Sahara Jam

Zajtrk s pogledom na morje (pomirjujoče), nato pa po cesti na jug. Prvič nas zaustavi policija (policijske kontrole so sicer zelo pogoste, a v glavnem ustavljajo le lokalce). “Slovenie – le petit” skuša Domen omiliti morebitno kazen. “Oui, oui, football team” očitno pozna policist. “Zlatko Zahovič” poizkusim sam. “Oui! Bon voyage!” in že smo na poti.
Pri Tan-Tanu SMS-amo Andreja Moroviča – Mora, ki s skupino ravno zapušča Zahodno Saharo. Izmenjamo podatke o vozilih in se srečamo na cesti. Sledi prijeten klepet, izmenjamo nekaj izkušenj, Andrej postreže z informacijami o prečenju mavretanske meje. Od junija 2007 se na meji dobi le še 3-dnevno prehodno vizo. V redu, bomo šibali v Mali in si Mavretanijo ogledali na poti nazaj. Moro nam zelo pomaga z informacijo, da je prečkanje kontrol v Zahodni Sahari in Mavretaniji veliko hitrejše z uporabo t.i. “fishier”, papirja na katerem so zapisani vsi podatki o osebah in vozilu in ki ga policistu / cariniku / žandarju enostavno pomoliš skozi okno in si s tem prihraniš dolgotrajno prepisovanje podatkov. V prihodnjih dneh so nam fišiji prihranili nekaj dragocenih ur časa. Omeni še “restavracijo” v naslednji vasi, kjer si kasneje privoščimo ribe. Rok in Domen si roke umijeta z vodo iz soda, sam presodim, da so po pol dneva moje še vedno bolj čiste kot voda v sodu. Pred kosilom pozabimo povprašat za ceno, zato je na koncu ta višja – 110 dirhamov (~10 evrov) za ribe, kokakolo in čaj. Solato mirno pustimo, naj prebavne težave še malo počakajo.
Dalje na jug, ves čas vožnja po cesti ob morju. Pred Tarfayo na desni zagledamo nasedlo ladjo in se odločimo za foto sešn. Sledi obvezna vožnja po plaži in previden izhod preko sipkega peska. BFGoodrich All Terrain so zak…. PSSSSTTTTTT. “Fak.” “A spuša?” “Ja kako?” “A nis vidu skale?” “Ne!”. Guma spušča… zapeljemo se do bližnje bencinske, kjer se začne servis. Zdolgočaseni uslužbenec na bencinski zvedavo opazuje. Snamemo gumo, ki je z zadnje strani lepo presekana. Odšibamo v Tarfayo, ki je nekaj kilometrov stran. V prvi garaži pokažemo na našo gumo, “nuevo?”. Majster iz garaže privali staro gumo, katere edina ujemajoča dimenzija je premer platišča. Bomo poizkusili v Laâyoune, večjem mestu kake 80km južneje.
Vmes prečkamo mejo med Marokom in Zahodno Saharo. Zahodna Sahara je de facto pod upravo Maroka, vse odkar so jo leta 1975 zapustili španci in se je leta 1979 pod pritiskom Polisaria (upora prvotnih prebivalcev Zahode Sahare) umaknila Mavretanija. Danes je pokrajina mirna, se pa že od leta 1992 pogajajo o pogojih referenduma, ki bo dokončno uredil status pokrajine. Zahodna Sahara je tudi jabolko spora med Marokom in Alžirijo, ki si želi dostop do Atlantika.
Na poti proti Laâyoune Domen ugotovi, da more nekje blizu nas biti večje turistično mesto, saj Garmin kar naenkrat kaže čuda zanimivih točk… 180km vzhodno? V morju? Kanarski otoki! Civilizacija, pa tako blizu… kaj bi dali sedaj za dobrega vulkanizerja. Proti večeru se ustavimo v Camp des Beduins, priljubljena točka vseh Slovencev, ki putujejo v tej smeri. Belgijski par, ki vodi kamp, nam postreže z ugodnim prenočiščem v beduinskem šotoru in nekoliko dragim kameljim tajinom. Ampak je treba probat, kamele se ne je vsak dan. Sladka, v datljevi omaki, se vleče podobno kot govedina, ampak ima poseben, v bistvu dober okus. Podebatiramo z belgijsko ekspedicijo, ki v Gambijo pelje stare avtomobile (na pol avanturistična, na pol dobrodelna ekspedicija).

Vstajanje pred sončnim vzhodom in hitro proti Laâyoune, vulkanizer čaka. Tik pred prihodom na cesto, levo kampirata dva ob Pajerotu z belo-rdečimi registracijami. “Belgijci”, peljemo mimo. “Počak, LJ, LJ!”. Res je, znaki na tablicah spominjajo na slovenske, izvozna registracija? Peljemo mimo, odpremo okno, “Živjo”. Dekle pri avtomobilu ostane brez besed, očitno ji ni jasno… Kratek trenutek začudenja in smeh. Maja in Matej potujeta v Senegal, kjer Maja v vasi na jugovzhodu države dokončuje doktorat. Tema? Šimpanzi. Izmenjamo nekaj besed in naše naslove, če bo bog dal, se nazaj grede ustavimo v Senegalu. Inšalah!
Pred Laâyoune spet policijska kontrola, nasmeh in prijazne besede, brez problemov. V mestu takoj najdemo vulkanizerja, pred njim pa velik napis Sava in razstavljene Trenta, Intensa, Perfecta… Made in Slovenia. Nad njimi spletni naslov Savine strani, pri nastanku katere je sodeloval tudi Domen. Kdo bi si mislil… Vulkanizer pravi, da lahko zaflika gumo, mi pa vmes na super fruštek (do sitega francoskih rogljičkov in kave – 50 dirhamov (4.5 evrov) za vse) in internet.
Hasan v delavnici na pogled kvalitetno pokrpa gumo, jo scentrira, spiha zračni filter in celotno mašino, pregleda vse tekočine, dolije tekočino v oba akumulatorja. Mene že malo skrbi vse to motoviljenje okoli avtomobila, nismo se še namreč pogodili za ceno. Na koncu za vse skupaj plačamo 20 evrov, zato Hasanu damo še 5 evrov za počez, za kar nam je več kot očitno zelo hvaležen.
Sledi vožnja proti Dakhli, 500km same ravnine z vasjo vsakih 100km. Pokrajina se na celotni poti ne spremeni niti za milimeter, neskončna peščena ravnina posejana z redkim grmičevjem. Monotonost pretrgajo redne policijske kontrole, “Passport, profession?” “Engineour, Sportsman, Student!” in bencinski servisi Atlas Sahara. Ker maroška vlada vzpodbuja naseljevanje v Zahodni Sahari, je eden izmed ukrepov, ki koristi tudi nam, nizka cena bencina – dobre 4 dirhame (~ 0,4 evre) za liter. Ob točenju goriva ugotovimo, da z našo porabo slabih 13 litrov na 100 kilometrov potujemo po ceni 5 evrov na 100 kilometrov, kar je 4x manj kot na poti do Genove in primerljivo s kakšnim Lupom v Sloveniji 🙂
Prihod v Dakhlo, ekonomsko središče Zahodne Sahare, ki leži na koncu 40km dolgega polotoka v večernih urah. Hotel za 120 dirhamov (~ 11 evrov) za vse tri (dobra kombinacija – soba s pogledom na morje in skupni čučovec) in večerno pohajkovanje ob mestni promenadi. Razlika v primerjavi z Marokom je očitna, lokalci se ne menijo preveč za nas, nihče nam ničesar ne prodaja, v trgovinah so cene že v začetku nižje. Mir motijo le ženske, ki hodijo okoli in beračijo za dirhame, vendar tudi te odidejo že ob prvem “No”. Pri nakupu praznih DVDjev spoznamo Ahmeda, Saharca (Sahrawi) ki je pred desetimi leti 6 mesecev potoval po republikah bivše Jugoslavije in za silo celo govori srbsko. Pospremi nas do dobre restavracije in nam med potjo, poleg nekaj vzklikov “dobra devojka”, po tihem razloži situacijo v Dakhli in Zahodni Sahari nasploh. Saharci seveda niso navdušeni nad maroško zasedbo, še manj pa nad priseljevanjem maročanov, ki jih imajo večinoma za slabe ljudi. Ločevanje med Saharci in Maročani tudi za nas ni preveč težko, Saharci z nami govorijo špansko, Maročani francosko. Omeni še, da igra za saharsko nogometno ekipi v Dakhli, ki menda vedno znova premaga maroško, razlika pa je tudi pri navijanju za španski nogomet – Maročani navijajo za kraljevi Real, medtem ko Saharci podpirajo uporno katalonsko Barco. Med pohajkovanjem z Saharcem lastnoročno odkrijem še eno arabsko lastnost – fantje in moški se namreč pogosto držijo za roke. Pri prehodu čez cesto me Ahmed lepo prime za roko in skupaj odšibava čez.

Jutranji zajtrk z internetom. Končno ugotovimo, zakaj naš laptop v nekaterih Cyber-jih ne dela – mrežno kartico je potrebno nastaviti na 10Mb half-duplex. Me zanima iz kje uvažajo mrežno opremo. Half-duplex očitno deluje tudi internet, nekaj časa samo gor, nekaj časa samo dol.
Odhod proti meji, 350km. Nedaleč od Dakhle prečkamo severni (rakov) povratnik. Tik pred maroško mejno kontrolo sledi ribji file za 35 dirhamov, termometer v avtu kaže 37C.
Formalnosti na maroški strani za nas minejo brez posebnosti, slabše pa jo odnese skupina korejskih študentov z dvema najetima avtomobiloma. Maročan v pisarni pravi, da ne more preveriti njihovih podatkov in jih pošlje nazaj na letališče v Casablanco. 1500 km ovinek – v eno smer. Noro. Korejci so čisto obupani, eden izmed njih poizkuša “Morocco, very good country”. Policist, ki stoji poleg se začne glasno smejati – prilizovanje ne deluje.
Na meji se nam za pomoč skozi mejne formalnosti ponudi Mavretanec, ki malo govori angleško in rusko – poimenujemo ga Rus. Izgleda okej, ampak ko predebatiramo situacijo, se že pridruži 3 francoskim avtomobilom. Vmes nas popade menjalec denarja. Pravi, da za mavretanske vize, uvoz avta in zavarovanje nujno potrebujemo lokalno valuto. Malo dvomimo, pa še tip je nadležno antipatičen, ampak temu pritrdi tudi maroški policist, še bolj pa nas prepriča to, da menjajo tudi Francozi. Ok, naj bo, 100 evrov. Menjalni tečaj? 300 ougij za 1 evro in 200 za 10 dirhamov. Dirhamov ne bomo menjali (1 evro = ~11 dirhamov), barantamo za 350 po evru in pristanemo na 330. Šele kasneje ugotovimo, da menjalni tečaj niti ni bil pretirano slab, na banki menjajo po 360. Mavretanec našteje ougije, vzame evre in hoče it. “Nej kr počaka”, Rok šteje denar. 25000 namesto 33000. Mavretanec se kretensko reži, kao, ups napaka. Doda še nekaj bankovcev in spet hoče oditi, a-a, rok šteje – 30000. Mavretanec se spet reži, menda slabo šteje. Doda še 3000 ougij in menjava je zaključena. Alkohol je v Mavretaniji ilegalen, svinjine se ne dotaknejo, krade se pa lahko… Jebeš takega muslimana. Vse skupaj na maroški kontroli porabimo slabo uro.
Med maroško in mavretansko kontrolo 5km “no mans land”, asfalta ni, pista je v precej slabem stanju. Nato pa obok sredi ničesar z majhno hišico – Republique Islamique de Mauritanie (RIM). Prva mavretanska kontrola, oficir se rokuje z vsakim posebej in pri tem pokaže, da doma meče kvihte (vsakega močno stisne in potegne k sebi). Pregleda celoten avto in si zaželi laptopa. Nima šans. Bo pa Elan nahrbtnik. Ne! Na koncu dobi Mercator nahrbtnik, noter pa nekaj igrač – oboje sicer namenjeno otrokom, ki jih srečamo na poti. Po izplenu se mu izraz na obrazu s trdega vojaškega razleze v širok nasmeh “Very good, very good!”. 50m naprej policijska kontrola. Lesena barakica, ki pri nas ne bi preživela prve zime, znotraj tesnjena s polivinilom. 10 evrov ali 100 dirhamov za 3 dnevno prehodno vizo (plačamo z dirhami), ki se lahko v Nouakchottu podaljša na 1 mesec. Plačilo z ougijami ni mogoče. Sledi še 100 dirhamov za začasni uvoz avta (spet ne sprejemajo ougij) in 4000 (~ 12 evrov) ougij za 10 dnevno zavarovanje avtomobila. Tudi zavarovanje je možno plačati z evri, torej za prehod mavretanske meje ougije ne le da niso potrebne, ampak so celo odveč. Menjalnica na meji menja 300 ougij za evro (čez 3 tedne, na poti nazaj pa – zanimivo – po 350).
Pri nekaterih formalnostih nam, potem ko konča s francozi, pomaga Rus – obrazci so namreč v francoščini, ta pa nam še ne gre najbolje. Mavretanski del meje zaključimo v dobri uri. Po koncu nas prepriča, da je zaradi pogostih kontrol in pozne ure najbolje, da prenočimo v Nouadhibouu. Ponudi se za pomoč pri prečenju cestnih kontrol, ve pa tudi kje se nahaja Kamp Aba, kjer noči tudi eden izmed francoskih avtomobilov (ostala dva sta odšla na pisto proti Atarju). Okej naj bo. Sledijo 3 stroge cestne kontrole, ki kasneje v trojčku, a manj strogo, križajo našo pot po celotni Mavretaniji. Na prvi Rus že od daleč veselo kliče žandarje, a ga ob prihodu eden izmed njih s srepim pogledom hitro utiša. Očitno se ne poznajo tako dobro, kot trdi Rus. Sledi pregled celotne prtljage, zmoti jih dobrih 3 litre šnopsa (borovničk, jegra in brinovca ne najdejo). Rok takoj pokaže na namišljeno ureznino na roki, “medicine!” Ok, za lastno uporabo, ni problema, kot izvemo kasneje pa so Francozom pred nami na tla izlili cel plato piva. Sledita policijska kontrola (potni listi) in carinska (papirji za avto).
Nouadhibou, ki podobno kot Dakhla leži na peščenem polotoku, je obmejna luknja z gostim in kaotičnem prometom. Cesta ima na obeh straneh 2 metra prašne bankine, namenjene prehitevanju, pešcem, trgovanju, posedanju… Afrika. V kampu Aba kampiranje za tri 4500 ougij (~ 13 evrov), razmeroma dobra soba z lastno kopalnico pa 6100. Vzamemo slednje. Rusu damo 3000 ougij, vendar ni zadovoljen. Da brez njega ne bi prišli tako lahko čez kontrole, pa da ne bi našli kempa – 6000 ougij bo ravno prav za popravilo njegovega pokvarjenega avtomobila. Pozabi seveda omenit, da je dobil zastonj prevoz z delovnega mesta v rodno vas in da je čedno vsoto vzporedno z nami že skasiral s strani Francozev. V mraku s prstom kaže na gume, kar razumemo kot prikrito grožnjo, zato pristanemo na 4500 ougij.
Večerna debata s Francozoma v Landcruiserju 60 (letnik 87), Yves in Gvenola. Oba že dobro v 60. letih, ravno tako kot mi prečita Mavretanijo proti Maliju in nadaljujeta v Niger. Če že gremo v isto smer, gremo pa skupaj!

Vstajanje pred sončnim vzhodom, zajtrk in odhod. Pokrajina se počasi spreminja v savano, še vedno pesek a posejan z zlatorumeno travo. Ob cesti vseskozi majhne vasice, tu in tam tudi večje mesto. Čez dan kakih 15 policijskih kontrol, nekatere samo z rokovanjem, druge z direktnim “cadeau!”, na tretjih oddamo “fiši“, vse pa zelo hitro in s širokimi nasmehi na obeh straneh. Kosilo v restavraciji Pri mrtvi kravi (dobesedno).
Po kosilu naprej na vzhod, vožnja po Mavretanskih cestah spominja na igralne avtomate iz osemdesetih – drviš po popolnoma ravni cesti in se izogibaš luknjam, avtomobilom, pešcem, kamelam, oslom, kozam. Bonus točke dobiš za prehitevanje gangstersko črnega Mercedeza, ki vztrajno vozi po sredini ceste. 50km pred Ayoun el Atrous cesta zapelje v vodo. Poplava. Francoz zapelje desno na precej peščeno pisto, ki je najslabša ravno v delu, kjer pridemo do kampa Programa za hrano Združenih Narodov, očitno namenjen ljudem, ki jim je poplavilo domove. Ravno ko ugotovimo, da smo ubrali napačno pot in iščemo primeren kraj za obračanje, prileti kakih 15 nasmejanih otrok črno-afriškega porekla, še posebej simpatični sta dve deklici s kitkami. Stisne nas, da bi jim dali kako igračo, a imamo vse v škatli na strehi, mi pa še vedno sredi sipkega peska z gumami na treh barih. Manj kot uro pred sončnim zahodom in 50km od našega kampa – računica se ne izide, treba je držat gas. Uspemo nazaj do ceste in najdemo uraden obvoz.
Kamp v Ayoun el Atrous je 2000 (~7 evrov) ougij po glavi. Kamp sicer urejen, osebje pa ne preveč prijazno, vodo izklopijo tam nekje ob 2100. Za večerjo francozinja skuha odličen chilli con carne, dobrodošla sprememba v naših prehranjevalnih navadah, pa še prevetri našo sedaj že razštelano prebavo.

Poizkus menjave denarja v kempu propade, škrti šef ne da več kot 300 na evro. Plačamo torej z 20 evri (kar je po njegovem tečaju enako 6000 ougijam, kolikor stane kamp za tri), šef nekaj časa računa in že na pogled je jasno, da mu ne gre od rok. Domen zato kar počaka, šef nekaj pobrska po denarnici, vrne 2000 ougij in vprašujoče pogleda. Dobro bo, oba se posmejita in kamp je plačan.
Sledi zadnja bencinska pumpa tik pred mejo, kjer dotočimo na polno (bencin v Maliju je namreč dražji) in urejanje Mavretanskih formalnosti (15 minut). Malijski mejni prehod je svojevrstno presenečenje (ki to ne bi smelo biti več – Afrika pač). Namesto zapornic so čez cesto sodi, na iz blata narejeni hišici pa visi Malijska zastava 20×15 cm. Precej skromno za glavno prometno povezavo med Mavretanijo in Malijem. Na mejni kontroli se veliko rokujemo in smejimo drug drugemu, ob vpisu v knjigo, ko policist skuša pravilno prebrati naša imena, še toliko bolj. Začuda nihče ne zahteva nikakršnih “daril”, vseeno jim pustimo nekaj kulijev, saj njihovi ob izpolnjevanju obrazcev pridno crkujejo. Izvemo tudi, da se Malijsko vizo (30 dni) brez problema dobi tudi na meji. Fajn!
Nekaj 10km dalje ob cesti sledi še carinska kontrola (nič brskanja po avtu, samo ureditev začasnega uvoza avta), menjava denarja (630 CFA frankov za evro) in štemplanje na policiji. Vse skupaj plačamo 33.000 frankov za zavarovanje in 2000 frankov za štemplanje na policiji. Za cepljenje proti rumeni mrzlici ne vpraša nihče.
Mali! Končno prava črna Afrika. Ena najbolj revnih držav na svetu (če se ne motim, 4.), hkrati pa model zahodnoafriške demokracije. Že nekaj kilometrov naprej ob cesti, ko naredimo postanek za kosilo, pod bližnjim bav-babom sedi kakih 8 lokalcev, ki so si ob oddihu s polja pripravili kosilo. Mi se pripeljemo z dvema do konca naloženima Landcruiserja in potem oni nas vabijo na kosilo. Noro. Že prvi stik z lokalci pokaže njihovo pravo plat. Za razliko od vedno nadležnih Arabcev nas sicer radovedno opazujejo (in pogledujejo po vsebini avtomobila), ampak držijo kulturno distanco. Predvsem pa so vedno nasmejani!
Kmalu se naše poti s Francozoma razidejo, onedva drvita naprej na vzhod proti Nigru, mi pa na zahod, proti Senegalu v najmanj razvito provinco Malija – Kayes. Cesta proti Kayesu je odlična, široka asfaltna cesta brez prometa. Prihod v Kayes pa (že spet) svojevrsten kulturni šok – mesto z okoli 100.000 prebivalci s slabo, oz. pardon, brez infrastrukture. Večinoma makedamske ulice (mogoče pa je asfalt samo prekrit s prahom?) si delimo s svojevrstnimi lokalnimi oblikami prevoza, kravami, ki jih ženejo s paše (?), tržnico in smetmi, vse skupaj dodatno začinjeno z različnimi vonjavami. Komaj najdemo naše prenočišče v fundaciji Mahdi Kaama Musundo, kjer za dvoposteljno sobo plačamo 8000 CFA (~ 13 evrov). Soba je še en afriški stereotip, postelje z mrežami proti komarjem, pod stropom ogromen ventilator, ki meša vroč zrak, pod balkonom pa tržnica z vsemi vonjavami.
Rok že v mraku na balkonu slika Domna, potem pa poizkusi, kako dobro deluje avto-fokus v temi. Kakih 30 metrov stran na tržnici očitno nekdo narobe razume trzanje bliskavice (Canon 30D namreč v temi ostri s pomočjo utripanja bliskavice) in prične vpiti. Ker se lokalca nikakor ne da umirit, Rok in Domen stopita dol da preverita zadevo. Vse skupaj se konča v pisarni upravnika fundacije, ki po dobrih 15 minutah umiri lokalca in nesporazum se konča s stiskom rok. In razlog za nastanek situacije? Preden odideta iz pisarne, upravnik Roku prišepne, da ima lokalec 2 ženi, na tržnici pa je sedel s tretjo (bodočo? :)), mi pa smo menda zbirali dokazni material. Si predstavljam kako hudo je doma, če varaš 2 ženi…
Za večerjo obiščemo lokalno restavracijo s Senegalskimi jedmi. Ob pogledu na restavracijo bi namesto Senegal lahko pisalo tudi Salmonela, ampak lakota naredi svoje. Zmenimo se za Senegalske špagete “avec Poule”, a nam ne uspe izvedeti cene. Iz žepa zato potegnem 5000 frankov (~ 8 evrov) in kažem na denar. “Oui, ok” mi vzame denar, v ceno si iz hladilnika vzamemo še 3 kokakole in zadeva je zaključena. No, piščanca tisti večer nismo videli, so bili pa špageti z mešanico trdo kuhanih jajc in govedine res odlični, pa tudi prebava je preživela. Za ambient je poskrbela kaseta s senegalsko glasbo in celotna družina, ki si je prišla pogledat letos verjetno edine bele goste. V obeh dneh v Kayesu vidimo le še enega belca, Švicarja, ki ga srečamo na banki.

V prvi vasi ob poti poberemo lokalca, ki štopa proti Lere. Izkaže se, da je Lere 30 km stran od kraja, kjer smo preluknjali gumo. Kraj ima vulkanizerja, ki pravi, da nam lahko zrihta novo gumo. “BF Goodrich 285/75/16?” “Oui, oui!” Čez četrt ure okoli vogala privali 15″ Pirelli Scorpion. Položi jo na počeno Goodrichko, češ, saj je skoraj ista, pa še platišče vam prodam zraven. Nič ne bo, snamemo drugo rezervo in jo namesto počene namestimo na platišče, majster pa počeno gumo zašije (dobesedno). Skupaj z zračnico bo še vedno bolje za rezervo kot nič.
Vmes se z lastnikom edine črpalke v mestu dogovorimo za nakup goriva, glede na odmaknjenost lokacije 275 frankov za liter ni pretirana cena. V nasprotju z vsemi informacijami je cena povsod drugod v Maliju, tudi v Timbuktuju, enaka.
Ob izhodu iz Lere opravimo Malijske izstopne formalnosti. Policista za izhodni štempelj hočeta 5000 frankov (~ 8 evrov) po glavi. Zdi se nam drago, zato domen poizkuša s slovenskimi tolarji. Policista občudujeta Prešerna in nas vprašata koliko je to vredno. Ker ima policist na mizi telefon, mi pa moramo opraviti še carinske formalnosti, malo cviknemo in raje pokažemo ameriške dolarje. Policist od nekje najde lokalca, ki pokliče na banko in poizve za tečajno razmerje. Ko vsi trije, sicer slabo razmerje 400 frankov za dolar, poizkušajo kombinirati s 5000 franki, se na papirju pred njimi izrisujejo neke čudne številke, kot npr. 64.000 dolarjev. Lokalec poizkuša s križnim računom, a ne gre. Policista se vedno bolj nagibata k temu, da bi vzela kar tolarski tisočak, nas pa po pol ure vse skupaj začne že dolgočasiti, zato plačamo 15.000 frankov in odidemo. Carinske formalnosti opravimo v nekaj minutah.
Nadaljujemo proti 70km oddaljeni Mavretanski meji in kake pet kilometrov pred mejo nas pri tarzanovi kolibi ustavi vojak. Razburjen nam poizkuša dopovedati, da vozimo po “Rue avec Grand Camion” in da z našim “petit” avtom moramo obrnit. Sanja se nam ne kam bi nas rad poslal, na zemljevidu 100 km nazaj ni nobenega odcepa, a vojak s Kalašnikom v roki izgleda sila resno. Domen kaže na naš avto, “Grand Camion”, vojak razburjeno nekaj žlubodra. Iza grmovja nato uspe priklicati šefa te tročlanske patrulje (očitno je počel, kar se pač v savani za grmovjem počne), ta pa nam ves nasmejan poda roko, in zaželi “Bon Voyage!”. Olajšani nad razpletom situacije vsem trem potalamo kulije, ki omehčajo tudi prej razburjenega vojaka. Povedo nam še, da dnevno to pot v povprečju prevozijo 4 tovornjaki. Zanimiva služba.
Na Mavretanski strani v Fassala Nere, majhni vasi sredi ničesar, najdemo policijsko postajo. Že spet sila resni Mavretanski policisti pravijo, da moramo počakati komisarja. Ta pride v civilu, v njihovi tradicionalni belo-modri halji in hitro omehča ozračje. Vzorec, ki se v Mavretaniji pogosto ponavlja, trenutno prisotni policisti so v prvem stiku sila uradni, ko pa pride njihov nadrejeni, so kar naenkrat krotki kot ovčice. Komisar nas po brezplačnem štempljanju potnih listov vpraša, če potrebujemo menjavo denarja in nas pelje še do banke (ki je zaprta) in nato do svojega strica, lastnika trgovine, ki nam sicer po malo manj ugodni valuti zamenja nekaj denarja. Nato nas pospremi do carine, ki je zaprta in nas odpelje še do carinikove hiše. Očitno ga ni doma, zato nas usmeri na pravo pot in pravi naj carinske formalnosti (začasni uvoz avta) uredimo v 90km oddaljenem Bassikounou. Za popotnico nam na listek napiše še ime in telefonsko številko.
Na poti (peščena pista) spet poberemo lokalca, ki nam v Bassikonou pokaže, kje je carina. Tudi ta je zaprta. Bivakiramo 10km naprej od mesta.

Spet v Nouakchottu. Kle pa je gužva. Izgubljeni v poplavi Mercedezev se prebijemo do centra, zamenjamo denar po odličnih 360 ougij za evro in gremo takoj zapravljat v fast food k Libanoncu. Sledi še super hiter internet. Skoraj civilizacija 😉

Internet v Confortu je hiter, a nas, ko plačamo, lokalec hoče nategnit. Zaračuna nam 2200 ougij (~ 6 evrov) po glavi, medtem ko je ura interneta po ceniku 300 ougij. Po protestu popravi na 1200 ougij in kaže na listek, kjer je zapisana ura začetka uporabe in ki ga je vsak izmed nas na začetku dobil na mizo. Seveda je na listke zapisal napačno uro, tako da nam zaračuna uro več, a tega nismo opazili.
Pri točenju bencina natočimo še 2 jerrycana vode. Črpalkar nam hoče zaračunati 1000 ougij (~ 3 evre) na jerrycan. Nekaj časa se grdo gledamo, že hočem izliti vodo ven iz jerryjev, potem pa Domen zadevo umiri z nakupom šestorčka pitne vode (300 ougij za 1.5l plastenko). Črpalkar je užaljen, mi pa si mislimo svoje o sedaj že pregovornem Mavretanskem nategovanju.
Na cesti proti Atarju se po počitku v Sahelu spet vrnemo v pravo Saharo, nizke sipine na obeh straneh in redko grmičevje. Policisti, žandarji in cariniki že spet zahtevajo fishi-je in žicajo darila, ampak ko dobijo oboje smo mimo kontrole v manj kot minuti.
Proti večeru s ceste zavijemo med bele sipine in postavimo šotor. Trda podlaga med sipinami je posuta s školjkami, Rok pa nekje izkoplje nekakšen kristal. Proti jutru se temperatura spusti pod 10 stopinj in prvič po postanku pri Aliju v Agoudalu nas spet zebe.

Še vedno smo tu 😉 V Merzougi se zbudimo v lepo sončno jutro brez oblačka na obzorju. Poskačemo iz postelj, na hitro sedemo k zajtrku (spet marmelada in premalo kruha) ter si v mislih že rišemo poti po brezpotjih. Preverimo še zadnje detajle na motorjih in avtomobilih in se spet proti Erg Chebbi-ju. Nismo se že dobro zapodili po pesku, ko se nad nami že začnejo zgrinjati temni oblaki, veter s peskom pa nam slabi vidljivost. Ujel nas je peščeni vihar! Motoristi se zgubljamo pred očmi terencev, vihar pa kar ne pojenja, nasprotno – vedno slabše je. Obrnemo se in gremo nazaj proti vasi.
A v Maroku res nisi vsak konec tedna in čas, ki ga imamo na voljo je potrebno izkoristit – v vasi ne zavijemo nazaj v bazo, ampak spet proti bližnjim sipinam. Velika igra v pesku se prične!. Gregor preizkusi svojo Mazdo B2500, Matej Nissana Terrano, Rok Yamahco XT, David in Boris KTM LC4, Jim BMW F800 GS in Domen BMW HP2 (EPP!).
“FUCKING GREAT, PARADISE” je kričal Jim po sipinah in spet pobiral svojo težko mrcino iz peska. Po nekaj urah smo se vsi veseli in navdušeni vrnili nazaj v naš kasbah. V pričakovanju na lepše jutro brez viharja smo odšli na zaslužen počitek, zunaj pa je še naprej divjal peščeni vihar.
Naslednji dan so se motoristi sami brez spremstva (terenci) zapodili okrog Erg Chebbi-ja. Sipine, skoki, offroad proge… vse kar si človek zaželi. Že smo obkrožili Erg Chebbi, ko smo naleteli na prijazen par (nemec in avstrijka), ki nam je postregel s kavo. Po okrepčilu pa smo v bližini naleteli na raj! Velike sipine, luknje, bazeni, peščene “bande”, vrhovi sipin – kot da bi jih veter tja postavil kot park za naše motorje. F**** odlično – za tiste, ki radi sproščajo adrenalin, Erg Chebbi vabi! Nismo in nismo hoteli nazaj v kasbah, ampak fantastičen sončni zahod nas je opomnil in opozoril, da zna biti puščava v temi nevarna in nepredvidljiva. Oddirkali smo nazaj, kjer smo ob večerji in metinem čaju premlevali in debatirali o norem dnevu.
Po dobrem spancu se zjutraj skupaj z avtomobilisti ponovno odpravimo okoli Chebbi-ja. Tole se že malo ponavlja, kajne? Ampak dobrih stvari se ne da pustit za seboj… Na robu sipin se ustavimo na krajši počitek. Vsi si že pretegujemo krake, Jim pa še vedno sedi na motorju in v smehu razlaga: “Moj motor se prižge sam od sebe, samo ključ obrnem!” Po hitrem pregledu ugotovimo, da se je zaskočilo stikalo za vžig. Medtem ko Jim in David odpravljata težavo, se ostali pogajamo za cene mineralov, ki nam jih prodajajo lokalci. Po slabi uri oddirkamo naprej, zabava se prične takoj ko motoji in avtomobili pod seboj začutijo saharski pesek – čez sipine, ob sipinah, med grmovjem, po suhi rečni strugi, … Povsod nas je dosti. V zadnji četrtini poti, se zapeljemo v senco dreves in grmovja ter si skuhamo puščavsko kosilo (pasta italiana).
Na poti nazaj se ustavimo še na policijski postaji, kjer nam malo pokvarijo dan. Povejo nam namreč da je pista (offroad) do Zagore prenevarna! Kaj pa sedaj, se spogledamo. Hitro si pogledamo zemljevid, ter določimo asfaltno traso do Zagore. Po večerji kar popadamo v postelje, saj nas je pesek pošteno utrudil.

Še zadnji dan na Maroških cestah. Pri lokalnem prevarantu kupimo in zamenjamo gume na prikolici, nato v Tangierju opravimo še zadnje nakupe v Marjane supermarket in se odpeljemo v gužvo pristanišča. Spet manjša zmeda, a nam tokrat za razliko od lani uspe najti pisarno GNV, ki se nahaja v nekem skladišču. Po opravljenih obveznostih do carine, policije in še koga (brez večjih težav), se 18.11.2008 ob 0200 vkrcamo na ladjo in Afriki pomahamo v slovo. Do naslednjič.