Sahara Jam

Vstajanje pred sončnim vzhodom in hitro proti Laâyoune, vulkanizer čaka. Tik pred prihodom na cesto, levo kampirata dva ob Pajerotu z belo-rdečimi registracijami. “Belgijci”, peljemo mimo. “Počak, LJ, LJ!”. Res je, znaki na tablicah spominjajo na slovenske, izvozna registracija? Peljemo mimo, odpremo okno, “Živjo”. Dekle pri avtomobilu ostane brez besed, očitno ji ni jasno… Kratek trenutek začudenja in smeh. Maja in Matej potujeta v Senegal, kjer Maja v vasi na jugovzhodu države dokončuje doktorat. Tema? Šimpanzi. Izmenjamo nekaj besed in naše naslove, če bo bog dal, se nazaj grede ustavimo v Senegalu. Inšalah!
Pred Laâyoune spet policijska kontrola, nasmeh in prijazne besede, brez problemov. V mestu takoj najdemo vulkanizerja, pred njim pa velik napis Sava in razstavljene Trenta, Intensa, Perfecta… Made in Slovenia. Nad njimi spletni naslov Savine strani, pri nastanku katere je sodeloval tudi Domen. Kdo bi si mislil… Vulkanizer pravi, da lahko zaflika gumo, mi pa vmes na super fruštek (do sitega francoskih rogljičkov in kave – 50 dirhamov (4.5 evrov) za vse) in internet.
Hasan v delavnici na pogled kvalitetno pokrpa gumo, jo scentrira, spiha zračni filter in celotno mašino, pregleda vse tekočine, dolije tekočino v oba akumulatorja. Mene že malo skrbi vse to motoviljenje okoli avtomobila, nismo se še namreč pogodili za ceno. Na koncu za vse skupaj plačamo 20 evrov, zato Hasanu damo še 5 evrov za počez, za kar nam je več kot očitno zelo hvaležen.
Sledi vožnja proti Dakhli, 500km same ravnine z vasjo vsakih 100km. Pokrajina se na celotni poti ne spremeni niti za milimeter, neskončna peščena ravnina posejana z redkim grmičevjem. Monotonost pretrgajo redne policijske kontrole, “Passport, profession?” “Engineour, Sportsman, Student!” in bencinski servisi Atlas Sahara. Ker maroška vlada vzpodbuja naseljevanje v Zahodni Sahari, je eden izmed ukrepov, ki koristi tudi nam, nizka cena bencina – dobre 4 dirhame (~ 0,4 evre) za liter. Ob točenju goriva ugotovimo, da z našo porabo slabih 13 litrov na 100 kilometrov potujemo po ceni 5 evrov na 100 kilometrov, kar je 4x manj kot na poti do Genove in primerljivo s kakšnim Lupom v Sloveniji 🙂
Prihod v Dakhlo, ekonomsko središče Zahodne Sahare, ki leži na koncu 40km dolgega polotoka v večernih urah. Hotel za 120 dirhamov (~ 11 evrov) za vse tri (dobra kombinacija – soba s pogledom na morje in skupni čučovec) in večerno pohajkovanje ob mestni promenadi. Razlika v primerjavi z Marokom je očitna, lokalci se ne menijo preveč za nas, nihče nam ničesar ne prodaja, v trgovinah so cene že v začetku nižje. Mir motijo le ženske, ki hodijo okoli in beračijo za dirhame, vendar tudi te odidejo že ob prvem “No”. Pri nakupu praznih DVDjev spoznamo Ahmeda, Saharca (Sahrawi) ki je pred desetimi leti 6 mesecev potoval po republikah bivše Jugoslavije in za silo celo govori srbsko. Pospremi nas do dobre restavracije in nam med potjo, poleg nekaj vzklikov “dobra devojka”, po tihem razloži situacijo v Dakhli in Zahodni Sahari nasploh. Saharci seveda niso navdušeni nad maroško zasedbo, še manj pa nad priseljevanjem maročanov, ki jih imajo večinoma za slabe ljudi. Ločevanje med Saharci in Maročani tudi za nas ni preveč težko, Saharci z nami govorijo špansko, Maročani francosko. Omeni še, da igra za saharsko nogometno ekipi v Dakhli, ki menda vedno znova premaga maroško, razlika pa je tudi pri navijanju za španski nogomet – Maročani navijajo za kraljevi Real, medtem ko Saharci podpirajo uporno katalonsko Barco. Med pohajkovanjem z Saharcem lastnoročno odkrijem še eno arabsko lastnost – fantje in moški se namreč pogosto držijo za roke. Pri prehodu čez cesto me Ahmed lepo prime za roko in skupaj odšibava čez.

Zjutraj sta Francoza že v avtu, ko pripakiramo iz hotela. 3 kotrole iz mesta minejo brez zapletov, “Slovenie? Going to Mali?”, očitno nas že poznajo. 500km dolga cesta do glavnega mesta Mavretanije Nouakchotta je nova, okoli nje pa monotona, malo poraščena peščena pokrajina. Sama ravnina. Nouakchott deluje kot prestolnica ene od nemških zveznih dežel – pa ne da bi bil tako urejen, samo Mercedezev je več, kot je hiš v mestu. Od starih 190D do novih srebrnih lepotcev, Unimogov, kombijev, tovornjakov. Tri četrtine vozil krasi trikraka zvezda. V resnici je Nouakchott afriška verzija divjega zapada z okoli 800.000 prebivalci; Mavretanija jih sicer premore 3 milijone – na 1 milijonu kvadratnih kilometrov površine, torej je na okroglo 33x manj poseljena kot Slovenija. Mavretanija predstavlja mejo med Saharo in črno Afriko, zato je tudi prebivalstvo mešano, pol arabskega in pol afriškega izvora. Presenetljivo, kljub temu, da je Mavretanija uradno islamska republika, so ženske relativno odkrite, pa tudi sicer prvi pogled na dogajanje okoli nas – v primerjavi z Marokom – ne razkriva pretiranega konzervativizma.
Postanek na črpalki, kjer menjamo po 335 ougij za 1 evro in tankamo 0,75 evra za liter. Vmes obvezno rokovanje z vsemi na črpalki, sosedovi mulci žicajo darila “cadeau, cadeau”. Po svoje smo atrakcija, niso pa vsiljivi, kot v Maroku. V sosednji trgovini kupimo še zelo dober kruh (v priročni obliki cigar, ki se držijo skupaj – imamo samo v Sloveniji navado, da kruh pečemo v hlebcih, ki se ob rezanju drobijo?), vodo in mandarine.
Sledi pot v notranjost črne celine, proti vzhodu. Pokrajina se spremeni, postane valovita in bolj poraščena z grmičevjem, pesek kontrastno menja barve od skoraj bele do oranžno-rdeče. Dobrih 100km iz Nouakchotta Francoza odvijeta kakih 300m s ceste – “bivac”.
Večerna debata ob Rokovi pašti tunanese pokaže, da sta Francoza legendi. Prvič overland v Afriki daljnega leta 1981, zadnja leta pa dvakrat letno na relaciji Francija – Niger. On je na vse to dodal še 8 let kot Mitsubishijev voznik tovornjaka na rejliju Pariz – Dakar, ko počiva v domači Bretaniji pa vrti še winch v ekipi jadrnice razreda America’s Cup. Ni slabo za letnik 1943 🙂 V avtu imata dvojni rezervoar (200l) in dodatno cisterno (300l). Z enim tankom od Zahodne Sahare, skoraj do Nigra – noro. V kratkem večeru nas naučita še nekaj trikov, sledi zgodnje spanje.

Jutranji odhod iz Bamaka proti Djenne. 450 kilometrov relativno dobrega asfalta, pokrajina pa vseskozi enaka, sama ravnina in grmičevje. Dogajanje poživijo nekoliko drugačne hišice v vaseh, še vedno narejene iz blata in s slamnato streho, ampak s štirimi vogali in streho v obliki čarovniškega klobuka.
V vaseh ob cestah vseskozi prodajajo lubenice, ustavimo v eni izmed njih in takoj nas obkroži 10 prodajalk. Vzamemo 2 lubenici in ugibamo, koliko staneta pri nas. Prodajalki porinem 1000 frankov in že hočem zapreti okno, ko mi vrne 600 frankov – 0,3 evra za lubenico. Lokalci, ki še niso okuženi s turizmom so v Maliju neverjetno pošteni.
Prvo lubenico pospravimo pod slikovitim bau-babom ob cesti, na katerem visijo čebeljnjaki. Ravno ko si po pomoti odrežem pol palca se poleg ustavita dva kombija nemških turistov – očitno smo se ustavili pod najbolj slikovitim bau-babom na trasi Bamako – Mopti. Umikam se švabici, ki jo slika mož, a me ta povabi zraven, “Alt Frau, alt Baum, ich brauche ein junge Mann” (približen zapis). Nemci odidejo, Domen pa za grmom postori, kar še cesar postori peš. Z druge strani ga zmotita dve lokalki, obvezno potalamo par igrač v zameno za fotosešn. Vidimo še eno lokalno navado (dojenje ko otroku zapaše), midva z Rokom pa pridno slikava. Ko bova kot Playboyeva fotografa čez desetletja dajala intervjuje, ne bova pozabila omenit, kje sva slikala najino prvo joško.
Bivak 40km pred Djenne.

Nazaj proti Atarju, tokrat naredimo ovinek čez prelaz Amogjar, ki je bil glavna prometnica pred novo potjo čez prelaz Ebnou. Cesta je slaba, na nekaterih mestih zelo kamnita in ne nudi pretiranih užitkov pri vožnji, ampak razgled je odličen. Na robu platoja pri prelazu Amogjar se odpre razgled na trdnjavo Saganne. V njej je hudo bitko proti Alžirskim Tuaregom boril francoski legionar Gerard Depardieu, v istoimenskem francoskem filmskem spektaklu iz 80. let.
Cesta se nato spusti v kanjon, ki se odpira proti severu. Med prečenjem enega izmed težjih delov se nam ob uporabi reduktorja samodejno vklopi zapora sredinskega diferenciala, ki se nato nikakor noče izklopit. Problem po vseh možnih poizkusih rešimo s 50m vožnje vzratno – diferencial se odklene. Razgled v kanjonu je vso pot slikovit, malenkost spominja na tistega s piste v Atlasu.
Okoli enih smo že v Atarju, napolnimo gorivo v rezervoar in 3 jerrycane, kupimo kruh (vmes nas obkroži cel kup lokalcev, ki nas imajo za Ruse – “Boris Jelcin very good, he says Bush f*** o**!”) in vodo.
Atar zapustimo po cesti proti severu, ki se po 20km spremeni v dobro zvoženo pisto (R2). Na dveh krajih se s skalnega platoja spustimo na nižje ležeči peskovnik, na katerega se odpira dober razgled. Zadnja tretjina poti do Chouma je mešanica lojter in prepletenih pist, zato smo kar veseli, ko pred Choumom zagledamo železnico. Po njej nekajkrat dnevno vozi menda najdaljši vlak na svetu, ki iz notranjosti v Nouadhibou vozi železovo rudo. Železnica natanko proti zahodu sledi mavretansko-maroški meji, ki poteka 5km severneje. 400km ravnine, vseskozi v isto smer, ob njej pa naša pista. Ostajamo na južni strani železnice, saj je severni del, zaradi dolgotrajnega konflikta v Zahodni Sahari, ponekod miniran. Trd začetek z redkimi lojtrami vseskozi seka pesek, ni idealno, a vozimo brez problema. Če se le da, se držimo stran od železnice, okoli katere ležijo stare tračnice in drugi kosi železa – ne želimo si še ene počene gume. Še najbolj kritične so redke vasi ob železnici, okoli katerih v pesku leži vse živo. Pokrajina vseskozi sama ravnina z redkimik skalnimi gorovnji, ki štrlijo iz peska. Proti večeru peljemo mimo Ben Amere, drugega največjega monolita na svetu (prvi je Ayers Rock v Avstraliji).
Šotor postavimo tik ob železnici, med kamnitimi bloki, ki so jih tja očitno pripeljali železničarji in ki nudijo dobro zavetje pred rahlim severnim vetrom. Poimenujemo jih Stonehenge. Med kuhanjem večerje mimo pripeljeta francoska motorista, ki sta namenjena bivakirati pri monolitu. Edina overlanderja, ki jih srečamo na pisti. Ko smo že v šotoru, v daljavi zaslišimo vlak, močne luči z razdalje 10 kilometrov pa osvetljujejo naše kamnite bloke. Z ogromno hrupa mimo pridrvijo 3 lokomotive, za njimi pa nepregledna množica vagonov. Štetje v soju zvezd se ustavi pri 170. Menda so tudi daljši. Ponoči nas pretresejo še 4 vlaki.

“Brez veze, spet ena sama ravnina – no ja vsaj zeleno je okoli nas”, si misli vsak po svoje! Motoristi oddivjajo naprej in se zabavajo s prehitevanjem polno naloženih lokalnih tovornjakov, vlačilcev, dirkačev,… Nič hudega sluteč izpeljemo ovinek, opala, presenečenje! Nasproti pelje tovornjak, kar naenkrat pa izza njega, bočno po celem cestišču, pridrsi črn Fiat Uno, ki se na srečo ustavi tik pred robom ceste, tako da vsi skupaj za las odpeljemo mimo. Domen, Boris in Rok se v šoku ustavijo, in gredo pogledat, kaj je s šoferjem črnega Una. Izkaže se, da je z gospodično v avtu vse v redu, samo tresla se je kot šiba na vodi!
Malo pred mrakom se nastanimo v campu kjer smo ob prihodu v Maroko parkirali prikolico. Sledi presenečenje: Jim, ki je svojega pokvarjenega BMW 800GS uspel spraviti do Španije, je samo za to, da nas pozdravi in da skupaj zažuramo zadnji večer, še enkrat prečkal Gibraltarska vrata! Njegovega BMWja mu medtem niso uspeli usposobiti niti v Algecirasu, si je pa po nekaj telefonskih klicih na račun BMWja uredil letalsko karto proti domu in kontejnerski prevoz za svojega konjička.