Sahara Jam

Zgodnji odhod iz Fesa. Pozno poletje zamenjamo za jesen, ko nas pot vodi skozi Ifrane (Maroški Aspen) preko Srednjega Atlasa mimo Djebel Hebri Teleski (varianta Kranjskogorskega FIS-a) v Midelt. V Mideltu na Garminu priklopimo prvo “offroad” ruto, ki pelje v sotesko Todra. Edine informacije o ruti imamo s strani Samota in Ize (routa E na trackerju z njune strani), ki pa rute zaradi odplavljene ceste nista dokončala. Glede na zračno razdaljo (200km) ocenimo, da bomo zvečer že v Todri. Že na začetku srečamo skupino francoskih motoristov, s katero se potem prehitevamo cel dan.

Pot se začne z dobro prevoznim makedamom, ki se prečno počasi vzpenja pod vznožjem Visokega Atlasa. Pokrajina še najbolj spominja na savano, na levi strani se pnejo zasneženi grebeni Atlasa, desno nekaj sto metrov pod nami v neskončnost segajoča ravnina, okoli nas pa rumena trava in redka nizka drevesa. Kmalu se navadimo pastirčkov, ki sredi ničesar pasejo ovce in koze in z gestami žicajo cigarete. No nekateri še znajo presenetit – otroček ki dobi čokolado in potem hoče fotoaparat, pa malo starejši, ki se nam obesi za zadnji brisalec. Nasmejejo nas nekateri, ki pred našimi očmi najprej na cesto znosijo velike kamne, nato pa jih direktno pred nami umikajo in upajo na bakšiš za čiščenje ceste. Na koncu led prebije težak, ki nas ujame na predelu, kjer je odneslo cesto. Obesi se nam za držalo v avtu, ko pa mu Rok umakne roko totalno ponori in na nas kriči v arabsko-francoski mešanici. Okoli ovinka nato prileti še njegov kolega, ampak na srečo nam rata pobegnit nazaj po poti. Od tu naprej za žicarje ob cesti pokažemo le malo simpatij, tiste najbolj vztrajne preženemo s hupo in heavy-metalskim “ROOOOARRRRR” iz vseh treh grl. Zaleže.

Razen nadležnih lokalcev tu in tam je pot fantastična, del prevozimo po strugi potoka, saj je cesto nekoč očitno odneslo (je to tam, kjer sta se zaustavila Samo in Iza?). V potoku prehitimo nemške motoriste, enemu od njih je voda zalila Africa Twin. Bolj kot se bliža noč, bolj nam je jasno, da je ocena o enem dnevu napačna. Sončni zahod ob 1800 dočakamo na 2800m visokem prelazu, odkoder se spustimo do Agoudala (2400m), kjer ob cesti zagledamo Auberge Ibrahim. Prijazni oskrbnik Ali nam naredi omleto in pokaže sobo. Ponoči zunaj gladko minus, mi pa sobo pogrejemo na prijaznih 10.

Zgodnje vstajanje se zaradi obveznega interneta sprevrže v pozen odhod. Pri iskanju bencina v Merzougi spet naletimo na francoske motoriste iz Atlasa. Tokrat so le trije, četrti s poškodovano nogo leži v bolnišnici v Errachidii. Liter navadnega dizla v Merzougi stane 1 evro ali 10 dirhamov (~0,9 evra), iz večje cisterne pa ga preko lija natočijo v 5-litrskih plastenkah.
Štart po pisti proti Zagori že takoj začnemo z vkopom v pesek. Zaradi dodatne teže se pošteno vkopljemo, spuščanje gum ne pomaga, zato prvič zapoje lopata. Še en kos opreme, ki preverjeno deluje. Sledi hitra kamnita pista, zato gume ponovno napolnimo na 2,5 bara. Med brnenjem kompresorja od pastirčka, ki prihiti k avtu, kupimo nekaj fosilov. Pastirček povpraša po vrednosti avta in medtem ko počasi v pesek pišem številko, se čudi že, ko napišem šele 4 evrske cifre.
Nadaljujemo po pisti, dobro označeni na zemljevidu Maroka, ki ga poganja Garmin; ta ima začuda vrisane vse piste. Vozimo po spreminjajoči se puščavi, ki nam ponuja vse od peščenih pasti, kamnitih kolovozov, dolgih in širokih pist, dokler ne pridemo v del gosto poraščen z grmovjem. Piste z Garmina naenkrat ni nikjer, vozimo med grmovjem in se napol vkopljemo pri izhodu iz vadija. Okoli nas ne leži pesek, ampak prah, ki je izjemno sipek, zato ne tvegamo še enega vkopa in se odločimo za obvoz po pisti, ki teče severno od naše. Sledi mešanica vožnje med grmovjem in preko manjših suhih strug. Proti večeru v delu, ki spominja na savano, opazimo čredo nekaj deset kamel, ki se prosto pasejo naokoli. V naslednji vasi otroci spet skačejo okoli Habibija, zato se z Rokom na sprednjih sedežih domisliva nove taktike. Nadaneva si tuareške turbane in si zakrijeva obraz. Ko presenečeni otroci ugotovijo prevaro, smo mi že mimo. V smehu si izberemo nova imena, ki pritičejo izgledu – Rok postane Rašid, Primož Khaled in Domen Didi.
Noč nas spet ujame sredi ničesar, parkiramo nedaleč od piste in postavimo šotor. Makaroni in spanje ob 2100.

Jutranji odhod na pisto proti Bamaku (cca 500km). Švicar z banke pravi, da je kakih 80 km piste zelo slabe. Pot proti prvi vmesni točki Bafoulabe-ju teče navzgor ob reki Senegal, tik ob ozkotirni železnici in cesta se hitro spremeni v slab kolovoz, kjer vozimo do 30km/h. “Aha, to bo najbrž ta slab del”. Pomota! Slabši del je še pred nami. Cel dan se izgubljamo po poteh, ki včasih so, drugič jih spet ni… Kolesnice se čudežno izgubljajo in se spet prikažejo na navidezno popolnoma nelogičnih krajih. Stavek dneva: “Tlele pa zih ne bo šlo več naprej.” Pa je šlo, vsakič znova. Toleranca do neprehodnih predelov in prask na straneh avtomobila se tekom dneva viša. Šele kasneje, ob prihodu domov ugotovimo, da so se na isti pisti pred 9 leti že zatikali Slovenci.
Skozi prvih nekaj vasi se mirno peljemo in se čudimo nasmejanim facam, ki nam mahajo. “Bonjour!” “Sava?” “Sava buen!” vsakič znova. Blatne hišice krite s slamo, nobene elektrike, nobenih avtomobilov ali motorjev, ženske nosijo vodo iz bližnjega vodnjaka, pa taki iskreni nasmehi. Skoraj vse ženske imajo na hrbtu opasanega dojenčka. Vsi po vrsti se z veseljem nastavljajo fotoaparatu, zato se nama z Rokom smeji vsaj tako kot njim. Kaj hitro se vsi trije nalezemo njihove dobre volje. Po kakih treh prevoženih vasicah nam pade na pamet, da imamo polno škatlo igrač in vsakovrstnih pripomočkov, ki jih je za Malijske otroke pripravila Tina (v bistvu je pred našim odhodom organizirala celo akcijo, hvala Tina!). Ustavimo v senci in nekaj vreč premaknemo v avto.
Za prvim ovinkom naletimo na tri pastirje ovac, tečejo za avtom, ker nam hočejo povedati, da smo zgrešili pot. V zahvalo pobrskamo po vrečki presenečenja in najdemo klobuk – evo eden je “odrajtan”. Rok brska naprej, sam pa najdem frizbi in pastirčke vmes učim metanja. Ugotovimo, da imamo na žalost le ženske obleke, a jih to ne moti. Vsak dobi svojo majico, ker jim je všeč frizbi, pa jim damo še tega. Vsi se izjemno veseli zahvaljujejo, mi pa že nazaj po očitno napačni poti.
Ob poteh in stranpoteh vseskozi srečujemo lokalce, mamicam in otrokom podarjamo plišaste igračke in fotografiramo nasmejane obraze. Ob vsem dogajanju gre še nam malo na otročje. Nekoliko nam je žal, ker nimamo primernih daril (oblek) za fante, ampak sedaj je prepozno. Če bi vedeli, kakšno veselje naredimo s takšnimi malenkostmi, bi zadaj priklopili še prikolico!
Kmalu na desni zagledamo napis “Chutes de Gouina”. Na zemljevidu je označeno kot zanimivost, a se nam ne sanja, kaj “chutes” pomeni. Ni važno, gremo pogledat. Vozimo že nekaj kilometrov, na obeh straneh pa samo grmovje, ko se naenkrat spustimo na obrežje reke. Lokalnega ribiča zmotimo pri kuhanju kosila, nekaj kilometrov naprej pa v daljavi zagledamo veličastne slapove. To bo to! Ribič nas usmeri na pravo pot in v nekaj minutah smo že tam. Atrakcija prve vrste, okoli nas pa ni žive duše. Sledi skupinska fotka in izdelava šifona (saharski hladilnik).
Nekaj kilometrov naprej sredi trave kampira cela družina, otrokom spet talamo igračke, vmes pa pritisnem “fotko potovanja”. Noro kako fotogenični so Afričani, hvala bogu še niso osvojili prisiljenih nasmehov, ki jih ob fotografiranju kažejo naši otroci.
V naslednji vasi se pokaže nov logističen problem. Med polji pripeljemo v vas, kjer se pot vije med hišico in sosedovo ograjo. Rok skoči ven in preceni situacijo, “bo šlo, sam počas!”. Naš podvig hitro pritegne celo vas in ko uspešno pridemo skozi, je avto že obkrožen z radovedneži. Spet igračke in skupinska fotka z božičkom 🙂
Zadnji del poti je precej težak, poln skal in velikega kamenja, nekajkrat poskačemo iz avtomobila in iz kamenja gradimo traso. Noč nas ujame kake 25km pred Bafoulabejem, zato se vkampiramo na skalni polici. V celotnem dnevu smo prevozili 85 kilometrov, upamo da je to tisti “ta slabi” del poti.