Sahara Jam

Nadaljujemo proti Agadirju in tehtamo dve varianti. Prva je vožnja ob obali do Agadirja in ogled parka, v katerem prezimuje nekaj zanimivih vrst ptic, tudi flamingi, ali pa ovinek čez Anti-Atlas skozi Tafraoute. Edini razlog je, da je cesta na Michelinovi mapi označena kot slikovita. Po nekaj pregovarjanja pade odločitev za drugo možnost. Na 100km dolgem odseku se spet povzpnemo nad tisoč metrov in po dolgem času nam oči spet počivajo na gorah. Dobra asfaltna cesta je pravi raj za motoriste, pa tudi naš Habibi pridno prede. Hiše v vaseh so modernejše od tistih v Atlasu, ljudje pa enako konzervativni, skoraj vse ženske so oblečene v črna oblačila in si zakrivajo obraz. Okoli dveh pridemo v Tafraoute, majhno mestece v dolini na 1000 metrih. Ravno ko se odločamo, ali bi nadaljevali proti Agadirju, Domen zagleda ličen hotel Saint Antoine s polno zastavami in fensi izgledom. “Dejmo prašat.” – “Ma to je zihr predrago!” Cena za dvoposteljno sobo z zajtrkom je 650 dirhamov (60 evrov). Malo preveč za naš budget! Že hočemo oditi, ko prijazni receptor pravi, da bi se glede na mrtvo sezono dalo tudi kaj dogovoriti. 350 dirhamov za dvoposteljno sobo z dodatnim ležiščem, klimo, vsak dan svežimi brisačami, kabelsko televizijo, brezžičnim internetom in mizo za bilijard. Da voda v bazenu v tem času ni ogrevana, jim nismo zamerili.
Po odlični večerji v restavraciji Agadir (Tajine za 40 dirhamov) se malo pozanimamo v mestu in se odločimo, da podaljšamo naše bivanje v Tafraoutu in naslednji dan razgibamo zasedene riti s kolesarskim izletom. Zvečer se nam ob bilijardu pridruži angleški backpacker Terry, ki je v hotel prišel na edino pivo v mestu (25 dirhamov).

Odpeljemo se 20km proti jugu, kjer si privoščimo vožnjo ob obali in ogled nacionalnega parka, kjer naj bi zimovalo več vrst ptic, med drugim tudi flamingoti. Slednjih sicer ne vidimo, je pa vožnja ob obali kar zanimiva, uspe pa nam slikati nekaj, kar na blef poimenujemo afriška čigra. Naj nam ornitologi oprostijo.
V Agadirju Habibiju privoščimo lavaž-grisaž, mi pa sebi bananin sok na vrtu restavracije na bencinski črpalki. Ob diskusiji, zakaj se pri nas nihče ne domisli takšnega koncepta vrtne restavracije, nam pade na pamet, da imamo pri nas v bistvu angleško vreme. Poleti smo veseli že, če en teden nepretrgoma sije sonce, tu pa imajo čez 300 sončnih dni letno.
Zvečer si za naslednji dan rezerviramo motorje, lokalec v izposojevalnici nam zagotovi ceno 500 dirhamov (~ 45 evrov) za pol dneva (12 ur), vključeno z zavarovanjem in neomejeno kilometrino. Podebatiramo še s Katarcem, ki si izposoja Nissan Patrola – v Maroko je za 14 dni prišel lovit s svojim sokolom. Menda je Maroška puščava najboljši teren za tak šport, odkar so Američani razsuli Irak. Pohvali našega Habibija in pravi, da je to v Emiratih edino vozilo, s katerim se vozijo v puščavo. Večerja v dobri italijanski restavraciji. 60 dirhamov za pico ali lazanjo ni veliko, če ti natakar osebno doliva pivo v kozarce, za nas in bogatega očka, ki je k sosednji mizi na šampanjec pripeljal (pre)mlado izvoljenko pa so v restavraciji 4 kuharji in 3 natakarji.

Ker nam ni bilo usojeno Merzougo zapustiti po brezpotjih, smo se zjutraj po skupinskem slikanju z Rachidom in Isabelle počasi odpravili proti Risaniju, po nove zaloge bencina. Bencinsko črpalko smo zapustili v smeri Tazzarina (Babel anyone?) in doline Draa. Cesta je lepa in vožnja lagodna.
V Tazzarinu se malo porazgubimo, nekateri v menjalnice, nekateri na bencinsko črpalko, drugi pa po trgovinicah po kruh in podobne zadeve. Med raziskovanjem vasice v obcestnem caffeju naletimo na motorista Jacques-a iz Belgije. Hitro ugotovimo da ima možakar nek hud motor, pa tudi njegov izgled kaže na to, da je pravi puščavski lisjak. Razloži nam, da je soudeleženec osme skupne odprave Marhaba 2008. Na začudenje vseh, se nam ponudi za vodiča po offroadu med Tazzarinom in Zagoro. Ponudbo hitro sprejememo, zmečemo odvečne stvari v avtomobile in že dirkamo za Jacquesom.
Že po nekaj metrih offroada nam je takoj postalo jasno, da se bo treba pošteno potruditi, če bomo hoteli držati Jacquesov ritem vožnje. Prvi je davek hitrosti plačal Boris. Na ostrem ovinku mu ni uspelo zaviti in je preko enega skočil v sosednji puščavski vodnjak. Glede na to, da je pol motorja viselo v vodnjak, Boris pa se je zakotalil med kamenje, so bile posledice minimalne (razbita prednja luč)! Jacques nas je vodil po nepozabnih brezpotjih, potovalna hitrost pa je bila enaka gorenjski avtocesti (tu ne mislim na viaduktu Peračica) – hiiiiiiiiiiiitraaaaaaaaaa!
Po izjemni dirki v mraku pridemo v Zagoro, kjer se Jacquesu zahvalimo s pivom. Motoristi oddirkamo v center Zagore kjer se sestanemo z avtomobilisti in skupaj odkrijemo kamp s simpatičnimi bungalovi. Z gostiteljem Abdulom in ostalimi se posedemo v berberski šotor in zaklepetamo v noč. Posebno sta se vživela David in Boris, ki sta poskušala napiti Abdula in ostale, ampak sta po nekaj uricah ugotovila, da to sploh ni mačji kašelj. Abdul in lokalci so iz žepov potegnili vse svoje domače pridelke (nekakšen maroški jegermaister, maroško vino in seveda domači maroški hasis) in tako se je zabava zavlekla dolgo v noč in jutro.