebivalci mirno in pod Plamenico miru (spomenik zgrajen po koncu Tuareškega upora) smo si v restavraciji Amanar privoščili dobro večerjo. Izvemo, da sta prejšnji dan tam menda večerjali dve Slovenki, zato smo iz firbca preverili njun hotel (Azalai). Naj bi odšli tisto dopoldne, škoda.

Še zadnji zajtrk na promenadi, potem pa gas proti 500km oddaljenemu Laayoune. Vmes nam Moro priporoča postanek pri vrelcih Iraifia, ki ležijo na 50km s ceste v notranjost. Pista je vse od odcepa pri bencinski črpalki dobro markirana z belimi kamni na obeh straneh in kot kaže, bomo v Iraifii v dobri uri. Na robu rahlo peščenega dela v daljavi sredi peščene ravnine zagledamo zelenje – oaza, to bo to! Nekaj trenutkov kasneje se na armaturni plošči prižge polovica lučk. “Menjalnik se pregreva. Pa hladilna tekočina. Pa mašina. Uh?” – “To ne more bit, lej lučka za ročno tud gori, zih je štrom šu!” Odpremo pokrov motorja, voda vre, minuta tišine. Oba jermena hladilnika sta šla v maloro, na servisu pred odhodom niso opazili, da nista več v najboljšem stanju. Brez jermena temperatura hladilne tekočine doseže najvišji nivo v dveh minutah. Gumo že imamo rezervno, pa filtre, pa WD40, pa olje in destilirano vodo… Ampak jermen? To je nekaj, kar se menja vsake nekaj let na servisu?
50km, ki smo jih prevozili v dobri uri s prižgano klimo in iPodom se kar naenkrat zdi hudičevo veliko. V glavi se slika scenarij pešačenja čez puščavo – 50km po žgočem soncu, vroča voda iz jerrycana in vsake nekaj kilometrov fatamorgana – privid oaze s Toyotinimi hostesami. Saj res, oaza, le 5km pred nami. Ne more biti tako hudo, najprej kruh in tuna, potem pa dalje. Najlonskih nogavic žal nimamo (čeprav sumim, da Rok skriva par), zato namesto jermena uporabimo plastične vezice. “Dela!” Ja, pol poti do oaze, potem pa se vezice pretrgajo. Vseeno pripeljemo do oaze, ravno ko temperatura spet naraste do vrha.
V oazi je nekaj betonskih bazenov s toplo vodo, ki smrdi po žveplu, okoli njih pa nekaj lokalcev in dva parkirana Land Rover Defenderja, Santani. Eden izmed lastnikov je ravno namestil rezervno gumo (na zračnici prebodle že ima kake 15 flik), kratka debata in ponudi se nam za vleko do bencinske pumpe ob cesti. Na srečo je študiral v Rabatu in zelo dobro govori angleško. Naveže vrv, 12 letnega sina vzamemo v naš avto, sam pa se prisedem v Land Roverja. Avto je stereotipen Land Rover, ki ga vozijo lokalci – v kristusovih letih, razpadla armaturka pa diskretno pokrita s tepihom, ki ga na krajeh krasijo cofki. Naše 3 tone za ubogega Land Roverja predstavljajo veliko breme, stalno reduktor in 1-2 prestava. Kljub temu se vkopljemo že v prvem pesku, na srečo naš avto v kratkih intervalih še vedno deluje, zato mu lahko pomagamo. Land Rover vseskozi pridno kuha in kmalu sledi prvo dolivanje vode iz jerrycana. Vmes sine začne žicat mobilni telelefon, ki ga je videl v avtu. Presede se v Land Roverja in očetu stalno teži naj mi prevaja, kaj bi rad imel. Mobilni telefon, pa iPod. Skromno. No mogoče še moj fotoaparat. Oče ga v smehu miri, a fant izgleda kar vztrajen. Pri drugem postanku za dolivanje vode, se ne da motiti, mirno odpre zadnja vrata našega avtomobila in zvedavo opazuje po notranjosti. Ko Rok zavrne njegove želje po telefonu, se mulec vrže v tla, vsede v Land Roverja in hoče odpeljat. Oče ga komaj umiri. Vse skupaj spominja na močno razvajenega slovenskega mulca. Sledijo še trije postanki za dolivanje vode in dva postanka za menjavo vlečne vrvi, ki se trga (končno uporabimo našo 10-tonsko vlečno vrv), med katerimi bi mulca najraje pošteno na koleno, a je oče faca, tako ali tako pa nimamo pretirane izbire. Mali namreč pridno vohlja po našem avtu, ki ga moramo zato kar zaklepati, pleza po avtu na prtljažnik in nam nasploh žre živce. Vseeno nam po štirih urah že ponoči uspe priti nazaj do bencinske pumpe. Zadnji del poti nas ujame Hasan z drugim Land Roverjem, ki od nekod pripelje nov jermen. Za vleko se uskladimo pri 600 dirhamih (55 evrov), jermen pa zamenja lastnika za 200 dirhamov. Je pač nuja. Rok mulcu podari še par hlač in ga pri tem prijateljsko lopne po rami, tako da se mali skoraj sesede v tla – od takrat naprej ne tečnari več.
Saharca nas povabita v restavracijo in častita večerjo (ki jo na koncu sicer dobita nazaj, ker jima pošenkamo novo zračnico), ob debati izvemo da ima naš šlepar v puščavi 40 kamel, ki jih vsak dan pridno molze. 5 litrov zjutraj in 5 litrov zvečer – od vsake kamele. Drugi v oazi dela kot geolog in pravi, da dobro pozna Morota – naj bi mu podaril listnato vzmetenje za Land Roverja. Bivakiramo za stavbo na drugi strani ceste. Na cesti smo, jermen imamo, naslednji dan rabimo samo še vleko do 140km oddaljenega Boujdourja, kjer je najbližji avtomehanik.

Ker smo že prejšnji večer naredili plan, da gredo avtomobili do Foum Zguida po cesti, motoristi pa “počez”, se nato srečamo in po cesti nadaljujemo to Tate, zjutraj rečemo le hiter živijo in že šibamo vsak po svoje.
Motoristi smo se zagnali po že znani pisti do Chigage, tam pa smo optimistično zapeljali v sipine in sledili naporni pisti, polni kolesnic. Jim je v enem kovčku motorja tovoril 10l bencina za rezervo, da pa je bil enakomerno obtežen je v drugi kovček naložil še orodje. Z obteženim zadkom je med kolesnicami sipkega peska in prahu njegova vožnja izgledala kot rodeo. Metalo ga je meter levo, meter desno – kapo dol, da obvladaš tako težo, moraš biti res spreten na motorju. Ostali smo nekako pilotirali malo po pisti, malo zraven nje. Po približno 10km smo imeli vsi že poln ***** premetavanja in smo iskali le še čim krajšo pot ven.
Skoraj smo že zapustili neprijeten odsek, ko se je Jim prekucnil. Pobere motor, poskuša speljati – ne gre! “What the **** is wrong”, prične vpiti! Rok je bil ravno poleg, skupaj postavita motor na centralno stojalo in pričneta ugotavljati kaj bi bilo narobe! Pridružita se še Domen ter Boris in skupaj začnemo ugotavljati, zakaj se v neutral (po domače ler) vse skupaj normalno vrti, ko pa poizkušamo dati v prestavo pa vse skupaj crkne, kot da bi nekaj mehansko blokiralo kolo.
Kaj pa sedaj? Motor ne dela, pred nami pa še najmanj 1km sipin… Izvedemo črnogorski manever, zavlečemo se v senco bližnjega drevesa in poklapani v tišini rišemo po pesku. Čez približno 45 minut se zasliši zvok avtomobila! Poskačemo do piste in čakamo kaj se bo prikazalo. Izkaže se, da sta dva terenca lokalnih agencij, ki prevažata turiste. S težavo ju ustavimo, šoferja pač ne kažeta pretiranega zanimanja da bi nam pomagala. Na koncu se dogovorimo, da nam pokažeta najhitrejšo pot iz sipin, ter nas usmerita v najbližnjo vas. Boris in Rok poskačeta na motorje in sledita terencema.
Ko pridejo ven iz sipin jima vodič pokaže zgradbo na vrhu hribčka, češ, pojdita tja, imajo 4×4 avtomobil. Ugotovita, da je to postojanka nekakšnega čuvaja puščave, ki pa na žalost ne zna niti besede angleško! Hm, z rokami nekako razložita kaj se nam je pripetilo in kako bi lahko pomagal! Malo prikrojita razdaljo, kako daleč v puščavi smo ostali, se zdilata za 500 Dirhamov in reševalna akcija se prične!
Možakar hitro ugotovi, da je motor dlje kot je bilo rečeno, ter prične kazat kazalec za gorivo, ki mirno stoji na praznem delu skale. Končno pridemo do Jima in Domna, vsi skupaj že zagrabimo motor, da bi ga naložili na pick up-a, ko možakar pravi, da je 500 Dirhamov premalo. Za vsega skupaj 20km nas olupi za 1000 Dirhamov (100€), naložimo motor in gremo. Kdo sploh potrebuje mondena turistična naselja – dokler turistom v pesku crkujejo motorji, posel cveti! Pri njegovi postojanki se dogovorimo še za prevoz do prvega mesta. Rok in Boris gresta z motorji naprej, Domen in Jim pa skupaj čakata na prihod novega vlečnega vozila. Izkaže se, da je nov prevoz Land Rover, v katerega pa motor nekako ne paše. Jim odmontira krmilo in vetrobran in motor končno pristane v vozilu.
Ker se je vse kupaj precej zavleklo, proti Foum Zguoid-u krenejo že v temi. Domen je imel na motorju kar nekaj težav zaradi orientacije ponoči. Šofer Land Roverja po poti pridno ustavlja domačinom, tako da je na koncu avto čisto poln, nekaj ljudi pa je še na strehi. No, tudi teh 70 km ni bilo ravno poceni, saj je možakar hotel imeti 1500 Dirhamov (150 €). “Javni prevoz subvencionira EU” – v praksi. Boris in Rok, že vsa naveličana čakanja v Foum Zguidu, končno zaslišita Domnov motor in ko se zagledamo morala v trenutku zraste! Privoščimo si večerjo in se odpravimo spat – odločimo se, da bomo za motor in prevoze naprej poskrbeli jutri. Pred spancem seveda debata o nevarnih sipinah v puščavi če v bližini ni prave pomoči.
Avtomobili so pred mrakom prispeli v Tato, kjer so našli prijeten hotel s prijaznimi gostitelji. Gregor je podlegel bolezni in zaspal, ostali pa so predebatirali in prepili noč z lokalci. Izkaže se, da je bila pot avtomobilistov še bolj hardcore offroad kot naša (beri: cesta na zemljevidu je, v resnici pa še v gradnji).
Motoristi so se zjutraj zbudili v upanju na ugodno rešitev pokvarjenega Jimovega BMW-ja. Začetek je izgledal slab in tako se je tudi končalo. Jim je na koncu lokalcu plačal 300 € za prevoz motorja do Casablance, kjer naj bi bil uradni BMW servis. Skupina se je razšla. Jim proti Casablanci, Rok, Boris, Domen pa proti 350 km oddaljenem Tafraoutu. Na poti jih je presenetil mraz tako da so oblečeni kot severni medvedje v mraku prišli v prijetno gorsko mestece.
Cela odprava, razen Jima, se je dobila v neverjetno urejenem hotelu Saint Antoine (čiste velike sobe, bazen, kaj bi govoril – odlično) za 10 € na osebo. Markantna točka, ki smo si jo zapomnili že lani. Takoj predebatiramo vse dogodke, povečerjamo in popadamo po udobnih posteljah. Fotografsko vsi dogodki niso popolnoma zabeleženi, ker so bile druge stvari bolj pomembne, za povrh vsega pa je Jim večino slik odpeljal sabo v Casablanco. Update kdaj drugič 😉