Tafraoute
Evropski zajtrk na sončku ob bazenu. Smo edini gostje v hotelu, tako da je postrežba hitra – v bistvu imamo svojega butlerja. Luksuz, na katerega bi se prav lahko navadili. Poiščemo izposojevalnico koles, kjer spet srečamo Terryja. Izposojevalec se ne da, 60 dirhamov po kosu za neke leve bicikle, ali 100 dirhamov za “very good bycicles from our partners from England”. Malo nas živcira, ker nikakor noče spustiti cene, zato odidemo iz izposojevalnice. Priteče za nami in spusti na 85 dirhamov. Naj bo. Sabo vzamemo še Terryja in se odpravimo proti jugu. Roku še v mestu spusti guma, torej je izid počenih gum sedaj izenačen. Po menjavi nas pot vodi rahlo navkreber in v prvi vasi ob Napoleonovem palcu odvijemo na pisto. Nebo brez oblačka in dobrih dvajset stopinj je ravno pravšnjih za kolesarski izlet. Še nekaj kilometrov in pridemo do pobarvanih skal. Nekemu belgijskemu umetniku se je pred 22 leti očitno zdelo zabavno, da bi skale v idilični pokrajini pobarval v modre in rdeče odtenke. Uspelo mu je pobarvati celo kopico skal, s čimer se je zapisal v turistično ponudbo teh krajev. Pobarvane skale nas zelo zabavajo, lokalce pa malo manj, saj barva menda pronica v podtalnico. V 80. varovanje okolja še ni bilo moderno. Po nekaj kilometrih vožnje navkreber, kljub slikoviti pokrajini obupamo, naše zadnjice so vajene lederzicev, ne pa kolesarskih sedežev, pa tudi kondicija po mesecu sedenja ni v najboljšem stanju. Spust po skalah in pesku je vseeno odličen in kolesarski izlet nas pusti navdušene. Tafraoute je pravi mali outdoor biser Maroka, za katerega očitno ne ve veliko ljudi. Agadir lahko počaka, tu bomo izkoristili še en dan.
