Merzouga –> Zagora (motorji 280km, 100km HC offroad, avtomobili 330km)

04. Nov 2008 | zapisal | Sahara Jam 2008

Ker nam ni bilo usojeno Merzougo zapustiti po brezpotjih, smo se zjutraj po skupinskem slikanju z Rachidom in Isabelle počasi odpravili proti Risaniju, po nove zaloge bencina. Bencinsko črpalko smo zapustili v smeri Tazzarina (Babel anyone?) in doline Draa. Cesta je lepa in vožnja lagodna.
V Tazzarinu se malo porazgubimo, nekateri v menjalnice, nekateri na bencinsko črpalko, drugi pa po trgovinicah po kruh in podobne zadeve. Med raziskovanjem vasice v obcestnem caffeju naletimo na motorista Jacques-a iz Belgije. Hitro ugotovimo da ima možakar nek hud motor, pa tudi njegov izgled kaže na to, da je pravi puščavski lisjak. Razloži nam, da je soudeleženec osme skupne odprave Marhaba 2008. Na začudenje vseh, se nam ponudi za vodiča po offroadu med Tazzarinom in Zagoro. Ponudbo hitro sprejememo, zmečemo odvečne stvari v avtomobile in že dirkamo za Jacquesom.
Že po nekaj metrih offroada nam je takoj postalo jasno, da se bo treba pošteno potruditi, če bomo hoteli držati Jacquesov ritem vožnje. Prvi je davek hitrosti plačal Boris. Na ostrem ovinku mu ni uspelo zaviti in je preko enega skočil v sosednji puščavski vodnjak. Glede na to, da je pol motorja viselo v vodnjak, Boris pa se je zakotalil med kamenje, so bile posledice minimalne (razbita prednja luč)! Jacques nas je vodil po nepozabnih brezpotjih, potovalna hitrost pa je bila enaka gorenjski avtocesti (tu ne mislim na viaduktu Peračica) – hiiiiiiiiiiiitraaaaaaaaaa!
Po izjemni dirki v mraku pridemo v Zagoro, kjer se Jacquesu zahvalimo s pivom. Motoristi oddirkamo v center Zagore kjer se sestanemo z avtomobilisti in skupaj odkrijemo kamp s simpatičnimi bungalovi. Z gostiteljem Abdulom in ostalimi se posedemo v berberski šotor in zaklepetamo v noč. Posebno sta se vživela David in Boris, ki sta poskušala napiti Abdula in ostale, ampak sta po nekaj uricah ugotovila, da to sploh ni mačji kašelj. Abdul in lokalci so iz žepov potegnili vse svoje domače pridelke (nekakšen maroški jegermaister, maroško vino in seveda domači maroški hasis) in tako se je zabava zavlekla dolgo v noč in jutro.

sahara-jam-2008-054.jpgsahara-jam-2008-055.jpgsahara-jam-2008-056.jpgsahara-jam-2008-057.jpgsahara-jam-2008-058.jpg

Zagora –> Mhamid (90 km)

05. Nov 2008 | zapisal | Sahara Jam 2008

Zjutraj se zberemo pri vozilih in hitro ugotovimo, da Davidu in Borisu primanjkuje spanca, ter da ju preganja hud maček, pravzaprav neka vrsta puščavskega tigra. To seveda ni ovira za nadaljevanje poti, zato po zajtrku in spihovanju peska z motorjev vsi skupaj odjahamo proti Mhamidu. Sonce in vročina sta nam bila stalna spremljevalca na poti. Na zadnji bencinski črpalki, 30 km pred Mhamidom, David na KTM-u opazi da je zadnja guma prazna (že spet). Med menjavo in pregledom gume ponovno srečamo Jacquesa in njegovo odpravo, poklepetamo, okrepčamo, se poslovimo in odpeljemo proti Mhamidu. Vasica Mhamid z ogromno otrok na in ob cesti. Najdemo kamp v izgradnji, kjer se dogovorimo (barantanje z lokalci je itak obvezno) za ugodno ceno sobe (sobe so nove, velike, s toplo vodo in čistim WC-jem). V tem času David, Jim, Rok in Boris pregledajo zračnico na KTM-u in jo zamenjajo (že spet). Po menjavi je guma OK. Nastanimo se v sobe in po večerji popadamo v postelje.

sahara-jam-2008-059.jpgsahara-jam-2008-060.jpgsahara-jam-2008-061.jpgsahara-jam-2008-062.jpgsahara-jam-2008-063.jpg

Mhamid –> Foum Zgouid –> Tata -> Tafraout

11. Nov 2008 | zapisal | Sahara Jam 2008

Ker smo že prejšnji večer naredili plan, da gredo avtomobili do Foum Zguida po cesti, motoristi pa “počez”, se nato srečamo in po cesti nadaljujemo to Tate, zjutraj rečemo le hiter živijo in že šibamo vsak po svoje.
Motoristi smo se zagnali po že znani pisti do Chigage, tam pa smo optimistično zapeljali v sipine in sledili naporni pisti, polni kolesnic. Jim je v enem kovčku motorja tovoril 10l bencina za rezervo, da pa je bil enakomerno obtežen je v drugi kovček naložil še orodje. Z obteženim zadkom je med kolesnicami sipkega peska in prahu njegova vožnja izgledala kot rodeo. Metalo ga je meter levo, meter desno – kapo dol, da obvladaš tako težo, moraš biti res spreten na motorju. Ostali smo nekako pilotirali malo po pisti, malo zraven nje. Po približno 10km smo imeli vsi že poln ***** premetavanja in smo iskali le še čim krajšo pot ven.
Skoraj smo že zapustili neprijeten odsek, ko se je Jim prekucnil. Pobere motor, poskuša speljati – ne gre! “What the **** is wrong”, prične vpiti! Rok je bil ravno poleg, skupaj postavita motor na centralno stojalo in pričneta ugotavljati kaj bi bilo narobe! Pridružita se še Domen ter Boris in skupaj začnemo ugotavljati, zakaj se v neutral (po domače ler) vse skupaj normalno vrti, ko pa poizkušamo dati v prestavo pa vse skupaj crkne, kot da bi nekaj mehansko blokiralo kolo.
Kaj pa sedaj? Motor ne dela, pred nami pa še najmanj 1km sipin… Izvedemo črnogorski manever, zavlečemo se v senco bližnjega drevesa in poklapani v tišini rišemo po pesku. Čez približno 45 minut se zasliši zvok avtomobila! Poskačemo do piste in čakamo kaj se bo prikazalo. Izkaže se, da sta dva terenca lokalnih agencij, ki prevažata turiste. S težavo ju ustavimo, šoferja pač ne kažeta pretiranega zanimanja da bi nam pomagala. Na koncu se dogovorimo, da nam pokažeta najhitrejšo pot iz sipin, ter nas usmerita v najbližnjo vas. Boris in Rok poskačeta na motorje in sledita terencema.
Ko pridejo ven iz sipin jima vodič pokaže zgradbo na vrhu hribčka, češ, pojdita tja, imajo 4×4 avtomobil. Ugotovita, da je to postojanka nekakšnega čuvaja puščave, ki pa na žalost ne zna niti besede angleško! Hm, z rokami nekako razložita kaj se nam je pripetilo in kako bi lahko pomagal! Malo prikrojita razdaljo, kako daleč v puščavi smo ostali, se zdilata za 500 Dirhamov in reševalna akcija se prične!
Možakar hitro ugotovi, da je motor dlje kot je bilo rečeno, ter prične kazat kazalec za gorivo, ki mirno stoji na praznem delu skale. Končno pridemo do Jima in Domna, vsi skupaj že zagrabimo motor, da bi ga naložili na pick up-a, ko možakar pravi, da je 500 Dirhamov premalo. Za vsega skupaj 20km nas olupi za 1000 Dirhamov (100€), naložimo motor in gremo. Kdo sploh potrebuje mondena turistična naselja – dokler turistom v pesku crkujejo motorji, posel cveti! Pri njegovi postojanki se dogovorimo še za prevoz do prvega mesta. Rok in Boris gresta z motorji naprej, Domen in Jim pa skupaj čakata na prihod novega vlečnega vozila. Izkaže se, da je nov prevoz Land Rover, v katerega pa motor nekako ne paše. Jim odmontira krmilo in vetrobran in motor končno pristane v vozilu.
Ker se je vse kupaj precej zavleklo, proti Foum Zguoid-u krenejo že v temi. Domen je imel na motorju kar nekaj težav zaradi orientacije ponoči. Šofer Land Roverja po poti pridno ustavlja domačinom, tako da je na koncu avto čisto poln, nekaj ljudi pa je še na strehi. No, tudi teh 70 km ni bilo ravno poceni, saj je možakar hotel imeti 1500 Dirhamov (150 €). “Javni prevoz subvencionira EU” – v praksi. Boris in Rok, že vsa naveličana čakanja v Foum Zguidu, končno zaslišita Domnov motor in ko se zagledamo morala v trenutku zraste! Privoščimo si večerjo in se odpravimo spat – odločimo se, da bomo za motor in prevoze naprej poskrbeli jutri. Pred spancem seveda debata o nevarnih sipinah v puščavi če v bližini ni prave pomoči.
Avtomobili so pred mrakom prispeli v Tato, kjer so našli prijeten hotel s prijaznimi gostitelji. Gregor je podlegel bolezni in zaspal, ostali pa so predebatirali in prepili noč z lokalci. Izkaže se, da je bila pot avtomobilistov še bolj hardcore offroad kot naša (beri: cesta na zemljevidu je, v resnici pa še v gradnji).
Motoristi so se zjutraj zbudili v upanju na ugodno rešitev pokvarjenega Jimovega BMW-ja. Začetek je izgledal slab in tako se je tudi končalo. Jim je na koncu lokalcu plačal 300 € za prevoz motorja do Casablance, kjer naj bi bil uradni BMW servis. Skupina se je razšla. Jim proti Casablanci, Rok, Boris, Domen pa proti 350 km oddaljenem Tafraoutu. Na poti jih je presenetil mraz tako da so oblečeni kot severni medvedje v mraku prišli v prijetno gorsko mestece.
Cela odprava, razen Jima, se je dobila v neverjetno urejenem hotelu Saint Antoine (čiste velike sobe, bazen, kaj bi govoril – odlično) za 10 € na osebo. Markantna točka, ki smo si jo zapomnili že lani. Takoj predebatiramo vse dogodke, povečerjamo in popadamo po udobnih posteljah. Fotografsko vsi dogodki niso popolnoma zabeleženi, ker so bile druge stvari bolj pomembne, za povrh vsega pa je Jim večino slik odpeljal sabo v Casablanco. Update kdaj drugič 😉

sahara-jam-2008-064.jpgsahara-jam-2008-065.jpgsahara-jam-2008-066.jpgsahara-jam-2008-067.jpgsahara-jam-2008-068.jpgsahara-jam-2008-069.jpg

1 komentar

« Starejše objave