Sahara Jam

Lepo sončno jutro, hladno ozračje in dva člana z zdravstvenimi težavami – Jana in Matej sta se zbudila z bolečinami v želodcu. Po zajtrku se odpeljemo proti Erfoudu. Sonček nam vliva upanje, da se bomo končno naužili nekaj afriške toplote, a po nekaj kilometrih nam postane kristalno jasno, da bo vožnja hladna, kljub temu pa prijetna. Približno na pol poti smo se vsi skupaj ustavili na začetku soteske Ziz, klepet, malo fotk, gasa naprej. Ravno ko smo se motoristi ogreli in začeli uživati v ovinkih, smo že prispeli v Erfoud. Jani in Mateju se je zdaj z zdravstvenimi težavami pridružil še Domen!
Avtomobilisti so po skupnem postanku naredili le nekaj kilometrov, nato pa so se zaradi nevzdržnih zdravstvenih težav ustavili. Jana in Matej nista več mogla voziti, zato sta po dobri uri počivanja avtomobile prevzela Gregor in Gorazd.
Ko smo se v Erfoudu spet našli, smo hitro ugotovili, da bolniki ne bodo nadaljevali poti. Odločili smo se da motoristi nadaljujemo pot v Merzougo, ostali pa pridejo za nami naslednji dan. V Merzougi nas v Sable d’Or prijazno sprejela Isabelle in Rachid. Boris, David in Jim so se sprostili ob okusni večerji, kasneje na večernem potepanju po Merzougi pa jih je sredi puščave ujela nevihta. Rok je večerjo preskočil, ker je ravno tako začutil želodčne težave.

Erg Chebbi! Misel na največji maroški peskovnik za odrasle nas je motoriste že zgodaj spravila iz postelje. Ups, potrebna bo menjava pnevmatik, Domnov in Jimov motor sta zaradi prečenja Italije še vedno obuta v cestne gume. Po zajtrku smo se takoj lotili dela – največ časa smo porabili za Jimov motor, saj je bilo brez vulkanizerske delavnice potrebno zamenjati obe gumi. Po dveh urah je njegov F800 GS preobut v offroad gume že čakal na pesek. Domen se je k sreči bolje pripravil in je svoje “krampe” že imel na rezervnih platiščih. Ravno ko smo zaključili z delom, ko so se prismejali avtomobilisti – zdravstvene težave so minile!
Gremo na kosilo ali se gremo malo zapeljat? Peeeeeeeeeeeljaaaaaaaat je bil odgovor v en glas! Zaradi poznega štarta se je dan že prevešal v drugo polovico, zato smo se zapeljali le na obrobje največjega (in v nasprotju s stereotipi praktično edinega) peščenega morja v Maroku – Erg Chebbija – kjer so naši motorji prvič okusili slasti peska. Kot mali otroci na velikih igračah smo se zapodili v peskovnik, ter na hitro ugotovili da brez GGGAAAAASSSSSAAAAA ne gre nikamor. Najbolj je to občutil Jim, ki se je ustavil, nato pa še prekucnil v pesek. Pomagali smo mu pobrati motor in že smo dirkali dalje. Ni minilo dolgo ko je se je Jim uspel zakopati do trebuha svojega motorja, tako da so bili telovadni vložki ostale ekipe kar pogosti. Ker nas je že priganjal mrak, smo se napotili nazaj proti začasni bazi v Merzougi. Na poti je Domnu uspel še en fenomen – zaradi nedavnega dežja se je sredi peska zakopal v blatno lužo. Ob povratku smo motoristi ugotovili, da je medtem tudi drugi del ekipe na štirih kolesih odešl v pesek. Z nasmehom do ušes smo posedli k večerji, Isabelle je pripravila odličen kuskus, Rachid in njegovi kolegi pa so nas po večerji pozabavali z bobni in berbersko kitaro.

Ker nam ni bilo usojeno Merzougo zapustiti po brezpotjih, smo se zjutraj po skupinskem slikanju z Rachidom in Isabelle počasi odpravili proti Risaniju, po nove zaloge bencina. Bencinsko črpalko smo zapustili v smeri Tazzarina (Babel anyone?) in doline Draa. Cesta je lepa in vožnja lagodna.
V Tazzarinu se malo porazgubimo, nekateri v menjalnice, nekateri na bencinsko črpalko, drugi pa po trgovinicah po kruh in podobne zadeve. Med raziskovanjem vasice v obcestnem caffeju naletimo na motorista Jacques-a iz Belgije. Hitro ugotovimo da ima možakar nek hud motor, pa tudi njegov izgled kaže na to, da je pravi puščavski lisjak. Razloži nam, da je soudeleženec osme skupne odprave Marhaba 2008. Na začudenje vseh, se nam ponudi za vodiča po offroadu med Tazzarinom in Zagoro. Ponudbo hitro sprejememo, zmečemo odvečne stvari v avtomobile in že dirkamo za Jacquesom.
Že po nekaj metrih offroada nam je takoj postalo jasno, da se bo treba pošteno potruditi, če bomo hoteli držati Jacquesov ritem vožnje. Prvi je davek hitrosti plačal Boris. Na ostrem ovinku mu ni uspelo zaviti in je preko enega skočil v sosednji puščavski vodnjak. Glede na to, da je pol motorja viselo v vodnjak, Boris pa se je zakotalil med kamenje, so bile posledice minimalne (razbita prednja luč)! Jacques nas je vodil po nepozabnih brezpotjih, potovalna hitrost pa je bila enaka gorenjski avtocesti (tu ne mislim na viaduktu Peračica) – hiiiiiiiiiiiitraaaaaaaaaa!
Po izjemni dirki v mraku pridemo v Zagoro, kjer se Jacquesu zahvalimo s pivom. Motoristi oddirkamo v center Zagore kjer se sestanemo z avtomobilisti in skupaj odkrijemo kamp s simpatičnimi bungalovi. Z gostiteljem Abdulom in ostalimi se posedemo v berberski šotor in zaklepetamo v noč. Posebno sta se vživela David in Boris, ki sta poskušala napiti Abdula in ostale, ampak sta po nekaj uricah ugotovila, da to sploh ni mačji kašelj. Abdul in lokalci so iz žepov potegnili vse svoje domače pridelke (nekakšen maroški jegermaister, maroško vino in seveda domači maroški hasis) in tako se je zabava zavlekla dolgo v noč in jutro.